RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI MED DEČKI IN DEKLICAMI

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PETRA TOMŠIČ

RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI MED DEČKI IN DEKLICAMI

STARIMI ŠTIRI IN ŠEST LET

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PETRA TOMŠIČ

Mentorica: doc. dr. JERA GREGORC

RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI MED DEČKI IN DEKLICAMI

STARIMI ŠTIRI IN ŠEST LET

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

(3)

(4)

»Zmaga nad samim seboj je največja zmaga.«

– Platon, antični filozof

ZAHVALA Zahvalila bi se:

- Mentorici doc. dr. Jeri Gregorc za vso pomoč, strokovnost in podporo pri nastajanju diplomskega dela.

- Staršem, bratu Roku in širšemu družinskemu krogu za vso podporo v času mojega študija.

- Zaposlenim v vrtcu Dobrova, še posebno vodji vrtca, Mojci Kogoj, in vsem vzgojiteljicam, ki so mi omogočile testiranje otrok.

- Staršem testiranih otrok za dovoljenje, da so njihovi otroci lahko sodelovali v moji raziskavi.

(5)

(6)

RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI MED DEČKI IN DEKLICAMI STARIMI ŠTIRI IN ŠEST LET

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, avgust 2015

Število strani: 61 Število tabel: 25 Število slik: 1 Število grafov: 4 Število virov: 31 Število prilog: 1

POVZETEK

Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali obstajajo statistično pomembne razlike v gibalni učinkovitosti med dečki in deklicami, ki so stari štiri in šest let. Prav tako nas je zanimalo, ali se razlike pojavljajo tudi med dečki in deklicami enake starosti.

Za testiranje otrok je bil uporabljen test MOT 4–6, ki vsebuje 18 gibalnih nalog. Od tega se 17 gibalnih nalog ocenjuje, in sicer po tristopenjski lestvici (0, 1 ali 2 točki). Seštevek vseh točk predstavlja gibalno učinkovitost posameznega otroka. Vzorec testiranih je zajemal 60 otrok, od tega 30 štiriletnikov in 30 šestletnikov. Podatke smo zbirali v študijskem letu 2014/2015, in sicer od oktobra 2014 do maja 2015.

Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS. Dokazali smo, da obstajajo statistično pomembne razlike med štiriletniki in šestletniki, medtem ko se razlike med dečki in deklicami niso izkazale za statistično pomembne.

Ključne besede: gibalna učinkovitost, razlike med dečki in deklicami, predšolski otroci.

(7)

DIFFERENCES IN MOTOR EFFICIENCY BETWEEN FOUR- AND SIX-YEAR-OLD BOYS AND GIRLS

University of Ljubljana, Faculty of Education, August 2015

Pages: 61 Tables: 25 Pictures: 1

Graphs: 4 Sources: 31 Annexes: 1

ABSTRACT

The purpose of this thesis is to determine whether there are any statistically significant differences in movement efficiency of 4 and 6 years old boys and girls. We were also interested in the differences occuring among the boys and girls of the same age.

A MOT 4−6 test including 18 movement exercises has been used for testing the children. 17 of those movement exercises are graded according to a three-level scale (0, 1, or 2 points).

The sum of all the points achieved represents the movement efficiency of an individual child.

The testing sample included 60 children, comprising of 30 4-year-olds and 30 6-year-olds.

The data was collected during the study year of 2014/2015, namely from October 2014 until May 2015.

The data was processed with a statistical programme SPSS. We have proven that statistically significant differences exist between the groups of 4-year-olds and 6-year-olds, while the differences among boys and girls were not proven to be statistically significant.

Key words: movement efficiency, differences among boys and girls, preschool children.

(8)

KAZALO

1 UVOD ... 1

2 PREDMET IN PROBLEM ... 2

2.1 OTROKOV RAZVOJ ... 2

2.1.1 SOCIALNI IN ČUSTVENI RAZVOJ ... 2

2.1.2 KOGNITIVNI RAZVOJ ... 3

2.1.3 TELESNI RAZVOJ ... 3

2.1.4 GIBALNI RAZVOJ ... 4

2.2 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROK IN GIBALNA UČINKOVITOST ... 7

2.2.1 RAVNOTEŽJE ... 8

2.2.2 MOČ ... 11

2.2.3 VZDRŽLJIVOST ... 12

2.2.4 RAZLIKE V GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED DEČKI IN DEKLICAMI 15 2.3 MERJENJE GIBALNE UČINKOVITOSTI ... 15

2.3.1 PROBLEMATIKA MERJENJA MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK ... 15

2.3.2 TEST MOT 4–6 ... 16

3 CILJ ... 17

4 HIPOTEZE ... 17

5 METODE DELA ... 17

5.2 RAZISKOVALNA METODA ... 17

5.3 VZOREC ... 17

5.4 NAČINI ZBIRANJA PODATKOV ... 17

5.5 METODA OBDELAVE PODATKOV ... 18

6 REZULTATI ... 18

6.2 INTERPRETACIJA IZBRANIH SPREMENLJIVK ... 18

6.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV PO HIPOTEZAH ... 40

(9)

6.3.1 HIPOTEZA 1 ... 40

6.3.2 HIPOTEZA 2 ... 41

6.3.3 HIPOTEZA 3 ... 42

6.3.4 HIPOTEZA 4 ... 43

6.3.5 HIPOTEZA 5 ... 44

7 RAZPRAVA ... 45

8 SKLEP ... 48

9 LITERATURA ... 49

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razvojne faze ... 6

Tabela 2: Število merjencev po starosti in spolu ... 19

Tabela 3: Rezultati merjencev pri hoji naprej. ... 20

Tabela 4: Rezultati merjencev pri punktiranju oz. tappingu. ... 21

Tabela 5: Rezultati merjencev pri prijemu krpe s prsti nog. ... 22

Tabela 6: Rezultati merjencev pri bočnih poskokih. ... 23

Tabela 7: Rezultati merjencev pri ujemu palice. ... 24

Tabela 8: Rezultati merjencev pri polaganju teniških žog v škatlo. ... 25

Tabela 9: Rezultati merjencev pri hoji nazaj. ... 26

Tabela 10: Rezultati merjencev pri zadevanju cilja. ... 27

Tabela 11: Rezultati merjencev pri zbiranju palčk. ... 28

Tabela 12: Rezultati merjencev pri prehodu skozi obroč. ... 30

Tabela 13: Rezultati merjencev pri enonožnem skoku v obroč. ... 31

Tabela 14: Rezultati merjencev pri ujemanju obroča. ... 32

Tabela 15: Rezultati merjencev pri možičku kopitljačku. ... 33

Tabela 16: Rezultati merjencev pri preskoku vrvice. ... 35

Tabela 17: Rezultati merjencev pri bočnem valjanju. ... 36

Tabela 18: Rezultati merjencev pri vstajanju in sedanju z žogo. ... 37

Tabela 19: Rezultati merjencev pri skoku z obratom. ... 38

Tabela 20: Vsota doseženih točk otrok, ki so stari štiri leta in tistih, ki so stari šest let. ... 39

(10)

Tabela 21: Rezultati štiriletnih in šestletnih otrok. ... 40

Tabela 22: Rezultati šestletnikov v odstotkih. ... 41

Tabela 23:Rezultati štiriletnikov v odstotkih. ... 42

Tabela 24: Rezultati šestletnih otrok glede na spol. ... 43

Tabela 25: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol. ... 44

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Merjenci po spolu. ... 18

Graf 2: Merjenci po starosti... 19

Graf 3: Rezultati šestletnih otrok glede na spol. ... 43

Graf 4: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol. ... 44

KAZALO SLIK

Slika 1: Gibalni razvoj ... 5

(11)

1

1 UVOD

Otrokov razvoj je večrazsežnosten in se odraža na različnih področjih. To so področja gibalnega, telesnega, kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja. V predšolskem obdobju razvoj poteka usklajeno in celostno (Videmšek in Pišot, 2007).

Človekov gibalni razvoj se začne že v predporodni dobi. Najbolj izrazit je v prvih treh letih življenja. Človek že v prvih dveh letih življenja doseže najvišjo možno stopnjo – gibanje v pokončnem položaju. Kot novorojenček je povsem nemočno bitje, ki že kot otrok doseže samostojno premikanje po prostoru in upravljanje s predmeti po svoji volji. Gibalni razvoj je pomemben del celostnega razvoja. Otroci z gibanjem zaznavajo in odkrivajo svoje telo.

Otroci tudi preizkušajo, kaj vse njihovo telo zmore, hkrati pa gradijo zaupanje vase. Z gibanjem dobivajo občutek ugodja, varnosti, veselja oziroma se na splošno dobro počutijo ter raziskujejo, spoznavajo in dojemajo svet okoli sebe (Videmšek in Visinski, 2011).

Telesna aktivnost je pomembna v vseh življenjskih obdobjih in ima nenadomestljivo vlogo.

Potrebna je za normalen razvoj na vseh področjih (Škof idr., 2005).

Gibalna dejavnost je medij, skozi katerega se otrok neposredno vključuje v okolje, hkrati pa mu omogoča pridobivanje bogatih izkušenj in doživetij. Motorični razvoj predstavljajo spremembe v motoričnem vedenju, ki se kažejo skozi razvoj motoričnih sposobnosti (Pišot in Planinšec, 2005). Stopnjo razvitosti motoričnih sposobnosti pa predstavlja gibalna učinkovitost. Do razlik med otroki pride ravno zaradi različno razvitih motoričnih sposobnosti.

V diplomskem delu želimo ugotoviti, ali v gibalni učinkovitosti prihaja do razlik med dečki in deklicami ter ali prihaja do razlik med štiri in šest let starimi otroki. Glede na to, kaj želimo ugotoviti, smo si zastavili naslednje hipoteze: predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letniki; predvidevamo, da razlike v rezultatih v gibalni učinkovitosti med 6-letniki ne bodo večje od 5 %; predvidevamo, da razlike v rezultatih v gibalni učinkovitosti med 4-letniki ne bodo večje od 10 %; predvidevamo, da bodo imele 6- letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letni dečki, ter predvidevamo, da bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-letni dečki.

(12)

2

2 PREDMET IN PROBLEM 2.1 OTROKOV RAZVOJ

L. Katz razloži pojem otrokov razvoj kot proces spreminjanja od nezrelega k zrelemu stanju oz. delovanju. Ko razpravljamo o pojmu otrokov razvoj, predpostavljamo neko končno stanje, pri čemer je pomembno, kako izkušnje, ki jih je otrok pridobil v zgodnjem otroštvu, prispevajo k doseganju končnega stanja (Batistič Zorec, 2003).

V predšolskem obdobju otrokov razvoj poteka celostno, vendar se vsa posamezna področja, kot so: telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno, med seboj prepletajo. Če uvedemo spremembo na enem področju, s tem vplivamo na vsa ostala področja razvoja (Zajec idr., 2010).

2.1.1 SOCIALNI IN ČUSTVENI RAZVOJ

Čustveni in socialni razvoj otrok sta tesno prepletena in ju zato pogosto obravnavamo skupaj.

Razvoj na tem področju je v zgodnjem otroštvu zelo razgiban. Otrok ima že kot novorojenček sposobnost izražanja čustev (Pišot in Planinšec, 2005).

Pri socialnem in čustvenem razvoju otroka je zelo pomembno, da že v predšolskem obdobju pomagamo razvijati otrokova lepa, prijetna in primerna čustva, to so: ljubezen, veselje, zaupanje, zadovoljstvo in čustvo varnosti. Nato naprej razvijamo nova socialna čustva, kot na primer veselje, dobroto, optimizem itd. Hkrati pa moramo paziti, da se v otroku ne zakoreninijo negativna čustva, kot so: žalost, strah, ljubosumnost itd. V vrtcih in drugih vzgojno-varstvenih ustanovah spodbujamo tudi razvoj otrokovega socialnega spoznavanja (Benkovič, 2011).

Pri otrocih je zelo pogosto hitro menjavanje čustev, a se tudi to, tako kot intenzivnost čustev in pogostost izražanja čustev, zmanjša z odraščanjem. Prav tako otrok z odraščanjem preživi več časa s svojimi vrstniki. Tako se v zgodnjem otroštvu razvijejo nove oblike socialnih interakcij in socialnih kompetenc. Otrok tako pridobi pripadnost k neki skupini, ki mu pomaga razvijati njegovo samopodobo, ta pa se izpopolnjuje v kontekstu igre. Igra otrokom omogoča komuniciranje, prek nje se vzpostavijo različne situacije, v katerih se otrok uči nadzorovati svoje vedenje, izražati čustva in sodelovati z drugimi otroki. Pišot in Planinšec (2005) pravita, da sodelovanje v gibalnih igrah pozitivno vpliva na otrokov socialno-čustveni razvoj, pri tem pa se razvijata tudi samopodoba in samospoštovanje (Pišot in Planinšec, 2005).

(13)

3 2.1.2 KOGNITIVNI RAZVOJ

Kognitivni razvoj je razvoj mišljenja oz. tisti razvoj, ki vključuje intelektualne procese, to pa so zaznavanje, predstavljanje, presojanje, sklepanje, spomin, govor, reševanje problemov, ki omogočajo mišljenje, odločanje in učenje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Piaget je kot prvi razložil dve stopnji mišljenja skozi asimilacijo in akomodacijo. Pri prvem procesu gre za prilagajanje posameznikovih novih zaznav obstoječim miselnim strukturam, ampak samo do točke, ko je mogoče nove zaznave še prilagoditi obstoječim strukturam. Pri drugem procesu pa je število novih informacij že tako veliko, da se mora miselna struktura spremeniti in prilagoditi novim informacijam (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

Marjanovič Umek in Zupančič (2004) navajata štiri glavne stopnje Piagetove teorije o kognitivnem razvoju.

• Zaznavno-gibalna ali senzomotorična stopnja poteka od rojstva do dveh let. Na tej stopnji otrok spoznava in raziskuje okolje.

• Predoperativna stopnja poteka od drugega do sedmega leta. Otrok na tej stopnji spoznava različne simbole in jih uporablja v praksi.

• Konkretno-operativna stopnja poteka od sedmega do enajstega leta. Otrok razvija logične strukture, ki mu s pomočjo mišljenja omogočajo reševanje problemov.

• Formalno-operativna stopnja poteka od dvanajstega leta naprej in iz konkretnih predmetov se miselne operacije prestavijo na abstraktno razmišljanje, to je jezikovno in logično.

2.1.3 TELESNI RAZVOJ

Telesno rast lahko razdelimo na štiri različne sklope, ki jih lahko merimo in spremljamo, to so:

• dolžinske mere – telesna višina, dolžina okončin;

• prečne mere – premer zapestja, premer kolena;

• obsegi – obseg okončin, obseg trupa;

• kožna guba – to je količina podkožnega maščevja na različnih delih telesa (Pišot in Planinšec, 2005).

(14)

4

Celoten razvoj je pri vsakem otroku drugačen, zato se tudi telesni razvoj pri vsakem ne konča v enakem starostnem obdobju. Rast posameznih delov telesa pa ne poteka vedno usklajeno z enako hitrostjo, spreminja se tudi skozi razvojne stopnje (Pišot in Planinšec, 2005).

Na telesni razvoj vplivajo genski in okoljski dejavniki. Prvi imajo pomemben vpliv na velikost in sestavo telesa, okoljski dejavniki pa vplivajo na telesno rast. Med okoljske dejavnike sodijo prehrana, gibalna dejavnost, poškodbe in bolezni (Malina in Katzmarzyk, 2004).

V zgodnjem otroštvu je telesna rast zelo intenzivna, v obdobju otroštva pa se telesna rast umiri. Od petega leta naprej se telesna višina poveča za 5 do 6 centimetrov letno, telesna masa pa za 2,5 kilograma letno. Na težo močno vpliva kultura. V tistih kulturah, kjer so prisotni spremenjeni vzorci prehranjevanja in manjša gibalna dejavnost, prevladuje delež otrok s prevelikim indeksom telesne mase (Pišot in Planinšec, 2005).

2.1.4 GIBALNI RAZVOJ

Razvoj človeka poteka vse življenje, razlikuje se le intenzivnost le-tega (Cemič, 1997).

Človek se začne gibalno razvijati že v predporodni dobi, najbolj izrazit razvoj pa poteka do tretjega leta. Nobeno drugo živo bitje ni sposobno doseči stopnje, ki jo človek doseže že v prvih dveh letih življenja, to je gibati se v pokončnem položaju (Videmšek in Visinski, 2001).

Gibalna dejavnost je pomemben del otrokovega vedenjskega repertoarja in je medij, skozi katerega se otrok neposredno vključuje v okolje. S tem otrok pridobiva bogate izkušnje, še posebno v zgodnjem otroštvu (Pišot in Planinšec, 2005). Z gibanjem otrok zaznava svoje telo in preizkuša, kaj vse zmore. Prav tako raziskuje in spoznava svet okoli sebe (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003).

2.1.4.1 Smeri razvoja

Otrokov gibalni razvoj poteka v dveh smereh – po cefalokavdalni in proksimodistalni smeri – in pomeni kvalitativne spremembe na individualni ravni delovanja. Pri cefalokavdalni smeri se postopno razvijajo kontrole mišic od glave k nogam, pri proksimodistalni smeri pa se razvija nadzor mišic, ki so bližje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih (Cemič, 1997).

Tako otrok postopoma nadzira in izvaja zahtevnejše gibalne spretnosti (Pišot in Planinšeč, 2005).

(15)

5

Slika 1: Gibalni razvoj

Vir: Videmšek in Pišot, 2007.

Otrokov razvoj poteka v več smereh in hkrati na različnih področjih, kar pomeni, da je motorični razvoj povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem. Otrok se motorično razvija v različnih obdobjih oz. v tako imenovanih razvojnih stopnjah. Na vsaki razvojni stopnji opazimo določeno značilnost vedenja, ki velja za večino otrok. Vsaka razvojna stopnja je rezultat predhodne in pogoj za vzpostavitev naslednje, višje stopnje.

Stopnje se praviloma pojavijo v enakih starostnih obdobjih in trajajo enako dolgo, a lahko pride do individualnih razlik in tako se lahko posamezne razvojne stopnje pojavijo tudi v različnih starostnih obdobjih, vrstni red njihovega pojavljanja pa običajno ostane enak (Pišot in Planinšec, 2005).

(16)

6 Razvojne faze:

Tabela 1: Razvojne faze

Faze motoričnega razvoja Okvirno starostno obdobje Stopnje motoričnega razvoja

Refleksna gibalna faza • prenatalno obdobje do 4. meseca

• od 4. meseca do 1.

leta

• stopnja vkodiranja (zbiranja)

informacij

• stopnja dekodiranja (procesiranja) informacij Rudimentalna gibalna faza • od rojstva do 1.

leta

• od 1. do 2. leta

• stopnja inhibicije refleksov

• predkontrolna stopnja Temeljna gibalna faza • od 2. do 3. leta

• začetna stopnja

• osnovna stopnja

• zrela stopnja Specializirana gibalna faza • od 7. do 10. leta

• od 14. leta naprej

• splošna stopnja

• specifična stopnja

• specializirana stopnja Vir: Gallahue in Ozmun, 2006 v Zajec idr., 2010.

Gibanje v veliki meri vpliva na rast in razvoj otroka, zato je pomembno, da imamo za gibanje urejene ustrezne razmere. Imeti moramo primeren prostor; ustrezno obleko in obutev; dobro voljo; primerne športne pripomočke in ustrezna igrala, ki spodbujajo otroke h gibanju. Če otrokom ne zagotovimo različnih gibalnih dejavnosti, lahko zaostanejo v razvoju (Videmšek in Visinski, 2001).

(17)

7

2.2 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROK IN GIBALNA UČINKOVITOST

Gibalne sposobnosti otrok so latentne dimenzije človeka (Cemič, 1997), ki so v veliki meri odgovorne za izvedbo vseh gibov in določajo gibalno stanje otroka (Videmšek in Pišot, 2007). S pomočjo gibalnih sposobnosti opravljamo točno določene naloge (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003).

»Gibalne sposobnosti človeka so tiste sposobnosti, ki povzročajo razlike v gibalni učinkovitosti posameznikov (Strel, 1996, str. 71).«

Gibalna učinkovitost je stopnja razvitosti motoričnih sposobnosti. Pri tem pride do individualnih razlik, v največji meri ravno zaradi različne stopnje razvitosti motoričnih sposobnosti. Posamezniki niso sposobni na enak način izvesti gibalnih nalog in niso vsi pri vsaki nalogi enako uspešni (Pistotnik, 2003).

Na gibalno dejavnost otrok vpliva interpersonalno in socialno področje in okolje, v katerem posameznik odrašča (Sallis in Owen, 1999 v Matejek in Planinšec, 2008).

Tako kot druge človekove sposobnosti, so tudi gibalne sposobnosti v določeni meri prirojene, v določeni meri pa pridobljene z različnimi vadbami, izkušnjami in načinom življenja (Pistotnik, 2011). Takoj ob rojstvu nam je dana stopnja razvitosti gibalnih sposobnosti, ki hkrati določa, do kod se bodo lahko sposobnosti razvile ob normalni rasti in razvoju. To stopnjo pa lahko tudi presežemo z ustreznimi gibalnimi aktivnostmi (Pistotnik, 2003) oz. z uporabo naravnih oblik gibanja (Pistotnik, Pinter, Dolenc, 2003). Vse gibalne spodobnosti pa se glede stopnje prirojenosti razlikujejo. Hitrost ima najvišjo stopnjo prirojenosti in je prirojena med 80 in 95 %, kar pomeni, da jo lahko razvijemo zgolj s 5–20 % treningom. Moč pa je prirojena v 50 %, kar pomeni, da jo lahko z različnimi vajami za moč razvijemo še enkrat toliko. Ravno zaradi tega bodo rezultati razvoja moči vidni prej in v večjem obsegu kot rezultati hitrosti (Pistotnik, 2003).

Gibalne sposobnosti pri predšolskih otrocih ne moremo opredeliti natančno (Videmšek in Visinski, 2001), ampak lahko zgolj na osnovi rezultatov do sedaj narejenih raziskav sklepamo, da je latentni prostor motorike otrok že precej razvit oz. diferenciran, vendar se še vedno razlikuje od prostora odraslih (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003).

(18)

8 Poznamo šest primarnih motoričnih sposobnosti:

• ravnotežje;

• koordinacija;

• moč;

• hitrost;

• preciznost in

• gibljivost.

Hitrost in preciznost se v predšolskem obdobju razvijata skozi koordinacijo, medtem ko je gibljivost v predšolskem obdobju maksimalna in je ni potrebno razvijati.

Nekateri med motorične sposobnosti uvrščajo tudi vzdržljivost, ki pa bolj sodi pod funkcionalne sposobnosti, saj je odvisna od delovanja dihalnega in krvožilnega sistema (Pistotnik, 2003). Vzdržljivost opredeljuje intenzivnost v izvajanju določene gibalne naloge z nezmanjšano učinkovitostjo, to pomeni, da premaguje določen napor v motoričnih sposobnostih (Videmšek in Pišot, 2007).

Te motorične sposobnosti lahko razdelimo tudi v dve splošni skupini, in sicer sposobnosti za regulacijo energije in sposobnosti za regulacijo gibanja. Hitrost in moč sodita v skupino sposobnosti za regulacijo energije, ker ti dve sposobnost omogočata optimalen izkoristek energijskih potencialov pri izvajanju gibanja. Ostale motorične sposobnosti, to so koordinacija, gibljivost, preciznost in ravnotežje, pa sodijo med sposobnosti za regulacijo gibanja. Ta skupina motoričnih sposobnosti je odgovorna za oblikovanje, uresničevanje in nadziranje izvedbe različnih nalog v prostoru in času (Pistotnik, 2003).

2.2.1 RAVNOTEŽJE

Pri motorični sposobnosti ravnotežje gre za sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003). Lahko pa ravnotežje opredelimo tudi kot sposobnost za natančno določitev smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj telesa v prostoru (Pistotnik, 2003).

(19)

9 Ravnotežje delimo na:

• statično ravnotežje, pri katerem gre za ohranjanje položaja v mirovanju ali gibanju, ko predhodno ravnotežni organ ni bil moten in

• dinamično ravnotežje, pri katerem gre za vzpostavljanje ravnotežnega položaja v mirovanju ali v gibanju, ko je predhodno bil moten ravnotežni organ (Videmšek in Pišot, 2007).

Na ravnotežje najbolj vpliva centralni ravnotežni organ v srednjem ušesu in ravnotežnostni center v malih možganih. Vpliv pa imajo tudi čutila, in sicer čutilo vida, čutilo sluha, tetivni in mišični receptorji, receptorji v obsklepnih strukturah in taktilni receptorji, ki se nahajajo v koži (Pistotnik, 2003).

Predšolski otroci imajo slabo razvito sposobnost ravnotežja, ta se razvije nekje do petnajstega leta starosti. Slabo razvita sposobnost ravnotežja zavira normalen razvoj gibalnih sposobnosti, zato moramo začeti razvijati ravnotežje že pri mlajših otrocih. Ravnotežje je zelo pomembno v vsakdanjem življenju in se s starostjo človeka slabša, vendar ga lahko s primernimi vajami še dolgo ohranimo na visoki ravni (Videmšek in Pišot, 2007).

Na sposobnost ravnotežja lahko vplivamo, in sicer z velikim številom vadbenih enot z več ponovitvami. Uporabljati moramo naloge, pri katerih porušimo vzpostavljeni ravnotežni položaj, tako da izključimo čutila (sluh, vid), zmanjšamo in spremenimo podporno ploskev ali pa dodamo zunanje dejavnike, ki moteče vplivajo na sposobnost koncentracije oz. ravnotežja (Moscha, 2008).

Sposobnost za učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih nalog je koordinacija, ki pa je hkrati tudi sposobnost, ki usmeri izkoristek energijskih-toničnih in programsko-gibalnih potencialov v izvedbo kompleksnih gibanj (Pistotnik, 2003). Pri motoriki živih bitij je koordinacija tista motorična sposobnost, ki je najbolj značilna za človeka.

Koordinacija je lahko definirana tudi kot razmerje med gibanjem glave, trupa in udov v povezavi s tem, kaj se trenutno dogaja v okolju. S tem gibanje posameznika postavimo v kontekst, v katerem se le-ta izvaja (Magill, 2011).

(20)

10 Koordinacija ima šest pojavnih oblik:

• gibalna inteligentnost,

• sposobnost za ritem,

• sposobnost uskladitve gibanja spodnjih okončin,

• sposobnost gibalnega učenja,

• sposobnost izkoriščanja gibalnega spomina in

• sposobnost časovne uskladitve gibov (Videmšek in Pišot, 2007).

Vidiki koordinacije:

• hitrost učenja in izvajanja zapletenih gibalnih nalog;

• agilnost (hitra sprememba smeri gibanja);

• timing (pravočasnost);

• koordinacija v ritmu;

• gibalno reševanje prostorskih problemov in

• reorganizacija stereotipnih gibanj (Cemič in Gregorc, 2012).

Cemič in Gregorc (2012) navajata, da vsi našteti vidiki kažejo na zahtevno gibalno delovanje.

Pri vsem tem gre za sposobnost združevanja senzoričnih informacij z gibanjem v času. Torej moramo najprej sprejeti informacije, jih predelati, izdelati in izvršiti program ter nazadnje združiti vse informacije (Cemič in Gregorc, 2012).

Koordinacija se začne razvijati že v fetalnem obdobju, kjer plod že pridobiva prve gibalne izkušnje. Okoli šestega leta pa so otroci najbolj dojemljivi za sprejem raznovrstnih gibalnih informacij in za njihovo združevanje v gibalne strukture, ki potekajo na višji ravni (Pistotnik, 1999).

Koordinacija je sorazmerno visoko prirojena (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003) in je odvisna od delovanja centralnega živčnega sistema. V njem se oblikujejo gibalni programi, s katerimi so opredeljene ravnine in amplitude gibov, hitrost, jakost izvedbe in položaj telesa.

(21)

11

Vse to pa poteka v odvisnost od zunanjih dejavnikov (Pistotnik, 2003). Koordinacija je močno povezana z ostalimi gibalnimi sposobnostmi, ki morajo biti ustrezno razvite, da se lahko koordinacija gibanja prek njih izrazi na najvišjem nivoju (Videmšek in Pišot, 2007).

Otroci morajo za razvijanje koordinacije izvajati naravne oblike gibanja in osnovne elemente različnih športov. Imeti morajo čim bolj pester izbor gibanja, zato da se ta avtomatizira in shrani v gibalnem spominu. Če otrok nima ustrezno razvitih koordinacijskih sposobnosti, je pogosto lahko negotov, nespreten, počasi pridobiva nove gibalne vzorce in nenehno išče pomoč, kar se odraža tudi na čustvenem in socialnem razvoju otroka (Videmšek in Pišot, 2007).

2.2.2 MOČ

»Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih sil (Pistotnik, 2003, str. 43).« Je osnovna gibalna sposobnost, saj brez nje ni gibanja (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Moč pa lahko opredelimo tudi kot produkt sile in hitrosti. Je najbolj raziskana motorična sposobnost (Pistotnik, 2003).

Moč delimo na tri pojavne oblike:

• eksplozivna moč – sposobnost maksimalnega, kratkotrajnega začetnega pospeška telesa v prostoru ali pri delovanju na predmete, ki se nahajajo v okolici (Pistotnik, 2003);

• repetitivna moč – sposobnost, pri kateri dlje časa traja dejavnost, ki zahteva neprestano krčenje in sproščanje mišic. Prisotna je pri cikličnih gibanjih, to so hoja, tek, kolesarjenje, plavanje itd. (Videmšek in Pišot, 2007);

• statična moč – sposobnost, pri kateri se dolgotrajno napenjajo mišice in zadržujejo položaj med obremenitvijo (Videmšek in Pišot, 2007). Gre za povečano mišično napetost (Cemič, 1997).

V predšolskem obdobju moramo biti pozorni, da z gibanjem razvijemo pravilno držo telesa.

Izogibati se moramo statičnim naprezanjem, saj statična moč v predšolskem obdobju ni potrebna (Cemič, 1997). Majhnim otrokom primanjkuje moči za določena gibanja. Ko pa se gibljejo, si z gibanjem razvijejo moč. Paziti moramo, da napori za otroka niso preveliki oz. da

(22)

12

so na primerni stopnji njegove razvitosti, če tega ne upoštevamo, je otrok prehitro utrujen. To pa lahko vodi tudi v njegovo neaktivnost (Cemič, 1997).

Poleg delitve moči na tri pojavne oblike pa poznamo tudi dejavnike, ki vplivajo na to, koliko bomo moč razvili. Ti dejavniki so lahko morfološki, funkcionalni, psihološki in biološki. Moč je delno prirojena motorična sposobnost, delno pa jo lahko še razvijemo (Pistotnik, 2003). Pri izvajanju nalog za razvoj moči moramo paziti, da na sklepe in hrbtenico ne nalagamo prevelikih obremenitev. Pomembno je, da vmes izvajamo raztezne vaje. Pri otrocih se moramo izogibati statičnim vajam za razvoj moči in izvajamo vaje dinamičnega značaja (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

2.2.3 VZDRŽLJIVOST

Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost, pri kateri gre za sposobnost izvajanja dlje časa trajajočih gibalnih nalog z nezmanjšano učinkovitostjo in zmanjšanje stanja utrujenosti (Škof, 2010).

Vzdržljivost delimo po več kriterijih, in sicer glede na topološki vidik, vidik načrtovanja vadbe in glede na energijski oz. fiziološko-biokemijski vidik (Škof, 2007).

Delitev glede na topološki vidik:

• lokalno (aktivna je največ 1/3 mišične mase),

• regionalno (aktivna je od 1/3 do 2/3 mišične mase) in

• globalno (aktivni sta več kot 2/3 mišične mase) (Cemič, 1997).

Delitev glede na vidik načrtovanja vadbe:

• splošna in

• specifična vzdržljivost (Škof, 2007).

Delitev glede na energijski oz. fiziološko-biokemijski vidik:

• mišična oz. anaerobna in

• srčno-žilna oz. aerobna vzdržljivost (Škof, 2007).

Cemič (1997) pravi, da pri predšolskih otrocih razvijamo splošno aerobno dinamično vzdržljivost. Med to vzdržljivost uvrščamo nizke in srednje intenzivne napore, v katerih

(23)

13

prevladujejo aerobni energijski procesi (Videmšek idr., 2003). A. Cemič (2004) je postavila koncept »igra, gibanje in razvoj«, v katerem je izpostavila metodo igre kot najprimernejšo obliko poučevanja v predšolskem obdobju. Prek te metode lahko razvijamo vse motorične sposobnosti in tudi funkcionalno sposobnost, ki jo opisujemo, to je vzdržljivost.

Škof (2007) navaja, da za predšolske otroke pogosto pravimo, da so aerobni tipi, zato ker otroci različne obremenitve rešujejo bolj aerobno kot odrasli. Razvoj vzdržljivost pa se pri odraslih razlikuje od razvoja vzdržljivosti pri otrocih. Pri odraslih poznamo tri temeljne metode, in sicer: neprekinjena metoda, intervalna metoda in fartlek (Škof, 2007).

2.2.3.1 NEPREKINJENA METODA

Neprekinjena metoda je najstarejša in najpreprostejša metoda za razvoj vzdržljivosti. Ta metoda je najpogosteje uporabljena in najbolj pomembna v športni aktivnosti mladih in začetnikov. Škof (2007) navaja, da tekači za razvoj aerobne vzdržljivosti uporabljajo neprekinjene teke, ki pa jih izvajajo v enakomernem, pospešenem ali valovitem tempu, zato tudi ločimo več oblik vadbe. To so:

 enakomeren dolgotrajen neprekinjen tek,

 progresivna oblika neprekinjenega teka,

 neprekinjen tempo tek in

 tek z valovanjem hitrosti.

Intenzivnost pri neprekinjeni vadbi je lahko nizka, zmerna ali srednja. Zmerna in srednja intenzivnost pomenita tudi bazično vadbo, kar pomeni, da se pri tej stopnji intenzivnosti razvija osnovna kondicija za skoraj vse športnike in je hkrati tudi osnovno sredstvo za razvoj vzdržljivosti predšolskih otrok in mladine pri njihovi rekreaciji. Pri bazični vadbi aerobni energijski procesi potekajo v počasnih mišičnih vlaknih. Na področju zmerne intezivnosti pa aerobni energijski procesi v celoti zadovoljujejo energijske potrebe (Škof, 2007).

(24)

14 2.2.3.2 INTERVALNA METODA

To metodo sta razvila nemška zdravnika Reindell in Toskana ter trener nemških tekačev Gerschler okoli leta 1935.

Pri intervalni metodi je način vadbe tak, da se izmenjujeta vnaprej določena dolžina vadbe in odmor. Je nadgradnja neprekinjene tekaške vadbe. Pri intervalni metodi je intenzivnost obremenitve višja kot pri neprekinjeni metodi. Izvaja se v območju srednje, visoke in najvišje intenzivnosti.

Pri intervalni metodi upravljamo z naslednjimi parametri: dolžina intervala, hitrost teka, število ponovitev, dolžina odmora in karakter (lahkoten tek, hoja ali mirovanje) odmora.

Poznamo dve različici intervalnega teka:

 ekstenzivni ali aerobni intervalni trening,

 kratkotrajni ali anaerobni intervalni trening.

Tak način vadbe nikakor ni primeren za tekače začetnike, prav tako pa ni primeren za predšolske otroke, zato ker imajo manjše srce in slabše razvit dihalni sistem. Če bi otroke silili v tak proces pridobivanja vzdržljivosti, bi lahko negativno vplivali na otrokov razvoj (Škof, 2007).

2.2.3.3 FARTLEK

Ime fartlek izhaja iz švedščine in pomeni »igra hitrosti« (Vrhovnik, 2008). Je nadgradnja intervalne metode, ko govorimo o vadbi vzdržljivosti, in nekakšne vrste naravna oblika intervalnega treninga. Bistvo vadbe fratleka je izvajanje vadbe vzdržljivosti v naravnem okolju, kjer tekač vadbo prilagaja naravnem okolju in izkorišča možnosti, ki mu jih slednje ponuja (Škof, 2007). Pretečene razdalje pri metodi fartlek niso pomembne, zato jih običajno ne merimo (Vrhovnik, 2008). S fratlekom razvijamo vse ravni vzdržljivosti, njegova bistvena lastnost pa je, da ni točno vnaprej definiran. Ravno zaradi tega je fratlek ena od najbolj priljubljenih metod razvijanja vzdržljivosti (Škof, 2007).

(25)

15

2.2.4 RAZLIKE V GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED DEČKI IN DEKLICAMI Razlike v gibalnih sposobnostih med predšolskimi dečki in deklicami so pogosto biološko pogojene, to se kaže v deležu mišične in kostne mase ter maščobnega tkiva. Več mišične in kostne mase imajo dečki, medtem ko je pri deklicah večji delež telesnega maščevja (Malina, Bouchard in Bar, 2004 v Zajec idr., 2009). Razlike med spoloma se s starostjo povečujejo.

Na razlike vplivajo tudi okoljski dejavniki. Ob rojstvu je pomembno vedenje staršev do svojih otrok, saj to vpliva na razvoj spolne identitete, ki se kasneje izraža v igri. Pozneje tudi ta vpliva na razvoj. Deklice in dečki si izbirajo različne igrače, njihova igra pa ima drugačno vsebino (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Dečki si pogosto izberejo igre, ki vsebujejo veliko teka (npr. igranje z žogo, tek po igrišču ipd.), medtem ko se deklice takih iger hitro naveličajo ali pa se jim že vnaprej izognejo in si izberejo bolj mirne igre (Zajec idr., 2009).

Dečki igro pogosto prilagajajo svojim sposobnostim, zato njihove igre s starostjo postanejo zahtevnejše in kompleksnejše, kar jih vodi do novih izkušenj (Videmšek, Stihec in Karpljuk, 2008). Igre deklic pa niso tako gibalno bogate kot igre dečkov, zato ne dajejo dovolj možnosti za razvijanje gibalnih sposobnosti (Zajec idr., 2009).

2.3 MERJENJE GIBALNE UČINKOVITOSTI

Da se bo otrok lahko optimalno razvijal, je pomembno zgodnje odkrivanje retardacijskih in akceleracijskih razvojnih pojavov, s tem pa ugotavljanje motoričnega statusa otroka oz.

njegove gibalne učinkovitosti. To področje je slabo raziskano, saj na splošno velja, da je testiranje predšolskih otrok zahtevno delo. Težave pa povzročajo tudi testi, ki morajo biti prilagojeni prav za predšolsko obdobje. Poznamo več vrst testov, in sicer: test »okvirne norme gibalnih sposobnosti za otroke«, test »MOT 4–6« in »informacijski sistem oz. športni karton«

(Cemič in Gregorc, 2012). V diplomskem delu bo poudarek na testu MOT 4–6.

2.3.1 PROBLEMATIKA MERJENJA MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK

Prvi problem pri merjenju motoričnih sposobnosti predšolskih otrok so merilni postopki, saj še vedno nimamo v celoti izdelane ustrezne testne baterije. Pri različnih raziskavah pogosto isti testi opredeljujejo različne motorične dimenzije.

Sledi število uporabljenih testov pri meritvah. Nemogoče je, da bi pri testiranju predšolskih otrok v določenem obdobju zbrali enako število podatkov kot pri testiranju starejših. Mlajši otroci bi bili pri večjem številu testov preveč obremenjeni, kar bi lahko negativno vplivalo na

(26)

16

rezultate. Ravno to predstavlja problem, saj bi za temeljitejšo obravnavo potrebovali večje število podatkov.

Na rezultate pri predšolskem otroku vpliva tudi število ponovitev določene gibalne naloge. Če bi prišlo do prevelikega števila obremenitev, bi bilo to za otroke preobremenjujoče, kar bi se kazalo na rezultatu. Premalo ponovitev pa bi zmanjšalo zanesljivost merilnega testa. Otroke moramo pri zahtevnejših nalogah dodatno motivirati, saj lahko izgubijo motivacijo, če je naloga prenaporna zanje. Pri predšolskih otrocih je zelo pogosto, da pri izvajanju zahtevnejših nalog naredijo relativno veliko število napak.

Tem problemom se v predšolskem obdobju težko izognemo, zato je vse podatke o motoričnih sposobnostih otrok potrebno upoštevati z določeno mero zadržanosti. Pišot in Planinšec (2005) pa za konec navajata, da so kljub vsemu testi za ugotavljanje motoričnih sposobnosti predšolskih otrok ustrezni.

2.3.2 TEST MOT 4–6

Test MOT 4–6 sta za ugotavljanje motoričnega razvoja predšolskega otroka zastavila Zimmer in Volkamer. Test vsebuje naloge za ugotavljanje koordinacije, sposobnosti odzivanja in napetosti ter nekaj finomotoričnih nalog. Vsebuje 18 gibalnih nalog, in sicer naslednje: skok v obroč (ta naloga je ogrevalna in se ne ocenjuje), hoja naprej, punktiranje oz. tapping, prijem krpe s prsti nog, bočni poskoki, ujem palice, polaganje teniških žog, hoja nazaj, zadevanje cilja, zbiranje palčk, prehod skozi obroč, enonožni poskok v obroč, ujetje obroča, možiček kopitljaček, preskok vrvice, bočno valjanje, vstajanje in sedanje z žogo in skok z obratom (Cemič, 1993).

Motorični test pokrije naslednja področja gibalnega razvoja: splošna telesna spretnost in koordinacijska sposobnost, finomotorična spretnost, ravnotežje, hitrost reagiranja, odrivna moč, gibalna hitrost, gibalna natančnost (Videmšek in Cemič, 1991). Test zazna motorični razvoj otroka in nam omogoča klasifikacijo individualnega otroka s primerjalno starostno skupino. Omogoča nam tudi primerjanje skupin. Glede na to da vemo, da so razlike v razvoju med dečki in deklicami majhne, je problem diplomske naloge ugotoviti, ali se kljub tem majhnih razlikam v razvoju med dečki in deklicami pojavljajo razlike v gibalni učinkovitosti.

(27)

17

3 CILJ

V skladu s predmetom in problemom naše raziskave smo si zastavili naslednji cilj:

Ugotoviti razliko v gibalni učinkovitosti 4- in 6-letnih otrok ter analizirati razlike v gibalni učinkovitost med dečki in deklicami.

4 HIPOTEZE

H 1: Predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6- letniki.

H 2: Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 6- letniki ne bodo več kot 5 %.

H 3: Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 4- letniki ne bodo več kot 10 %.

H 4: Predvidevamo, da bodo imele 6-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letni dečki.

H 5: Predvidevamo, da bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-letni dečki.

5 METODE DELA

5.2 RAZISKOVALNA METODA

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, ker smo rezultate pridobili prek testiranja in tega stanja nismo vzročno preverjali.

5.3 VZOREC

Vzorec otrok je neslučajnostni. Zajemal je šestdeset predšolskih otrok, od tega je bila polovica dečkov in polovica deklic. Polovica otrok je bila starih štiri leta, druga polovica pa šest let.

Motorični test smo izvajali v šolskem letu 2014/2015 v vrtcu Dobrova.

5.4 NAČINI ZBIRANJA PODATKOV

Šestdeset otrok smo individualno testirali z od 15- do 20-minutnim testom MOT 4–6, ki sta ga zasnovala Zimmer in Volkamer. Ocenjevali smo jih s točkami 0, 1 in 2. Med samim

(28)

18

ocenjevanjem smo podatke zapisovali v vnaprej pripravljeno preglednico. Pred testiranjem so starši vseh šestdesetih otrok podpisali soglasje o strinjanju, da je njihov otrok lahko vključen v motorični test gibalne učinkovitosti.

5.5 METODA OBDELAVE PODATKOV

Podatke smo obdelali s pomočjo SPSS programa. Uporabili smo program FREQUENCIES za izračun frekvence in odstotkov. Za ugotavljanje povezanosti ordinalnih in nominalnih vrednosti smo uporabili podprogram CROSSTABS (hi-kvadrat), za ugotavljanje razlik med numeričnimi spremenljivkami pa t-test za neodvisne spremenljivke (za preverjanje ustreznosti testa smo uporabili podprograma: Lavenov test za ugotavljanje enakosti varianc in K-S test za ugotavljanje normalnosti porazdelitve). Hipoteze smo sprejemali na ravni 5-odstotnega tveganja.

6 REZULTATI

V nadaljevanju so prikazani in interpretirani rezultati, ki smo jih dobili s pomočjo testa MOT 4–6. Prikazani so s tabelami in grafi.

6.2 INTERPRETACIJA IZBRANIH SPREMENLJIVK

Graf 1: Merjenci po spolu

Vir: Lasten, 2015.

Iz Grafa 1 je razvidno, da je bilo v raziskavo vključenih šestdeset otrok. Od tega je bilo trideset (50 %) dečkov in trideset (50 %) deklic.

30 30

Merjenci po spolu

Dečki Deklice

(29)

19

Tabela 2: Število merjencev po starosti in spolu

Spol

Skupaj Dečki Deklice

4 leta 15 15 30

6 let 15 15 30

Skupaj 30 30 60

Vir: Lasten, 2015.

Iz Tabele 2 lahko razberemo, da je bilo v raziskavo vključenih trideset otrok, starih štiri leta, od tega petnajst dečkov in petnajst deklic, ter trideset otrok, starih šest let, od tega petnajst dečkov in petnajst deklic.

Graf 2: Merjenci po starosti

Vir: Lasten, 2015.

Iz Grafa 2 je razvidno, da so v naši raziskavi sodelovali otroci, stari štiri in šest let. Trideset (50%) otrok je bilo starih štiri leta in trideset (50 %) otrok je bilo starih šest let.

0 5 10 15 20 25 30

Štiriletniki Šestletniki

15 15

Deklice Dečki

(30)

20 Test 1: Hoja naprej

Rekvizit: oznaka na tleh, velika 200 cm x 10 cm.

Naloga: Otrok hodi po 10 cm široki in 2 m dolgi črti naprej. Dolžino koraka si izbere sam. Ne sme prestopiti roba črte. Ocenjujeta se dva poskusa.

Ocenjevanje:

0 točk: Noben poskus ni bil uspešen.

1 točka: En uspešen poskus.

2 točki: Dva uspešna poskusa.

Opomba: Otrok izvaja nalogo bos.

Tabela 3: Rezultati merjencev pri hoji naprej

TEST 1

Štiriletnik Šestletnik Vsi testiranci skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Hoja naprej

Noben poskus uspešen.

En uspešen poskus.

Dva uspešna poskusa.

60 % (9)

13 % (2)

27 % (4)

20 % (3)

60 % (9)

20 % (3)

13 % (2)

47 % (7)

40 % (6)

7 % (1)

40 % (6)

53 % (8)

25 % (15)

40 % (24)

35 % (21)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 3 lahko razberemo, da je bilo 25 % otrok pri hoji naprej neuspešnih, 40 % otrok je bilo uspešnih v enem poskusu, 35 % otrok pa je bilo uspešnih v dveh poskusih.

(31)

21 Test 2: Punktiranje oz. tapping

Rekviziti: list papirja (A4), flomaster, štoparica.

Naloga: Otrok sedi za mizo. S flomastrom dela pike 10 sekund na list, ki ga ima pred seboj.

Pike lahko porazdeli, kakor želi.

Ocenjevanje:

0 točk: 26 in manj pik.

1 točka: 27–37 pik.

2 točki: 38 in več pik.

Tabela 4: Rezultati merjencev pri punktiranju oz. tappingu

TEST 2

Štiriletniki Šestletniki Vsi testiranci skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Punktiranje oz.

tapping

26 in manj pik.

27–37 pik.

38 in več pik.

40 % (6)

53 % (8)

7 % (1)

26,7 % (4)

66,6 % (10)

6,7 % (1)

0 % (0)

60 % (9)

40 % (6)

0 % (0)

53 % (8)

47 % (7)

17 % (10)

58 % (35)

25 % (15)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 4 lahko razberemo, da je 17 % otrok naredilo 26 pik in manj. 58 % otrok je naredilo 27 do 37 pik. 38 in več pik pa je naredilo 25 % otrok. Najbolj uspešne pri tej nalogi so bile šestletne deklice, teh je bilo 7 %. Najmanj pa štiriletni dečki, ki jih je bilo kar 40 %.

(32)

22 Test 3: Prijem krpe s prsti nog

Rekvizit: krpa (iz blaga).

Naloga: Otrok stoji, 20 cm stran pa leži razgrnjena krpa. Otrok mora v času 5 sekund prijeti krpo s prsti nog, jo dvigniti in jo dati testatorju. Ta jo vzame, ko jo otrok dvigne v višino svojega kolena. Naloga se izvaja z levo in desno nogo.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: En uspel poskus z desno ali levo nogo.

2 točki: En uspel poskus z desno in levo nogo.

Tabela 5: Rezultati merjencev pri prijemu krpe s prsti nog

TEST 3

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Prijem krpe s prsti nog

Brez uspešnega poskusa.

En uspešen poskus z levo ali desno nogo.

En uspešen poskus z desno in levo nogo.

33,3 % (5)

7 % (1)

53 % (8)

40 % (6)

0 % (0)

33 % (5)

67 % (10)

13 % (2)

20 % (3)

67 % (10)

13 % (8)

35 % (21)

52 % (31)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 5 lahko razberemo, da 13 % otrok ni imelo uspešnega poskusa. En uspešen poskus z levo ali desno nogo je imelo 35 % otrok. Uspešen poskus z vsako nogo pa je imelo 52 % otrok.

(33)

23 Test 4: Bočni poskoki

Rekvizita: 2 m dolga vrv, štoparica.

Naloga: Na tleh leži 2 m dolga vrv, ki je štirikrat prepognjena, tako da je dolga 50 cm. Otrok stoji bočno ob njej. V 10 sekundah jo mora čim hitreje sonožno in bočno preskakovati.

Preskoke, pri katerih se ni odrinil sonožno in pri katerih se je dotaknil vrvi, ne štejemo, sicer pa štejemo vsak preskok.

Ocenjevanje:

0 točk: 7 skokov in manj.

1 točka: 8–11 skokov.

2 točki: 12 in več skokov.

Tabela 6: Rezultati merjencev pri bočnih poskokih

TEST 4

Štiriletniki Šestletniki Vsi testiranci skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Bočni poskoki

7 skokov in manj.

8–11 skokov.

12 in več skokov.

33 % (5) 60 %

(9)

7 % (1)

40 % (6) 47 %

(7)

13 % (2)

20 % (3) 67 %

(10)

13 % (2)

0 % (0) 67 %

(10)

33 % (5)

23 % (14) 60 % (36)

17 % (10)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 6 lahko razberemo, da je 23 % otrok naredilo 7 skokov ali manj. 60 % otrok je naredilo od 8 do 11 skokov, 17 % otrok pa je naredilo 12 skokov ali več. Najbolj uspešne pri tej nalogi so bile šestletne deklice, saj nobena ni imela najslabšega rezultata in največ jih je doseglo 2 točki.

(34)

24 Test 5: Ujem palice

Rekvizit: palica, dolga 80 cm in barvno razdeljena na štiri enake dele.

Naloga: Otrok stoji pred testatorjem z iztegnjeno prednostno roko. Testator drži palico tako, da je spodnji konec med palcem in kazalcem otrokove roke. Razmik med palico in prsti naj bo vsaj 1 cm. Testator brez napovedi izpusti palico. Otrokova naloga je, da jo čim hitreje ujame brez pomoči druge roke. Dovoljena sta dva poskusa, boljši se oceni.

Ocenjevanje:

0 točk: Prijem za 4. del palice ali palica pade.

1 točka: Prijem za 2. ali 3. del palice.

2 točki: Prijem za 1. del palice.

Tabela 7: Rezultati merjencev pri ujemu palice

TEST 5

Ujem palice

Prijem za 4. del ali palica pade.

Prijem za 2. ali 3. del.

Prijem za 1. del.

60 % (9) 40 %

(6)

0 % (0)

73 % (11) 27 %

(4)

0 % (0)

60 % (9) 33 %

(5)

7 % (1)

60 % (9) 40 %

(6)

0 % (0)

63 % (38) 35 % (21)

2 % (1)

Skupaj 100 %

(25)

100 % (25)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 7 lahko razberemo, da je 63 % otrok prijelo za 4. del palice ali pa je ta padla na tla.

35 % otrok je prijelo palico za 2. ali za 3. del. Za prvi del palice pa je prijel le en šestletnik, kar predstavlja 2 % vseh otrok.

(35)

25 Test 6: Polaganje teniških žog v škatlo

Rekviziti: tri teniške žogice, dve škatli iz kartona (velikost vsake 20 cm x 15 cm x 8 cm), štoparica.

Naloga: V kartonski škatli na tleh so 3 tenis žoge in 4 metre stran leži druga škatla. Otrok mora čim hitreje prenesti vse tri žoge v drugo škatlo, vendar eno za drugo. Merimo čas, ki ga otrok porabi za ta prenos.

Ocenjevanje:

0 točk: 15 in več sekund.

1 točka: 12–14 sekund.

2 točki: 11 sekund in manj.

Tabela 8: Rezultati merjencev pri polaganju teniških žog v škatlo

TEST 6

Polaganje tenis žog v škatlo

15 in več sekund.

12–14 sekund.

11 sekund in manj.

33 % (5) 47 %

(7)

20 % (3)

20 % (3) 73 %

(11)

7 % (1)

13 % (2) 67 %

(10)

20 % (3)

26,7 % (4) 46,7 %

(7)

26,7 % (4)

23,3 % (14) 58,3 % (35)

18,3 % (11)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 8 lahko razberemo, da je za polaganje tenis žogic 23,3 % otrok potrebovalo 15 sekund ali več. Od 12 do 14 sekund je potrebovalo 58,3 % otrok. 11 sekund ali manj pa je za prenos žogic potrebovalo 18,3 % otrok. Pri tej nalogi so bili tako dečki kot deklice približno enako uspešni.

(36)

26 Test 7: Hoja nazaj

Rekvizit: oznaka na tleh, enaka kot pri nalogi 2 (črta 200 cm x 10 cm).

Naloga: Otrok hodi nazaj po 2 metra dolgi in 10 centimetrov široki oznaki in ne sme prestopiti roba. Dolžino koraka si določi sam. Ocenjujeta se dva poskusa.

Ocenjevanje:

1 točka: En uspešen poskus.

2 točki: Dva uspešna poskusa.

Tabela 9: Rezultati merjencev pri hoji nazaj

TEST 7

Hoja nazaj

En uspešen poskus.

Dva uspešna poskusa.

100 % (15)

0 % (0)

87 % (13)

13 % (2)

0 % (0)

80 % (12)

7 % (1)

13 % (2)

67,7 % (10)

27,7 % (4)

6,7 % (1)

83 % (50)

12 % (7)

5 % (3)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 9 lahko razberemo, da je bilo pri hoji nazaj neuspešnih kar 83 % otrok. 12 % otrok je bilo enkrat uspešnih. Dvakrat uspešnih pa je bilo 5 % otrok in med njimi ni bilo nobenega štiriletnika.

(37)

27 Test 8: Zadevanje cilja

Rekvizita: okrogla tarča s premerom 40 cm, teniška žoga.

Naloga: Z razdalje 3 metrov otrok meče žogo v tarčo, ki je pritrjena na steno tako, da je zgornji rob v višini 1,7 metra od tal. Razdalja je označena s črto. Dovoljeni so 4 poskusi.

Poskus je veljaven, tudi če se žoga dotakne roba tarče.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez zadetka.

1 točka: En zadetek.

2 točki: Dva do štirje zadetki.

Rezultati merjencev pri zadevanju cilja.

Tabela 10: Rezultati merjencev pri zadevanju cilja

TEST 8

Zadevanje cilja

Brez zadetka.

En zadetek.

Dva do štirje zadetki.

47 % (7)

53 % (8)

0 % (0)

53 % (8)

47 % (7)

0 % (0)

13 % (2)

67 % (10)

20 % (3)

27 % (4)

60 % (9)

13 % (2)

35 % (21)

57 % (34)

8 % (5)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 10 lahko razberemo, da 35 % otrok ni doseglo zadetka. En zadetek je doseglo 57 % otrok. Od 2 do 4 zadetke pa je doseglo 5 (8 %) otrok. Vsi otroci z doseženim najvišjim številom točk so bili šestletniki.

(38)

28 Test 9: Zbiranje palčk

Rekviziti: škatla, 40 palčk, štoparica.

Naloga: Otrok sedi za mizo, tako da ima pred seboj škatlo. Na desni in levi strani škatle – 15 cm stran sta kupčka po 20 palčk. Palčke mora otrok čim hitreje in hkrati z obema rokama položiti v škatlo. Pri tem sme jemati iz vsakega kupa samo po eno palčko v vsako roko.

Otroka navajamo, da uporablja obe roki hkrati. Testator nalogo tudi pokaže. Meri se čas, ki ga otrok potrebuje za preložitev palčk.

Ocenjevanje:

0 točk: 71 sekund in več.

1 točka: 54–70 sekund.

2 točki: 53 sekund in manj.

Tabela 11: Rezultati merjencev pri zbiranju palčk

TEST 9

Zbiranje palčk

71 in več sekund.

57–70 sekund.

53 sekund in manj.

93 % (14)

7 % (1)

0 % (0)

67 % (10)

33 % (5)

0 % (0)

40 % (6)

60 % (9)

0 % (0)

60 % (9)

40 % (6)

50 % (30)

40 % (24)

10 % (6)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

(39)

29

Iz tabele 11 lahko razberemo, da je palčke v 71 sekundah in več zbralo 50 % otrok. 40 % otrok je zbralo palčke v 54 do 70 sekundah. Samo 10 % otrok pa je zbralo palčke v 53 sekundah ali manj. Vseh 10 % otrok so predstavljale šestletne deklice.

(40)

30 Test 10: Prehod skozi obroč

Rekvizit: obroč premera 70 cm.

Naloga: Otrok prestopi skozi navpično postavljen obroč, ki se dotika tal, drži ga testator. Ne sme si pomagati z rokami, ne sme se opirati na tla in se s telesom dotakniti obroča. Enako ponovi z druge strani.

Ocenjevanje:

0 točk: Neuspeli poskus z obeh strani.

1 točka: Uspešen poskus samo z ene strani.

2 točki: Uspešen poskus z obeh strani.

Tabela 12: Rezultati merjencev pri prehodu skozi obroč

TEST 10

Štiriletniki Šestletniki

Vsi testiranci

skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Prehod skozi obroč

Neuspeli poskus z obeh strani.

Uspešen poskus samo z ene strani.

Uspešen poskus z obeh strani.

33%

(5)

20 % (3)

47 % (7)

6,7 % (1)

46,7 % (7)

0 % (0)

13 % (2)

87 % (13)

0 % (0)

13 % (2)

87 % (13)

10 % (6)

23 % (14)

67 % (40)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 12 lahko razberemo, da je bilo pri prehodu skozi obroč neuspešnih 10 % otrok.

Uspešen prehod skozi obroč z ene strani je opravilo 23 % otrok, 40 % otrok pa je bilo uspešnih z obeh strani.

(41)

31 Test 11: Enonožni skok v obroč

Rekvizita: obroč premera 70 cm, štoparica.

Naloga: Otrok stoji za dolžino stopala od obroča. Z eno nogo skoči v njega in mora obstati na tej nogi 5 sekund, ne da bi se z drugo nogo dotaknil tal. Nalogo izvede po dvakrat z vsako nogo.

Ocenjevanje:

1 točka: Eden do dva uspešna poskusa s katerokoli nogo.

2 točki: Več kot 2 uspešna poskusa.

Tabela 13: Rezultati merjencev pri enonožnem skoku v obroč

TEST 11

Enonožni skok v obroč

Eden do dva uspešna poskusa s katerokoli nogo.

Več kot 2 uspešna poskusa.

67 % (10)

20 % (3)

13 % (2)

47 % (7)

40 % (6)

13 % (2)

40 % (6)

47 % (7)

7 % (1)

13 % (2)

80 % (12)

33,3 % (20)

28,3 % (17)

38,3 % (23)

Skupaj 100 %

(15)

100 % (15)

100 % (60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 13 lahko razberemo, da 33,3 % otrok ni uspešno enonožno skočilo v obroč. Od enega do dva uspešna poskusa s katerokoli nogo je imelo 28,3 % otrok, 38,3 % otrok pa je bilo pri enonožnem skoku v obroč uspešnih več kot dvakrat.