METODIČNI POSTOPKI V ATLETIKI V PRVEM IN DRUGEM TRILETJU

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POLONA RAVNIKAR

(2)

UNIVEZRA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

METODIČNI POSTOPKI V ATLETIKI V PRVEM IN DRUGEM TRILETJU

OSNOVNE ŠOLE

(AVDIO-VIZUALNI PRIPOMOČEK Z METODIČNIMI POSTOPKI)

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: Kandidatka:

dr. Vesna Štemberger, doc. Polona Ravnikar

Ljubljana, maj, 2016

(3)

(4)

I

»Razumeti jezik igre, pomeni razumeti misli

in srce otroka.«

L. K. Franck

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila vsem, ki so mi na kakršen koli način pomagali pri nastajanju diplomskega dela.

Mentorici, dr. Vesni Štemberger, za vso strokovno pomoč in nasvete.

Simonu, ki je vedno našel čas za snemanje posnetkov.

Samu in Metki, za pomoč in demonstracijo pri snemanju.

Tamari, za lektoriranje in prevod.

Vsem, ki so me spodbujali in verjeli vame.

In mojemu možu, ker je z veliko mero potrpežljivosti pazil na otroka, mi pomagal pri tehničnih težavah in me spodbujal.

Hvala vsem!

(5)

II IZVLEČEK

V diplomskem delu je opredeljeno mesto atletske abecede in atletike pri športu v prvem in drugem triletju osnovne šole. Glavni cilj diplomskega dela je izdelati avdio-vizualni pripomoček z metodičnimi postopki učenja tehnike disciplin, ki so v učnem načrtu navedene za prvo in drugo triletje v osnovni šoli, pri atletiki. Delo vsebuje raziskavo o njegovi ustreznosti in uporabnosti, hkrati je vprašalnik tudi vseboval vprašanja o splošni uporabnosti avdio-vizualnih pripomočkov pri športu.

V raziskavo je bilo vključenih 21 učiteljev, 17 razrednih učiteljic in 4 športni pedagogi iz ene izbrane osnovne šole.

Vprašalnik, ki je obsegal deset vprašanj, smo analizirali s pomočjo osnovne statistike; kjer to ni bilo mogoče, smo enake ali podobne odgovore razvrstili v vsebinske sklope in določili število ponavljanj posameznega odgovora.

Analiza vprašalnikov je pokazala, da učitelji pri športu avdio-vizualnih pripomočkov skorajda ne uporabljajo, če pa bi jih imeli na voljo, bi jih. Z vprašalnikom, ki je bil na voljo učiteljem smo tudi ugotavljali, kakšen naj bi bil avdio-vizualni pripomoček.

Pripomoček so učitelji ocenili kot zelo uporaben pri podajanju novega znanja, utrjevanja in preverjanja. V fazi ocenjevanja pripomoček ne bi uporabljali. Predlagali so tudi nekatere konstruktivne rešitve, s katerimi bi lahko pripomoček izboljšali in še povečali njegovo uporabnost v praksi.

Ključne besede: osnovna šola, razredni pouk, šport, atletska abeceda, atletika, avdio-vizualni pripomoček.

(6)

III ABSTRACT

In my diploma work I defined the position of the athletics alphabet in physical education in the first and second triad of the primary school. The main purpose of my diploma work is to create the audio-visual accessory that will contain methodical proceedings of learning the techniques of disciplines that are supposed to learn by athletics in the first and the second triad of the primary school. In my diploma work is presented the research of suitability and the usefulness of this accessory. The questionnaire also contains the questions to determine general applicability of audio-visual accessories in physical education.

In the research were included 21 teachers: 17 class teachers and 4 sport teachers from one primary school.

The questionnaire included ten questions or statements, we analysed the results by descriptive statistics. In the case that this way of analyse was not possible we classified the same or the similar answers in content sections and we determined the number of repeated answers.

The analyse demonstrated that most of the teachers do not use the audio-visual accessories in teaching physical education. But if they would have the material to use it, they would use them. With the questionnaire for the teachers we also researched what the audio-visual accessory should be like. The teachers accessed the accessory as very useful in presentation of new sport contents and in verification. In the phase of assessment they would not use it.

They also proposed some constructive solutions that can improve the accessory and increase the usability of it in practice.

Key words: primary school, elementary education, physical education, atthletics alphabet, athletics, audio-visual accessory.

(7)

IV

Kazalo vsebine

1.0 UVOD ... 1

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 2

2.1 VPLIV, VLOGA IN POMEN ATLETIKE NA GIBALNI RAZVOJ OTROK ... 2

2.2 METODIKA UČENJA TEHNIKE ATLETSKE ABECEDE IN ATLETIKE ... 3

2.3 ATLETSKA ABECEDA ... 6

TEK ... 6

V ritmičnem teku preskakovanje nizkih ovir z enonožnim odrivom ... 6

SKOK V DALJINO ...12

Preskakovanje določene razdalje (jarek) s kratkim zaletom, z enonožnim odrivom in dvonožnim doskokom ...13

Skok v daljino z mesta s sonožnim odrivom ...13

Skok v daljino z zaletom z enonožnim odrivom ...15

SKOK V VIŠINO ...19

Naskoki na orodje z enonožnim odrivom in kratkim zaletom ...19

Skok v višino z naskokom ...21

METI ...23

Meti žogice z mesta v cilj in daljino ...23

Meti žogice z zaletom v cilj in daljino ...27

2.4 ATLETIKA ...28

TEK ...28

Vaje za spopolnjevanje tehnike teka ...29

Visoki štart ...41

Nizki štart ...46

Tek v cilj ...50

SKOK V DALJINO ...50

Skok v daljino s krajšim zaletom z odrivom cone ...50

SKOK V VIŠINO ...60

Skok v višino s krajšim zaletom prek elastične vrvice s prekoračno tehniko ...60

(8)

V

METI ...65

Met (teniške) žogice s kratkim zaletom ...65

Met težke žoge (1kg) na različne načine ...68

3.0 CILJI RAZISKAVE ... 73

4.0 HIPOTEZE ... 73

5.0 METODE DELA ... 74

5.1 VZOREC MERJENCEV ...74

5.2 VZOREC SPREMENLJIVK ...74

5.3 ORGANIZACIJA MERITEV ...74

5.4 METODE OBDELAVE PODATKOV ...75

6.0 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 75

6.1 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ZA UČITELJE/ICE RAZREDNEGA POUKA IN UČITELJE/ICE ŠPORTA ...76

7.0 SKLEP ... 89

8.0 LITERATURA IN VIRI ... 90

9.0 PRILOGE ... 92

(9)

VI

Kazalo slik

Slika 1 Elementarne oblike skokov s kolebnicami ... 8

Slika 2 Elementarne oblike skokov z obroči ... 8

Slika 3 Elementarne oblike skokov čez medicinke ... 9

Slika 4 Elementarne oblike poligonov ... 9

Slika 5 Nihajna štafeta teka čez ovire ... 11

Slika 6 Štafetni tek čez ovire ... 11

Slika 7 Tek čez ovire po obodu telovadnice ... 12

Slika 8 Neravno terasasto skakališče ... 14

Slika 9 Ubežati svoji senci ... 15

Slika 10 Lovljenje v paru ... 16

Slika 11 Nihajna štafeta s predajo teniške žogice ... 16

Slika 12 Štafeta številk ... 17

Slika 13 Poligon z elementarnimi oblikami skokov ... 17

Slika 14 Skok v daljino ... 19

Slika 15 Osnovni skok ... 20

Slika 16 Poševna vrvica ... 20

Slika 17 Skrčka ... 21

Slika 18 Prijem žogice ... 24

Slika 19 Met žogice z mesta – delo rok ... 24

Slika 20 Met žogice z mesta – delo nog ... 25

Slika 21 Elementarne oblike meta žogice ... 26

Slika 22 Učni postopek meta žogice z mesta ... 27

Slika 23 Met žogice z zaletom ... 27

Slika 24 Gibanje rok in drža pesti pri teku ... 32

Slika 25 Tek s poudarjenim odrivom ... 33

Slika 26 Nizki skiping. ... 36

Slika 27 Visoki skiping. ... 36

Slika 28 Hopsanje... 37

Slika 29 Kratki poskoki ... 38

Slika 30 Grabljenje ... 39

Slika 31 Tek s poudarjenim odrivom ... 40

(10)

VII

Slika 32 Striženje ... 40

Slika 33 Tek z udarjanjem pet nazaj ... 41

Slika 34 Visoki štart ... 42

Slika 35 Padajoči štart ... 44

Slika 36 Položaj roke in prstov ob štartni črti ... 47

Slika 37 Štartni položaj »na mesta« ... 47

Slika 38 Štartni položaj »pozor« ... 48

Slika 39 Štartni položaj »hop«. Izhod iz bloka ... 48

Slika 40 Izpopolnjevanje ritma korakov v zaletu ... 52

Slika 41 Skoki na vsak četrti korak ... 52

Slika 42 Odriv in prehod v vzletni položaj ... 53

Slika 43, 44 Faza leta pri naravni tehniki ... 54

Slika 45 Doskok v čep ... 54

Slika 46 Doskok z reševanjem v stran ... 55

Slika 47 Elementarne oblike skokov, mnogoskokov in skokov čez ovire ... 59

Slika 48 Skoki v globino ... 59

Slika 49 Skakalni poligoni ... 60

Slika 50 Merjenje zaleta za prekoračno tehniko ... 61

Slika 51 Prekoračna tehnika ... 62

Slika 52 Predvaje za zalet ... 64

Slika 53 Predvaje za zalet in doskok ... 64

Slika 54 Vaje za utrjevanje zamah... 65

Slika 55 Začetni položaj meta žogice z zaletom ... 66

Slika 56 Križni korak ... 66

Slika 57 Drugi križni korak ... 67

Slika 58 Izmet žogice ... 67

Slika 59 Sunek težke žoge izpred prsi ... 69

Slika 60 Sunek težke žoge izpred prsi, z enim korakom zaleta ... 69

Slika 61 Met težke žoge preko glave nazaj ... 70

Slika 62 Met težke žoge naprej ... 71

Slika 63 Meti težke žoge iz različnih položajev in na različne načine ... 72

(11)

VIII

Kazalo tabel

Tabela 1: Ravni osvojenega znanja v prvem triletju – skok v daljino ... 19

Tabela 2: Ravni osvojenega znanja v prvem triletju – skok v višino ... 22

Tabela 3: Ravni osvojenega znanja v prvem triletju – met žogice ... 28

Tabela 4: Najpogostejše napake, ki se pojavljajo pri teku in elementih šole teka 29 Tabela 5: Ravni osvojenega znanja v drugem triletju – tek ... 31

Tabela 6: Ravni osvojenega znanja v drugem triletju – visoki štart ... 43

Tabela 7: Ravni osvojenega znanja v drugem triletju – nizki štart ... 49

Tabela 8: Najpogostejše napake pri tehniki skoka v daljino ... 56

Tabela 9: Ravni osvojenega znanja v drugem triletju – skok v daljino ... 57

Tabela 10: Ravni osvojenega znanja v drugem triletju – skok v višino ... 63

Tabela 11: Najpogostejše napake pri metu žogice z zaletom ... 68

Tabela 12: Ravni osvojenega znanja v drugem triletju - met žogice z zaletom ... 68

Tabela 13: Število anketiranih učiteljev in učiteljic glede na naziv in spol. ... 74

Tabela 14: Učne vsebine, pri katerih bi uporabil-a izdelan avdio-vizualni pripomoček. ... 80

Tabela 15: Nazornost prikazanih metodičnih postopkov. ... 82

Tabela 16: Uporabnost videnega DVD-ja v posameznih etapah učnega procesa. ... 83

Tabela 17: Ali bi vam takšen pripomoček olajšal delo pri podajanju novega znanja atletike? ... 84

Tabela 18: Pripomoček kot predmet za lažje delo pri pripravi na pouk športa. .... 85

(12)

IX

Kazalo grafov

Graf 1: Smiselnost uporabe avdio-vizualnih pripomočkov pri pouku šport. ... 76 Graf 2: Uporaba avdio-vizualnih pripomočkov pri pouku šport. ... 77 Graf 3: V katerih od naštetih primerov najpogosteje uporabljate avdio-vizualne pripomočke? ... 78 Graf 4: Ne uporabljam avdio-vizualnih pripomočkov pri pouku šport. ... 79 Graf 5: Učne vsebine, pri katerih bi uporabil-a izdelan avdio-vizualni

pripomoček. ... 81 Graf 6: Uporabnost videnega DVD-ja v posameznih etapah učnega procesa. ... 84

(13)

1

1.0 UVOD

Šolska športna vzgoja je nenehen proces bogatenja znanja, razvijanja sposobnosti in lastnosti ter pomembno sredstvo za oblikovanje osebnosti in odnosov med posamezniki.

Vsi, ki učimo športno vzgojo, si prizadevamo k skladnosti biopsihosocialnemu razvoju, sprostitvi in kompenzaciji negativnih učinkov večurnega sedenja učenca in mladega človeka.

Tako učenec že v času, ko se izobražuje, skrbi za zdrav način življenja in bogati svoj prosti čas s športnimi vsebinami. Z zdravim načinom življenja bo lahko skrbel za dobro počutje, zdravje, vitalnost in življenjski optimizem (Učni načrt za OŠ – Športna vzgoja, 2003).

Učni načrt športne vzgoje v osnovni šoli, vsebuje tudi program atletike. V prvem triletju atletiko poimenujemo atletska abeceda, v drugem in tretjem triletju, atletika.

Atletska abeceda je zbirka osnovnih, preprostih gibalnih nalog z atletsko vsebino. O atletiki govorimo že, ko izvajamo najpreprostejše naravne oblike gibanja, kot so: hoja, teki, skoki in meti. To so najstarejša gibanja in jih je že nekoč uporabljal človek za zagotovitev svojega obstoja. Hojo, tek, skoke in mete obvlada že zelo majhen otrok in jih tudi uporablja pri igri in spontani vadbi. Vsak zdrav otrok zna teči, skočiti in metati, to počne brez posredovanja odraslega. Upravičeno lahko ugotovimo, da je pri najmlajših med vsemi športnimi panogami najbolj razširjena prav »atletika«, kar je povsem razumljivo, saj se človek prej nauči teči, skakati in metati kot pa smučati, igrati rokomet ali košarko. Vendar pa je naloga športne vzgoje, da elementarna gibanja »spontane atletike pri otroku kultivira«, tako da bodo le-ta pravilna in gospodarna (Čoh, 1992).

Pravilnost in gospodarnost bosta učinkovala le, če bodo vsebine učencu predstavljene zanimivo in privlačno, varno in humano, v primernem okolju, primerno njihovi biološki in čustveni ravni in predvsem z zadostno vzgojno učiteljevo energijo (Škof, Tomažin, Dolenec, Marcina, Čoh, 2006).

Atletika je ena temeljnih dejavnosti športne vzgoje v šolah. Je osnova številnim drugim športnim panogam, saj vsi športi vsebujejo elemente teka, skoka in meta, ki jih izvajamo z različnimi predmeti ali brez njih. Glavni cilj atletske vadbe je vplivati na številne gibalne sposobnosti ter gibalni razvoj, saj omogoča širjenje gibalnega znanja otrok.

(14)

2

2.0 PREDMET IN PROBLEM

V diplomskem delu želim v teoretičnem delu predstaviti metodične postopke atletske abecede v prvem triletju in metodične postopke atletike v drugem triletju. Teoretično študijo bom nadgradila z DVD posnetkom izbranih atletskih vsebin, ki bo v pomoč učiteljem, pri poučevanju atletske abecede in atletike.

2.1 VPLIV, VLOGA IN POMEN ATLETIKE NA GIBALNI RAZVOJ OTROK

Atletiko poimenujemo tudi »kraljica športov«. Spada v skupino športov, za katere je značilno ponavljanje določene strukture gibanja - tek ali enkratno ponavljanje zaporednih gibov – skoki, pri čemer je osnovni cilj premagovanje prostora z lastnim telesom - tek ali s predmetom, ki ga mečemo (žogica, krogla, disk) ali oboje (skok s palico). Sicer pa je dobra telesna pripravljenost v smislu hitrosti, vzdržljivosti, odrivne moči, osnova velikemu številu športov (Hafner, Hudoklin, 2008).

V procesu celostne športne vzgoje razvijamo vrednote: vztrajnost, prijateljstvo, kolektivnost…in tako prispevamo k oblikovanju učenčevega značaja. Učenec se pri atletiki vključuje v tekmovalne, skupinske igre, se podreja zahtevam skupine in v njej uresničuje svoje želje in potrebe. Spoznava pravila iger, katere mora upoštevati, čeprav mu to ni vedno povšeči. Doživlja prve zmage in poraze. S športno vadbo lahko vplivamo na gibalni razvoj, ki je povezan z razvojem osnovnih gibalnih sposobnosti, katerih del so tek, skakanje, metanje, lovljenje, plazenje, lazenje, kotaljenje in ohranjanje ravnotežnih položajev. Za učenca je torej pomembno, da je vključen v športno vadbo, ki ima sprva splošen učinek, kar pomeni, da mu nudi vsestranski razvoj, kasneje pa njen učinek postaja vse bolj specifičen in s tem daje možnost usvajanja sposobnosti, ki so temeljne za uspešno vključevanje v različne športe. Program za učence naj vključuje naslednje elemente: vadbo za razvoj aerobne vzdržljivosti, vadbo za razvoj splošne moči in hitrosti ter vadbo za razvoj koordinacije in gibljivosti (Bompa, 2000). Z vadbo, ki zajema vsestranski gibalni razvoj, bi lahko primerjali

(15)

3

atletsko vadbo, ki vsebuje različna atletska gibanja, ki so sestavni del vsestranskega gibalnega razvoja.

V tem obdobju gre za osnovne gibalne sposobnosti, ki jih razvijejo vsi učenci in so potrebne za normalen potek življenja. Med učenci obstajajo individualne razlike, v kolikšni meri bodo te sposobnosti razvili. Velik vpliv na razvoj teh sposobnosti ima tudi okolje oziroma družina.

Zelo pomembna je igra in raznovrstni gibalni vzorci. Gre za obdobje, v katerem začne učenec povezovati in uporabljati temeljne gibalne spretnosti za izvajanje specializiranih športnih spretnosti. Izvajanje gibalnih spretnosti je vse bolj nadzirano, izpopolnjeno in hitro. Osnova za razvoj gibalnih spretnosti je intenziven razvoj nekaterih motoričnih sposobnosti, predvsem reakcijskega časa, koordinacije in hitrosti gibanja, ki poteka v tem času. Prav zaradi večjih gibalnih zmogljivosti je učenec rad gibalno aktiven. Omogočiti mu moramo raznovrstno vadbo, ki bo vplivala na razvoj gibalnih sposobnosti. Preozka omejenost in premajhna pogostost vadbe imata lahko nezaželene učinke v naslednjih obdobjih učenčevega motoričnega razvoja (Pišot, Planinšec, 2005).

Številne študije dokazujejo, kako zelo pomembna je športna dejavnost učenca v tem obdobju ter kakšen je vpliv vadbe na razvoj gibalnih sposobnosti.

2.2 METODIKA UČENJA TEHNIKE ATLETSKE ABECEDE IN ATLETIKE

Pri učenju tehnike atletskih disciplin so pomembne zakonitosti didaktike in metodike.

Metodični prijemi so odvisni od anatomskih, fizioloških in psiholoških zakonitosti, starostne in razvojne stopnje učenca, njegovih gibalnih sposobnosti in zahtevnosti tehnike posameznih atletskih disciplin. Vadbo moramo, glede na težavnost, organizirati v skladu s sposobnostmi in razvojno stopnjo učenca. Pri vsem moramo upoštevati načelo postopnosti od lažjega k težjemu, od znanega k neznanemu, od bistvenega k manj bistvenemu, od enostavnih oblik gibanja k bolj sestavljenim.

Tehnika, ki jo zahtevamo od učenca v prvi triadi, se od vrhunske tehnike atletov razlikuje predvsem v kakovosti izvedbe. Učenčeva tehnika je v neposredni odvisnosti od telesnega razvoja in njegove sposobnosti, gibljivosti in telesne pripravljenosti. Pri mlajšem učencu si postavimo kriterij pravilnost časovnih in prostorskih elementov in njihovo medsebojno povezanost. Učenec na tej starostni stopnji ni sposoben natančno izvajati določeno zahtevano gibalno nalogo, ampak jo rešuje svobodno, njegovo doživljanje in gibalna

(16)

4

ustvarjalnost prideta tu najbolj do izraza. Vpliv tehnike na učinkovitost v določeni atletski disciplini je v začetku manjši, kot delež motoričnih sposobnosti, vendar kasneje, predvsem v bolj kompleksnih motoričnih nalogah, postaja tehnika vse bolj odločujoč dejavnik, za natančno izvedbo izbrane atletske discipline (Čoh, 2002).

Uro atletike naj učitelj pripravi organizirano tako, da bo učenec dejaven fizično, čustveno in razumsko. Pouk atletske abecede izvajamo v obliki igre, tekmovanj in merjenja. Igra je osnovna dejavnost mlajšega učenca, zato je ta oblika najbolj primerna v nižjih razredih, še prav posebno v prvem, drugem in tretjem, vanjo se vživi tudi starejši učenec (Tome, 1972).

Večinoma igre izvajamo frontalno v različnih oblikah: pari, skupina, krog, kolona… Za mlajšega učenca so primerne tudi že: štafetne igre, poligoni, vadba po postajah, pri kateri si pomagamo z didaktičnimi pripomočki, kot so slike, vadbene kartice, plakati… Pri izbiri športnih pripomočkov so pomembne: velikost, oblika, barva in material, ki morajo biti učencu prijazni, ne nevarni, privlačni na otip in videz. V to obliko vadbe vključujemo le vsebine, ki jih učenec že dobro obvlada (Kovač 2004).

S pomočjo prikaza videoposnetkov, filmov, kinogramov, z demontracijo ali kombinacijo le teh, lahko učencu posredujemo novo tehniko in tako pri njem ustvarimo kompleksno predstavo, kateri naj sledi primerna razlaga. Z vsemi naštetimi metodami posredovanja nove atletske tehnike, lahko z učencem tudi analiziramo njegovo pridobljeno znanje. Razlaga naj bo jasna, kratka, razumljiva in pravilna. Učitelj pove le najpomembnejše: opiše strukturo gibanja, pojasni gibanja in pravila, opozori na napake in jih poizkuša odpravljati ter daje organizacijska navodila.

Metodo razlage vedno spremlja metoda demonstracije, pri kateri moramo biti natančni, nazorni in večkrat poudariti ključne elemente gibanja. V tem obdobju ima učenec izrazito sposobnost vizualizacije, zato je demonstracija še posebej pomembna. Ko demonstriramo, moramo biti zelo pozorni, da vsi učenci vidijo naše gibanje. Učencu demonstriramo tudi napake. Demonstracija napak je za učenca zanimiva, včasih celo zelo zabavna, vendar zelo učinkovita. Pri demonstraciji napak je prav, da malce pretiravamo, ker le tako bo učenec napako res dojel in se potrudil vajo izvesti čim bolj pravilno, da ne bo pred sošolci izpadel

»smešen«. Pretiravanje je pomembno tudi zato, da učenec napako, ki kvari njegovo tehniko, zares opazi in spozna, da z nepravilno tehniko ne more biti hiter in uspešen. Pri demonstraciji napak pazimo na to, da nepravilnosti pokažemo šele po tem, ko vsi učenci izvedejo vajo, ker

(17)

5

bi lahko nehote koga užalili in mu tako zbili motivacijo za nadaljnje delo. Vsekakor moramo biti pozorni za odpravljanje napak, ker jih bomo kasneje težje odpravili ali morda sploh ne.

Ko učenec že obvlada določeno stopnjo gibanja, poskrbimo za avtomatizacijo le-tega. To pomeni, da gibanje čim večkrat ponovimo, da s tem dosežemo stabilizacijo in lahko nadaljujemo z nadgrajevanjem.

Za izpopolnjevanje pravilne tehnike ni pomembno samo mnogokratno ponavljanje celotne gibalne strukture, temveč tudi uporaba specialnih, pripravljalnih in imitacijskih vaj ter vadba gibanj v olajšanih okoliščinah: skrajšan zalet pri skokih, odrivna deska pri skoku v daljino, prirejene razdalje med ovirami, lažja orodja pri metih, nižje in lažje ovire, neposredna asistenca. Vadba v olajšanih okoliščinah ne sme trajati predolgo. Učenec mora postopno preiti na situacijske naloge in spremenljive pogoje, kar pomeni neposredno se pripravi na tekmovanje. Tekmovanja morajo biti sestavni del sleherne športne vzgoje, hkrati je to zelo primeren način izpolnjevanja tehnike v specifičnih tekmovalnih pogojih. (Čoh, 2002;

Kovač, Strel, Jurak, Starc, Majerič, 2004).

Učenec se novih vsebin športne vzgoje lahko uči na dva načina: sintetično in analitično.

Izbira je odvisna od individualnih značilnosti, razvojne stopnje in sposobnosti učenca.

Sintetični način učenja je naraven in v danih okoliščinah bolj učinkovit. Mlajši učenec ima večje sposobnosti dojemanja gibanja v celoti kot po posameznih delih. Vendar pojma učenje v celoti ne smemo jemati dobesedno, kajti učenja zahtevnih in sestavljenih gibanj se ne lotimo v celoti takoj od začetka z vsemi podrobnosti. Vsako atletsko gibanje ima v sebi nekaj osnovnega, bistvenega in samo to gibanje je pomembno učenca naučiti kar najhitreje.

Situacijsko – sintetična metoda je najbolj racionalna in je primerna za manj kompleksna gibanja. Pri omenjenem načinu vadbe ne smemo pozabiti na metodo igre in metodo tekme, kajti z njimi je mogoče učenca na igriv način uvajati v vadbo atletike. Čustvena ogretost in interes tudi odločilno vplivata na pozornost učenca in na učinek celotnega učnega procesa, na boljše in hitrejše obvladovanje novega atletskega gibanja. Igra in tekmovanje morata učencu zagotoviti veselo in pozitivno doživljanje atletike, ki je v bistvu zelo naporna športna panoga.

Analitičen način učenja uporabljamo pri učenju zahtevnejših, bolj kompleksnih atletskih gibanjih. Bolj primeren je za starejšega učenca, v nekaterih gibanjih ga uporabljamo tudi za mlajšega učenca. Pomagamo si z razčlenitvijo sestavljenega gibanja na posamezne dele, kar

(18)

6

nam olajša obvladovanje celotne tehnike. Vrstni red učenja posameznih elementov ni pomemben, vendar mora biti vseskozi ohranjen značaj osnovne atletske discipline. Vadbe posameznih elementov gibanja ne uporabljamo dolgo časa. Rajši preidimo, kar se da hitro, na izvajanje celotne tehnike. Tako se oba načina vadbe venomer prepletata in dopolnjujeta med sabo (Čoh, 1992).

Potrebno je poudariti, da ne obstaja univerzalna metodika učenja, ki je uporabna vedno in ob vsaki priložnosti. Učitelj mora biti fleksibilen in kreativen, glede na prostor, ki mu je na voljo, učne športne pripomočke, razvojne stopnje učenca in skupine.

2.3 ATLETSKA ABECEDA

TEK Tek je poleg hoje elementarno gibanje človeka in predstavlja osnovo športne aktivnosti, predvsem v okviru športne vzgoje. Fiziološko je tek izdatna vaja za vse mišice, zlasti za noge, pa tudi za notranje organe, intenzivno vpliva na krvni obtok in na dihanje. Največ vadimo tek v igrah, nikoli pa naj otrok ne teče predolgo. Po teku naj otrok še nekaj sekund hodi in šele nato sede ali leže, da se odpočije.

V ritmičnem teku preskakovanje nizkih ovir z enonožnim odrivom Tehnika elementarnega teka čez ovire

Začetnike lahko za to atletsko disciplino hitro navdušimo, predvsem takrat, ko njihove dosežke merimo v obliki različnih tekmovanj.

Tehniko elementarnega teka čez ovire obravnavamo celostno tako, da izluščimo le najpomembnejše elemente tehnike in jih približamo, predstavimo učencu.

Tehniko teka čez ovire delimo na naslednje elemente:

a) Štart in tek do prve ovire.

b) Prehod ovire c) Tek med ovirami.

d) Tek od zadnje ovire do cilja.

(19)

7

Različne oblike elementarnih poligonov so primerno sredstvo, s katerim lahko zajamemo osnovne značilnosti ritmičnega teka čez ovire.

Pri postavitvi poligona naj učitelj posebno pozornost posveti postavitvi poligona, pazi naj na:

 razdalje, ki omogočajo ohranjanje značilnosti teka čez ovire,

 razdalje, ki naj bodo prilagojene različnim sposobnostim učencev,

 uporabo pripomočkov, ki bodo ohranjali značilnosti prehoda čez ovire in bodo prilagojeni starostni stopnji ter sposobnostim vadečih.

Učni in metodični postopek

Vadba teka čez ovire mora temeljiti na situacijsko – sintetičnih prijemih, pri čemer tehniko močno poenostavimo. Upoštevati moramo pedagoško načelo približevanja sposobnostim otrok, načelo postopnosti od lažjega k težjemu, od znanega k neznanemu, od bistvenega k manj bistvenemu, od enostavnih oblik gibanja k bolj sestavljenim.

To pomeni, da moramo:

 prilagoditi višino ovir,

 prilagoditi razdaljo med ovirami,

 prilagoditi razdaljo od starta do prve ovire,

 uporabiti ovire, ki se jih učenci ne bojijo in je možnost poškodb minimalna.

Glavne naloge vadbe so:

1. Obvladati šprinterski tek čez palice, medicinke ali nizke ovire v trokoračnem ali petkoračnem ritmu.

2. Oviro je potrebno preteči in preskočiti.

3. Obvladati štart in ritmičen tek do prve ovire.

4. Obvladati prehod ovire s posebno pozornostjo na gibanju zamašne noge.

5. Obvladati prehod ovire s posebno pozornostjo na polkrožnem gibanju odrivne noge.

6. Paziti na položaj trupa, ramen in bokov pri prehodu ovire.

7. Paziti na pravilno gibanje rok.

8. Paziti na pravilno oddaljenost točke odriva in doskoka pred oz. izza ovire.

9. Povezati ritem teka med ovirami s prehodi ovir.

10. Vaditi ritem in prehode ovir v tekmovalnih okoliščinah (Čoh, 1992).

(20)

8 Metodična pot učenja teka čez ovire

a) Na tleh naj ležijo 3-4 palice v razdalji 5-7 metrov. Učenec teče preko palic tako, da napravi med njimi tri korake. Sposobnosti učencev so različne, glede na hitrost, dolžino korakov, zato na učitelj postavi več prog s palicami v različnih medsebojnih razdaljah. Tako lahko vsi učenci preko palic tečejo sproščeno in naravno.

b) Enako kot v prvi nalogi namesto palic postavimo medicinke.

c) V tretjem koraku razdaljo povečamo tako, da učenec palice ali medicinke preteče v štiri ali petkoračnem ritmu.

Vaje za utrjevanje in popestritev Posamezne vaje:

a) Skoki čez kolebnico

Slika 1 Elementarne oblike skokov s kolebnicami

Slika 1 povzeta po: Čoh, M. (1992). Atletika. Ljubljana: Fakulteta za šport.

b) Skoki v obroče – luže

Slika 2 Elementarne oblike skokov z obroči

(21)

9 c) Skoki čez medicinke

Slika 3 Elementarne oblike skokov čez medicinke

Različni poligoni:

Učitelj naj bo pri postavitvi poligona usmerjen na:

a) razdalje, ki omogočajo ohranjanje značilnosti tehnike teka čez ovire,

b) razdalje, ki naj bodo prilagojene različnim sposobnostim učencev (na eni vadbeni uri naj bodo postavljene različne razdalje),

c) uporabo pripomočkov, ki bodo ohranjali značilnosti prehoda ovire in bodo prilagojeni starostni stopnji ter sposobnostim vadečih.

Slika 4 Elementarne oblike poligonov

Slika 4 povzeta po: Škof, B., Tomažin, K., Dolenec, A., Marcina, P., Čoh, M. (2006). Atletski praktikum.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Malo šol ima na voljo ustrezne metodične pripomočke za učenje teka čez ovire. Lahke prečke oblazinjene z neoprensko peno in nastavljive po višini, so najprimernejše za učenje

(22)

10

elementarnega teka čez ovire. Višino prečk lahko poljubno spreminjamo glede na starost in sposobnosti učencev.

Lahko si pomagamo z nadomestnimi pripomočki, kot so:

 različne velikosti žog,

 usnjene medicinke,

 ovire iz pen,

 elastična vrvica,

 plastične palice nastavljive po višini,

 okvirji švedskih skrinj.

Elementarne oblike poligonov postavimo na različnih razdaljah, tako da vadeči premagujejo razdaljo z različnim številom tekalnih korakov. Pomembno je, da uporabimo takšne pripomočke, ki se jih učenci ne bodo bali in je verjetnost poškodbe manjša.

Ovire postavimo različno:

 tek s tremi koraki med ovirami,

 tek s petimi koraki med ovirami,

 tek z osmimi koraki do prve ovire,

 prehod ovire (Škof et al.,2006).

Ko učenec osvoji osnovne gibalne informacije, lahko vadbo organiziramo v obliki štafetnih iger. Takšen način vadbe je predvsem primeren za drugo in tretje triletje osnovne šole. Ni potrebno še enkrat poudarjati, da je pomembno pri organizaciji paziti, da uporabimo rekvizite, ki preprečujejo možnost poškodb in se jih učenec ne boji.

Pazimo da:

 razdalja med ovirami ustreza želenemu ritmu teka,

 razdalja do prve ovire ustreza osemkoračnemu ritmu,

 so višine ovir in razdalje med njimi prilagojene sposobnostim učenca.

(23)

11 Različne štafetne igre teka čez nizke ovire:

 Nihajna štafeta teka čez nizke ovire

Slika 5 Nihajna štafeta teka čez ovire

Kot prikazuje slika, je vsaka skupina razdeljena na dva dela, ki stojita drug proti drugemu.

Na štartni znak vsak prvi iz skupine na eni strani štarta in preteče postavljene ovire. Ko preide ciljno črto, štarta prvi iz skupine, ki stoji na drugi strani. Štafetna igra poteka toliko časa, dokler vsi vadeči ne zamenjajo svojih mest. Igro lahko ponovimo, le ovire zamenjamo.

 Štafetni tek čez ovire

Slika 6 Štafetni tek čez ovire

Prvi vadeči iz skupine štarta na znak, teče čez postavljene ovire, nato teče okoli stojala in se vrne do svoje skupine. Udarec po roki je znak za naslednjega tekmovalca, ki mora opraviti isto nalogo. Zmaga skupina, ki prva opravi zahtevano nalogo.

(24)

12

 Tek čez ovire po obodu telovadnice

Slika 7 Tek čez ovire po obodu telovadnice

Tek čez ovire po obodu telovadnice je organiziran tako, da so učenci razdeljeni v dve skupini. Na štartni znak prvi iz skupine preteče postavljene ovire, kot je prikazano na sliki.

Udarec po roki je znak za naslednjega tekmovalca, ki mora opraviti isto nalogo. Naloga je končana, ko vsi vadeči premagajo postavljeno razdaljo.

SKOK V DALJINO

Prvi koraki pri poučevanju skakanja učencev in začetnikov naj ne bodo usmerjeni niti k vadbi skoka v višino niti v daljino, ampak k takim nalogam, ki učenca zanesljivo in najbolj preprosto pripeljejo do osvajanja osnovnih elementov tehnike skakanja (najosnovnejše gibalne izkušnje v zvezi z odrivom, zamahom in držo telesa). Pogosto se oblikujejo napačne gibalne navade zaradi pomanjkanja gibalnih izkušenj. Začetniki imajo težave pri izvedbi odrivnega giba do konca, ker se osredotočijo na prenašanje nog naprej in s tem prezgodaj prekinejo odriv, šibkejši imajo težave tudi, kako prenesti obe nogi predse pri doskoku skoka v daljino.

Naloge, ki zagotovijo dober odriv naj izpolnjujejo preprost način izvedbe, ne zahtevajo posebnih naprav in orodij, povezujejo več elementov tehnike skoka ter so postavljene tako, da njihova izvedba že sama po sebi zagotavlja vsaj v osnovi pravilno tehniko skakanja.

Naloge:

 hopsanje,

 skoki v globino z različnimi nalogami (obrat, pritegovanje kolen, plosk z rokami nad seboj ali za seboj, prijeti se za pete, narediti korak v zraku…),

(25)

13

 skoki s sonožnim odrivom z mesta v daljino in globino,

 skoki v daljino z zaletom brez posebne naloge.

Zalet ni točno odmerjen, učitelj naj omeji dolžino zaleta na pet do deset metrov.

Pri teh vajah se bo učenec privadil doskoku in pridobival gibalne izkušnje za gibanje med letom in za ravnotežje. Pri skoku z odrivom z eno nogo se navaja na prehod iz zaleta v odriv (Škof et al., 2006).

Preskakovanje določene razdalje (jarek) s kratkim zaletom, z enonožnim odrivom in dvonožnim doskokom

Skok v daljino z zaletom je zelo naravno oblika skoka, kar pomeni, da vsebuje gibanja, ki so vsak dan v rabi. Ta gibanja so tek, odriv z eno nogo in doskok na obe nogi. Zato se nekateri učenci naučijo skakati v daljino sami. Nekateri že v prvem razredu, nekateri v drugem, v tretjem znajo v daljino skakati že vsi učenci. S skoki prek različnih ovir in jarkov učenec razvija pogum in odločnost. Zahtevnost mora biti prilagojena učenčevi sposobnosti in znanju. V nasprotnem primeru lahko pride do poškodb in strahu pred skoki. Zaradi pomanjkanja moči in psihomotorične koordinacije veliko prvošolcev ne zmore po enonožnem odrivu doskočiti sonožno. Za tehnično popolnejši in s tem daljši skok pa učenec potrebuje več moči in gibalne koordinacije.

Učenec naj preskakuje s palicami označene jarke, ki jih postopoma širimo. Navdušen bo preskakoval zlasti, če mu bomo dopovedali, da je v jarku voda. Pomagamo si tudi z blazinami, ki jih med seboj približujemo ali razmikamo. Seveda mora biti zahtevnost prilagojena njegovim sposobnostim. V nasprotnem primeru lahko pride do poškodb in strahu.

Pri tem moramo omejiti zalet na deset ali nekaj več metrov. Pri krajšem zaletu je njegova natančnost večja in povezava z odrivom lažja. Učenec se bo obnašal kot, da je dolžina skoka odvisna od dolžine zaleta, zato se tudi vse bolj odmika od skakališča. Po predolgem zaletu pridejo na odriv utrujeni, posledica česar je neučinkovit skok (Tome, 1986).

Skok v daljino z mesta s sonožnim odrivom

Z mesta se lahko v daljino skače povsod (v telovadnici, na stadionu, v naravi), ta skok je koordinacijsko enostaven, je pa tudi odličen test za merjenje eksplozivne moči.

(26)

14 Učitelj naj bo pozoren na začetni položaj:

 stoja na obeh nogah, stopala so v širini bokov,

 pred izvedbo sonožnega odriva skakalec skrči noge v kolenu, roke zaroči,

 sledi sonožni odriv, pri katerem si pomaga z gibanjem rok naprej in gor,

 doskok je na obe nogi (Škof et al., 2006).

Učenca je potrebno posebej opozarjati na sonožni položaj stopal ob doskoku saj že minimalen razkorak pomeni izgubo pri dolžini skoka. Pomembno vlogo imajo roke, ki morajo slediti gibanju nog (Čoh, 2002).

Najbolje je, da jama za skoke nima ostrih robov, tako lahko učencu dovolimo skakati od roba jame. Doskočišče naj bo mehko in ne spolzko. Najboljše je, da je posuto z mivko, s peskom ali žagovino, kajti skakanje na trdo podlago lahko povzroči poškodbe.

Prav zato, ker je ta skok tako enostaven, preprost, se ga učenec hitro naveliča. Rad skače le toliko, da ugotovi koliko sošolcev je premagal. Skok zato popestrimo s troskokom, četveroskokom, peteroskokom… Tako je učenec bolj motiviran in vadba mu postane zanimivejša.

Učenec naj tudi skače v olajšanih okoliščinah. Tako vadbo zagotovimo s povišanjem odrivnega mesta (naravno skakališče v oblike terase, pokrov švedske skrinje, odrivna deska pokrita z blazino).

Slika 8 Neravno terasasto skakališče

Skakališče, ki ima doskočišče nižje od odrivnega mesta, začetnikom izvedbo skoka olajša in bistveno vpliva na hitrejši napredek učenca pri osvajanju tehnike skokov.

(27)

15 Skok v daljino z zaletom z enonožnim odrivom

Vadbo skoka v daljino lahko učitelj organizira tako v telovadnici kot tudi na prostem le, da je doskočišče mehko.

Osnovni namen elementarnih oblik skokov je pridobivanje začetnih skakalnih izkušenj.

Poudarek naj bo na skokih, ki zahtevajo sonožni in enonožni odriv prek različnih orodij in pripomočkov. Prve korake poučevanja elementarnih oblik skokov predstavljajo: skoki čez kolebnico, skoki čez polja, skoki čez švedske klopi, skoki v obroče, skoki čez nizke ovire, skoki vzdolž vrvice.

Elementarne oblike skokov je najbolje poučevati v obliki različnih lovljenj, štafet, skakalnih poligonov in iger. Prve skakalne izkušnje učenec pridobi z lovljenji, štafetami in poligoni (Škof et al., 2006).

Lovljenja

Ubežati svoji senci

Učenci so razdeljeni v pare, ki se prosto gibljejo s sonožnimi poskoki po prostoru. Učenec A, ki je označen z rumeno rutico, poskuša s hitrimi spremembami smeri ubežati učencu B.

Ta kot senca poskuša slediti učencu A na določeni razdalji. Na dogovorjen učiteljev znak učenca zamenjata vlogi.

Slika 9 Ubežati svoji senci

Lovljenje v paru

Učenci so razdeljeni v pare, ki se prosto gibljejo po prostoru. Učenec A se imenuje MUCA, učenec B pa MIŠKA. Ko učitelj zakliče miška, vse miške v paru lovijo svojo muco, ko pa

(28)

16

učitelj zakliče muca, vse muce v paru lovijo svojo miško. Način gibanja lahko izbiramo med sonožnimi in enonožnimi (leva, desna noga) poskoki.

Slika 10 Lovljenje v paru

Slika10 povzeta po: Škof, B., Tomažin, K., Dolenec, A., Marcina, P., Čoh, M. (2006). Atletski praktikum.

Štafete

Nihajna štafeta s predajo teniške žogice

Vadeči so razdeljeni v dve skupini, vsaka pa je še znotraj razdeljena na dva dela. Oba dela skupine sta postavljena drug nasproti drugemu v razdalji 15-20 metrov. Na štartni znak začne prvi učenec v vsaki skupini izvajati sonožne skoke na dogovorjeni strani. Njegova naloga je čim hitreje predati žogico prvemu članu iz nasprotnega dela skupine. Predaja žogice je štartni znak za vadečega na nasprotni strani skupine, ki opravi enako nalogo. Zmaga skupina, ki prva zamenja mesta podskupin.

Slika 11 Nihajna štafeta s predajo teniške žogice

(29)

17 Štafeta številk

Učenci so razdeljeni v dve ali več skupin, postavljenih za štartno črto. Na štartni znak vsak prvi vadeči začne s skoki po eni nogi, ko priskače do ciljne črte, na tla zabeleži zaporedno številko, pod katero je štartal. Po opravljeni nalogi se kar najhitreje vrne, udari po roki naslednjega in se postavi na začelje kolone. Nalogo nato nadaljuje naslednji učenec. Zmaga skupina, ki prva opravi zahtevano nalogo. Štafetni tek ponovimo tako, da vsak vadeči izbriše poprej napisano številko.

Slika 12 Štafeta številk

Slika 13 Poligon z elementarnimi oblikami skokov

(30)

18 Učni in metodični postopek

Zalet

Sposobnost, ki je potrebna za dober zalet, je občutek za enakomeren pospešeni tek, tega pa praviloma, vsaj v začetku, učenec nima zaradi premajhne tekaške izkušenosti. Pojasnimo in demonstriramo mu, kako izmerimo zalet, ki naj bi bil dolg dvanajst do šestnajst korakov.

Učenec se postavi na zaletišče petnajst do dvajset metrov pred odrivno desko in začne teči z vso hitrostjo. Med tekom mora gledati naravnost naprej. Ugotovimo, kam je postavil odrivno nogo. Razdaljo odrivnega mesta do odrivne deske prenesemo na začetek zaleta. Tako izmerjen zalet učenec nekajkrat preizkusi. Dolžino zaleta si nato izmeri v stopalih in si zapomni število. Zalet si lahko izmeri na stezi za tek in jo prenese na skakališče. Da ugotovi katera je njegova odrivna noga, naj poljubno skače čim bolj visoko in šteje s katero nogo se je večkrat odrinil. Če učenec ne ugotovi sam, mu pomaga učitelj. Učitelj stopi za učenca, ta naj bo čim bolj sproščen, rahlo ga sune v hrbet. V primeru, da učenec stopi naprej z levo nogo, je njegova odrivna noga leva, če z desno, je odrivna noga desna.

Odriv

Da bi učencu omogočili bolj sproščen tek v zaletu, je potrebno atletska pravila nekoliko prilagoditi. Namesto odrivne deske uporabljamo odrivno cono. To je prostor posipan z apnom, mivko ali s kredo, širok 80 do 120 cm, znotraj katerega se je potrebno odriniti.

Dolžina stopala se meri od sprednjega odtisa stopala odrivne noge v odrivni coni do doskoka.

Učenca, poleg natančnosti opozorimo na pravilen ritem teka v zaletu, zlasti na ritem zadnjih treh korakov. Pri tem uporabljamo glasno štetje ali ploskanje z rokami. Zaključek zaleta mora biti izveden v pospešen ritmu korakov, tako da je predzadnji korak nekoliko krajši, kar je pogoj za uspešen odriv. Pri učencih je ravno nasprotno, saj večina podaljšuje zadnji korak namesto predzadnjega. Posledica le tega je nizka in kratka faza leta in s tem dolžina skoka.

To se zgodi, ker učenec podzavestno skuša priti točno na odriv in tu se izkaže, da ga je potrebno opozarjati na pravilen pogled naravnost naprej in ne v tla.

Doskok

Učencu pokažemo, da z dobrim doskokom lahko skok podaljša do pol metra, seveda je odvisno od njegovih sposobnosti in od njega samega. Za dober doskok se je potrebno

»zapreti«, kar pomeni, da mora pete potisniti naprej, trup pa mora imeti globoko v predklonu, sicer se usede nazaj in s tem skrajša skok (Tome, 1986; Čoh, 2002).

(31)

19

Slika 14 Skok v daljino

Slika 14 povzeta po: Tome, J. (1971). Atletika v osnovni šoli. Ljubljana: Zavod za šolstvo.

Ravni osvojenega znanja

Tabela 1: Ravni osvojenega znanja v prvem triletju – skok v daljino (Škof, Tomažin, Dolenec, Marcina, Čoh, 2006).

VAJA 1. TRILETJE OŠ

Skok na vsak 4. korak prek ovire. Enonožni odriv preko ovire.

Skok v daljino z naravno tehniko. Odriv z eno nogo.

Skok v daljino s tehniko z visenjem. Se ne izvaja.

Skok v daljino s koračno tehniko. Se ne izvaja.

SKOK V VIŠINO

Naskoki na orodje z enonožnim odrivom in kratkim zaletom Tehnika, učni in metodični postopek

Za učenca prvega triletja so primerne elementarne tehnike skoka v višino, kjer si pridobiva osnovne motorične izkušnje v zvezi z zaletom, odrivom, prehodom letvice, letom po zraku in doskokom. Elementarna oblika skoka v višino je tudi osnovni skok. To je najpreprostejša oblika tehnike skoka v višino z enonožnim odrivom.

Zanj so značilni:

 stopnjevalni zalet naravnost s 5 koraki (pospeševanje proti odrivnemu mestu; prva dva koraka sta narejena v hoji, zadnji trije v teku),

 enonožni odriv; postavitev na celo stopalo, rahel nagib trupa nazaj,

 v fazi leta položaj teka s poudarjenim odrivom,

(32)

20

 doskok na zamašno nogo z nadaljevanjem korakov v teku.

Postopki merjenja 5-koračnega zaleta pri osnovnem skoku:

 Določitev mesta odriva: na sredini med obema stojaloma.

 Določitev izhodiščne (začetne) točke zaleta: od odrivnega mesta pod kotom 90° na stran zamašne noge izmerimo 8 hodnih korakov.

 Postavitev skakalca na začetku zaleta: na začetno oznako zaleta učenec postavi zamašno nogo ali stopi sonožno. Prvi korak naredi z odrivno nogo.

 Preverjanje in urejanje izmerjene razdalje zaleta: preverimo natančnost in ritem 5- koračnega zaleta.

Slika 15 Osnovni skok

Skok naj bo kar se da visok in kratek. Višino letvice ali elastične vrvice postopoma dvigujemo, vendar do višine, ki jo večina učencev preskoči. Lahko napnemo vrvico poševno tako, da slabši učenec skače tam, kjer je vrvica nižja, boljši pa tam, kjer je višja.

Slika 16 Poševna vrvica

(33)

21

S tem pristopom zagotovimo gostoto vadbe kot individualizacijo vadbe glede na sposobnosti učenca. V začetni fazi učenja skoka v višino je primernejša elastična vrvica kot letvica.

Učenec se je ne boji, skakališče je z njo poljubno široko, lahko jo napnemo poševno in ne bo padla s stojal.

Učenec naj osnovni skok izvaja z odrivom z levo in desno nogo. Učencu prepustimo, da ob vadbi sam ugotovi svojo pravo odrivno nogo (Čoh, 1992; Škof et al, 2006).

Skok v višino z naskokom

Tehnika, učni in metodični postopek

Skok v višino oziroma skrčka je najstarejša oblika skoka v višino. Podobna je osnovnemu skoku, le da je pri skrči doskok na obe nogi in zalet izveden naravnost – pravokotno na letvico/elastično vrvico. S postopnim dviganjem vrvice se navaja na hitrejši zalet, učinkovito vpadanje in popolnejši odriv.

Pozorni smo na:

 vse poudarjene elemente kot pri osnovnem skoku,

 položaj učenca nad elastično vrvico oz. letvico je skrčen, noge so skrčene do trupa,

 doskok na obe nogi z amortiziranjem skoka – pokrčenje v kolenskem sklepu.

Slika 17 Skrčka

Tudi skrčko učenec izvaja z odrivom z levo in desno nogo. Doskok naj bo izveden na tanjše blazine, da ne pride do poškodb. Izpopolnjevanje skakalne spretnosti popestrimo z dodatnimi nalogami (obrati, lovljenja žoge), ki jih mora učenec opraviti med osnovnim skokom (Čoh, 1992; Škof et al, 2006).

(34)

22 Vaje za utrjevanje in popestritev

Zapomniti si moramo, da vse predvaje in pripravljalne vaje mora učenec vaditi s postopnim povečevanjem števila ponavljan.

Hopsanje s poudarkom na višino

Hopsanje so skladni poskoki s skladnim zamahovanjem zamašne noge in rok, s tem izpopolnjujemo prvine skoka. Nekateri manj spretni učenci imajo s to vajo težave.

Zamahujejo z levo roko in nogo hkrati ali obratno. Zato naj učenec vedno začne hopsati iz sproščene hoje, kajti pri taki hoji je skladnost zanesljivo dobra.

Skoki z dotikom

Učenec naj se skuša dotakniti, z roko ali glavo, tako visokega cilja, da ga komaj doseže. To so lahko veje dreves, obešena žoga in drugi predmeti… Zalet ne sme biti daljši od treh korakov, da je skok usmerjen kar se da najbolj navzgor. Visok cilj omogoča odriv strmo navzgor in učenec s tem še popolnoma iztegne odrivno nogo.

Različni skoki

Skoki po stopnicah, tek s poudarjenim odrivom, odrivno moč izboljšajo tudi skoki, ki so sestavni del košarke, rokometa in akrobatike. Sonožne skoke pri katerih se s koleni dotikamo prsi, čepe, počepe in dvige na eni nogi naj vadijo vsi, predvsem pa učenec, ki je šibek (Tome, 1971).

Tabela 2: Ravni osvojenega znanja v prvem triletju – skok v višino (Škof, Tomažin, Dolenec, Marcina, Čoh 2006).

Osnovni skok iz 5-

koračnega zaleta Zalet naravnost pod kotom 90° glede na letvico/elastično vrvico. Stopnjevalni ritem zaleta proti odrivnemu mestu.

Postavitev odrivne noga na tla na celo stopalo (enonožni odriv). V fazi leta tek s poudarjenim odrivom s pokrčeno zadnjo nogo. Doskok na zamašno nogo.

Skrčka iz pet koračnega

zaleta Enake zahteve kot pri osnovnem skoku. V fazi leta so noge pokrčene. Doskok je na obe nogi.

Prekoračna tehnika iz

5-koračnega zaleta. Ta vsebina je zahteva druge, tretje in četrte ravni.

(35)

23 METI

Pomen

Meti spadajo med osnovna, človeku prirojena gibanja. Otroci zelo radi mečejo različne predmete in se s tem primerjajo in tekmujejo med seboj. Ko bodo prišli do potoka, bodo poiskali kamenčke in jih začeli metati čez potok, delali žabice, metali težje skale v potok in merili v različne naravne predmete v okolici. Vse te dejavnosti so potencialno nevarne, zato se jih večinoma učitelji izogibajo, učenec pa je prikrajšan za sproščanje »metalnega« nagona.

Te vsebine so pomembne in koristne za otrokov gibalni razvoj, zato jih moramo vključiti v program športne vzgoje.

Meti kot športna disciplina so dobrodošli za učenca z večjo telesno težo in močnejšo postavo, saj so pri izvajanju v prednosti pred telesno šibkim učencem. Tako si izoblikujejo pozitivno samopodobo.

Meti so vse tiste aktivnosti, kjer skuša človek s silo telesa preko roke »prenesti« določen predmet (v atletiki npr. žogica, krogla ali disk, kopje) po zraku iz ene v drugo oddaljeno točko. Vsak met vključuje serijo gibov nog, trupa, nadlahti, podlahti, dlani in prstov. V nasprotju z elementarnimi oblikami metov, tekmovalni meti zaradi izjemne koordinacijske kompleksnosti sodijo med tehnično zelo zahtevne atletske vsebine. Pri atletskih metih je, v nasprotju z drugimi meti, pomembna dolžina meta in ne preciznost, kot pri metih na koš ali na gol.

Vadba metov je lahko zelo nevarna, zato posebno pozornost namenimo varnosti vseh, ki so vključeni v vadbo metov. Poškodbe lahko nastanejo tudi zaradi neprimerne izbire predmetov – orodij in njihove teže, ker le te niso prilagojene razvojni stopnji in telesni pripravljenosti učenca. V poštev pridejo le tisti meti, ki jih učenec obvlada že po naravi. To so oblike metov težke žoge z obema rokama, met žogice in suvanje težke žoge (Škof et al, 2006).

Meti žogice z mesta v cilj in daljino Pomen in tehnika

Učencu so meti žogice ali drugih lažjih predmetov (storži, kamenčki, palice…) zelo zanimiva gibalna naloga, saj je potreba po metih in zadevanjih cilja pri njem vedno prisotna.

Z elementarnimi oblikami metov, učenca navajamo na pravilno koordinacijo nog, trupa in rok. Vsak met se začne z nogami, konča z zapestjem in prsti rok.

(36)

24

Zaradi majhne teže in primerne oblike je žogica za učenca začetnika in učenca prvega triletja zelo primerna. Metanje žogice zagotovi dobre osnovne pravilne tehnike atletskih metov.

Učenje začnemo z metom žogice z mesta.

Najpomembnejši elementi tehnike, ki jih ob metanju žogice z mesta učimo so:

 pravilen položaj nog in razporeditev teže pred izmetom,

 pravilno zaporedje gibov v izmetu,

 način obremenitve in uporabe nog na strani »metalne« roke in trupa v izmetu.

Pri metih žogice z mesta smo pozorni na:

1. prijem, pomembno je, da učenec drži žogico nad prvim členkom sredinca. S prsti jo, od palca do prstanca oprime, mezinec jo podpira s spodnje strani.

Slika 18 Prijem žogice

Slika 18 povzeta po: Emberšič, D. S., Čoh, M., Strel, J. (2003). Atletika – meti. Tehnika in metodika.

Ljubljana: Fakulteta za šport.

2. držo roke v kateri je žogica, je v zaročenju in v komolcu iztegnjena. Dlan je obrnjena navzgor. Leva roka je v predročenju.

Slika 19 Met žogice z mesta – delo rok

3. pravilen položaj nog, ki so v razkoraku. Prenos teže na desno nogo (levičarji obratno;

prenos na levo nogo) in potisk navzdol in kolena naprej.

(37)

25

Slika 20 Met žogice z mesta – delo nog

4. pogled usmerjen navzgor.

5. pravilno zaporedje gibov v izmetu. Met se začne s potiskanjem bokov naprej, sledita zasuk ramen in gibanje izmetne roke.

Koordinacijska napaka učenca je, da imajo desničarji (levičarji ravno obratno) ob izmetu žogice spredaj desno nogo, namesto leve. Učenec za met porabi vso moč rok, kar skrajša let žogice (Škof et al, 2006).

Učni in metodični postopek

V telovadnici meče učenec žogico v cilj, na prostem pa je namen vreči žogico čim dlje. Za vadbo v telovadnici uporabljamo največkrat teniške žogice, ki niso nevarne za druge učence.

Pomembno je, da pustimo učencu, da meče čim bolj sproščeno, popravljamo mu le največje koordinacijske napake.

Učence postavimo v kolono, razdalja med njimi naj bo en do dva metra, da se ne ovirajo pri metanju. Položaj za mete z mesta lahko vadimo na štetje (Ena: razkoračena stoja, odročiti.

Dva: majhen počep, tolikšen, da čutimo ugoden položaj za izmet. Tri: prenesemo težo na desno nogo, trup in leva noga sta v ravni črti, pogled v smeri meta (levičarji ravno obratno).

Na učiteljev znak vržejo žogice vsi učenci in počakajo na svojih mestih. Ko padejo na tla vse žogice, učenec na učiteljev znak steče po svojo žogico in se zopet postavi na svoje mesto.

Sestavni del učenja tehnike so tudi tekmovanja. V začetku naj prevladujejo meti v določen cilj, kjer dajemo poudarek pravilni izvedbi gibanja. Kasneje, ko je tehnika že usvojena, vključimo vse več metov v daljino z merjenem. Na igrišču zarišemo loke na 15., 20., 25.

metrov itd.. Učenec meče, učitelj odčitava koliko je kdo vrgel. Organizacijsko je to tekmovanje preprosto in za učenca zanimivo. Poskrbeti moramo tudi za varnost tako, da vsi učenci mečejo v isto smer in gredo hkrati po žogice (Škof et al, 2006; Tome, 1971;

Emberšič, 2003).

(38)

26 Vaje za utrjevanje in popestritev

V vadbenem postopku meta žogice lahko izvajamo:

 elementarne mete, mete različnih predmetov (žogice, teniške žogice, kamenčki, palice), ki jih učenec meče v daljino ali cilj. Vaje lahko priredimo v obliki štafet.

Slika 21 Elementarne oblike meta žogice

 met žogice iz mesta (prijem žogice, vadba izmetnega položaja, met iz izmetnega položaja, vaje za izpopolnjevanje izmeta).

(39)

27

Slika 22 Učni postopek meta žogice z mesta

 meti v cilj (zadevanje težke žoge, zadevanje v obroč, zadevanje v pravokotnik, označen z elastiko, podiranje kijev, podiranje kupa žog…).

Meti žogice z zaletom v cilj in daljino Tehnika, učni in metodični postopek

Met žogice z zaletom je koordinacijsko zelo zahtevna naloga, v prvem triletju ga izvajamo s tekalnim zaletom. Zalet je dolg devet korakov, v okviru ločimo pripravljalni del, ki je izveden v teku in zaključni del, kjer izvedemo križni korak in iztegnemo roko z žogico nazaj.

Slika 23 Met žogice z zaletom

(40)

28

Met se začne s šest do sedem uvodnimi lahkotnimi tekalnimi koraki, ritem korakov je pospešen. Žogico med tekom držimo nad ramo. Ta del zaleta najprej vadimo v hoji, šele nato v teku. Sledi zaključni del zaleta s križnim korakom. Iz stoje spetno naredijo korak z levo nogo naravnost naprej, roka z žogico zaostaja. Nato učenec naredi križni korak z desno nogo (je nekoliko pokrčena in s stopalom obrnjena navzven), takoj za tem postavi na tla še levo nogo. Desna roka z žogico je v komolcu iztegnjena, težišče ostane na desni nogi. Takoj, ko se je leva noga dotaknila tal, začne delati desna noga, ki potisne boke naprej in gor, da pride do loka, sledi izmet. Učenec ves čas zaleta in izmeta gleda v smeri meta. Če je bil izmet izveden hitro, nastane potreba, da preskoči metalec prek leve na desno nogo in se spusti bolj nizko. Preskok naredi, da se izogne prestopu.

Učenec lahko meče žogice z zaletom v cilj ali daljino. Obstaja prednost metanja žogice v telovadnici v steno, kjer je možnost večjega števila ponovitev in s tem racionalno izkoriščen čas. Učenec lahko vadi natančnost z zadevanjem nekega cilja (table), izognemo se tudi poškodbam (Emberšič, 2003; Čoh, 2002; Tome, 1972).

Tabela 3: Ravni osvojenega znanja v prvem triletju – met žogice (Škof, Tomažin, Dolenec, Marcina, Čoh 2006).

Met žogice Elementarne oblike metov, met žogice s tekalnim zaletom.

2.4 ATLETIKA

TEK

Je monostrukturno ciklično gibanje, kar pomeni, da je tek gibanje, sestavljeno iz točno določenih gibov, ki se v enakem časovnem intervalu ponavljajo. Pomemben je za večino športnih panog in disciplin, ki jih vključuje učni načrt za osnovne šole. Izpopolnjevanje tehnike teka je ena od pomembnih nalog učitelja, katero mora dobro poznati. Vsak posameznik ima svoj način teka, vendar mora le ta slediti osnovnim fizikalnim zakonitostim.

(41)

29 Vaje za spopolnjevanje tehnike teka

Pomen in tehnika

Izpopolnjevanje biomehanično pravilnega teka je z vidika metodike vadbe zelo specifičen problem. Gibalna struktura teka je že zelo zgodaj avtomatizirana in so popravki v tej smeri zelo težavni. Odpravljanje napak pri teku je dolgotrajen in zapleten proces, ki zahteva potrpežljivo in sistematično delo učitelja in učenca. Izpopolnjevanje tehnike naj poteka v stopnjah, kjer naj bo poudarek na racionalnosti teka. Skupek vaj in nalog, ki vplivajo na pravilnost tehnike teka, tvori t.i. »tekaško abecedo«. To so vaje, ki so zelo podobne osnovni strukturi gibanja pri teku. Z vsemi temi vajami in nalogami vplivamo na pravilnost, lahkotnost in sproščenost gibanja (Čoh, 1992).

Učencu nikoli ne rečemo, da ga bomo učili pravilno teči, ker on to že zna, temveč bomo izboljšali njegovo tehniko teka. Z izboljševanjem tehnike želimo doseči pravilnejši in racionalnejši tek, kar pomeni, do bo določeno razdaljo pretekel v vedno krajšem času.

Med hojo se ves čas z eno ali obema nogama dotikamo tal, pri teku pa v določeni fazi nimamo stika s tlemi. Temu v atletskem jeziku pravimo »faza leta«. Pri hoji poznamo »fazo dvojnega opiranja«, to je faza, ko sta obe stopali v stiku s tlemi. Pri hoji ni faze leta.

Kot učitelji športne vzgoje nikakor ne smemo zanemarjati pomena pravilne hoje. Le ta je osnova za vse druge atletske panoge. V današnjem času je veliko otrok s težavo ploskih stopal. Stopala postavljajo s prsti navzven – posledica ploskih stopal ali s prsti navznoter – nepravilna obremenitev in hitrejša utrujenost. Z različnimi vajami lahko odpravimo to težavo. Za ploskost stopal je zelo primerna vaja grabljenje in metanje različnih predmetov z nožnimi prsti, oponašanje plazenja polža, primerna je tudi hoja po prstih, petah in zunanjih delih stopala.

Napake

Tabela 4: Najpogostejše napake, ki se pojavljajo pri teku in elementih šole teka (Škof, Tomažin, Dolenec, Marcina, Čoh 2006; Čoh 1992).

NAPAKA MOŽEN VZROK POPRAVEK VAJE ZA

ODPRAVO NAPAKE Tek v sedečem

položaju Odriv ni izveden do iztegnitve (odrivna noga se ne iztegne

Iztegnitev odrivne noge. Postavitev stopala na sprednji,

Nizki skiping.

Visoki skiping.

Hopsanje. Tek s

(42)

30 popolnoma). Tek po celih stopalih.

Trup je nagnjen nazaj.

zunanji del. Visok položaj bokov.

Vzravnan položaj telesa.

poudarjenim odrivom.

Stopnjevanje.

Valovanje.

Tek po celem stopalu ali

postavitev stopala preko pete

Pomanjkanje moči zadnjih stegenskih mišic in mišic goleni.

Vaje za moč.

Aktivno grabljenje (postavitev noge čim bližje projekciji CT na podlago).

Postavitev stopala na sprednji, zunanji del.

CT – centralno težišče.

Hoja po sprednjem delu stopala.

Poskoki po sprednjem delu stopala. Nizki skipnig. Tek s poudarjenim odrivom.

Grabljenje, grabljenje s

prehodom v šprint.

Predklon trupa Pogled je usmerjen

v tla. Pogled je

naravnost.

Vzravnam položaj trupa in visok položaj bokov.

Nizki in visoki skiping.

Sukanje trupa Neučinkovito delo rok (so ob telesu).

Roke zamahujejo zunaj smeri teka.

Kot v komolcu je 90-100°. Aktivno delo rok v

ramenskem obroču.

Pravilno delo rok na mestu, v hoji.

Pravilno delo rok v počasnem teku, stopnjevanju, valovanju.

Stopala so zunaj

smeri teka Zamah z zamašno nogo ni izveden v smeri teka.

Zamah v smeri

teka. Hopsanje. Tek s

poudarjenim odrivom na vsaki peti, tretji, drugi in na vsak korak.

Nizko dvigovanje

kolen Pomanjkanje moči

upogibalk kolka, trebušnih mišic in neprožnost

iztegovalk kolka.

Vaje za moč upogibalk kolka in trebušnih mišic.

Visoki skiping, tek s poudarjenim odrivom.

Nagib trupa nazaj Pomanjkanje moči trebušne

muskulature, neelastične upogibalke kolka.

Vaje za moč

hrbtnih in trebušnih mišic.

Krepilne

gimnastične vaje za hrbtno in trebušno muskulaturo.

Drža glave nazaj Pomanjkanje moči, napetost vratnih mišic.

Vaje za moč vratnih mišic in

ramenskega obroča.

Določiti točko pogleda. Nihanje z rokami v

predklonu,

hopsanje, kroženje z rokami soročno in raznoročno.

(43)

31 Ravni osvojenega znanja v drugem triletju

Tabela 5: Ravni osvojenega znanja v drugem triletju – tek (Škof, Tomažin, Dolenec, Marcina, Čoh 2006).

Stopnjevanje Postopno povečevanje hitrosti. Postavitev stopala je prožna in lahkotna. Sproščeno delo rok. Pogled je usmerjen naprej.

Skiping Izmeničen dvig kolena pokrčene zamašne noge. Postavitev zamašne noge na sprednji, zunanji del. Sproščeno delo rok.

Pogled je usmerjen naprej.

Hopsanje Izmeničen poskok z odrivom in doskokom na isto nogo.

Sproščeno delo rok. Pogled je usmerjen naprej.

Valovanje Lahko ga izvajamo, vendar ga ne ocenjujemo.

Kratki poskoki Hkraten odriv, ki je enkrat močnejši z eno, nato z drugo nogo. Vzravnan položaj trupa. Sproščeno delo rok.

Grabljenje Dvig pokrčene zamašne noge do kota 45°, sledita iztegnitev in postavitev noge na tla. Vzravnan položaj trupa.

Sproščeno delo rok.

Striženje Učenec izmenično striže z levo in desno nogo. Delo rok je sproščeno. Pogled je usmerjen naprej.

Tek s poudarjenim odrivom

Učenec izmenično odriva z leve na desno nogo in narobe.

Roke sproščeno zamahujejo v smeri teka. Pogled je usmerjen naprej.

Tek z udarjanjem pet nazaj

Izmenično dvigovanje nog. Roke sproščeno zamahujejo v smeri teka. Pogled je usmerjen naprej.

Predvaje za odpravljanje najpogostejših napak tekaške abecede Pravilno delo z rokami

Spustimo se v predklon, roke in glava mrtvo visijo navzdol, drža in mišice so sproščene. Z rokami začnemo nihati, podobno kot pri hoji ali pri hoji s palicami. Dobiti moramo občutek

(44)

32

visenja rok v ramenskem sklepu kot kamen na vrvici. Iz sproščenega nihanja se počasi dvigamo v pokončno držo. Pri tem ves čas nihamo z rokami, vendar sedaj že kot pri teku samem. Spredaj se roka upogne, približno do pravega kota med podlahtjo in nadlahtjo, zadaj se roka malo bolj iztegne. Roki nihata ob telesu, prsti so rahlo skrčeni, vendar ne stisnjeni v pest.

Slika 24 Gibanje rok in drža pesti pri teku

Slika 24 povzeta po: Tome, J. (1971). Atletika v osnovni šoli. Ljubljana: Zavod za šolstvo.

S to vajo odpravljamo naslednje napake: zamahovanje z iztegnjenimi rokami, zamahovanje samo naprej, zamahovanje s stisnjenimi pestmi, zamahovanje pred telesom, zakrčenost.

Gibanje rok po predvaji vadi učenec še v hoji, hitri hoji in v počasnem teku.

Pravilen nagib pri teku

Učenec, ki ima manj moči teče tako, da gleda v nebo, zato se zgodi, da bo na tekmovanju tekel po sosedovi progi in ne po svoji. Drug se drži preveč naprej in je v nevarnosti, da pade in včasih se to tudi zgodi. Tretji pa se med tekom zaganja s trupom naprej. Za odpravljanje teh težav vadimo z učencem naslednje predvaje:

Iz stoje spetno se nagne naprej in s tem prenese težo telesa na sprednji del stopala. Pazimo, da se učenec v pasu ne upogne, da ne naredi predklona. Nato se nagne še malo, ko začne padati, steče. Med tekom obdrži nagib, kot ga je imel preden je stekel.

Pravilen odriv

Pri teku ima veliko učencev težave z nepopolno iztegnitvijo noge, predvsem v kolenskem in kolčnem sklepu. Posledica te napake je slabo izkoriščena odrivna moč in krajši korak.

Napake privedejo do manjše hitrosti pri teku. Vaja za izboljšanje odriva je tek s poudarjenim odrivom na vsak četrti, tretji, drugi in na vsak korak. Na korak, ko učenec poudari odriv, naj odrivno nogo zavestno iztegne v vseh treh sklepih ( kolk, koleno in gleženj ), hkrati naj intenzivno zamahne z zamašno nogo ( do vodoravnega položaja ) in z rokami. Ko je v fazi

(45)

33

leta, naj za trenutek vztraja v tem položaju. V tem položaju neha vztrajati, ko si pridobi občutek za popolno iztegnitev, takrat naj se odriva bolj dinamično.

Slika 25 Tek s poudarjenim odrivom

Tek s poudarjenim odrivom je za učenca zelo zahtevna vaja, saj potrebuje veliko moči, da jo pravilno izvede. Zato naj učitelj pričakuje, da izvedba ne bo pravilna v enem tednu, ampak lahko šele v enem mesecu. Vaje so naporne in abstraktne in učenec največkrat ne ve zakaj jih izvaja, so pa zelo koristne. Izboljšujejo tehniko odriva, skladnost gibanja odrivne noge, zamašne noge in rok, izboljšujejo odrivno moč in občutek za pravilen odriv.

Izboljšanje sproščenosti v teku

Kolikor hitreje učenec teče, toliko manj sproščen je njegov tek. Zato pri izboljšanju teka postopoma povečujemo hitrost, hkrati izboljšamo sproščenost pri tistem učencu, ki je ima premalo.

Preizkus, da učenec sam začuti in vidi sproščenost in napetost, naredimo kar na njem samem, tako bo pojav najbolje občutil. Učitelj učencu dvigne roko do vodoravnega položaja in mu jo zatem spusti, če roka pade tako, da zaniha, se zna sprostiti. Če učitelj že pri dvigu roke začuti težo, ve da učenec ni sproščen in tudi pri spustu roka ne pade v nihaj. Preizkus sproščenosti, lahko učenec naredi tudi na svojem sošolcu. Vajo naj izvaja tudi sam, roko dvigne do vodoravnega položaja in jo naenkrat sprosti, da zaniha.

Pri zelo zakrčenem učencu uporabimo naslednje vaje:

 Z iztegnjenimi rokami pred seboj izvaja vajo atletske abecede – skiping. Roke naj bodo sproščene, da mu »bingljajo« in nihajo gor in dol.

 Damo mu možnost, da tekmuje s sošolcem, ki je slabši in ga premaga brez večjega napora.