STALIŠČA STROKOVNIH DELAVCEV DO LOGOPEDSKEGA DELA

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika

Nina Šantej

STALIŠČA STROKOVNIH DELAVCEV DO LOGOPEDSKEGA DELA

Magistrsko delo

Ljubljana, 2017

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika

Nina Šantej

STALIŠČA STROKOVNIH DELAVCEV DO LOGOPEDSKEGA DELA

Magistrsko delo

Mentor: dr. Stanislav Košir, doc.

Ljubljana, 2017

ZAHVALA

Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

V knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič, do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.

(Odlomki iz pesmi Pesem o zvezdah in Popotnik, avtorja Toneta Pavčka)

Če se kdaj pa kdaj ustavimo za trenutek in pošljemo misli skozi naše življenje, smo včasih presenečeni, katere stvari so nas resnično oblikovale in na katere smo skoraj pozabili. Velikokrat se zgodi, da so stvari, ki so nam bile grozno nepotrebne, pravzaprav pomemben košček naše rasti. Tako se torej moramo zahvaliti vsaki osebi in vsaki situaciji, s katero smo se srečali v našem življenju. Povsem verjetno bi naša pot tekla v povsem drugih smereh, če ne bi spoznali določene osebe, prebrali točno tistega odlomka v knjigi … Hvala življenju za vse prijetne in neprijetne trenutke, ki so me skupno pripeljali do tukaj. Tukaj, kjer sem srečna in ponosna nase.

Hvala je tako majhna beseda, a v ogromnem obsegu s toplino napolni srce osebe, ki ji je beseda namenjena.

Hvala mentorju Stanetu za vse opombe, popravke in nasvete, predvsem pa za ogromno mero potrpežljivosti in časa ter hitro odzivnost. Hvala tudi vsem sodelujočim.

Hvala staršem, bratu in sestri za ljubezen in predvsem razumevanje mojih čudnih želja po pridobivanju znanja in s tem tudi čudnih učnih navad ter perfekcionizma. Predvsem hvala mami Marjeti in atiju Stanetu, da sta mi omogočila, da sem sledila svojim sanjam in prišla do poklica, s katerim lahko naredim spremembo. Mogoče ne ravno v svetu, zagotovo pa v življenju vsaj peščice ljudi.

Najlepša zahvala gre možu Denisu, vendar nimam pravih besed, ki bi bile dovolj.

Hvala, ker si zaupal vame in verjel, da sploh ne potrebujem tvoje spodbude in pomoči pri pisanju magistrskega dela. In hvala, da si mi v Excelu pokazal, kako najhitreje priti do željenih rezultatov. Hvala, ker me ljubiš in živiš zato, da me osrečuješ. Hvala najini čudoviti hčerkici Karin, da si mi uspela pokazati, da ne rabi biti vse narejeno popolno, da je dan popoln.

POVZETEK

V magistrskem delu želimo osvetliti problematiko zaposlovanja logopeda kot svetovalnega delavca v vrtcu. Predstavimo možnosti zaposlovanja logopeda, njegove naloge in delo v vrtcu, vlogo vrtca in strokovnih delavcev pri razvoju govora, jezika in komunikacije otrok ter težave, s katerimi se soočajo pri vzpostavljanju inkluzije in kakovostne predšolske vzgoje. Poudarimo pomen preventivnega logopedskega delovanja in sodelovanja med strokovnimi delavci.

Cilj raziskave je analiza stališč do logopedskega dela vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev (strokovnih delavcev) vrtcev, kjer nimajo zaposlenega logopeda kot svetovalnega delavca in jih primerjati z rezultati raziskave vrtca, kjer imajo zaposlenega logopeda. Podatki so se zbirali z uporabo vprašalnika Alenke Vidmar Stališča strokovnih delavk v VVZ Kekec Grosuplje do različnih dejavnosti znotraj preventivnega logopedskega programa (2015). Vprašalnik zajema logopedske dejavnosti razporejene v štiri glavna področja: Področje dejavnosti spodbujanja otrokovega razvoja jezikovnih zmožnosti (25 postavk), Področje dejavnosti logopedske pomoči v vrtcu (10 postavk), Področje razvojnih in preventivnih dejavnosti v vrtcu (15 postavk) in Področje dejavnosti načrtovanja in evalvacije logopedskega dela v vrtcu (9 postavk). Vprašalnik ocenjuje pomembnost in dejansko izvajanje navedenih dejavnosti.

Rezultati kažejo, da bi si strokovni delavci za vse logopedske dejavnosti želeli, da bi se izvajale pogosteje, saj menijo, da so vse dejavnosti zelo pomembne, večina dejavnosti pa se izvaja le redko. Iz tega sledi, da jim je celotno delo logopeda zelo pomembno. V primerjavi s stališči strokovnih delavcev vrtca, kjer je zaposlen logoped, so se pojavile velike razlike, kar je pričakovano, saj zaposlitev logopeda odločilno vpliva na izvajanje omenjenih dejavnosti. Pri večini dejavnosti so strokovni delavci vrtcev, kjer nimajo zaposlenega logopeda, zavzeli stališče, da se dejavnosti izvajajo redko. Strokovni delavci iz vrtca, ki ima logopeda, pa zavzemajo stališče, da se dejavnosti izvajajo pogosto. Vsi menijo, da so logopedske dejavnosti zelo pomembne.

Podatki nam nakazujejo, da je zaposlitev logopeda v vrtcu kot svetovalnega delavca nujna in ključnega pomena za izvajanje kakovostnejše predšolske vzgoje v vrtcu.

Ključne besede: predšolska vzgoja, govorno-jezikovni razvoj, logoped v vrtcu, logopedska preventiva

ABSTRACT

In the master's thesis, we want to highlight the problem of employing a speech therapist as a consultant in kindergarten. We present the possibilities of employing a speech therapist, his tasks and work in kindergarten, the role of kindergarten and kindergarten staff in the development of speech, language and communication of children, the difficulties they face in establishing inclusion and quality early childhood education. We emphasize the importance of preventive logopedic action and cooperation between kindergarten staff.

The aim of the research is to analyze the views on the speech therapist's work of kindergarten staff (teachers and assistant teachers), where they do not have a speech therapist employed as a consultant and compare them with the results of the research of the kindergarten where they have a speech therapist employed. The data were collected using the Alenka Vidmar questionnaire Stališča strokovnih delavk v VVZ Kekec Grosuplje do različnih dejavnosti znotraj preventivnega logopedskega programa (2015). The questionnaire covers speech therapist's activities in four main areas: kindergarten activities for supporting language development in children (25 items), speech terapist's activities (10 items), development and preventive activities in kindergarten (15 items) and activities of planning and evaluation of speech therapy in kindergarten (9 items). The questionnaire assesses the importance and actual implementation of these activities.

The results show that teachers and assistant teachers would want all logopedic activities to be performed more often, as they consider that all activities are very important, and most activities are rarely performed. It follows that the entire work of the speech therapist is very important to them. Compared with the views of the techers and asistant teachers of the kindergarten where the speech therapist is employed, there have been great differences, which is expected, since the employment of the speech therapist has a decisive influence on the implementation of these activities. For most activities, teachers and assistant teachers of kindergartens, where they do not have an employee of a speech therapist, takes the view that activities are rarely performed. Teachers and assistant teachers from the kindergarten with a speech therapist take the view that the activities are frequently performed. Everyone, however, believes that speech therapist's work is very important.

Survey results suggest that the employment of a speech therapist in the kindergarten as a counselor is necessary and crucial for the implementation of higher-quality pre- school education in kindergarten.

Key words: pre-school education, speech-language development, speech therapist in kindergarten, speech therapeutic prevention

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 LOGOPED ... 2

1.1.1 LOGOPED V VRTCU ... 2

1.1.2 ŠTUDIJSKI PROGRAM LOGOPEDIJE ... 5

1.1.3 ZAPOSLOVANJE LOGOPEDA ... 6

1.1.4 PREVENTIVNI LOGOPEDSKI PROGRAM V VVZ KEKEC GROSUPLJE .. ... 10

1.2 VZGOJITELJINPOMOČNIKVZGOJITELJA ... 11

1.2.1 ŠTUDIJSKI PROGRAM PREDŠOLSKE VZGOJE ... 11

1.2.2 STALIŠČA STROKOVNIH DELAVCEV ... 12

1.3 OSEBESPOSEBNIMIPOTREBAMI ... 13

1.3.1 OBRAVNAVA SKOZI ČAS ... 14

1.3.2 KADROVSKI IN PROSTORSKI POGOJI ... 16

1.3.3 ZGODNJA OBRAVNAVA ... 16

1.4 VLOGAVRTCA ... 17

1.4.1 VLOGA VZGOJITELJA IN POMOČNIKA VZGOJITELJA ... 18

1.4.2 VLOGA RAVNATELJA ... 20

1.4.3 SVETOVALNA SLUŽBA ... 21

1.4.4 POMEN SODELOVANJA ... 21

1.5 LOGOPEDSKAPREVENTIVAVPREDŠOLSKEMOBDOBJU ... 22

2 CILJ RAZISKAVE ... 23

2.1 RAZISKOVALNAVPRAŠANJA ... 23

2.2 HIPOTEZE ... 23

3 METODOLOGIJA ... 24

3.1 VZOREC ... 24

3.2 SPREMENLJIVKE ... 25

3.3 VREDNOTENJESPREMENLJIVK ... 26

3.4 INSTRUMENTARIJ ... 26

3.5 NAČINIZVEDBE ... 26

3.6 STATISTIČNAOBDELAVAPODATKOV ... 27

4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 28

4.1 PREGLEDGLOBALNIHREZULTATOV ... 28

4.1.1 ZAŽELENO STANJE ... 28

4.1.2 DEJANSKO STANJE ... 29

4.2 PREGLEDPOPODROČJIH... 30

4.2.1 ŽELENO STANJE ... 30

4.2.2 DEJANSKO STANJE ... 30

4.2.2.1 PODROČJE DEJAVNOSTI SPODBUJANJA RAZVOJA OTROKOVE JEZIKOVNE ZMOŽNOSTI ... 31

4.2.2.2 PODROČJE DEJAVNOSTI LOGOPEDSKE POMOČI V VRTCU ... 33

4.2.2.3 PODROČJE RAZVOJNIH IN PREVENTIVNIH DEJAVNOSTI V VRTCU ... 35

4.2.2.4 PODROČJE DEJAVNOSTI NAČRTOVANJA IN EVALVACIJE LOGOPEDSKEGA DELA V VRTCU ... 37

4.3 PREVERJANJEHIPOTEZ ... 39

4.3.1 HIPOTEZA 1 ... 39

4.3.2 HIPOTEZA 2 ... 40

4.3.3 HIPOTEZA 3 ... 41

4.3.4 HIPOTEZA 4 ... 42

4.3.5 HIPOTEZA 5 ... 43

4.3.6 HIPOTEZA 6 ... 44

5 SKLEP ... 45

6 VIRI IN LITERATURA ... 47

7 PRILOGE ... 51

7.1 VPRAŠALNIK ... 51

KAZALO TABEL Tabela 1 Razpisi za zaposlitev logopeda... 6

Tabela 2 Število otrok s posebnimi potrebami (Statistični urad Republike Slovenije v Statistika, 2017) ... 14

Tabela 3 Opis vzorca ... 24

Tabela 4 Globalna tabela - zaželeno stanje ... 28

Tabela 5 Globalna tabela - dejansko stanje ... 29

Tabela 6 Primerjava raziskav "ni logopeda" in "je logoped" za področje dejavnosti spodbujanja otrokove jezikovne zmožnosti... 31

Tabela 7 Primerjava raziskav »ni logopeda« in »je logoped« za Področje dejavnosti logopedske pomoči v vrtcu ... 33

Tabela 8 Primerjava raziskav "ni logopeda" in "je logoped" za Področje razvojnih in preventivnih dejavnosti v vrtcu ... 35

Tabela 9 Primerjava raziskav "ni logopeda" in "je logoped" za Področje dejavnosti načrtovanja in evalvacije logopedskega dela v vrtcu ... 37

Tabela 10 t-test za logopedsko delo ... 40

Tabela 11 t-test za Področje dejavnosti spodbujanja otrokovega razvoja jezikovne zmožnosti ... 41

Tabela 12 t-test za Področje dejavnosti logopedske pomoči v vrtcu ... 42

Tabela 13 t-test za Področje razvojnih in preventivnih dejavnosti v vrtcu ... 43

Tabela 14 t-test za Področje dejavnosti načrtovanja in evalvacije logopedskega dela v vrtcu ... 44

1

1 UVOD

»Logopedija je veda, ki proučuje govorno-jezikovno komunikacijo. Ugotavlja prisotnost motenj, vzroke in posledice njihovega nastajanja ter načine njihovega preprečevanja in rehabilitacije.« Logoped je torej strokovnjak, ki se ukvarja s preprečevanjem in odpravljanjem različnih vrst motenj govora, jezika in komunikacije. Svoje delo lahko opravlja v različnih ustanovah šolstva in zdravstva ter tako svoje usluge nudi osebam vseh starostnih skupin (Kaj je logopedija?, 2017). V vrtcu je lahko logoped zaposlen kot svetovalni delavec ali vzgojitelj za dodatno strokovno pomoč. Njegovo delo obsega svetovanje otrokom, strokovnim delavcem in staršem; sodelovanje z vodstvom in strokovnimi delavci pri načrtovanju, spremljanju in evalvaciji vrtca; opravljanje vzgojno- izobraževalnega dela ter pripravo in izvajanje individualiziranega programa za otroke s posebnimi potrebami (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007). Logoped je kot svetovalni delavec v vrtcu redko zaposlen, kot izvajalec dodatne strokovne pomoči logoped pa le v manjši meri opravlja zgoraj omenjene naloge.

Naloga vzgojitelja predšolskih otrok je skrb za otrokov celostni razvoj. Skozi pripravo, načrtovanje in izvajanje aktivnosti ustvarja možnosti za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Dejavnosti načrtuje na podlagi temeljitega poznavanja razvojnih mejnikov, letnega delovnega načrta, smernic iz Kurikuluma za vrtce in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter spremljanju potreb posameznega otroka v oddelku. Glavna naloga pomočnika vzgojitelja predšolskih otrok je sodelovanje z vzgojiteljem pri načrtovanju, izvajanju in pripravi aktivnosti.

Vzgojitelji in pomočniki so otrokom za zgled, radi jih posnemajo, zato so ustrezna znanja, spretnosti in osebnostne lastnosti ključnega pomena za otrokov razvoj (Opis poklica, 2017).

Na področju izobraževanja strokovnih delavcev se je naredilo veliko z organiziranjem številnih predavanj, delavnic, srečanj, usposabljanj, tudi v programe izobraževanja predšolske vzgoje se že nekaj let vnaša obvezne in izbirne predmete iz področja specialne pedagogike. Še vedno pa strokovni delavci potrebujejo pomoč, svetovanje in nova znanja, saj je področje specialne pedagogike zelo široko in zahtevno področje.

Večina otrok s težavami in ovirami je vključena v redne vrtce in šole, brez da se jih razvršča ali usmerja. Predpostavlja se, da zanje poskrbijo vzgojitelji in svetovalni delavci rednega vrtca, šole. V redne vrtce in šole so vključeni tudi otroci z izrazitejšimi težavami, ki potrebujejo več pomoči in prilagoditev, ki so jim omogočene z odločbo o usmerjanju. Strokovni delavci tako potrebujejo veliko različnega znanja in spretnosti, tako na področju preventivne – kako preprečiti številna odstopanja v razvoju, kot na področju odpravljanja ovir, težav in motenj (Opara idr., 2010). Nujno je uvajanje sprememb na področju delovanja svetovalne službe in vanje vključiti ne le logopeda, ampak tudi specialnega pedagoga. Delo svetovalne službe je namreč pomoč strokovnim delavcem pri čim bolj kvalitetnemu izvajanju posameznih dejavnosti (Čačinovič Vogrinčič idr., 2008). Tako bi logoped v svetovalni službi vzgojiteljem na dnevni ravni pomagal pri ustvarjanju različnih izkušenj za otrokov govorno-jezikovni razvoj in ob tem spreminjal možna negativna stališča do logopedskih aktivnosti, ki krepijo ne le otrokov govor, jezik in komunikacijo, ampak vplivajo tudi na mišljenje, igro, zmožnost sodelovanja v socialnih interakcijah, samopodobo, zmožnosti različnih načinov izražanja … (Marjanovič Umek, 2001).

2 1.1 LOGOPED

Logoped je strokovnjak, ki se ukvarja s preprečevanjem in odpravljanjem različnih vrst motenj govora, jezika in komunikacije. To dosega s preventivnim delovanjem, detekcijo, diagnostiko in terapijo različnih motenj, svetovanjem, raziskovalnim delom, spoznavanjem in uvajanjem novih metod, tehnik in sredstev dela. Delo logopeda zajema zelo široko področje šolstva in zdravstva, zaposlen je lahko v različnih ustanovah in svoje usluge nudi osebam vseh starostnih skupin. Logoped obravnava predšolske in osnovnošolske otroke, dijake, študente in odrasle. Delo poteka v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, kjer gre večinoma za ambulantno delo, ali v vrtcih in šolah, kjer gre večinoma za mobilno delo. Logoped je lahko zaposlen v centrih za sluh in govor, vrtcih, osnovnih šolah, osnovnih šolah s prilagojenim programom, zdravstvenih domovih, zavodih za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami, bolnišnicah, univerzitetnih klinikah, privatni praksi … Za logopedsko obravnavo v ustanovah, kjer izvajajo zdravstveno dejavnost, je potreben delovni nalog, ki ga izda osebni zdravnik. Za logopedsko obravnavo v vrtcih in šolah je običajno potrebna izdana odločba o usmerjanju otroka s posebnimi potrebami, kjer je zapisana potreba po dodatni strokovni pomoči logopeda. V redkih vrtcih logopedi delujejo v okviru svetovalne službe preventivno na podlagi soglasja staršev, da lahko logoped obravnava njihovega otroka. Zgodnja obravnava izrazito vpliva na nadaljnji razvoj govora, jezika in komunikacije ter razvoj celostne osebnosti, zato je pravočasna obravnava nujna za možnost kvalitetnega življenja posameznika in njegovega vključevanja v izobraževanje in socialno okolje (Kaj je logopedija?, 2017). Pri svojem delu se logoped srečuje z govorno-jezikovnimi motnjami (motnje izreke glasov, motnje v jezikovnem izražanju, jecljanje, brbotanje, afazije …), glasovnimi motnjami in motnjami požiranja, ki so lahko primarne ali sekundarne motnje. Kot sekundarne motnje se lahko pojavijo pri razcepih neba, Downovem sindromu, cerebralni paralizi, avtistični motnji … (CPLOL, 1997, ASHA, 2007 v Vidmar, 2016).

1.1.1 LOGOPED V VRTCU

Vzgojno-izobraževalno delo in drugo strokovno delo v javnem vrtcu opravljajo vzgojitelji, pomočniki vzgojiteljev, svetovalni delavci, knjižničarji in drugi strokovni delavci, ki z njimi sodelujejo pri izvajanju strokovnih nalog, ki so potrebne za nemoteno delovanje vrtca. Logopedovo delo v vrtcu obsega svetovanje otrokom, strokovnim delavcem in staršem; sodelovanje z vodstvom in strokovnimi delavci pri načrtovanju, spremljanju in evalvaciji vrtca, opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela, pripravo in izvajanje individualiziranega programa za otroke s posebnimi potrebami (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007).

Prosta delovna mesta strokovnih in drugih delavcev v javnem vrtcu se objavijo na podlagi sistemizacije delovnih mest, ki se določijo skladno z normativi in standardi s strani ravnatelja v soglasju z ustanoviteljem. Obveščeno mora biti tudi ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007).

3

Logoped je lahko v vrtcu zaposlen kot svetovalni delavec ali vzgojitelj za dodatno strokovno pomoč. Kot izvajalec dodatne strokovne pomoči logoped le v manjši meri opravlja zgoraj omenjene naloge. Pomoč nudi samo tistim otrokom, ki imajo odločbo o usmerjanju, v kateri je zapisano, da jim pripada dodatna strokovna pomoč logopeda in le tistim strokovnim delavcem, ki imajo v oddelku otroka, ki je vključen v individualno logopedsko obravnavo. Kot svetovalni delavec vrtca bi lahko logoped svoje delo razširil na delovanje na ravni celega vrtca in tako nudil pomoč vsem otrokom in delavcem vrtca. V vrtcu se pojavljajo številne priložnosti opolnomočenja otrok in staršev pri pridobivanju različnih življenjskih spretnosti in s tem preprečevanje, da pride do odstopanj v razvoju. Ne smemo namreč pozabiti, da vloga logopeda ni samo odkrivanje in odpravljanje motenj, ampak tudi ustvarjanje spodbudnega učnega okolja, ozaveščanje staršev in vzgojiteljev o značilnostih posameznih področij razvoja ter podpora staršem in vzgojiteljem. S tem, ko so logopedi v izobraževanju zaposleni kot izvajalci dodatne strokovne pomoči, razvijamo področje kurative. Da bi lahko delovali preventivno, bi bilo potrebno razvijati nove možnosti delovanja logopeda v vrtcu (Vidmar, 2016).

Alenka Vidmar je v vrtcu kot svetovalna delavka – logopedinja zaposlena že več kot 20 let in opravlja svetovanje staršem v primeru zaskrbljenosti glede razvoja otrokovih govorno-jezikovnih sposobnosti ter jih aktivno vključuje v proces pomoči; svetuje vzgojiteljicam; odkriva in odpravlja govorne motnje in izvaja preventivne preglede govorno-jezikovnih sposobnosti otrok starejših od štirih let (Svetovalno delo, 2007).

Vse naloge logopeda v vrtcu je strnila v vprašalniku Stališča strokovnih delavk v VVZ Kekec Grosuplje do različnih dejavnosti znotraj preventivnega logopedskega programa – primerjava zaželenega in dejanskega stanja (2015). Velik del preventivnega logopedskega dela zajema svetovanje strokovnim delavcem, kako spodbujati otrokov razvoj jezikovnih zmožnosti. Strokovni delavci v oddelku upoštevajo Kurkulum za vrtce (1999), kjer je zapisano tudi področje razvoja govora, jezika in komunikacije v sklopu Jezik. Naloga logopeda je, da spodbuja in usmerja strokovne delavce pri (Vidmar, 2015):

 skrbi za kakovostne interakcije z otroki in med otroki,

 vzpostavljanju pozitivne čustvene klime,

 skrbi za vzdrževanje očesnega kontakta med komunikacijo,

 spodbujanju h komunikaciji,

 zavedanju lastnega govornega vzora, ki ga predstavljajo otrokom,

 omogočajo otrokom dovolj časa za odzivanje na govorne spodbude,

 razumevanju verbalnih in neverbalnih sporočil otrok,

 izvajanju dejavnosti, ki otrokom pomagajo razvijati aktivno poslušanje (poslušanje, prepoznavanje in razlikovanje zvokov v okolju; posnemanje zvokov iz okolja z oglašanjem),

 izvajanju dejavnosti motorike govoril (pihalne in srkalne vaje, vaje za gibljivost ustnic, jezika, mehkega neba),

 izvajanju dejavnosti za širjenje besedišča,

 izvajanju dejavnosti za razvijanje zmožnosti pripovedovanja (zgodbe),

 postavljanju vprašanj, ki zahtevajo daljše in celovitejše odgovore,

 izvajanju dejavnosti, ki pomagajo otrokom razvijati zmožnost fonološkega zavedanja (beseda, zlog, glas),

 izvajanju dejavnosti, ki pomagajo otroku razvijati občutek za ritem in trajanje besede,

4

 izvajanju dejavnosti na prostem in v igralnici, ki omogočajo različne načine izražanja,

 zagotavljanju pogojev, da lahko otroci z uporabo vseh čutil raziskujejo in poskušajo razumeti svet,

 zagotavljanju vzpodbudnega učnega okolja (z ustreznimi materiali),

 obveščanju staršev o možnostih logopedske obravnave v vrtcu,

 vključevanju znanj, ki jih otrok usvaja pri individualni obravnavi, v vsakdanje življenje v oddelku,

 prilagajanju dejavnosti v oddelku potrebam otroka z govorno-jezikovno motnjo,

 iskanju različne strokovne literature,

 iskanju in vključevanju različnih strategij za spodbujanje razvoja govorno- jezikovne zmožnosti v oddelku.

Na področju dejavnosti logopedske pomoči, razvojnih in preventivnih dejavnosti ter dejavnosti načrtovanja in evalvacije logopedskega dela v vrtcu logoped skrbi, da (Vidmar, 2015):

 je vsem otrokom zagotovljena logopedska pomoč,

 imajo vsi otroci možnost preventivnega logopedskega pregleda,

 v začetku leta obišče vse oddelke in strokovne delavce ter se dogovori o možnostih sodelovanja,

 je odprt za opažanja strokovnih delavcev glede govorno-jezikovne komunikacije otrok in pogovor o možnostih logopedske obravnave,

 strokovne delavce obvešča o otrokovi vključenosti v logopedsko obravnavo,

 se lahko strokovni delavci aktivno vključujejo v logopedsko obravnavo,

 pripomočke in materiale izdeluje v sodelovanju s strokovnimi delavci in starši,

 organizira predavanja, ki pripomorejo k razumevanju govorno-jezikovnega razvoja otrok ter vloge vrtca in staršev pri tem,

 izvaja delavnice za strokovne delavce in starše, kjer praktično predstavi vaje in strategije za spodbujanje komunikacije,

 objavlja prispevke na spletni strani vrtca in izven okvirov vrtca,

 objavlja koristne informacije v posebnem kotičku pred pisarno, na stenah vrtca, v okviru zgibank, na oglasnih deskah …

 pripravi letni delovni načrt in ga predstavi strokovnim delavcem,

 v primeru otrok s kompleksnejšimi motnjami timsko sodeluje z ostalimi člani svetovalne službe, vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev, vodstvom vrtca in staršem,

 pripravi individualiziran program za otroke z odločbami o usmerjanju ter izvaja individualne in skupinske logopedske obravnave,

 aktivno vključuje starše v logopedske obravnave in predaja znanje, da lahko starši učinkovito pomagajo otroku tudi v domačem okolju,

 sodeluje z zunanjimi ustanovami, z namenom reševanja problematike otrok s posebnimi potrebami pri zagotavljanju njim ustrezne oblike pomoči,

 svoje delo prilagaja do te mere, da poteka usklajeno z življenjem in delom vrtca.

5 1.1.2 ŠTUDIJSKI PROGRAM LOGOPEDIJE

V Sloveniji študij logopedije poteka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Izvaja se v okviru Oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko. Program je prepleten s študijem surdopedagogike in se imenuje dodiplomski študij programa Logopedija in surdopedagogika, kjer študent po štirih letih študija ob zaključku prejme naziv diplomirani profesor logoped in surdopedagog. Za opravljanje dela logopeda je potrebno nadaljevanje študija na magistrskem študijskem programu Logopedija in surdopedagogika, kjer študent po enem letu študij zaključi z zagovorom magistrskega dela in pridobi naziv magister profesor logopedije in surdopedagogike (Logopedija in surdopedagogika, 2017). Magister profesor logopedije in surdopedagogike mora opraviti tudi pripravništvo in strokovni izpit iz zdravstva oziroma šolstva, da lahko izvaja logopedsko delo.

Študij programa Logopedija in surdopedagogika je bil v zadnjih osmih letih omogočen v letih 2010/2011, 2011/2012, 2013/2014, 2014/2015, 2016/2017 in je ponovno razpisan v letu 2017/2018. V tem času je bilo razpisanih več kot 120 vpisnih mest in s tem pridobimo več kot 100 nujno potrebnih logopedov.

Študent programa Logopedija in surdopedagogika se usposablja za kakovostno delo z osebami s posebnimi potrebami z govorno jezikovnimi motnjami v različnih življenjskih obdobjih. Študij poteka raznoliko, saj je tudi delo z osebami s posebnimi potrebami raznoliko, ob tem pa tudi zahtevno in odgovorno. Študent različna znanja pridobi skozi predavanja, seminarje, vaje in praktično usposabljanje. Učenje poteka na fakulteti, v različnih pedagoških in zdravstvenih ustanovah; individualno, v manjših in večjih skupinah. Skozi študij pridobi osnovna teoretična spoznanja temeljnega in specialno pedagoškega učenja, znanja habilitacije in rehabilitacije oseb s posebnimi potrebami; znanja za preverjanje in ocenjevanje posebnih potreb; znanja in kompetence za izvajanje in evalvacijo različnih programov za učenje oseb s posebnimi potrebami ter kompetence za komunikacijo in timsko sodelovanje s starši in drugimi strokovnimi delavci. Poleg splošnih znanj, študent prejeme tudi specifična znanja iz področja logopedije in surdopedagogike. Gre za poznavanje teoretičnih osnov;

procesov stigmatizacije in socialnega izključevanja; razumevanja različnih oblik patologije govora in jezika, njihovih glavnih vzrokov in možnosti terapije; upoštevanje individualnosti v okviru različnih terapevtskih modelov; refleksijo lastnega dela;

načrtovanje in izvedbo individualiziranih programov; razumevanje in obvladovanje različnih oblik in metod dela (preventivnega, rehabilitacijskega, vzgojnega, svetovalnega …); … (Logopedija in surdopedagogika, 2017).

Na Pedagoški fakulteti se soočajo s težavami pridobitve ustreznega kadra za poučevanje. V Sloveniji vlada pomanjkanje logopedov, še manj pa je logopedov z ustreznimi nazivi, ki so zahtevani za poučevanje v okviru univerze. Študenti veliko znanja pridobijo v okviru praktičnega izobraževanja, kjer se srečujejo z različnimi strokovnjaki. Študenti iz želje po znanju v letu 2015 v lastni organizaciji izvedli Srečanje študentov logopedije in surdopedagogike, kamor so povabili logopede s specifičnimi znanji, da so izvedli predavanja in delavnice. Odziv je bil velik s strani študentov, fakultete in logopedov, zato so dogodek ponovili leta 2016 in se pripravljajo na dogodek v letu 2017. Leta 2016 so ustanovili Študentsko sekcijo Društva logopedov Slovenije, ki je bila pozitivno sprejeta s strani logopedov Slovenije, ustanovitev je bila potrjena 4.

3. 2016 na občnem zboru društva ob Evropskem dnevu logopedije v Ajdovščini.

6 1.1.3 ZAPOSLOVANJE LOGOPEDA

Potrebe po zaposlovanju logopedov so veliko večje od dejanskih možnosti, kar je posledica skromne osveščenosti okolja in skromnih finančnih zmožnosti institucij.

Logopedi v Sloveniji so večinoma zaposleni v zdravstvenih institucijah, redko v vrtcih.

V vrtcih se trenutno predvsem zaposluje logopeda kot izvajalca dodatne strokovne pomoči (Vidmar, 2016).

Tabela 1 Razpisi za zaposlitev logopeda

Delavnik Delovno mesto Ustanova Lokacija Datum objave

1 Poln Logoped II

(E047037)

Zdravstveni dom

Dr. Janeza Oražma Ribnica

16. 6. 2017 2 Poln E047037 Logoped

III

Zdravstveni dom

Ljubljana 16. 6. 2017 3 Polovični Logoped II Osnovna

šola

Antona Janše Radovljica

23. 6. 2017 4 Polovični Učitelj za dodatno

strokovno pomoč – logoped

Osnovna

šola IV Murska

Sobota

23. 6. 2017

5 Poln Logoped Osnovna

šola

Gustava Šiliha Maribor

23. 6. 2017 6 Polovični Govorni terapevt

(logoped)

Zdravstveni dom

Trbovlje 23. 6. 2017

7 Poln Logoped Zdravstveni

dom

Laško 23. 6. 2017

8 Poln Logoped III – pripravnik

Zdravstveni dom

Logatec 23. 6. 2017 9 Poln Mobilni učitelj za

dodatno strokovno pomoč – logoped

Osnovna

šola Roje (Domžale) 10. 7. 2017 10 Poln Svetovalni delavec

– mobilni logoped Vrtec Kranjski vrtci (Kranj)

10. 7. 2017

11 Poln Logoped Vrtec Otroški vrtec

Ajdovščina 3. 8. 2017 12 Poln Učitelj smer:

logopedija-

surdopedagogika

Center za

sluh in

govor

Maribor 3. 8. 2017

13 Poln Logoped Zdravstveni

dom

Novo mesto 3. 8. 2017

14 Poln Logoped Osnovna

šola

Litija 3. 8. 2017

15 Poln Logoped Osnovna

šola

27. Julij Kamnik 3. 8. 2017 16 Poln Logoped II Zdravstveni

dom

Domžale 3. 8. 2017 Vir: Zaposlitveni oglasi v zdravstvu - logoped, 2017

7

Tabela nam prikazuje razpise v času 16. 6. 2017–3. 8. 2017. V tem času je bilo na strani Zaposlitveni oglasi v zdravstvu objavljenih 19 razpisov. Dva razpisa iz junija se v avgustu ponovita (Zdravstveni dom Dr. Janeza Oražma Ribnica in Ljubljana), en razpis je objavljen dvakrat zaradi spremenjenih podatkov v razpisu (Osnovna šola Roje), zato v tabeli niso zabeleženi. V dveh mesecih je bilo torej objavljenih 16 razpisov za delo logopeda na različnih lokacijah. Ob tem moramo upoštevati, da obstaja več različnih spletnih strani, kjer lahko delodajalci objavljajo prosta delovna mesta, kar nam pove, da je lahko razpisanih delovnih mest v tem obdobju še več. Devet razpisov je iz področja šolstva in sedem iz področja zdravstva. Potrebe v šolstvu se večajo zaradi vse več odločb o usmerjanju, zato tudi več razpisanih mest. Z novim šolskim letom se razpisi še povečajo, saj takrat posamezni vrtci, šole, zavodi (in zdravstveni domovi) vidijo dejanske potrebe po logopedskih obravnavah. Na številne nejasnosti, v povezavi z zaposlovanjem logopeda, nas opozori tudi različno poimenovanje delovnega mesta v šolstvu: logoped; (mobilni) učitelj za dodatno strokovno pomoč – logoped; svetovalni delavec – logoped; učitelj smer: logopedija-surdopedagogika … Tudi v opisu del se delodajalci zelo razlikujejo, nekateri so skromni, drugi bolj konkretni.

Primeri opisa dela logopeda (Zaposlitveni oglasi v zdravstvu – logoped, 2017):

 Osnovna šola Antona Janše Radovljica: »obravnava govornih motenj, razvijanje komunikacijskih spretnosti, detekcija, diagnostika, izvajanje nadomestne komunikacije«,

 Osnovna šola IV Murska Sobota: »nudenje dodatne strokovne pomoči učencem, ki imajo v odločbi navedeno, da mora ure dodatne pomoči nuditi logoped«,

 Osnovna šola Gustava Šiliha Maribor: »opravlja dela in naloge določene s predpisi, letnim delovnim načrtom zavoda ter v skladu s sklepi vodstva zavoda, izvaja individualne in skupinske logopedske obravnave, prepoznava in razvija otrokova močna področja, sodeluje s starši otrok in svetovalnimi službami ter sodeluje pri načrtovanju, izvedbi in evalvaciji individualiziranih programov«,

 Kranjski vrtci: »defektološka diagnostika s področja komunikacije in govora.

Spremljanje, vodenje in obravnava predšolskih otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. Priprava gradiva za vzgojitelje in starše (napotki za delo).

Sodelovanje s starši, strokovnimi delavci in vodstvom zavoda.«,

 Otroški vrtec Ajdovščina: »pomoč pri govornem razvoju predšolskih otrok«,

 Center za sluh in govor Maribor: »neposredno izvajanje VIZ dela v prilagojenih izobraževalnih programih z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne učence in za učence z govorno jezikovnimi motnjami«,

 Osnovna šola 27. Julij Kamnik »avdiolog in govorni terapevt«.

8

Trenutno se v šolstvu logopeda večinoma zaposluje za zagotavljanje dodatne strokovne pomoči pod nazivom delovnega mesta »vzgojitelj za dodatno strokovno pomoč«. Redki logopeda zaposlujejo kot svetovalnega delavca, ki bi izvajal preventivne preglede v vrtcu, svetovanja vzgojiteljem in staršem, aktivno prikazovanje logopedskih vaj v oddelkih … V veliki meri je takšna zaposlitev odvisna od posluha občine, saj so običajno občine tiste, ki so ustanovitelji vrtcev in financirajo vrtce. Občine vrtcem redko zagotovijo logopeda kot svetovalnega delavca, ker se opirajo na Pravilnik o normativih za opravljanje predšolske vzgoje (2014), kjer ni predvidene sistemizacije za delovno mesto logopeda kot svetovalnega delavca. Na osnovnih šolah je zaposlovanje še težje, saj so osnovne šole odvisne od ministrstva.

Primeri občin, kjer trenutno logopedovo delo zajema preventivno delo: Grosuplje, Kranj, Ajdovščina, Brežice ... Veliko težavo pri zaposlovanju predstavlja dejstvo, da v Sloveniji še vedno nimamo organa pristojnega za področje specialnih služb, niti ustreznih zakonov in predpisov, ki bi urejali različne možnosti zaposlitve specialno pedagoških profilov, med drugim v svetovalni službi vrtca.

Temeljna naloga vrtca je pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti (Zakon o vrtcih, 2005). Podobno navaja tudi Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2007), kjer je zapisano, da med cilje vzgoje in izobraževanja spada zagotavljanje optimalnega razvoja vsakega posameznika in razvijanje jezikovnih zmožnosti in sposobnosti za učinkovito in ustvarjalno uporabo govora, kasneje tudi branja in pisanja. Višanje števila odločb o usmerjanju in višanje števila otrok z govorno-jezikovnimi motnjami, ovirami in težavami nam pove, da sta ti dve postavki slabo zagotovljeni in so potrebne spremembe. Z zaposlovanjem logopedov v vrtcih, kjer bi delovali na preventivnem nivoju, bi lahko naredili velike spremembe. Uvedba takšnih sprememb je v rokah Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, ki sprejema programe javnih vrtcev, programe za predšolske otroke in prilagojene programe za predšolske otrok s posebnimi potrebami;

določa navodila za prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov; določa dejavnosti potrebne za optimalen razvoj otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami; daje mnenje o ustreznosti progama za predšolske otroke in predlaga ministru. Za obravnavanje vprašanj se oblikujeta posebni komisiji, katere člane in predsednika imenuje Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Javne vrtce ustanavlja lokalna skupnost (običajno občina) in ima s tem veliko vpliva na življenje in delo vrtca, kar pomeni, da lahko vplivajo tudi na možnosti zaposlitve logopeda v vrtcu (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007). V pomoč je lahko tudi Evropska agencija za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje, katere članica je tudi Republika Slovenija.

Sprejetje letnega delovnega načrta je v rokah sveta vrtca. Z letnim delovnim načrtom se določi organizacija, vsebina življenja in dela vrtca. Določi se obratovalni čas, program vrtca, razporeditev otrok v oddelke, delo strokovnih in drugih delavcev vrtca, sodelovanje s starši in drugimi ustanovami ter okoljem, program izpopolnjevanja delavcev, program dela strokovnih organov vrtca, kadrovske, materialne in druge pogoje, potrebne za uresničitev vzgojnega procesa. Preden se letni delovni načrt sprejme, se mora vrtec uskladiti z občinsko upravo občine ustanoviteljice, predvsem pri tistih elementih, kjer se kažejo potrebe po finančnem zagotavljanju potreb s strani ustanovitelja (Zakon o vrtcih, 2005).

9

To nam pove, da lahko ravnatelj v letni delovni načrt zabeleži zaposlitev logopeda pod okrilje svetovalne službe, kar potrdi svet vrtca, sledi le še potrditev občine o zagotavljanju finančnih sredstev. Logoped je lahko zaposlen v vrtcu na delovnem mestu vzgojitelj za dodatno strokovno pomoč, v primeru, da ima za polni delovni čas 25 ur obveznosti dela z otroki (Zakon o vrtcih, 2005). 15 ur je v tem primeru namenjenih pripravi na obravnave, timska srečanja, sestanke s starši in drugimi strokovnjaki, pripravi materiala … za otroke, ki spadajo v teh 25 ur delovne obveznosti. To pomeni, da so pomoči logopeda deležni le tisti otroci, starši, vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev, kjer je v veljavi odločba o usmerjanju z dodatno strokovno pomočjo logopeda. Trenutne možnosti zaposlovanja logopeda kot svetovalnega delavca otežuje sistemizacija, ki pravi, da se v vrtcu s 30 oddelki sistemizira eno delovno mesto svetovalnega delavca (Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, 2014). Če bi logoped delal na delovnem mestu svetovalnega delavca vrtca, bi bila njegova delovna obveznost prevelika, da bi lahko opravljal splošne naloge svetovalnega delavca in ob tem opravljal logopedske obravnave in svetovanja otrokom, staršem in strokovnim delavcem glede področij povezanih z govorom, jezikom in komunikacijo. Svetovalni delavci v vrtcih so preobremenjeni in jim velikokrat zmanjka časa za kakovostno izvajanje inkluzije oseb s posebnimi potrebami, saj programske smernice narekujejo več posrednega kot neposrednega dela z otroki in s tem tudi manj stika z ostalimi strokovnimi delavci (Šamec, 2009).

Novost na področju skrbi za osebe s posebnim potrebami je sprejetje novega zakona, in sicer Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami - ZOPOPP (2017), ki ureja celostne zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami in otrok z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju. Celostna zgodnja obravnava obsega obravnave otroka in njegove družine z namenom, da se zagotovi in spodbudi otrokov razvoj, okrepi zmogljivost družine ter spodbudi socialna vključenost družine in otroka. Izvajajo se zdravstvene storitve (diagnostika, ocena stanja, zdravstvena oskrba); storitve zgodnjega presejanja, odkrivanja, ocenjevanja in spremljanja;

usposabljanje družin, svetovanje in obiske v otrokovem okolju; logopedsko obravnavo;

delovno terapijo; fizioterapijo; psihosocialno pomoč; specialno pedagoško obravnavo, zagotavljanje opreme in pomoč pri gibanju in sporazumevanju … Celostna zgodnja obravnava se lahko izvaja tudi v okviru javnega vrtca (Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, 2017). Skladno s tem zakonom se začenja tudi pilotni projekt Mreža strokovnih institucij za podporo otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam, ki ga delno financira Evropska unija. Namen je vzpostavitev strokovnih centrov za celostno obravnavo oseb s posebnimi potrebami, ki bodo nudili podporo osebam s posebnimi potrebami, njihovim družinam, vrtcem in šolam ter drugim institucijam, ki delajo z otroki oziroma mladostniki s posebnimi potrebami. Strokovni centri bodo omogočili in dopolnili oblike pomoči, ki so nujne in ključne za otrokov optimalen razvoj in socialno vključenost. To so: celovita podpora vrtcem in šolam, izdelava individualiziranih programov, svetovanje in strokovna podpora strokovnim delavcem, razvoj in izposoja pripomočkov, učil in računalniške opreme ter osebno svetovanje in pomoč celotni družini, tako staršem kot otroku oziroma mladostniku s posebnimi potrebami (Javni razpisi, 2017). S tem je možen napredek na področju skrbi oseb s posebnimi potrebami, še vedno pa potrebujemo spremembe na področju preventivnega delovanja. Potrebno je več pozornosti nameniti preprečevanju vse večjega števila odločb o usmerjanju in s tem kategoriziranju otrok med osebe s posebnimi potrebami.

10

V povezavi z delom logopeda se tako še vedno pojavljajo številne nejasnosti. V svojem prispevku Pomembnost komunikacije in logopedija v našem prostoru je že pred leti na to opozarjala tudi Damjana Kogovšek (2003), vendar je do danes narejen le majhen napredek. Potreben je skupen jezik med Ministrstvom za šolstvo, Ministrstvom za zdravje, fakulteto, ki izobražuje logopede in ustanovami, ki logopeda zaposlujejo.

Logopedija je še dokaj mlada veja znanosti in se še vedno bori z osnovnimi težavami organizacije in pogoji dela. Logopedija pokriva široko področje dela in na posameznih delovnih mestih so pogoji različni; različne so sistemizacije, normativi, neenotno je načrtovanje logopedskega dela, delavnik, testni material …

Potrebujemo sistemske rešitve za težave, s katerimi se logopedi soočajo na različnih delovnih mestih, problematika se namreč pojavlja že vrsto let. V prvi vrsti je treba urediti status logopeda, ga tudi zakonsko opredeliti in zapisati, da bodo lahko ustanove zaposlovale logopeda brez številnih ovir in težav.

Kogovškova (2003) predlaga organiziranje interdisciplinarnih skupin, ki bi se ukvarjale z določenim problemom in skozi dobro skupinsko delo, povezovanjem in sodelovanjem razjasnila posamezne težave. Kogovškova (2003) navaja tudi nekaj konkretnih predlogov, kako se problemov lotiti:

 Poiskati in osvetliti že obstoječa dejstva.

 Srečanja logopedov iz cele Slovenije, kjer bi opredelili in uskladili cilje ter potrebe stroke.

 Okrogle mize, kjer so prisotni posamezniki, odgovorni za izvajanje določenih sprememb (to so predvsem predstavniki različnih ministrstev – Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve).

 Srečanja s posameznimi vodstvenimi delavci posameznih ustanov, kjer se lahko zaposlujejo logopedi in jim predstaviti delo logopeda.

 Urediti je potrebno status, naloge logopeda in s tem povezane normative logopedskega dela.

 Ustrezna izobraževanja učiteljev, da bodo lahko poučevali na fakulteti.

1.1.4 PREVENTIVNI LOGOPEDSKI PROGRAM V VVZ KEKEC GROSUPLJE Alenka Vidmar (2016) v svoji magistrski nalogi predstavi inovativni koncept preventivnega logopedskega programa, ki po njenih besedah »ponuja nove možnosti za interdisciplinarni pristop logopeda in strokovnih delavcev v vrtcu«. Program je predstavljala tudi na številnih srečanjih logopedov, npr. že leta 2003 na 1. slovenskem kongresu logopedov. Program v veliki meri temelji na sodelovanju logopeda s starši in strokovnimi delavci. Namen programa je ustvarjanje pogojev za kakovostni razvoj otrokovega govora in jezika ter preprečevanje in odpravljanje težav na področju govora, jezika in komunikacije.

Program vključuje (Vidmar, 2003):

 Predstavitveno zloženko Logoped v vrtcu.

 Projekt »Naše petkove urice z logopedinjo«, skozi katerega logopedinja in vzgojiteljica omogočita otrokom skozi igro in izdelavo različnih gradiv, materialov, iger spoznavati vse vidike govora in jezika.

 Predavanja za starše, kjer so prisotne tudi vzgojiteljice.

 Delavnice za starše in otroke.

 Prispevki logopeda na spletni strani, v publikaciji vrtca.

11

 Sodelovanje logopeda in vzgojitelja.

 Logopedska detekcija otrok starih 4–7 let, ki poteka v septembru in se vključi otroke, za katere starši podajo pisno soglasje.

 Individualna logopedska pomoč otrokom, ob tem pa aktivna udeležba staršev.

Vidmarjeva kot »svetovalna delavka – logopedinja« svetuje staršem in vzgojiteljicam glede razvoja govora in jezika, jih aktivno vključuje v proces pomoči, kadar le-to otrok potrebuje. Odkriva in odpravlja motnje na področju govora, jezika in komunikacije ter izvaja preventivne preglede govorno-jezikovnih sposobnosti otrok starejših od štirih let (Svetovalno delo, 2017). Njena raziskava kaže, da vključevanje v njen logopedski program omogoča vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev večje možnosti za spodbujanje razvoja jezikovne zmožnosti otrok (Vidmar, 2016). Žal ni zaslediti, da bi se njen program razširil tudi med druge vrtce. Težava je verjetno v tem, da je zelo malo logopedov zaposlenih v vrtcih kot svetovalnih delavcev, ki bi imeli v okviru svojega delavnika možnost opravljati preventivne dejavnosti.

1.2 VZGOJITELJINPOMOČNIKVZGOJITELJA

Vzgojitelj predšolskih otrok je lahko zaposlen v vrtcu, v prvem razredu osnovne šole in v zdravstvenih ustanovah, kjer skrbi za otrokov celostni razvoj. Skozi pripravo, načrtovanje in izvajanje aktivnosti ustvarja možnosti za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Izbira ustrezne vsebine, oblike in metode dela, ki razvijajo otrokovo komunikacijo, samostojnost, mišljenje, radovednost, pozitivno samopodobo, socialne veščine … Med vzgojiteljeve naloge spada tudi sodelovanje s starši in sodelovanje pri organizaciji življenja v vrtcu. V okviru sodelovanja s starši vodi roditeljske sestanke in individualne razgovore s starši, skrbi za dnevni pretok informacij, organizira druge oblike sodelovanja (npr. kostanjev piknik, izlet) … Vzgojitelj poskrbi za ustrezno časovno razporeditev dnevnih opravil, prehrane, higiene, počitka in bivanja na prostem. Dejavnosti načrtuje na podlagi temeljitega poznavanja razvojnih mejnikov, letnega delovnega načrta, smernic iz Kurikuluma za vrtce (1999) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2007) ter spremljanju potreb posameznega otroka v oddelku. Otroci so vključeni v oddelke glede na dve starostni skupini: od enega do treh let in od treh let do vstopa v šolo. Glavna naloga pomočnika vzgojitelja predšolskih otrok je sodelovanje z vzgojiteljem pri načrtovanju, izvajanju in pripravi aktivnosti. Vzgojitelj in pomočnik morata biti splošno in strokovno izobražena, gibalno in ročno spretna, s posluhom za glasbo in z osebnostnimi lastnostmi, kot so veselje do dela z otroki, pozitiven pogled na svet, dobrovoljnost, ustvarjalnost, nežnost, komunikativnost, posluh za želje in potrebe posameznikov, ustrezna komunikacija z otroki, starši in ostalimi strokovnimi delavci, odgovornost, zrelost, empatičnost, stabilnost, doslednost … Vzgojitelji in pomočniki so otrokom za zgled, radi jih posnemajo, zato so ustrezna znanja, spretnosti in osebnostne lastnosti ključnega pomena za otrokov razvoj (Opis poklica, 2017).

1.2.1 ŠTUDIJSKI PROGRAM PREDŠOLSKE VZGOJE

Vzgojitelj predšolskih otrok mora imeti univerzitetno izobrazbo prve stopnje po programu predšolske vzgoje. Po končanem študiju študent prejme naziv diplomirani vzgojitelj predšolskih otrok. Študij poteka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in Univerze na Primorskem. Pomočnik vzgojitelja potrebuje srednjo strokovno izobrazbo, pridobljeno po programu za področje predšolske vzgoje ali zaključen četrti letnik gimnazije in ob tem opravljen poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki (Opis poklica, 2017).

12

V šolskem letu 2017/2018 se že pokaže večletna praksa vključevanja predmeta s specialno pedagoško vsebino v predmetnike predšolske vzgoje. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani študentom v 3. letniku kot obvezni splošni predmet ponuja predmet Inkluzivna vzgoja in izobraževanje, kjer študenti 150 ur namenijo spoznavanju sistema skrbi za osebe s posebnimi potrebami in se seznanijo z značilnostmi posamezne skupine oseb s posebnimi potrebami in njihovimi motnjami, ovirami in težavami.

Poudarek je tudi na sodelovanju s strokovnjaki, ki skrbijo za osebe s posebnimi potrebami in starši ter na pozitivno naravnanost do oseb s posebnimi potrebami. V okviru izbirnih predmetov si lahko študenti izberejo naslednje predmete, ki so povezani z razvojem govora, jezika in komunikacije ter specialne pedagogike: Družinska pismenost, Medosebna komunikacija, Specialna pedagogika, Pedagoški govor v vrtcu (Visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Predšolska vzgoja, 2017).

Študenti Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru imajo v drugem letniku v predmetniku obvezni predmet Specialna pedagogika, ki mu posvetijo 150 ur. Študenti se v okviru predmeta seznanijo s sistemom pomoči, z možnostjo zgodnjega odkrivanja in ocenjevanja motenj ter vzrokov, o značilnostih oseb s posebnimi potrebami, možnostmi prilagoditev, dodatne strokovne pomoči in vlogami strokovnih delavcev, strokovnjakov in staršev ter pomembnostjo sodelovanja in timskega dela (Učni načrt, 2017). Na voljo so tudi izbirni predmeti Otroci s posebnimi potrebami in gibalna terapija, Jezikovne dejavnosti v vrtcu, Timsko delo v vrtcu in šoli, Pedagoška komunikacija in partnerstvo med vrtcem, šolo in družino, Govorne in jezikovne motnje pri otrocih (Predlog za akreditacijo študijskega programa 1. stopnje Predšolska vzgoja, 2017).

S tem, ko je izobraževanje prešlo na inkluzivno vključevanje otrok s posebnimi potrebami, je bila potrebna tudi sprememba pri usposabljanju vseh strokovnih kadrov, še posebej vzgojiteljev in učiteljev. Da lahko ustrezno in učinkovito poučujejo v inkluzivnem okolju, potrebujejo ustrezna znanja, veščine, sposobnosti ter tudi razumevanje, vrednote in stališča. Že pred šolsko prenovo so na programih predšolske vzgoje in razrednega pouka dodali predmet specialne pedagogike (Opara idr., 2010).

Velika večina vzgojiteljev in pomočnikov ni bila deležna takšne izobrazbe, zato je nujno organiziranje večjega števila različnih izobraževanj iz področja specialne pedagogike in strokovnim delavcem tudi omogočiti obisk le-teh. Glede na število oseb s posebnimi potrebami in čedalje večje inkluzije, tudi današnji študenti predšolske vzgoje niso deležni velike mere znanja iz omenjenega področja.

1.2.2 STALIŠČA STROKOVNIH DELAVCEV

Stališča so kompleksne celote prepričanj, vrednostnih ocen in čustev, ki so v odnosu do različnih socialnih situacij, predmetov in oseb. Delujejo kot trajna pripravljenost za določen način vedenja, kar pomeni, da vplivajo na to, kako se bomo odzvali na določene situacije, osebe in predmete (Musek, 1993).

Stališča so sestavljena iz kognitivne, emotivne in konativne komponente. Kadar govorimo o kognitivni komponenti, s tem mislimo na vedenja, znanja, informacije, izkušnje ... povezane z določenim dogodkom, osebo ali situacijo. Pri emotivni oziroma vrednotni komponenti gre za pozitivne ali negativne občutke in oceno objektov stališč.

Običajno je usklajena s kognitivno komponento. Tretja komponenta je konativna oziroma dinamična, kjer govorimo o težnji posameznika, da deluje na določen način glede na objekt stališča. Pri konativni komponenti se tako izrazi vedenje, ki ga naše stališče usmerja (Nastran Ule, 1994).

13

Stališča imajo lahko funkcijo obrambe jaza, vrednotno-ekspresivno funkcijo, prilagoditveno funkcijo in kognitivno funkcijo. Obramba jaza je obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred negativnimi spoznanji in povzroča negativna stališča do oseb, ki nas zavračajo in do situacij, kjer smo neuspešni. Pozitivna stališča imamo do oseb, ki nas pozitivno ocenjujejo in do situacij, kjer smo lahko uspešni. Pri vrednotno-ekspresivni funkciji gre za izražanje stališč in pri prilagoditveni za prilagajanje življenjskim situacijam – doseganje ciljev, izogibanje kaznim (Nastran Ule, 1994). Stališča so tista, ki usmerjajo in spodbujajo naša dejanja in omogočajo pojasnjevanje posameznikovega ravnanja in v marsikateri situaciji tudi predvidevanje, kako bo posameznik z določenimi stališči ravnal v dani situaciji. Nekatera stališča so osebna, nekatera splošna, kar pomeni, da si jih deli neka skupina oseb in tako igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju socialnega sistema družbe. Naša stališča gradijo vedenje družbe, vedenje družbe pa gradi naša stališča. To nam pove, da se lahko naša stališča spreminjajo. Sprememba stališč vodi do ustvarjanja novih stališč in s tem spremembe vedenja (Razdevšek- Pučko, 1990).

V analizi raziskave, kjer so v letih 2001 do 2006 preučevali vpliv vrtca na otrokov razvoj in učenje so ugotovili, da je govorne vzorce strokovnih delavcev težko oblikovati in/ali spreminjati le z napisanimi načeli in cilji v različnih zakonih, smernicah in kurikulumu (Marjanovič Umek, Fekonja in Bajc, 2006). Gre za prilagajanje okolju, prevzemanje stališč in vedenja, ki je značilno za okolje, v katerem strokovni delavec deluje in se lahko zgodi kadarkoli v njihovem poklicnem razvoju ter ni nenadno in dokončno (Razdevšek-Pučko, 1990). Pomembno vlogo pri spreminjanju stališč strokovnih delavcev ima svetovalna služba vrtca. Naloga svetovalne službe in vodstva vrtca je, da spodbudi strokovne delavce k refleksiji svojega dela, kritičnemu razmišljanju in presojanju ustreznosti posameznih metod, načinov dela in vedenja. Vrtec mora v prvi vrsti oblikovati ustrezno vizijo vzgoje in izobraževanja, v izvedbeni program vključiti vzpostavljanje prijetne klime, sproščenih medosebnih odnosov, možnosti supervizije, sodelovanja z vodstvom in drugimi strokovnimi delavci, spodbujati vključevanje in angažiranost posameznih strokovnih delavcev v oblikovanje kakovostne vzgoje in izobraževanja otrok (Jug, 2008 v Vidmar, 2016).

1.3 OSEBESPOSEBNIMIPOTREBAMI

Osebe s posebnimi potrebami so osebe z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne osebe oziroma osebe z okvaro vidne funkcije, gluhe in naglušne osebe, osebe z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane osebe, dolgotrajno bolne osebe, osebe s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, osebe z avtističnimi motnjami ter osebe s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo; prilagojene programe vzgoje in izobraževanja ali posebne programe vzgoje in izobraževanja (Zakon o usmerjanju oseb s posebnimi potrebami, 2011).

Večina otrok z blagimi težavami, ovirami ali motnjami je vključena v redne vrtce in šole, brez da se jih razvršča ali usmerja. Predpostavlja se, da zanje poskrbijo vzgojitelji, učitelji in svetovalni delavci rednega šolstva. Otrokom z izrazitejšimi težavami, ki potrebujejo veliko pomoči in prilagoditev, je v podporo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, na podlagi katerega se izda odločba o usmerjanju. V postopku usmerjanja se opredeli vrsta in stopnja primanjkljajev, ovir oziroma motenj, določijo se prilagoditve in potrebna strokovna pomoč ter usmeritev v ustrezen vzgojno- izobraževalni program (Opara idr., 2010).

14

Programa vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju (Zakon o usmerjanju oseb s posebnimi potrebami, 2011):

 Program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

 Prilagojen program za predšolske otroke.

Tabela 2 Število otrok s posebnimi potrebami (Statistični urad Republike Slovenije v Statistika, 2017)

MOTNJE 2012/2013 2013/2014 2014/2015 2015/2016

Otroci z motnjami v duševnem razvoju

298 167 117 131

Slepi in slabovidni 27 28 34 20

Gluhi, naglušni in otroci z govorno-jezikovnimi

motnjami

483 444 510 574

Gibalno ovirani otroci 168 124 114 117

Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

49 50 43 45

Dolgotrajno bolni otroci 176 144 134 128

Otroci z več motnjami 0 289 371 364

Skupaj 1201 1246 1323 1379

Tabela nam kaže, da število otrok z odločbo o usmerjanju z vsakim letom narašča.

Največ je otrok, ki spadajo v skupino gluhih in naglušnih otrok ali otrok z govorno- jezikovnimi motnjami, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč logopeda. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da dodatno strokovno pomoč logopeda prejmejo tudi otroci z drugimi motnjami, kjer se govorno-jezikovne motnje izrazijo kot sekundarne motnje.

Potrebe po logopedih drastično naraščajo Veliko otrok z zakonsko določeno dodatno strokovno pomočjo pomoči logopeda ne prejme zaradi pomanjkanja logopedov. Število odločb bi lahko zmanjšali z večjim preventivnim delovanjem, kar bi dosegli tudi z zaposlovanjem logopedov v svetovalne službe vrtcev.

1.3.1 OBRAVNAVA SKOZI ČAS

Obravnava oseb s posebnimi potrebami se je v zadnjih sedemdesetih letih močno spreminjala in še dandanes nismo zadovoljni ter izvajamo reforme.

Nekje po drugi svetovni vojni se pojavi segregacija. Sistem vzgoje in izobraževanja je temeljil na tem, da osebe s posebnimi potrebami potrebujejo drugačno šolo, posebno šolo. Šole, ki so organizacijsko, programsko in vsebinsko samosvoje. Po letu 1975 se pojavijo številni dvomi, ali je takšno ločevanje ustrezno. Pojavijo se nove ideje in zahteve. Okoli leta 1995 se končno začnejo spremembe, ko se pojavi Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju in temu sledi sprememba celotne šolske zakonodaje. V tem času je bilo tudi sprejeto poimenovanje OPP, kar pomeni osebe/otroci s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Spremembe so predvidevale enoten šolski sistem skozi sistem integracije. Spremembe so bile žal počasne. Da se je začela uvajati integracija je trajalo 20 let, odkar se je izpostavil problem segregacije. Tudi integracija je svoje pravne podlage dobila šele leta 2000 z Zakonom o usmerjanju oseb s posebnimi potrebami in leta 2003 s Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za

15

usmerjanje oseb s posebnimi potrebami ter Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj. Številni predpisi so se tudi velikokrat spremenili, saj ni bilo jasno opredeljeno, kaj želimo. Vendar tudi z idejo integracije, osebe s posebnimi potrebami niso dobile ustrezne obravnave. Pričakovalo se je, da se bodo prilagajali večini, če se želijo šolati v skupni šoli. S pojavom inkluzije je prišla ideja, da se vsi prilagajamo vsem. Inkluzija poudari, da smo vsi unikatni, vsak s svojimi močnimi in šibkimi področji. Pri osebah s posebnimi potrebami je njihov primanjkljaj, ovira oziroma motnja le ena od njihovih značilnosti (Opara idr., 2010). Zaradi prenove vzgoje in izobraževanja v smeri inkluzije so se pojavili številni problemi, ki niso mogli biti rešeni čez noč. Kar naenkrat je postalo veliko število otrok, šolarjev in dijakov s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v programe s prilagojenim izvajanjem. Delo in življenje vrtcev in šol je postalo oteženo, ker hkrati z osebami s posebnimi potrebami ni prišla tudi ustrezna usposobljenost za delo z omenjeno populacijo. Vzgojitelji in učitelji niso bili ustrezno usposobljeni za delo z osebami s posebnimi potrebami, strokovnega kadra je primanjkovalo. Nejasno je bilo izvajanje dodatne strokovne pomoči – kdo bo to izvajal, kakšna bo sistemizacija, kako se bo uskladilo izvajanje rednega programa in ur dodatne strokovne pomoči. Svetovalni delavci (in tudi vzgojitelji in učitelji) so postali preobremenjeni in težko kakovostno opravljajo svoje delo. Iz prakse poročajo, da se je zaradi vseh teh težav pojavila slabša klima, ki osebam s posebnimi potrebami ni bila več tako naklonjena kot prej. Zakonodaja je nekoliko prišla nasproti in skozi spremembe v pravilnikih omogočila boljšo inkluzijo. Posamezni vrtci in šole so se angažirali in pripravili izobraževanja, kjer se je predstavilo osnovne informacije o osebah s posebnimi potrebami, metodami poučevanja in konkretnimi primeri dobre poučevalne prakse. Vzgojitelje in učitelje so sproti obveščali o literaturi in novostih s področja dela z osebami s posebnimi potrebami. Šole in vrtci so se, poleg notranjega povezovanja in spodbujanja timskega dela, začeli povezovati med seboj in z drugimi ustanovami (Pedagoška fakulteta, Zavod za šolstvo, zdravstveni domovi, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Center za korekcijo in sluh Maribor …). Trudili so se vzpostavljati pozitivno klimo, izvajati supervizije in biti vedno na voljo s svetovanjem, da so vzgojitelji in učitelji delo z otroki s posebnimi potrebami obravnavali kot izziv in možnost za osebno rast in ne kot kazen ali nujno zlo. Še vedno pa to ni dovolj in je potrebna večja podpora s strani zakonodaje in stroke (Munih idr., 2010). Pomemben napredek je tudi pridružitev Slovenije k Evropski Agenciji za razvoj izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v letu 2008 (Opara idr., 2010).

V letu 2017 se naredi nov korak v smeri zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami, ko v veljavo stopi Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, ki pa še vedno ne reši težave čedalje večjega števila izdanih odločb o usmerjanju. Potrebne so spremembe na področju preventivnega delovanja, na področju osveščanja in preprečevanja motenj, ovir in težav ter s tem izdajo odločb.

Slabo reševanje težav je verjetno posledica tega, da v Sloveniji še vedno ne obstaja enotno telo za področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Na ta način ni ustreznega povezovanja med strokami in ni odločilnega organa, ki bi uvedel potrebne spremembe in prilagoditve (Opara idr., 2010).

16 1.3.2 KADROVSKI IN PROSTORSKI POGOJI

Opara (2010) je s sodelavci v delu Analiza vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji prišel do podobnih zaključkov kot Munih s sodelavci (2010).

Poročajo, da se je uvajanje integracije oziroma inkluzije začelo kadrovsko osiromašeno, nepripravljeno. Veliko je bilo pomanjkanje specialnih pedagogov, logopedov in tiflopedagogov. Po daljšem premoru so na Pedagoški fakulteti v Ljubljani omogočili vpise na programe Logopedija in surdopedagogika, Tiflopedagogika in specifične učne težave ter Specialna in rehabilitacijska pedagogika. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem so v študijskem letu 2009/2010 začeli izvajati program Inkluzivne pedagogike. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Mariboru so v predmetnik študentov, ki se izobražujejo za pedagoški poklic, dodali predmet Pedagoška obravnava oseb s posebnimi potrebami (Pedagoška obravnava oseb s posebnimi potrebami – E, 2017). Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Mariboru so prav tako v predmetnike dodali predmet Inkluzivna vzgoja in izobraževanje, kjer se izobrazijo o osnovnih informacijah, metodah in načinih dela z osebami s posebnimi potrebami. Predmet iz področja specialne pedagogike se vnaša tudi v srednješolske poklicne programe predšolske vzgoje.

Študij programa Logopedija in surdopedagogika je v zadnjih osmih letih omogočil študij več kot 100 novim logopedom. Brez pomoči je še vedno veliko število otrok. Študij traja pet let, večje število logopedov se je oziroma se bo upokojilo, potreba po logopedih pa ves čas narašča.

Pomanjkanje se je pokazalo tudi na področju zagotavljanja ustreznih prostorskih pogojev. Za individualno delo je potreben poseben prostor, kjer lahko delo poteka nemoteno. Takšnih prostorov ni bilo na voljo. Prostori, ki so bili na voljo, običajno niso imeli ustreznega pohištva in materialov (Opara idr., 2010). Novejši vrtci oziroma vrtci v prenavljanju v svoje načrte že vnašajo poseben prostor za izvajanje dodatne strokovne pomoči, tako imenovano sobo za individualno delo. V praksi je to že vidno npr. v Vrtcu Sonček pri OŠ Šmarjeta, Vrtcu Cepetavček pri OŠ Mirna Peč …

1.3.3 ZGODNJA OBRAVNAVA

Tudi otroci s kakršnimi koli motnjami v razvoju se lahko učijo in tudi dosežejo svoje vrstnike. Da jim to lahko omogočimo, je potrebno z obravnavo pričeti čim prej (Kodre, 2003). Kadar govorimo o zgodnji obravnavi, mislimo na obdobje od rojstva do vstopa v šolo. To obdobje je ključnega pomena za razvoj in možnosti odprave težav, ovir in motenj, ker so možgani najbolj fleksibilni, plastični in pripravljeni na nova znanja. V evropskih državah je že ustaljena praksa, da se vanjo vključi vse tiste predšolske otroke, kjer se opazi odstopanja (Globačnik, 2009). V Sloveniji smo se temu približali s sprejetjem Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (2017).

Prva oblika komunikacije se vzpostavi že kmalu po rojstvu in ima pomembno vlogo v celostnem otrokovem razvoju in še posebej v govorno-jezikovnem razvoju. Skozi igro imitiranja otrok spoznava okolje in pridobiva izkušnje. Zgodnji predverbalni komunikaciji se pripisuje velik pomen zato, ker se verbalna komunikacija gradi na kognitivnih dosežkih predverbalne komunikacije. Če nekateri elementi predverbalne komunikacije niso usvojeni, lahko pride do motenj v tekočem usvajanju jezika. V razvoju ne gre zgolj za govor, ampak tudi poslušanje in razumevanje, odzivanje na jezik drugih in izmenjave z drugimi v pogovoru (Kodre, 2003).

17

Učenje jezika se tako začne že v prvih tednih življenja in mora biti integrirano v vsakdanje življenje. V tem obdobju so glavni učitelji starši, ki svoje otroke spontano učijo jezika skozi nego in hranjenje. Učenje lahko tako poteka kjerkoli. Logopedi smo na začetku le svetovalci, staršem svetujemo, kako naj skozi igro otroka učimo posnemanja, ki je temelj učenja gibov, kretenj, mimike, glasov, besed in stavkov (Kodre, 2003).

Gabrijela Kodre (2003) na vprašanje, kdaj naj se prične svetovanje oziroma logopedska obravnava, odgovarja z čim prej. Pravi tudi, da pri nas, žal, temu ni tako.

Dojenčki so v logopedsko ambulanto redko napoteni, če že, se to zgodi v drugi polovici prvega leta. Danes v logopedsko obravnavo tudi otroci s potrjenimi razvojnimi motnjami redko pridejo v obravnavo pred tretjim letom. Temu je tako zaradi dolgotrajnih postopkov usmerjanja in pomanjkanja logopedov. Zaposleni logopedi več časa posvečajo otrokom z resnejšimi težavami, ki so pred vstopom v šolo in lovijo še zadnje trenutke, ko lahko odločilno vplivajo na otrokov govor in jezik. Pri odkrivanju primanjkljajev, ovir oziroma motenj so ključnega pomena sistematični pregledi pri treh in petih letih. Žal se to ne izvaja dosledno zaradi pomanjkanja kadra in se primanjkljaje, ovire in motnje odkrije šele v šoli, ko mora otrok pokazati velik spekter sposobnosti in spretnosti.

1.4 VLOGAVRTCA

Da je lahko vrtec uspešen pri vključevanju oseb s posebnimi potrebami, je potrebno zagotavljanje, spodbujanje in preverjanje strokovnosti šolskih strokovnih delavcev.

Vodstveni kader vrtcev in šol mora biti tisti, ki prevzame glavno odgovornost za uspešno vključevanje oseb s posebnimi potrebami s tem, ko je pozoren na izbiro ustreznega kadra, prostora, materiala, sodelovanje med strokovnimi delavci in starši, oblikovanje timov … Sodelovanje in pozitivno klimo je potrebno spodbujati ter organizirati formalne in neformalne aktivnosti, kjer se lahko strokovni delavci med sabo povezujejo. Pomembno je tudi stalno strokovno izobraževanje – strokovnim delavcem je potrebno omogočiti predavanja, delavnice in dostop do literature na področju dela z otroki s posebnimi potrebami. Potrebno je prikazati primere dobre poučevalne prakse in jih vključevati v vsakdanje delo z otroki s posebnimi potrebami (Grah, 2010).

Na razvoj govora, jezika in komunikacije vplivajo številni dejavniki. Najpomembnejšo vlogo pri dejavnikih jezikovnega razvoja otroka odigrata kakovostno družinsko okolje in kakovosten vrtec. Kakovosten vrtec lahko predstavlja zaščitni dejavnik v razvoju govora in jezika pri otrocih iz manj spodbudnega okolja (Marjanovič Umek, 2008).

Kakovost vrtca je torej lahko dejavnik, ki lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok, ki se pokaže zaradi vpliva različnih dejavnikov (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja in Bajc, 2005). Kazalniki kakovostnega vrtca so: kakovostne interakcije med vrstniki ter med otroki in odraslimi; sodelovanje vrtca z družino;

spodbudno učno okolje; upoštevanje različnih strategij učenja in poučevanja;

spremljanje napredka in profesionalni razvoj strokovnih delavcev vrtca (Tankersley idr., 2013).

V vrtcu se otroci srečujejo z različnimi situacijami, kjer je potrebno uporabljati različne načine komunikacije. V največji meri so vzgojitelji tisti, ki otrokom te izkušnje omogočajo in načrtujejo ter izvajajo različne dejavnosti in s tem spodbujajo otrokov razvoj. Kako in katere dejavnosti bo vzgojitelj vključil v vsakdan, je odvisno od njegovih stališč do posameznih področij otrokovega razvoja in posameznih dejavnosti.

Svetovalna služba strokovnim delavcem pomaga pri čim bolj kvalitetnemu izvajanju