UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Anja Oven
DEJAVNIKI, KI SPODBUJAJO UČENČEV BESEDNI ZAKLAD NA RAZREDNI STOPNJI OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Anja Oven
DEJAVNIKI, KI SPODBUJAJO UČENČEV BESEDNI ZAKLAD NA RAZREDNI STOPNJI OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Tomaž Petek
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila mentorju izr. prof. dr. Tomažu Petku, da me je usmerjal, popravljal in spodbujal pri nastajanju magistrskega dela.
Zahvala gre tudi vsem šolam, strokovnim delavcem, učencem in staršem, ki so sodelovali v raziskavi.
Hvala sošolkam in prijateljem, ki so mi polepšali in obogatili prehojeno izobraževalno in osebno pot.
Ogromna zahvala gre moji družini, da so mi omogočili šolanje, me pri njem spodbujali, imeli ogromno potrpljenja in verjeli vame.
Velika in srčna zahvala gre mojemu možu, da je bil moja opora, spodbuda in navdih.
POVZETEK
Besedni zaklad pomembno vpliva na človeka kot individualno bitje, saj vpliva na naše misli, besede in dejanja. Pomembno vpliva tudi na to, kako nas vidijo drugi, saj s svojimi besedami odražamo svojo osebnost, svoje znanje, razgledanost in izobraženost. Starši si za svoje otroke želijo, da bi znali jasno izražati svoja stališča in mnenje, se znali postaviti zase in bili uspešni.
Večji besedni zaklad je gotovo eden izmed dejavnikov, ki k temu veliko pripomore.
Osnova besednega zaklada so besede, ki so obenem tudi osnova govora. Otrok govor najprej posluša in razume, šele nato ga začne uporabljati. Njegova prva komunikacija je jok, sledijo gruljenje, bebljanje, faza izgovorjave po govornem vzorcu, geste in kretnje. Med 12. in 20.
mesecem otrok izgovori prvo besedo. Postopoma se uči novih besed, tvori fraze in preproste povedi ter sčasoma oblikuje vse bolj celovite povedi. Na učenje novih besed pomembno vpliva otrokovo okolje v prvih letih njegovega življenja. Le-tega močno oblikuje predvsem mama, ki lahko z ustreznimi odzivi in zgledom spodbuja razvoj govora. Očetovi vlogi se v literaturi namenja zelo malo pozornosti, so pa raziskovalci opazili razlike v komunikaciji z malčkom med materjo in očetom. Raziskovalci kot ugodne dejavnike za razvoj besednega zaklada navajajo višjo izobrazbo matere in očeta, dober literarni zgled staršev (branje staršev, obiskovanje knjižnice in kulturnih ustanov), skupno branje ter prvo- in edinorojenost. Pri spolu dajejo prednost deklicam, pri katerih naj bi se govor razvil hitreje, obenem pa naj bi se tudi starši z njimi pogovarjali pogosteje in v komunikaciji z njimi bolj artikulirani svoj govor. Vrtec naj bi ugodno vplival predvsem na otroke staršev z nižjo izobrazbo oz. otroke iz manj spodbudnega okolja.
Vpliv naštetih dejavnikov smo preverili v raziskavi, ki je zajemala 62 domišljijskih spisov, s katerimi smo pridobili informacije o stopnji besednega zaklada, ter 62 anketnih vprašalnikov za starše in učence, s katerimi smo pridobili podatke o preučevanih dejavnikih (izobrazba staršev, nekateri vplivi kakovosti družinskega okolja, skupno branje, (ne)obiskovanje vrtca, število otrok v družini in spol otroka). Rezultati raziskave so pokazali, da sta se kot dejavnika, ki spodbudno vplivata na večji besedni zaklad otrok, izkazala višja izobrazba matere in očeta ter spol otroka. Pogosto obiskovanje knjižnice in kulturnih ustanov sta se izkazala za statistično pomembna le na podlagi odgovorov staršev ne pa tudi otrok. Pogosto branje staršev, skupno branje staršev in otrok ter število otrok v družini se v naši raziskavi niso izkazali za statistično pomembne dejavnike. Prav tako glede na rezultate raziskave ni statistično pomembnih razlik med otroki, ki so vrtec obiskovali in tistimi, ki ga niso. Tudi starost otrok ob vstopu v vrtec v našem vzorcu ni povezana z besednim zakladom otrok. Ugotovili smo tudi, da imajo učenke 3.
razredov večji besedni zaklad od svojih vrstnikov, medtem ko razlike med spoloma učencev 5.
razredov niso bile statistično pomembne. Od tod smo sklepali, da se razlike v besednem zakladu deklic in dečkov v našem vzorcu s starostjo zmanjšujejo. S spoznanji iz literature in rezultati raziskave želimo starše, vzgojitelje in učitelje spodbuditi k zavedanju o pomenu njihove vloge ter jih motivirati k ustvarjanju okoliščin, ki bodo prispevale k večjemu besednemu zakladu otrok.
KLJUČNE BESEDE: besedišče, besedni zaklad, dejavniki, govorni razvoj, spodbujanje besednega zaklada
ABSTRACT
Vocabulary has an important impact on man as an individual being, since it influences our thoughts and acts. It has also an important impact on how we are perceived by others, since with our words, we express our personality, our knowledge and education. Parents want for their children to be able to clearly state their views and opinion, stand up for themselves and be successful. Greater vocabulary is definitely one of the factors that contribute to it.
The basis of vocabulary are words, which are at the same time the basis of speech. The child first listens and understands speech and only after this he starts using it. His first communication is through crying, which is followed by babbling, a phase of pronunciation according to the speech pattern, gestures and signs. Between the 12th and 20th month, the child speaks his first word. He gradually learns new words, forms phrases and simple sentences and gradually forms increasingly comprehensive sentences. Learning of new words is importantly influenced by the child’s environment in the first years of life. This is particularly formed by the mother, who can with proper responses and her example encourage the development of speech. In literature, the role of the father is given very little attention, but researchers have observed differences in the communication between the toddler and the mother and father. As favourable factors for the development of vocabulary, researchers state higher education of the mother and father, great literary example of parents (reading of parents, visiting of the library and cultural institutions), joint reading and being born first or being an only child. In terms of gender, researchers favour girls, in which speech is known to develop quicker and at the same time, parents talk with them more often and articulate their speech more while communicating with them. The kindergarten is supposed to have a favourable impact particularly on children of parents with lower education or children from a less encouraging environment.
We checked the impact of the mentioned factors in our research, which included 62 fantasy essays, with which we obtained information about the level of vocabulary, and 62 survey questionnaires for parents and pupils, with which we obtained data about the studied factors (education of parents, some influences on the quality of the domestic environment, joint reading, (not) attending the kindergarten, number of children in the family and the gender of the child). The results of the research showed that higher education of the mother and father and the gender of the child have proved to be the factors that have an encouraging impact on greater vocabulary of children. Frequent visiting of the library and cultural institutions did prove to be statistically important only on the basis of the answers of parents, but not the children.
Frequent reading of parents, joint reading of parents and children and the number of children in the family did not prove to be statistically important factors in our research. In terms of the results, there are also no statistically important differences between children, who attended the kindergarten, and those, who did not. In our sample, the age of children when entering the kindergarten is also not connected with the vocabulary of children. We also found that female third graders have a greater vocabulary than their male peers, while the differences between genders were not statistically important in fifth graders. Based on this, we assumed that the differences in the vocabulary of girls and boys in our sample decrease with age. Based on the findings from literature and our research results, we want to encourage parents, educators and
children to be aware of the importance of their role and to motivate them to establish such circumstances that will contribute to greater vocabulary of children.
KEY WORDS: vocabulary, vocabulary, factors, speech development, promoting vocabulary
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 GOVORNI RAZVOJ ... 3
2.1.1 Predjezikovna faza ... 3
2.1.1.1 Prvo sporazumevanje ... 3
2.1.1.2 Prvi glasovi ... 4
2.1.1.3 Jok ... 5
2.1.1.4 Gruljenje ... 5
2.1.1.5 Bebljanje ... 5
2.1.1.6 Faza izgovorjave po govornem vzorcu ... 6
2.1.1.7 Geste in neverbalni odzivi ... 6
2.1.2 Jezikovna faza ... 7
2.1.2.1 Prve besede ... 7
2.1.2.2 Skok v razvoju besedišča ... 9
2.1.2.3 Prve besede glede na besedno vrsto ... 11
2.1.2.4 Odnos med pomenom besede za malčka in odrasle ... 13
2.1.2.5 Relacijske besede ... 13
2.1.2.6 Fraze in preproste povedi ... 13
2.1.2.7 Celovite povedi ... 14
2.1.2.8 Razvoj nikalnih in vprašalnih izjav ... 17
2.1.2.9 Srednje in pozno otroštvo ... 18
2.2 RAZVOJNE TEORIJE ... 20
2.2.1 Nativistične teorije tipa A ... 21
2.2.2 Empiristične teorije tipa B ... 22
2.2.3 Teorije o razvoju govora ... 23
2.2.3.1 Zunanji dejavniki ... 23
2.2.3.2 Notranji dejavniki ... 25
2.3 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA, KI VPLIVAJO NA BESEDNI ZAKLAD OTROK ... 28
2.3.1 Družinsko okolje (ekonomski status in stopnja izobrazbe staršev) ... 29
2.3.1.1 Govor staršev in interakcija z otrokom ... 29
2.3.1.2 Stopnja izobrazbe staršev ... 30
2.3.1.3 Izobrazba očeta ... 33
2.3.2 Kakovost družinskega okolja ... 34
2.3.2.1 Obiskovanje knjižnice ... 35
2.3.2.2 Vpliv staršev na razvoj pismenosti ... 36
2.3.3 Skupno branje otroka in njegovih staršev ... 37
2.3.3.1 Priporočila za skupno branje ... 40
2.3.4 Vrtec in vrstniška skupina ... 42
2.3.4.1 Kakovost vrtca ... 43
2.3.4.2 Vrstniška skupina ... 45
2.3.5 Število otrok v družini ... 46
2.3.6 Otrokov spol ... 48
2.3.6.1 Obdobje dojenčka in malčka ... 48
2.3.6.2 Obdobje zgodnjega otroštva... 50
2.3.6.3 Obdobje srednjega in poznega otroštva ... 50
2.3.6.4 Povzetek učinka spola na besedni zaklad otrok ... 52
2.4 BESEDNI ZAKLAD ... 52
2.4.1 Beseda ... 53
2.4.2 Opredelitev pojma besedni zaklad ... 55
2.4.3 Pomen besednega zaklada ... 58
2.4.4 Spodbujanje besednega zaklada ... 60
2.4.4.1 Širjenje besedišča z didaktičnimi igrami ... 62
2.4.4.2 Širjenje besedišča z določanjem pomena neznanim besedam ... 65
2.5 SKLEP TEORETIČNEGA DELA ... 66
3 EMPIRIČNI DEL ... 67
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 67
3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 67
3.3 Metoda in raziskovalni pristop ... 68
3.4 Vzorec ... 68
3.5 Opis postopka zbiranja podatkov ... 68
3.6 Opis postopka obdelave podatkov ... 69
3.7 Predstavitev rezultatov z interpretacijo ... 69
3.7.1 RV1: Kako izobraženi so starši, katerih otroci imajo večji/manjši besedni zaklad? 70 3.7.1.1 Izobrazba staršev ... 71
3.7.1.2 Povezanost med stopnjo besednega zaklada in izobrazbo staršev ... 72
3.7.2 RV2: Kako pogosto starši otrok z večjim/manjšim besednim zakladom berejo, obiskujejo knjižnice in kulturne ustanove? ... 73
3.7.2.1 Odgovori staršev na vprašanja Kako pogosto berete knjige?, Kako pogosto sami obiščete knjižnico? in Kako pogosto obiskujete kulturne ustanove? ... 74
3.7.2.2 Odgovori otrok na vprašanja Kako pogosto berete knjige?, Kako pogosto obiščete knjižnico? in Kako pogosto obiskujete kulturne ustanove? ... 75
3.7.2.3 Razlike v odgovorih staršev in otrok ... 75
3.7.2.4 Povezanost med stopnjo besednega zaklada in posameznimi aktivnostmi 78 3.7.3 RV3: Kako pogosto otroci z bogatejšim/manj bogatim besednim zakladom berejo skupaj s starši? ... 79
3.7.3.1 Odgovori staršev ... 79
3.7.3.2 Odgovori otrok ... 80
3.7.3.3 Razlike v odgovorih otrok in staršev ... 80
3.7.3.4 Povezanost med stopnjo besednega zaklada in skupnim branjem ... 81
3.7.4 RV4: Ali so otroci, ki imajo večji/manjši besedni zaklad, obiskovali vrtec? .... 82
3.7.4.1 Razlike med otroki, ki vrtca niso obiskovali, in otroki, ki so vrtec obiskovali 82 3.7.4.2 Povezanost med stopnjo besednega zaklada in letom otrokovega vstopa v vrtec 84 3.7.5 RV5: Koliko otrok imajo starši, katerih otroci imajo večji/manjši besedni zaklad? 86 3.7.6 RV6: Ali se v besednem zakladu enako starih deklic in dečkov pojavljajo razlike? 87 4 SKLEP ... 92
5 VIRI IN LITERATURA ... 94
6 PRILOGE ... 107
6.1 ANKETNI VPRAŠALNIK ZA UČENCE ... 107
6.2 ANKETNI VPRAŠALNIK ZA STARŠE ... 108
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Skok v besedišču pri treh otrocih. ... 10
Graf 2: Razvoj dolžine izjav - z otrokovo starostjo se spreminja tudi povprečno število besed v njih ... 16
Graf 3: Delež sestavljenih in zapletenih sestavljenih povedi z leti narašča, delež preprostih povedi pa upada ... 19
Graf 4: Grafična ponazoritev deleža učencev s podpovprečnim, povprečnim in nadpovprečnim besednim zakladom ... 70
Graf 5: Stopnja izobrazbe mater in očetov, vključenih v raziskavo ... 72
Graf 6: Odgovori staršev in otrok na vprašanje Kako pogosto berete knjige? ... 76
Graf 7: Odgovori staršev in otrok na vprašanje Kako pogosto obiščete knjižnico? ... 76
Graf 8: Odgovori staršev in otrok na vprašanje Kako pogosto obiskujete kulturne ustanove? ... 77
Graf 9: Stolpčni graf deležev odgovorov staršev in otrok o pogostosti skupnega branja ... 81
Graf 10: Delež posamezne stopnje besednega zaklada znotraj skupine otrok, ki niso obiskovali vrtca in znotraj skupine otrok, ki so obiskovali vrtec ... 83
Graf 11: Starost otrok ob vstopu v vrtec ... 85
Graf 12: Stopnja besednega zaklada glede na spol otrok ... 88
Graf 13: Stolpični graf deležev učencev glede na razred, ki ga učenci obiskujejo ... 89
Graf 14: Stopnja besednega zaklada učencev in učenk 3. razreda... 90
Graf 15: Stopnja besednega zaklada učencev in učenk 5. razreda... 90
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Razlika med glavnima teorijama ... 21Preglednica 2: Prikazi pogostih besednih iger za razvoj besedišča za mlajše učence ... 62
Preglednica 3: Frekvenčna analiza meritve stopnje besednega zaklada otrok ... 70
Preglednica 4: Frekvenčna analiza odgovorov glede izobrazbe mater in očetov vseh anketiranih ... 71
Preglednica 5: Povezanost med stopnjo besednega zaklada in izobrazbo staršev z uporabo Spearmanovega testa povezanosti ... 72
Preglednica 6: Frekvenčna analiza odgovorov staršev glede pogostosti branja knjig, obiskovanja knjižnice in obiskovanja kulturnih ustanov ... 74
Preglednica 7: Frekvenčna analiza odgovorov otrok glede pogostosti branja knjig, obiskovanja knjižnice in obiskovanja kulturnih ustanov ... 75
Preglednica 8: Wilcoxonov test predznačenih rangov za ugotavljanje statistično pomembnih razlik med odgovori otrok in staršev ... 77
Preglednica 9: Preverjanje povezanosti stopnje besednega zaklada otrok in pogostostjo branja knjig, obiskovanja knjižnice in kulturnih ustanov staršev in otrok z uporabo Spearmanovega testa povezanosti ... 78
Preglednica 10: Frekvenčna analiza odgovorov staršev o pogostosti skupnega branja z otrokom ... 80 Preglednica 11: Frekvenčna analiza odgovorov otrok o pogostosti skupnega branja s starši 80
Preglednica 12: Wilcoxonov test predznačenih rangov za preverjanje razlik med odgovori staršev in otrok na vprašanje Kako pogosto danes berete skupaj s starši/z otrokom? ... 81 Preglednica 13: Uporaba Spearmanovega testa povezanosti za preverjanje povezanosti stopnje besednega zaklada in skupnega branja ... 81 Preglednica 14: Frekvenčna analiza meritve besednega zaklada glede na to, ali je otrok obiskoval vrtec ali ne ... 83 Preglednica 15: Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik med otroki, ki vrtca niso obiskovali in tistimi, ki so vrtec obiskovali ... 84 Preglednica 16: Frekvenčna analiza starosti otrok ob vključitvi v vrtec ... 84 Preglednica 17: Spearmanov test povezanosti za ugotavljanje povezanosti med starostjo otrokovega vstopa v vrtec in stopnjo besednega zaklada otroka ... 85 Preglednica 18: Opisno statistične vrednosti meritve števila otrok v družini ... 86 Preglednica 19: Uporaba Spearmanovega testa povezanosti za ugotavljanje povezave med stopnjo besednega zaklada in številom otrok v družini ... 86 Preglednica 20: Frekvenčna analiza razdelitve stopnje besednega zaklada glede na spol .... 87 Preglednica 21: Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje, ali so razlike med spoloma statistično značilne ali je do njih prišlo zaradi naključnega vzorca ... 88 Preglednica 22: Frekvenčna analiza učencev glede na razred, ki ga učenci obiskujejo ... 88 Preglednica 23: Stopnja besednega zaklada otrok glede na razred, ki ga otrok obiskuje ... 89 Preglednica 24: Mann-Whitneyjev U-test, s katerim smo preverili, ali so statistično značilne razlike med dečki in deklicami glede na razred, ki ga obiskujejo ... 91
KAZALO SLIK
Slika 1: Razvojne spremembe v razvoju besedišča (števila besed, ki jih malčki govorijo) ter individualne razlike v obsegu besedišča slovenskih malčkov med šestnajstim in tridesetim mesecem starosti ... 11 Slika 2: Individualne razlike v hitrosti in načinu rasti obsega besedišča slovenskih malčkov med šestnajstim in enaintridesetim mesecem starosti ... 11 Slika 3: Odstotek različnih besednih vrst v besedišču dojenčkov in malčkov v treh starostnih skupinah ... 12 Slika 4: a) Rast besedišča dojenčkov/malčkov glede na izobrazbo staršev v starostnem obdobju od 10 do 36 mesecev. b) Število izjav, ki jih različno izobraženi starši namenjajo dojenčkom/malčkom v starostnem obdobju med 10 in 36 mesecev v eni uri. ... 31
1 UVOD
Človek je edino bitje, ki mu je dano, da svoje želje, potrebe in čustva ubesedi in se z drugimi sporazumeva s pomočjo besednega jezika. Da razvije sposobnosti izraziti svoja občutja in misli, pa potrebuje bogato besedišče, saj mora ustrezno poimenovati prvine predmetnega in duhovnega sveta (Voršič in Ropič Kop, 2020). »Sporazumevanje v maternem jeziku je pogoj za razvoj vseh drugih bistvenih zmožnosti, ki jih človek potrebuje za celosten razvoj, socialno vključenost in delovanje v družbi nasploh ter ne nazadnje za oblikovanje osebne in narodne identitete, ustvarjalnost, kritičnost in gospodarnost« (Bešter Turk, 2011, str. 112). Zato je za vsakega posameznika zelo pomembno pridobivanje oziroma sistematično razvijanje sporazumevalne zmožnosti, ki vznika iz leksikalne zmožnosti, tj. iz poznavanja besed in njihove rabe (Voršič in Ropič Kop, 2020). Obenem so vse pogostejše raziskave, ki obvladovanje besedišča izpostavljajo kot temeljni element razvoja bralne pismenosti (Jug, 2013). Besedišče sodi med ključne kognitivne dejavnike, ki neposredno napovedujejo razumevanje prebranega (Pečjak idr., 2010) in kot relevanten napovedovalec poznejše akademske pismenosti v vseh pogledih. Zato je temelje za razvoj otrokovega besedišča treba vzpostaviti že zelo zgodaj, jih intenzivno širiti v predšolskem obdobju in nato poglabljati na vseh izobraževalnih stopnjah, in sicer na vseh predmetnih področjih (Voršič in Ropič Kop, 2020). Razvijanje sporazumevalne zmožnosti je eden temeljnih ciljev sodobnega pouka pri slovenščini na vseh stopnjah obveznega izobraževanja in tudi v srednji šoli. Pogoj za uspešen razvoj le-teh pa je v prvi vrsti zmožnost ustreznega poimenovanja prvin stvarnega in abstraktnega sveta – osnovo celovitemu razvoju sporazumevalne zmožnosti tako predstavlja obvladovanje besedišča, ki sodi v okvir sporazumevalne jezikovne zmožnosti (Bešter Turk, 2011).
V magistrskem delu predstavljamo nekatere dejavnike (izobrazba staršev, zgled staršev, število otrok v družini, obiskovanje vrtca in spol otroka) in želimo z analizo spisov in anketnih vprašalnikov učencev in staršev ugotoviti, kako so le-ti povezani z bogatenjem besednega zaklada. V empiričnem delu smo preučili, kako se posamezni dejavnik povezuje z besednim zakladom – kaj ga spodbuja in kaj zavira. Ljudje so sicer vse bolj ozaveščeni o pomenu besednega zaklada, pa vendar se preučevanju le-tega mnogi raziskovalci raje izognejo, saj predstavlja kompleksno področje. Namen magistrske naloge je ugotoviti, kateri dejavniki spodbujajo besedni zaklad, in to spoznanje uporabiti v praksi tako, da s tem vedenjem zmanjšujemo razlike med otroki ter otroke, starše in vzgojitelje nagovorimo k zgodnjemu spodbujanju in širjenju besednega zaklada. S tem namreč vplivajo na otrokov spoznavni, socialni in čustveni razvoj (Šek Mertük in Cugmas, 2020). Proces usvajanja in razvijanja besedišča je sicer najintenzivnejši v predšolskem obdobju, saj takrat otrok razvije temeljne poimenovalne in slovnične prvine besednega jezika. V tem obdobju so pomemben steber v uspešnosti otrok na področju besedišča starši, ključno pa je tudi sodelovanje s pedagoško stroko. Čeprav je usvajanje besedišča najaktivnejše v zgodnjem otroštvu, poglablja pa se v obdobju šolanja, in to na vseh predmetnih področjih, moramo ohranjati zavedanje, da je širjenje besednega zaklada vrednota, ki jo je treba negovati vse življenje. Če jo negujemo, ne bogatimo le svojega besedišča, temveč tudi sebe. Bogatenje besednega zaklada namreč predstavlja
vseživljenjsko dejavnost slehernega človeka in posredno vpliva na kakovost življenja vsakega posameznika (Voršič in Ropič Kop, 2020).
2 TEORETIČNI DEL
2.1 GOVORNI RAZVOJ
Razvoj govora poteka in se dopolnjuje vse življenje. V tem poglavju je predstavljen govorni razvoj otrok od rojstva do poznega otroštva. To je obdobje, ko je živčni sistem najobčutljivejši na prisotnost ali odsotnost spodbud ter interakcij, zato se otrok takrat najhitreje razvija in najučinkoviteje uči. Izkušnje, pridobljene v tem obdobju, so intenzivne, dolgoročne in ireverzibilne (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019a).
Razvoj govora poteka v dveh fazah: predjezikovni in jezikovni. Mejo med eno in drugo predstavlja prva beseda. V predjezikovni fazi se otrok sporazumeva nebesedno, z usvajanjem besed pa se začne govorno sporazumevanje (jezikovna faza). Otrok pozna, razume in uporablja vedno več besed, najprej osnovne, vezane na najožji svet okrog njega, potem pa poznavanje besed širi na različna področja. Od usvajanja in poznavanja besed preide na tvorbo različnih govorjenih sporočil, pri tem pa usvaja vedno več novih besed, ki jih zna sčasoma tudi razložiti in uporabiti v različnih situacijah in z različnimi nameni (Šek Mertük in Cugmas, 2020).
Faze govornega razvoja si sledijo v določenem, vedno enakem zaporedju, vendar je tempo razvoja govora od otroka do otroka različen. Kdaj in kako se bo govor razvil, je odvisno od številnih dejavnikov, kot so: dobro razvita senzorika, predvsem dober sluh, dobro delovanje osrednjega živčevja, dobra razvitost in gibljivost govornih organov (usta, ustna votlina, jezik, zobje, dihala …) ter ljubeče in spodbudno okolje – tudi čustvena komponenta ima pri razvoju govora velik pomen (Levc, 2014).
2.1.1 Predjezikovna faza
2.1.1.1 Prvo sporazumevanje
Komunikacija med mamo in otrokom se začne že pred rojstvom. Otrok zadovoljne mame, ki ga veselo pričakuje, se pogovarja z njim, mu prepeva, spodbuja družinske člane, da ga z božanjem maminega trebuščka nežno ljubkujejo že v mesecih, preden prijoče na svet, dobi prijetne in pozitivne signale ter nanje reagira z gibanjem (Levc, 2014).
Novorojenček in dojenček najprej govor razumeta in šele nato ga začneta uporabljati. Takoj ko se otrok rodi, začne intenzivno vpijati različne informacije in starši so njegov najpomembnejši vir. Človeški govor je različen od drugih glasov ‒ da bi se otrok naučil razumevanja govora, mora konstituirano valovanje zvoka v človeškem govoru razdeliti na segmente, kot so zlogi, besede, povedi. Pri tem igra pomembno vlogo značilnost fonemov, ki omogoča razlikovanje tistega, kar dojenček posluša. Dojenčki so že zgodaj, približno en mesec po rojstvu, sposobni
kategorialnega zaznavanja, kar kaže na to, da gre za prirojeno sposobnost, ki je univerzalna za posameznike iz različnih jezikovnih okolij in kultur. Tako dojenček npr. sliši razliko med glasovi iz dveh različnih glasovnih skupin, npr. med b in p, bolj zanesljivo, kot pa razlike med glasovi iz iste glasovne skupine, npr. različice glasu p. Že takoj po rojstvu se začne razvoj zgodnjega zaznavanja in razumevanja govora, kar se kaže tudi v tem, da so novorojenčki usmerjeni k poslušanju človeških glasov (pred ostalimi glasovi) in maternega jezika (pred tujimi jeziki) (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a).
Za otrokov razvoj nebesednega in besednega sporazumevanja imajo ključno vlogo kompetentnejši sogovorci, ki niso le starši, sorojenci, drugi sorodniki, ampak tudi ljudje izven družine, kot je npr. vzgojitelj (Šek Mertük in Cugmas, 2020). Interakcije, ki spodbujajo otrokov govorni razvoj, se začnejo z rojstvom in potekajo med otrokom in starši. Za razvoj govora pa je ključnih prvih pet let življenja (Brodin in Renblad, 2019).
Ljudje imamo prirojene zmožnosti nebesednega sporazumevanja. Novorojenčki se že nekaj minut po rojstvu orientirajo k človeškemu glasu, kar kažejo z izrazi na obrazu, ki so sicer značilni za izražanje čustev. To kaže na prirojeno sposobnost za čustveni »dialog« z drugo osebo. Prve oblike sporazumevanja dojenčka z odraslo osebo potekajo z gestami in kretnjami, ki se začnejo razvijati po 8. mesecu starosti (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019a). Dojenček se z drugimi sporazumeva s pogledi, sledenjem s pogledom, vokalizacijo, odpiranjem in zapiranjem ust, nasmehi in smejanjem, kriljenjem z rokami in brcanjem z nogami (Šek Mertük in Cugmas, 2020).
Otrok sicer besed ne prepoznava niti ne razume njihovega pomena, je pa toliko bolj pozoren na ritem, intonacijo in vzorce glasov. Prepozna predvsem specifičen način, kako odrasla oseba otroku govori, npr. če je v njenem govoru veliko soglasnikov, ponavljanja, vprašanj z rastočo intonacijo, dvigovanja in spuščanja višine in moči glasu, premori so daljši kot pri govoru, ki je namenjen odraslim, same besede in njihov pomen pa v tem zgodnjem razvojnem obdobju niso zelo pomembni (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006; Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a). Dojenček med 6. in 12. mesecem starosti hitro razvija predvsem svoje fonološko zavedanje, po devetem mesecu pa se vedno pogosteje odziva na določene besede, najpogosteje na imena družinskih članov ali poimenovanja rutinskih dejavnosti, npr. kopanje (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
2.1.1.2 Prvi glasovi
Ob rojstvu in v prvih mesecih po rojstvu so otrokove sposobnosti vokalizacije sprva omejene na jok, postopoma pa na nekaj kratkih glasov, kot so gruljenje, cviljenje, cmokanje in vzdihi (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a).
2.1.1.3 Jok
Prvi jok ali primarni krik takoj po rojstvu je znak, da so govorni organi že v takem stanju, da lahko proizvajajo glasove (Nemec in Krajnc, 2013). Jok novorojenčku sprva predstavlja edino sredstvo komunikacije (Marjanovič Umek in Fekonja, 2001) in lahko odraža lakoto, jezo ali bolečino. Prvih šest mesecev otroci grulijo, ko so zadovoljni, posnemajo glasove okoli sebe, igrajo se s svojimi glasovnimi zmožnostmi, lahko pa gre tudi za naključne gibe govornih organov (Nemec in Krajnc, 2013).
2.1.1.4 Gruljenje
Gruljenje je posebna oblika vokalizacije, s katero otrok sporoča, da je zadovoljen in srečen.
Faza je dobila ime po posebnem zlogu gr, gr (Kranjc, 1992). Vključuje predvsem samoglasnike, ki jih otrok proizvaja relativno izolirano, kar imenujemo tudi vokalizacija (Nemec in Krajnc, 2013, Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a). Po dveh do štirih mesecih dojenčki vse pogosteje vokalizirajo tako, da rabijo glasovne povezave soglasnik ‒ samoglasnik, npr. ga, pa, ki pa so omejene s samo konfiguracijo ust in manjšo sposobnostjo hotenega nadzora glasovne artikulacije, zlasti na sprednjem delu jezika in ustnic (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a).
Že v drugem mesecu lahko otrok spregovori vse glasove, ki jih zmorejo odrasli v njegovem maternem jeziku, in še mnogo glasov, ki jih v tem jeziku ni. Število glasov, ki jih otrok lahko proizvede, se povečuje, kar imenujemo glasovno širjenje ali glasovna ekspanzija. Ta je povezana z zorenjem organizma, pa tudi z okoljem. Ko se starši na otrokove glasove odzivajo s ponavljanjem teh glasov ali prigovarjanjem otroku, otrok dobi povratno informacijo in spodbudo k še pogostejšemu vokaliziranju. To pa se pozneje kaže tudi v večjem besednem zakladu (Nemec in Krajnc, 2013).
Starši se na otrokovo vokaliziranje odzivajo v svojem jeziku, kar je tudi otrokov materni jezik.
Glasove, ki jih ta jezik vsebuje, tako otrok sliši pogosto in jih tudi bolj ponavlja. Počasi pa začne opuščati glasove, ki jih v maternem jeziku ni, zato se število različnih glasov, ki jih otrok izvaja, začne krčiti. Temu procesu rečemo glasovno krčenje ali glasovna kontrakcija. Okoli 10. meseca otroci glasov, ki niso del njihovega maternega jezika, ne zaznajo več kot glasove jezika. Tako npr. japonski dojenčki ne zaznavajo več razlike med la in ra, saj v njihovem jeziku ta razlika ne obstaja (Nemec in Krajnc, 2013).
2.1.1.5 Bebljanje
Po petem oz. šestem mesecu dojenček preide v fazo bebljanja ali čebljanja, fazo pogostega in ritmičnega ponavljanja manjše skupine glasov, ko govori npr. mama, baba, papa. V fazi bebljanja rabi artikulirane povezave samoglasnikov in soglasnikov v različnih zaporedjih, npr.
soglasnik – samoglasnik – soglasnik, soglasnik – soglasnik – samoglasnik, kombinacije glasov so vedno bolj gladke in ponavljajoče se (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a). Včasih takemu
govoru rečemo tudi papagajski govor, ko otrok samo posnema glasove odraslih, ki imajo za odraslega pomen, za otroka pa še ne (Kranjc, 1999; Nemec in Krajnc, 2013). Pogostost glasov, ki jih otroci izgovarjajo pri bebljanju, je povezana s pogostostjo glasov v maternem jeziku, tako npr. francoski otroci pogosteje kot angleški otroci uporabljajo glasove p, b, m, f, v. Enako velja za ritmičnost bebljanja (Nemec in Krajnc, 2013). Pri tem velja poudariti, da enako kot slišoči vokalizirajo tudi gluhi otroci, kar kaže na to, da na zgodnjo otrokovo vokalizacijo (gruljenje, bebljanje) otrokovo socialno okolje ne vpliva. Na to, da model govorjenja staršev ni pomemben dejavnik vokalizacije, kaže tudi bebljanje, saj tega dojenčki v svojem okolju ne slišijo (Karmiloff in Karmiloff – Smith, 2001).
Okoli desetega meseca dojenčki začenjajo bebljati v »povedih« ‒ kombinirajo več nerazumljivih »besed« in namerno posnemajo glasove, ki jih slišijo v govoru odraslih, čeprav še ne razumejo njihovega pomena (Papalia idr., 2003).
2.1.1.6 Faza izgovorjave po govornem vzorcu
Vse faze predjezikovne dobe (jok, gruljenje in bebljanje) pri vseh dojenčkih zvenijo enako, ne glede na jezik. Šele v zadnji fazi, tj. v fazi izgovarjave po govornem vzorcu, pa otroci uporabljajo le še glasove, značilne za njihov materni jezik (Kranjc, 1992; Zrimšek, 2003). To kaže na dejstvo, da so starši pri razvoju govora vendarle aktivno udeleženi, saj v predjezikovni dobi otroku z govorjenjem dajo vzorec o jeziku.
2.1.1.7 Geste in neverbalni odzivi
V drugi polovici prvega leta začne dojenček z namenom komunikacije uporabljati geste in kretnje, npr. kazanje nečesa, vzpostavljanje očesnega stika. Dojenčkove geste pogosto spremlja neposreden očesni stik z osebo, s katero komunicira, kasneje pa temu doda tudi različne oblike vokalizacije. Določene telesne kretnje so pomembne za sporazumevanje in lahko včasih celo nadomestijo besede, na primer prikimavanje za besedo da in odkimavanje za besedo ne, mahanje v slovo. Z gestami otroci tudi simbolizirajo določen predmet ali dejavnost, npr. z rokami pokažejo letečega ptiča (Nemec in Krajnc, 2013).
N. Zrimšek (2003) pravi, da sporazumevanje med mamo in otrokom v tem zgodnjem obdobju pripomore k otrokovemu kognitivnemu razvoju. Sporazumevanje se začne že zelo zgodaj, v prvi fazi, ko mati in otrok usmerjata pozornost na iste stvari. Otrok in mama vzpostavljata stik iz oči v oči, pri čemer otrok ujame materin pogled in nanj nekako odgovori. Kmalu je ta odgovor glasen – otrok se odzove s še nediferenciranim glasom.
K. Karmiloff in A. Karmiloff – Smith (2001) in M. R. Whitehead (2002) geste delijo na:
protoimperativne – z njimi dojenček izraža svoje želje in potrebe in
protodeklarativne – z njimi želi dojenček vzbuditi pozornost drugega, da bi z njim vzpostavil stik oz. povezanost.
R. Brooks in Meltzoff (2008) ugotavljata, da sta pogostost dojenčkovega sledenja s pogledom pogledu odrasle osebe in pogostost kazanja na predmete med 10. in 11. mesecem starosti pomembna napovednika hitrosti naraščanja obsega malčkovega besedišča do drugega leta starosti. Malčki z gestami in kazanjem dodatno pojasnjujejo pomen svojih enobesednih izjav, ko npr. besedo še povežejo z odprto dlanjo, ali pa s prstom pokažejo na predmet, ki ga želijo imeti. Tako jezik kot simbolna dejanja malčku/otroku omogočata preizkušanje različnih simbolnih pretvorb, pri čemer simboli lahko predstavljajo npr. besede, oponašanje glasov, geste ali predmetne zamenjave (Whitehead, 1999).
Matere otroka po navadi spodbujajo z vprašanji, na katere otrok sprva odgovarja s kazanjem, nato pa z besedami. Otrok tako izpopolnjuje sporazumevanje z mamo in razvija svojo jezikovno zmožnost. Bruner (1983) meni, da razvoj le-te spodbuja prirojena človeška dejavnost, ki jo simulirajo odrasli. Brez spodbud staršev (okolja) naj se jezikovna zmožnost ne bi mogla razviti.
Več avtorjev (Nemec in Krajnc, 2013; Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a) ugotavlja pomembno povezavo med razvojem simbolnih gest in govorne sposobnosti, saj spoznanje, da ena stvar lahko simbolizira drugo, pomeni miselni preskok, in to enako pri rabi gest kot besed.
Ko otroci usvojijo besede, ki pomenijo isto kot kretnje, te kretnje opustijo (Nemec in Krajnc, 2013).
2.1.2 Jezikovna faza
Otrok preide iz predjezikovne faze na jezikovno fazo z usvajanjem besed in besednim sporazumevanjem. Mejnik med eno in drugo fazo predstavlja prva beseda.
2.1.2.1 Prve besede
Malčki, stari približno 13 mesecev, razumejo, da imajo stvari imena (Nemec in Krajnc, 2013).
Prve malčkove besede bi le stežka uvrstili v skupine besed, značilnih za govor odraslega, saj najpogosteje predstavljajo oglašanje živali (npr. ga, ga) in predmetov (npr. brrrr) ali ljudi, ki so mu blizu. Najpogosteje so vezane na predmete iz njegovega neposrednega okolja, npr.
mama, ata, copat, žlica, kuža, med njimi so tudi nekatere preproste izjave, s katerimi otrok odraslo osebo prosi za pomoč, npr. gor, ven, daj, ja in ne (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001).
Prvo besedo določajo tri merila:
malček jo uporabi spontano;
vedno jo uporablja ob isti dejavnosti, v istem okolju, za označevanje istih predmetov in oseb;
besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z malčkom komunicira v različnih situacijah (Whitehead, 1999).
Večina malčkov izgovori prvo besedo med 12. in 20. mesecem starosti (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a). Prve besede malček govori v strukturiranih situacijah, pogosto v rutinskih dejavnostih, zato so praviloma bolj razumljive osebam, ki se z njim vključujejo v tovrstne dejavnosti (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Prve besede otrok so si ne glede na kulturo in jezik zelo podobne in poimenujejo predvsem družinske člane, predmete, živali, hrano, dele telesa, socialno rutino ali so preprosti ukazi (Nemec in Krajnc, 2013). Na tej stopnji govornega razvoja malček v komunikaciji z drugimi uporablja tudi geste, npr. stegne roke, ko želi, da bi ga dvignili. Iverson, Caprici in Caselli (1994, v Nelson, 1996) so ugotovili, da je približno polovica šestnajstmesečnih italijanskih malčkov, ki so bili vključeni v njihovo raziskavo, v komunikaciji z drugimi še vedno uporabljala več simbolnih gest kot besed.
Večina otrok izgovori svojo prvo besedo med osmim in petnajstim mesecem, vendar besedo razumejo približno tri mesece prej, kot pa jo aktivno uporabljajo (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) ali pravilno izgovarjajo. Zato otrok v zgodnjem razvoju govora pogosto zamenjuje podobno zveneče besede (npr. tačka in račka) (Nemec in Krajnc, 2013). V povprečju otrok razume 50 besed, še preden jih je sposoben izgovoriti 10 (Goswami, 2008). Velik pomen v razvoju govora ima zrcaljenje, kar pomeni, da starši ponovijo otrokove glasove oz. besede za njim. Na ta način dajo otroku pozitivno povratno informacijo in ugodno vplivajo na otrokov govorni razvoj (Nemec in Krajnc, 2013).
Podrobnejša analiza besedišča slovenskih malčkov, ki so bili vključeni v vzdolžno raziskavo (v starosti od 16 do 31 mesecev) (Marjanovič Umek, Božin idr., 2016), je pokazala, da je bila najpogostejša beseda 16-mesečnih malčkov mama. Med prvimi desetimi najpogostejšimi besedami 16-mesečnih malčkov so bile sicer besede za poimenovanje ljudi (npr. oče), besede, ki so se nanašale na socialne dejavnosti (npr. pa-pa) in medmeti (npr. brrm). Med desetimi novimi najpogostejšimi besedami, ki so jih govorili malčki po preteku treh mesecev, so bile besede za poimenovanje ljudi (npr. teta), vozil (npr. avto), hrane (npr. banana), živali (npr.
kokodak) in socialnih dejavnosti (npr. hvala). Nove besede v besedišču malčkov, starih 22 mesecev, pa so bile tudi besede za poimenovanje živali (npr. muca), igrač (npr. žoga) in delov telesa (npr. noga).
Zgodnje obdobje odraščanja, ko je otrok še dojenček in malček, je izredno občutljivo obdobje za razvoj govora, saj tedaj prihaja do velikih kvantitativnih in kvalitativnih razvojih sprememb v govoru. To potrjuje tudi raziskava L. Marjanovič Umek in U. Fekonja (2019a), ki poudarja dejstvo, da so za zgodnji razvoj govora značilne velike individualne razlike med otroki, in sicer tako v obsegu kot v hitrosti naraščanja besedišča. Avtorici spoznavata, da so področja govora dojenčkov in malčkov tesno povezana, kar pomeni, da dojenčki, ki uporabljajo več sporazumevalnih gest, razumejo in govorijo več besed; malčki, ki govorijo več besed, pa strukturirajo daljše in zapletenejše povedi. Omenjena raziskava poudarja tudi pomen nekaterih dejavnikov družinskega okolja, in sicer izobrazbe staršev in pogostosti skupnega branja za razvoj govora.
V tej isti slovenski prečni raziskavi (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019a), v katero so bili vključeni dojenčki in malčki, stari od 8 do 30 mesecev, in v kateri sta bili uporabljeni Listi sporazumevalnih zmožnosti (LRSZ): Besede in geste in LRSZ: Besede in stavki, se je pokazalo, da število besed, ki jih dojenčki in malčki razumejo in govorijo, razmeroma hitro narašča s starostjo, dojenčki in malčki pa razumejo več besed kot jih govorijo. Osem- in 9-mesečni dojenčki so v povprečju govorili 2 besedi; 14- in 15-mesečni malčki 42 besed; 16- in 17- mesečni malčki 54 besed; 28‒29 mesecev stari malčki pa 394 besed. Analiza besedišča je pokazala, da je obseg besedišča med 8. in 16. mesecem starosti naraščal pospešeno v času.
Podobno pa ugotavljajo tudi raziskovalci E. Bates, Dale in D. Thal (1995) za angleško govoreče malčke. Razvoj besedišča poteka v obdobju malčka zelo hitro, in to tako z vidika količinskih kot kakovostnih sprememb (npr. Marjanovič Umek idr., 2013). Zgodnji razvoj besedišča po eni strani zaznamuje zelo hitra rast, po drugi strani pa tudi velike individualne razlike med malčki, ki se kažejo v različni hitrosti in vzorcih naraščanja obsega besedišča ter v različnih vrstah besed, ki jih ta vključuje.
Tudi v slovenski vzdolžni raziskavi (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Sočan, 2016;
Marjanovič Umek, Božin idr., 2016), v kateri so starši sporazumevalne zmožnosti malčkov, starih od 16 do 31 mesecev, ocenjevali z LRSZ: Besede in stavki šestkrat zapored v časovnih presledkih treh mesecev, se je pokazalo, da je besedišče malčkov naraščalo ter da gre za razmeroma velike individualne razlike v obsegu besedišča malčkov pri različnih starostih.
Individualni povprečni porast besedišča na mesec je bil med 6 in 50 besedami za posameznega malčka, povprečna vrednost pa 33,7 besede na mesec. Na podlagi podatkov, zbranih v vzdolžni raziskavi, so bile ocenjene tudi krivulje rasti besedišča malčkov. Individualne krivulje rasti so se razlikovale po vzorcu rasti, vendar na splošno kažejo na pozitiven trend v naraščanju besedišča malčkov v času, prav tako pa tudi na to, da se je hitrost naraščanja besedišča med malčki zelo razlikovala.
2.1.2.2 Skok v razvoju besedišča
E. Bates in J. C. Goodman (2001) opisujeta dva pomembna skoka v razvoju otrokovega besedišča. Gre za obdobje v zgodnjem govornem razvoju otroka, v katerem otrok pridobi veliko število novih besed. Prvi naj bi se pojavil v obdobju med šestnajstim in dvajsetim mesecem, drugi pa med štiriindvajsetim in tridesetim mesecem. S. Levc (2014) obdobje prvega skoka v razvoju okoli 18. meseca povezuje s tem, da otrok pri tej starosti ni več tako okupiran z motorično dejavnostjo in učenjem hoje. Obseg otrokovega besedišča se vsak dan poveča za približno 3 besede, v tem obdobju pa za od 8 do 10 besed dnevno (Karmiloff in Karmiloff- Smith, 2001). Siegler (1998, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) pa opaža, da čeprav malček že pozna več besed z istim pomenom, v svojem govoru najpogosteje rabi tiste, ki jih lažje izgovarja. V obdobju hitrega porasta besedišča se prav tako hitro razvija tudi otrokovo govorno razumevanje, zato otroci iz izrečenih izjav drugih pridobivajo vedno več informacij (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Avtorji (Bloom, Tinker in Margulis, 1993;
Carey, 1978; Miller 1986, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) so v obdobju zgodnjega otroštva opazili še druge starosti (npr. 2,6 leta, 3,0 leta, 3,6 leta, 4,6 leta), pri katerih
se obseg besedišča izraziteje poveča. Pri tem pa velja omeniti, da skoka v razvoju besedišča vsi otroci ne dosegajo pri isti starosti, kar nam prikazuje tudi spodnji graf (Goldfield in Reznick, 1990, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a).
Graf 1: Skok v besedišču pri treh otrocih (prirejeno po Goldfield in Reznick, 1990, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a).
Kot kaže graf, otroci pri različnih starostih dosežejo t. i. skok v razvoju besedišča. Pri otroku A gre za zgodnji hitri razvoj besed, in sicer pri petnajstih mesecih, otrok B vstopa v besedni skok pri bolj običajni starosti, to je pri osemnajstih mesecih, otrok C pa kaže kasnejši besedni skok, to je pri enaindvajsetih mesecih (prirejeno po Goldfield in Reznick, 1990, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a).
L. Marjanovič Umek idr. (2013) so v svoji raziskavi opazovale malčke med osmim in tridesetim mesecem starosti ter pojav skoka v besedišču. Ugotovile so, da se je med 18. in 25. mesecem starosti besedišče malčkov v povprečju povečalo z 79 na 256 besed, med 25. in 30. mesecem starosti pa z 256 na 394 besed. Skoke v razvoju besedišča te raziskave prikazujeta spodnji sliki.
0 20 40 60 80 100 120 140 160 180
14 15 16 17 18 19 20 21 22 23
Obseg besedišča
Starost v mesecih
Skok v razvoju besedišča
Otrok A Otrok B Otrok C
Slika 1: Razvojne spremembe v razvoju besedišča (števila besed, ki jih malčki govorijo) ter individualne razlike v obsegu besedišča slovenskih malčkov med šestnajstim in tridesetim
mesecem starosti (Marjanovič Umek idr., 2013).
Slika 2: Individualne razlike v hitrosti in načinu rasti obsega besedišča slovenskih malčkov med šestnajstim in enaintridesetim mesecem starosti (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj,
2017a).
2.1.2.3 Prve besede glede na besedno vrsto
Slovenske avtorice (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Podlesek idr., 2011; Marjanovič Umek idr., 2013; Marjanovič Umek in Fekonja, 2019a) ugotavljajo, da gre v razvoju besedišča
dojenčkov in malčkov, starih od 11 do 30 mesecev, za hitre in kakovostne spremembe, ki se kažejo v rabi različnih besednih vrst. Besedišče dojenčkov in malčkov, starih od 11 do 14 mesecev, je vključevalo le medmete in samostalnike; v besedišču malčkov, starih od 19 do 22 mesecev, se je odstotek obeh besednih vrst znižal, pojavile pa so se nove, in sicer pridevniki, glagoli, zaimki, členki in prislovi; besedišče malčkov, starih od 27 do 30 mesecev, pa je vključevalo vse besedne vrste, pri čemer je delež samostalniške besede najvišji, sledi pa delež glagolov in pridevniške besede. Poleg tega avtorice (Marjanovič Umek idr., 2013) ugotavljajo, da z naraščajočo starostjo malčkov v njihovem besedišču upada delež medmetov, medtem ko se močno povečuje delež glagolov, čeprav delež samostalniške besede ostaja najvišji. Podobno navajajo tudi danski raziskovalci (Wehberg idr., 2007, v Marjanovič Umek, Božin idr., 2016), da medmeti zavzemajo več kot 50 % prvih besed dansko govorečih malčkov.
Slika 3: Odstotek različnih besednih vrst v besedišču dojenčkov in malčkov v treh starostnih skupinah (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Sočan idr., 2011).
Razvoj besedišča poteka v vse smeri vse večjega obsega oziroma števila besed, ki jih otroci razumejo in govorijo. Tako na primer petletni otroci v povprečju govorijo več kot 5000 besed, razumejo pa več kot 10.000 besed. V besedišču otrok se pojavijo nove skupine besed, na primer besede za poimenovanje različnih pojmov (npr. časa, prostora, oblike, števila), čustev, želja in miselnih procesov (metabesedišče), sopomenke, protipomenke in nadpomenke ter besede za označevanje abstraktnih pojmov (npr. ljubezen, uspeh, svoboda) (Beith idr., 2005; McCaffrey Morrison, 2020).
2.1.2.4 Odnos med pomenom besede za malčka in odrasle
Enoletni dojenčki navadno razumejo pomen besede že, ko jo slišijo približno desetkrat, medtem ko dvo- in triletni malčki njen pomen navadno razumejo, ko jo slišijo le enkrat (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otroci pogosto pomen besede razširijo (vse, kar je okroglo, imenujejo žoga, npr. pomaranča, frnikola, oreh, globus, jajce, luna) ali ga zožijo (za otroka so čevlji le mamini rdeči čevlji z visoko peto, ne pa tudi vsi drugi). Reich (1986, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a) pa opisuje še sedem drugih možnih odnosov med pomenom besed za malčka in pomenom, ki ga imajo iste besede za odrasle.
2.1.2.5 Relacijske besede
Otroci postopoma usvajajo tudi relacijske besede. To so besede, ki izražajo odnose med dvema ali več predmeti ali dogodki. Otrok ima določene izkušnje in spoznanja o prostoru prej, kot razume ali uporablja ustrezne besede, ki označujejo prostorske pojme. Tako že malček ve, da so predmeti, ki nekaj vsebujejo oz. vanje nekaj damo, npr. skodelica, škatla, čevelj, da imajo nekateri predmeti osnovno oz. podporno površino, na katere lahko stvari položimo, npr. miza, postelja. Prav te izkušnje otroku omogočajo, da že pri enem letu in pol dá v škatlo kocko, položi punčko na posteljo in ne pod posteljo (Clark, 1973). Razvoj besed (predlogov), ki označujejo prostorske pojme, je postopen. V besedišču malčkov, starih od dve do dve leti in pol, praviloma najdemo razumevanje in rabo predlogov v in na, ostali pa se razvijejo kasneje. Vendar tudi zgodnja raba posameznih predlogov še ne pomeni, da malček v celoti razume pomen teh besed (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020a).
2.1.2.6 Fraze in preproste povedi
V starosti od osemnajstega meseca naprej obseg malčkovega besedišča zelo hitro narašča. Tudi v obdobju zgodnjega otroštva (tj. med tretjim in šestim letom) so zabeležili določene starosti (2,6 leta, 3,0 leta, 3,6 leta, 4,6 leta), pri katerih gre v povprečju za izrazitejša povečanja besedišča, hkrati pa so prisotne velike individualne razlike med otroki (Marjanovič Umek, Božin idr., 2016).
Nekateri avtorji (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006; Levc, 2014) menijo, da zmore otrok prehod k tvorjenju dvobesednih izjav takrat, ko njegovo besedišče obsega od 50 do 100 besed, medtem ko drugi opažajo, da se velik premik v razvoju otrokovega govora zgodi v obdobju med 18. in 20. mesecem, ko otrok združi dve besedi, da bi z njima izrazil določeno misel (Nelson, 1996; Papalia idr., 2003). Crain in D. Lillo-Martin (1999, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) navajata, da približno leto in pol star malček začenja povezovati dve samostojni besedi v besedno zvezo, npr. mami … piškot, medtem pa še vedno v svojem govoru rabi tudi enobesedne izjave. Sprva ti dve besedi pove tako, da med njima naredi premor, postopoma pa ju poveže v besedno zvezo in v eno intonacijsko skupino, tako da intonacija pade le na koncu izjave, premor pa izgine.
Malčki, stari približno dve leti, začnejo povezovati besede v povedi, in sicer najprej preproste povedi – gre za t. i. telegrafski govor, za katerega je značilno, da je v izjavo vključenih le nekaj polnopomenskih besed, pri tem pa je besedni red najpogosteje podoben tistemu, ki ga otrok sliši v govoru odraslega (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b). Te preproste izjave otroku omogočajo predvsem oblikovanje prošenj – namesto dvigovanj rok lahko zdaj prosi: Mami dvigni! ali Še mleko! (Papalia idr., 2003).
V prvih povedih malčki na različne načine povezujejo dve ali tri besede in pri tem uporabljajo določena pravila. Raziskovalci si niso v celoti enotni glede načina malčkovega/otrokovega povezovanja prvih besed v povedi (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b). Eno prvih pravil, ki jih upošteva pri povezovanju dveh besed v izjavo, je gradnja povedi okoli posameznih besed, imenovanih pivot oz. ključne besede, ki jim doda serijo drugih besed, imenovanih odprte besede (Braine, 1976, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b). Otrok npr. reče Ni mleko! ali Še sok! In pri tem upošteva pravilo »ni + _« ali »še + _«, torej uporabi pivot besedo in odprto besedo kot temeljno pravilo. Beseda še izraža ponavljanje ali željo po ponavljanju, če nekaj izgine oz. se ne ponavlja več, besedi ni ali ne pa praviloma pomenita odklonitev (Karmiloff in Karmiloff- Smith, 2001). Med izbiro kombinacij besed so med posamezniki razlike, navedeno pravilo pa lahko otrok razvije okoli različnih besed.
Glede na poročanje staršev besede v povedi združuje približno petina slovensko govorečih malčkov, starih 16 do 17 mesecev, približno polovica malčkov, starih 18 do 21 mesecev, ter večina (nad 80 %) malčkov, starih od 22 do 29 mesecev (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Sočan idr., 2012).
Otrokove prve izjave odražajo dejavnosti, v katere se otrok vsakodnevno vključuje in so zanj pomembne, kar sta v svoji raziskavi potrdili tudi E. Bates in J. C. Goodman (2001). Obenem sta ugotovili, da je obseg otrokovega besedišča sicer pozitivno povezan z njegovo sposobnostjo tvorjenja dvo- in večbesednih izjav, vendar ne popolnoma, saj lahko otrok z zelo obsežnim besediščem v svojem govoru rabi le enobesedne izjave.
Ko govorimo o pomenu prvih povedi, je treba poudariti, da malčki oz. otroci za izražanje pomenskega odnosa uporabljajo določeno zaporedje besed. Iste besede, npr. dve ali tri, lahko uporabljajo za izražanje različnih namenov – gre za povedi, poimenovane tudi fraze ali besedne zveze. V tem smislu se skladnja razvije prej kot oblikoslovje, malček oz. otrok prej kombinira besede, kot pa uporablja predpone in pripone (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b).
2.1.2.7 Celovite povedi
V obdobju malčka se skladnja, ki predstavlja slovnična pravila jezika, hitro razvija. Otrokove izjave postajajo vedno bolj strukturirane in podobne slovnično pravilnim izjavam odraslih. Med 24. in 27. mesecem malčki navadno že oblikujejo izjave, sestavljene iz treh ali štirih besed ter hitro usvojijo slovnična pravila jezika (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otroci torej oblikujejo vse bolj celovite povedi, na različne načine povezujejo besede in se
izpopolnjujejo v rabi različnih slovničnih oblik ter si tako ustvarjajo različne možnosti za govorno izražanje (Toporišič, 1992).
Otroci usvajajo besede prek sorazmerno zapletenih izjav, ki jih slišijo v svojem okolju, prav tako pa na pomen usvojenih besed sklepajo iz konteksta socialnih situacij, v katerih jih posamezniki rabijo. Otrokova uspešnost usvajanja novih besed je povezana z njegovo sposobnostjo pomnjenja zaporedja posameznih glasov ter sposobnostjo prepoznavanja referenta, na katerega se glasovi nanašajo v določenem socialnem kontekstu (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). E. Bates in J. C. Goodman (2001) sta v vzdolžni raziskavi opazovali in spremljali 27 malčkov, in sicer v starosti 10, 13, 20 in 28 mesecev. Avtorici je zanimala napovedna povezanost med obsegom besedišča in razvojem slovnice pri malčkih, starih 20 in 28 mesecev. Rezultati, o katerih poročata, kažejo, da gre za visoko povezanost med slovnično strukturo povedi malčka pri 28 mesecih in obsegom besedišča pri 20 in 28 mesecih.
Otrok v procesu govornega razvoja usvaja osnovni besedni red, ki prevladuje v njegovem maternem jeziku, preko izjav, ki jih sliši v svojem okolju (Akhtar, 2001, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Za slovenski jezik sta značilni dve pravili, in sicer stalna stava, ki jo ureja nekaj slovničnih pravil, npr. stava predloga pred samostalnikom, pridevnika pred samostalnikom, stava v naslonskem nizu, ter prosta stava oz. načelo členitve po aktualnosti, kar pomeni, da je pomembna oz. nova informacija vedno na koncu povedi (Kranjc, 1998).
Otroci v starosti dveh let povezujejo besede v pravilno zaporedje, ki je podobno zaporedju besed v govoru odraslih, tako da so izjave razumljive tudi poslušalcu. Ko dvoletnik reče npr.
Mami šla v trgovino, ga odrasla oseba razume. Za otroka pa je zelo spodbuden odziv, ko ga odrasli pohvali in njegovo izjavo razširi tako, da pove izjavo v pravilni obliki: Ja, res je. Mami je šla v trgovino. Takšen odgovor otroku nudi tudi model slovnično pravilne izjave, ki jo otrok postopoma vključi v svoj govor (Browne, 1996, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Malčki v tretjem letu starosti navadno že oblikujejo povedi, sestavljene iz treh ali štirih besed, pogosto pa oblikujejo tudi »sosledje nadomestnih povedi«, in sicer poved gradijo na prejšnji toliko časa, dokler z njo ne sporočijo želenega pomena, na primer »Rad bi! Še mleko! Rad bi še mleko!« (Smith in Cowie, 1993; Siegler, 1998). Rezultati slovenske raziskave (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Sočan idr., 2012) so pokazali, da se povprečna dolžina izjav, ki jih malčki govorijo, glede na ocene njihovih staršev v obdobju med šestnajstim in tridesetim mesecem precej enakomerno povečuje, in sicer malčki, stari šestnajst in sedemnajst mesecev, govorijo v povprečju enobesedne izjave, malčki, stari osemindvajset in devetindvajset mesecev, pa govorijo izjave, ki v povprečju vključujejo štiri besede.
V zgodnjem otroštvu (od približno 3. do 6. leta) se govor tako na slovničnem področju, ki vključuje obliko in vsebino, kot na pragmatičnem oz. sporazumevalnem področju razvija hitro ter v medsebojni povezanosti. Napredek v otrokovem skladenjskem razvoju se pogosto kaže z dodajanjem pridevniških besed, ki opisujejo lastnosti predmetov, npr. prijazna muca, velik avto, Lucijina mama, dodajanjem mesta nahajanja predmetov, npr. kuža vrt, oče postelja. Po tretjem letu starosti otrok v povedi že poveže skladnjo in oblikoslovje, npr. To je Lucijina mama, Oče je v postelji (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b).
Malčki in otroci, stari od dve do štiri leta, začnejo oblikovati celovite in bolj zapletene povedi, povezujejo besede in izpopolnjujejo slovnične oblike ter si tako ustvarjajo različne poti za govorno izražanje. Povedi niso le vse daljše (glej graf 2); temveč otroci v njih različno kombinirajo besede (npr. spreminjajo zaporedje besede, da bi oblikovali vprašalne in nikalne povedi) in izpopolnjujejo slovnične oblike (rabijo besede, kot so in, če, toda, v, je, torej veznike, predloge, pomožne glagole) (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b). Povedi so z razvojem zato vse daljše, saj vključujejo vse več besed, ki so med seboj ustrezno povezane in v pravilnem besednem redu. Slovenski avtorji (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Podlesek idr., 2011) so ugotovili, da so med pripovedovanjem zgodbe ob slikanici triletni otroci v povprečju oblikovali povedi, sestavljene iz treh besed, povedi štiriletnih otrok so bile v povprečju dolge 4,2 besedi, povedi petletnih otrok pa 5,3 besede. V dolžini povedi, ki jih govorijo otroci, pa obstajajo velike individualne razlike. Rezultati slovenske raziskave (Marjanovič Umek, Fekonja in Hacin, 2019) so na primer pokazali, da se petletni otroci zelo razlikujejo med seboj v povprečni dolžini povedi med pripovedovanjem zgodbe ob slikanici, saj so njihove povedi v povprečju vključevale od 4,8 do 8,7 besede.
Graf 2: Razvoj dolžine izjav – z otrokovo starostjo se spreminja tudi povprečno število besed v njih (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b).
Otroci v zgodnjem otroštvu pogosto nepravilno posplošujejo slovnična pravila, ki jih usvajajo preko jezikovnih dražljajev iz okolja. To se opazi npr. pri tvorbi preteklika, ko se otrok nauči pravilno tvoriti preteklik pravilnih glagolov, in posploši usvojeno pravilo na vse glagole, tudi nepravilne (npr. oblekam namesto oblečem), ali pa pri oblikovanju dvojine in množine (npr.
reče človeki namesto ljudje). Avtorji (Marjanovič Umek, Božin idr., 2016) menijo, da je to kazalnik tega, da je otrok določeno slovnično pravilo že usvojil. Otroci praviloma ne posplošijo pravil sklanjanja in spreganja hkrati za vse besede. Zdi se, da gre za vpliv neposrednega jezikovnega okolja, zato pri besedah, ki jih otroci slišijo večkrat, naredijo manj napak
1,8
3,1
3,4
4,3 4,4 4,6
0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 4,5 5
2 2,6 3 3,6 4 4,6
Povprečno število besed v stavkih
Starost v letih in mesecih
Razvoj dolžine izjav
(Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b). Do šestega leta starosti otroci praviloma razumejo in v svojem govoru upoštevajo večino slovničnih pravil jezika, tudi večino izjem slovničnih pravil, ki so jih prej nepravilno posploševali (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Sočan idr., 2012).
Otroško razumevanje govora in komunikacija sta omejeni z otrokovim spoznavnim razvojem.
Vsi spoznavni procesi dojenčka so neverbalni. Šele ko se začne dojenček oz. malček učiti pomena prvih besed in tudi razume pomene povedi, ki mu jih pripovedujejo drugi, postaja govor del njegovega miselnega procesa. Kljub temu pa besede, fraze in kratke izjave, ki jih rabita otrok in odrasla oseba, še nimata nujno istega pomena pri obeh. Otrokovo razumevanje pomena je namreč v veliki meri povezano z njegovo razvojno stopnjo mišljenja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
2.1.2.8 Razvoj nikalnih in vprašalnih izjav
Otroci začnejo tvoriti nikalne in vprašalne povedi po prvem letu starosti.
2.1.2.8.1 Nikalne izjave
Prve nikalne izjave vsebujejo zanikanje v trdilnih fazah, kar pomeni, da otrok, star eno do dve leti, enostavno doda nikalni člen na začetek povedi npr. Ne kopati, mami. ali Ne piti mleko.
Členek ne in zanikani glagol ni otrok rabi v svojem govoru v treh različnih funkcijah, in sicer označuje:
da neki predmet/oseba ne obstaja (Ni čevljev!),
da otrok nečesa ne želi narediti (npr. deklica odrine obrabljeno milo in reče: Ne umazano milo!),
da otrok ne mara, da nekdo drug nekaj dela oz. nekaj ima (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006; Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b).
Na naslednji razvojni stopnji, ko je otrok star približno tri oz. štiri leta, oblikuje nikalne izjave tako, da nikalnice vstavlja v povedi (npr. Fantek ne joka.) in uporablja tudi negativno obliko (npr. Ne morem.), vendar pretvorbe še niso popolne in otrok uporabi dvojno zanikanje, npr.
Zakaj ne, pes ne more govoriti?, ali vezavo nikalnice na glagol On ne risati sonce. Šele okoli petega, šestega leta starosti, ko otrok razume pomen pomožnih glagolov, začne postopoma uporabljati zanikane glagolske oblike, npr. Nočem več mleka., Ne grem v vrtec, mami., ki jih ustrezno uporablja tudi v izjavah, ki se začnejo z besedami nobeden, nikjer, npr. Nikjer ni nobene igrače (Bellugi, 1967, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b).
2.1.2.8.2 Vprašalne izjave
Podobno kot nikalne se tudi vprašalne izjave razvijajo postopoma v obdobju malčka in zgodnjega otroštva. Nekateri avtorji (npr. Reich, 1986, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) k razvoju vprašalnih izjav uvrščajo tudi njihovo razumevanje oz. ustrezno odzivanje, kar
kaže na otrokovo razumevanje, da je bilo vprašanje postavljeno z namenom pridobiti odgovor.
Razvoj vprašalnih povedi poteka od enostavnih oblik, pri katerih otrok začne poved z vprašalnico, k povedim, pri katerih na konec trdilne povedi doda rastočo intonacijo, npr. Neža gre ven, mami? in nato k zapletenejšim vprašalnim oblikam, ki jih tvori z zamenjavo besednega reda in brez vprašalnega členka, npr. Grem lahko ven, mami? (Tomasello, 2003, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b).
Z vidika razvoja otrok najprej oblikuje poizvedovalna oz. dopolnjevalna vprašanja, ki se začnejo z vprašalnicami kdo, kaj, in kje, sledijo vprašanja z vprašalnicama kako in kdaj, ki pa se razvojno pojavita prej kot vprašalnici kateri in čigav (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b).
Razvoj vprašalnih izjav sicer ne poteka pri vseh otrocih enako, vendar obstaja neko najbolj tipično zaporedje v njihovem razvoju (Ervin – Tripp, 1970, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2020b). Za otrokove prve poskuse oblikovanja vprašalnih izjav je značilno, da na konec trditve preprosto doda rastočo intonacijo, značilno za vprašalne izjave, npr. Luka pije mleko? Malčki tvorijo da – ne vprašanja med drugim in tretjim letom starosti, npr. Vidiš avto?, Moja punčka?
in preprosta vprašanja z vprašalnicami kaj, kdo, kje z omejenim zaporedjem besed, npr. Kje je to?, Kaj babi dela?, Kje muca?. Po tretjem letu starosti pa otroci oblikujejo bolj celovite vprašalne izjave z vprašalnicami kaj in kje, npr. Kje, praviš, da je knjiga, ki si mi jo skril?, ter vprašalne izjave z vprašalnicami zakaj in zakaj ne, npr. Zakaj se smeješ?, Zakaj ne ješ zelene solate, ki jo je pripravila mami?, in da – ne vprašanja z besedami lahko in bi ter zamenjanim besednim redom, npr. Lahko dobim košček papirja?, Lahko vzamem biskvit, ko popijem sok?, Bi mi pomagal? (Goodluck, 1991, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Ko otrok oblikuje slovnično vse bolj pravilne vprašalne povedi, pogosto postavlja vprašanja samo zato, da sprašuje (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001).
2.1.2.9 Srednje in pozno otroštvo
Razvoj govornih sposobnosti na vseh področjih se nadaljuje tudi v obdobju srednjega in poznega otroštva. Otroci v srednjem in poznem otroštvu rabijo veliko besed za opisovanje čustvenih in miselnih stanj, odnosov, z besedami opisujejo miselne procese, kot sta npr.
reševanje problemov in napovedovanje. Rabijo tudi besede, ki jih manjkrat slišijo v vsakdanjem okolju, se pa pogosteje pojavljajo v pisnih besedilih (Marjanovič Umek in Svetina, 2020). Prav zaradi branja otrok število besed v šolskih letih zelo hitro narašča, naučijo se tudi od 8 do 22 novih besed na dan, med drugim tudi zaradi učenja morfoloških vzorcev, kot je npr. plavati – plavalec (Brooks in Kempe, 2012).
V obdobju srednjega in poznega otroštva je besedišče širše in bolj fleksibilno. V tem obdobju gre tudi za nekatere druge kakovostne spremembe, saj otroci pogosteje rabijo besede z več pomeni (npr. beseda lučka pomeni regratovo lučko, nočno lučko, sladoledno lučko); primere (npr. Sinoči je pela, ko slavček ljubo.) in metafore (npr. Škrjanček ‒ pojoča raketa ‒ je pesmi pršil) (Owens, 1996, v Marjanovič Umek in Svetina, 2020). Metafore oz. besede figure so v otrokovem govoru prisotne tudi že v obdobju zgodnjega otroštva, vendar tako kot pravi M.
Holzman (1997, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006), gre za kakovostne razlike pri razumevanju in rabi metafor. Tako npr. 4-letni otrok na vprašanje Ali je oseba lahko sladka?
(gre za zapis iz literature), odgovori Ne, razen če je narejena iz čokolade. Po šestem letu otrok že lahko razume odnosne analogije ter razume in oblikuje odnosne metafore (npr. Streha je tako kot klobuk) ter dvojne metafore (npr. Trava je kot lasje …, ker oboje hitro raste; ker oboje pokriva in ščiti nekaj; ker je oboje dolgo).
Potem ko otroci do približno šestega leta starosti razvijejo osnovno strukturo govora in torej razumejo večino sporočil, ki jim jih posredujejo odrasli govorci, ter tudi sami pripovedujejo tako, da jih drugi (odrasli, vrstniki) razumejo, se slovnična in besedoslovna raven govora razvijata tudi v obdobju srednjega in poznega otroštva. Otroci oblikujejo bolj elaborirane, sestavljene izjave z razmeroma zapleteno gradnjo (npr. pogosto rabo besed oz. besednih zvez, kot so čeravno, čeprav, potem ko, ne glede na) (npr. Owens, 1996, v Marjanovič Umek in Svetina, 2020).
Graf 3: Delež sestavljenih in zapletenih sestavljenih povedi z leti narašča, delež preprostih povedi pa upada (prirejeno po: Turner in Helms, 1979, v Marjanovič Umek in Fekonja,
2020b)
Z vidika pragmatične rabe govora sta v razvojnem obdobju srednjega in poznega otroštva v ospredju pogovor in sposobnost pripovedovanja. Raziskovalci (npr. Kamiloff in Karmiloff – Smith, 2001) ugotavljajo, da je pogovor med vrstniki zelo odprt, otroci se, skladno s siceršnjim socialnim in spoznavnim razvojem, pogovarjajo več in na razvojno višji ravni med seboj kot pa z odraslimi, vsebine pogovorov so raznolike, pogovarjajo se tudi o manj poznanih vsebinah, v govoru pogosto uporabljajo sleng.
V pripovedovanju zgodbe, ki je razvojno zelo celovita, otroci, stari od sedem do enajst let, pogosto vpletejo osebne izkušnje, opisujejo osebe, predvsem njihov značaj, mišljenje in čustvovanja, smiselno povezujejo motive, vzroke in posledice, spreminjajo kraj in čas
0 10 20 30 40 50 60
8 9 10 11 12 13 14
% stavkov
Starost v letih
enostavni stavki sestavljeni stavki celoviti stavki
