Nanj smo nato navezali opredelitev gibalnih sposobnosti in njihovo delitev

Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji

Melita Marinč

POVEZAVA MED GIBALNO/ŠPORTNO AKTIVNOSTJO OTROK IN NJIHOVIMI GIBALNIMI SPOSOBNOSTMI

Magistrsko delo

Ljubljana, 2018

Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji

Melita Marinč

POVEZAVA MED GIBALNO/ŠPORTNO AKTIVNOSTJO OTROK IN NJIHOVIMI GIBALNIMI SPOSOBNOSTMI

Magistrsko delo

Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger

Ljubljana, 2018

Zahvaljujem se mentorici dr. Vesni Štemberger za ves čas, ki si ga je vzela zame, za pomoč, vodenje, nasvete in povratne informacije, ki jih je namenila mojemu magistrskemu delu.

Zahvaljujem se ravnateljicama, učiteljem in učencem obeh osnovnih šol, da so bili pripravljeni sodelovati pri izvedbi raziskave.

Iskrena zahvala gre tudi moji družini, še posebej mami, da me je spodbujala pri delu, verjela vame in pazila na mojega sinčka, da sem magistrsko delo lahko dokončala.

II IZVLEČEK

V magistrskem delu smo ugotavljali, kolikšna je povezanost med količino gibalne/športne aktivnosti otrok in njihovimi gibalnimi sposobnostmi.

V teoretičnem delu smo najprej predstavili gibalni razvoj človeka, njegova načela in stopnje.

Nanj smo nato navezali opredelitev gibalnih sposobnosti in njihovo delitev. Vsako od gibalnih sposobnosti smo posebej opisali in navedli tudi dejavnike, ki vplivajo na njihov razvoj. Pri tem smo posebno pozornost namenili tudi šoli in družini, še posebej staršem, ker imajo veliko vlogo pri tem, koliko se njihovi otroci gibljejo, kako pomembno gibanje sploh dojemajo, v katere športne/gibalne aktivnosti so vključeni in podobno. Opisali smo tudi dve testni bateriji za merjenje gibalnih sposobnosti, in sicer Športnovzgojni karton in EURO FIT baterijo testov.

Nadaljevali smo z opredelitvijo gibalne/športne aktivnosti otrok in tem, kateri dejavniki vplivajo na to, koliko se otroci gibljejo. Navedli smo tudi, na kaj količina gibanja vpliva.

Dotaknili smo se tudi samega preživljanja prostega časa otrok, čemu ga v večini namenjajo in česa primanjkuje. Dodali smo nekaj ugotovitev, kako bi lahko izboljšali količino gibalne/športne aktivnosti otrok in mladostnikov. Povzeli smo tudi nekaj dosedanjih raziskav o razlikah, ki se pojavljajo med spoloma v gibalnih sposobnostih in v količini gibalne/športne aktivnosti ter o razlikah v gibalnih sposobnostih pri mestnih, primestnih in podeželskih otrocih.

V empiričnem delu je sodelovalo 399 otrok, ki so obiskovali 2., 3., 4. in 5. razred v dve slovenskih osnovnih šolah, in sicer v OŠ Antona Martina Slomška, Vrhnika in OŠ Ivana Groharja v Škofji Loki. Zanimalo nas je, kolikšna je povezava med tem, koliko so učenci gibalno/športno aktivni, in njihovimi dosežki pri meritvah gibalnih sposobnosti. Prav tako smo želeli izvedeti, ali se pojavljajo razlike v količini gibalne/športne aktivnosti med spoloma in ali med njima prihaja tudi do razlik v razvitosti gibalnih sposobnosti in če da, pri katerih.

Ugotavljali smo tudi razlike v količini gibalne/športne aktivnosti med učenci višjih in nižjih razredov.

Rezultati so pokazali, da statistično pomembne povezanosti med gibalno/športno aktivnostjo otrok in razvojem njihovih gibalnih sposobnosti ni.

Pojavljajo se statistično pomembne razlike v količini gibalne/športne aktivnosti med spoloma, dečki so večkrat in dalj časa intenzivno gibalno/športno aktivni kot dekleta.

Prav tako se med spoloma pojavljajo statistično pomembne razlike v razvoju gibalnih sposobnosti. Deklice so boljše v gibljivosti in vzdržljivosti, dečki pa dosegajo boljše rezultate pri testih moči.

Med učenci višjih in nižjih razredov se pojavljajo statistično pomembne razlike v količini gibalne/športne aktivnosti, in sicer so učenci nižjih razredov bolj gibalno/športno aktivni kot učenci višjih razredov. Slednji več časa preživijo ob uporabi elektronskih naprav.

Ključne besede: gibalna/športna aktivnost, gibalni razvoj, gibalne sposobnosti, prosti čas, dejavniki vplivanja

III ABSTRACT

In the master's thesis, the relationship between the quantity of physical/sports activity of children and their motor skills were determined.

In the theoretical part, firstly the motor development of human being, its principles and stages were presented. Through the latter, the definition of motor skills and their division was established. Each motor skill has been specifically described including the factors influencing their development. In this regard, special attention was given to school and family, especially to parents as the latter play a major role in how much time their children are physically active, how important the physical activity is perceived, which sports/physical activities are involved, etc. Furthermore, two test batteries for the measurement of motor abilities, namely Sports education chart and EURO FIT test battery were described. The definition of physical/sports activity of children, factors influencing the physical activity of the children and the influence of the quantity of physical activity were presented. The leisure time of children, how they spent it and which activities are mostly or rarely used were also described. Findings on how to improve the quantity of physical/sports activity of children and adolescents as well as summaries of some previous studies on the gender differences in motor skills and in quantity of physical/sports activity and the differences in the motor skills of urban, suburban and rural children were also presented in the theoretical part of the master’s thesis.

In the empirical part, 399 children who attended the 2nd, 3rd, 4th and 5th grade in two Slovenian elementary schools, namely the Elementary School Anton Martin Slomšek in Vrhnika and the Elementary School Ivan Grohar in Škofja Loka, participated in the study.

The focus was on how much are the pupils physically active and their achievements in measuring motor skills as well as on any existing gender differences in the quantity of physical/sports activity and any existing differences in the development of motor skills. The differences in the quantity of physical/sports activity among pupils of higher and lower grades were also presented.

The results showed that there is no statistically significant correlation between the physical/sports activity of children and the development of their motor skills.

However, there are statistically significant gender differences in the quantity of physical/sports activity. Boys are repeatedly and intensively more physically/sportingly active than girls.

There are also statistically significant gender differences in the development of motor skills.

Girls are better in flexibility and persistence, and boys get better results in tests of strength.

Among pupils of higher and lower grades, there are statistically significant differences in the quantity of physical/sports activity, i.e. pupils of lower grades are more physically/sportingly active than pupils of higher grades. The latter spend more time using electronic devices.

Keywords: physical/sports activity, motor development, motor skills, leisure time, factors of influence

IV KAZALO VSEBINE

1. 0 UVOD ... 1

2. 0 PREDMET IN PROBLEM ... 3

2. 1 Gibalni razvoj ... 3

2. 2 Gibalne sposobnosti ... 4

2. 2. 1 Delitev gibalnih sposobnosti ... 5

2. 2. 2 Opis gibalnih sposobnosti ... 5

2. 2. 3 Dejavniki, ki vplivajo na razvoj otrokovih gibalnih sposobnosti ... 9

2. 2. 4 Merjenje gibalnih sposobnosti (ŠVK) ... 13

2. 2. 5 Merjenje gibalnih sposobnosti (EURO FIT baterija testov) ... 16

2. 3 Športna in gibalna/športna aktivnost otrok ... 18

2. 3. 1 Preživljanje prostega časa ... 19

2. 3. 2 Dejavniki, ki vplivajo na športno (ne)aktivnost otrok ... 20

2. 3. 3 Pomen športne in gibalne/športne aktivnosti ... 21

2. 3. 4 Kako izboljšati športno in gibalno/športno dejavnost otrok in mladine? ... 22

2. 4 Rezultati dosedanjih raziskav ... 22

2. 4. 1 Razlike v gibalnih sposobnostih med spoloma ... 22

2. 4. 2 Razlike v gibalnih sposobnostih pri mestnih, primestnih in podeželskih otrocih ... 23

2. 4. 3 Razlike v športni in gibalni/športni aktivnosti med spoloma ... 24

2. 5. Opredelitev problema ... 25

3. 0 CILJI RAZISKAVE ... 26

4. 0 HIPOTEZE ... 26

5. 0 METODE DELA ... 27

5. 1 Vzorec merjencev ... 27

5. 2 Vzorec spremenljivk ... 28

5. 3 Opis postopka zbiranja podatkov ... 28

5. 4 Postopek obdelave podatkov ... 28

6. 0 REZULTATI IN RAZLAGA ... 30

6. 1 Ali imajo otroci, ki so bolj gibalno/športno aktivni, bolje razvite vse gibalne sposobnosti? ... 30

6. 2 Ali obstajajo statistično pomembne razlike v razvitosti gibalnih sposobnosti med spoloma? ... 32

6. 3 Ali med spoloma prihaja do razlik v količini gibalnih/športnih aktivnosti? ... 36

6. 4 Ali se pojavljajo statistično pomembne razlike v količini gibalne/športne aktivnosti med učenci nižjih in višjih razredov ... 43

7. 0 SKLEP ... 51

8. 0 LITERATURA ... 53

9. 0 PRILOGA (anketni vprašalnik) ... 57

V KAZALO TABEL

Tabela 1: Testna baterija "Športnovzgojni karton" (Šimunič idr., 2010) ... 13

Tabela 2: EURO FIT baterija testov ... 16

Tabela 3: Prikaz števila sodelujočih učencev in učenk iz posamezne šole... 27

Tabela 4: Prikaz števila sodelujočih učencev in učenk iz posameznega razreda ... 27

Tabela 5: Prikaz števila sodelujočih učencev in učenk glede na spol ... 27

Tabela 6: Rezultati povezanosti gibalnih sposobnosti in gibalnih/športnih aktivnosti učencev ... 30

Tabela 7: Osnovna statistika gibalnih sposobnosti učencev in učenk ... 33

Tabela 8: Rezultati T-testa glede gibalnih sposobnosti dečkov in deklic ... 33

Tabela 9: Osnovna statistika gibalne/športne aktivnosti učencev in učenk ... 36

Tabela 10: Rezultati T-testa glede gibalne/športne aktivnosti učencev in učenk ... 37

Tabela 11: Osnovna statistika gibalne/športne aktivnosti 2., 3., 4. in 5. razreda ... 43

Tabela 12: Rezultati analize variance gibalne/športne aktivnosti učencev 2., 3., 4. in 5. razreda ... 45

1 1. 0 UVOD

Skozi življenje poteka človekov razvoj v več smereh, na več področjih, in sicer na telesnem, socialnem, kognitivnem in čustvenem. Prav tako se človek razvija tudi na gibalnem področju in ta razvoj je močno povezan z vsemi preostalimi področji. Z gibalnim razvojem posameznik razvija svoje spretnosti in veščine gibanja. Razvoj gibanja poteka po določenih načelih in ima svoje stopnje (Škof, 2007).

Od posameznika do posameznika se gibalni razvoj razlikuje in zato se med nami v razvoju razlikujejo tudi gibalne sposobnosti. Vsako naše gibanje, pa naj bo to ukvarjanje s profesionalnim športom, prostočasna športna aktivnost ali pa le vsakdanja opravila, je odvisno od razvitosti gibalnih sposobnosti. Le-te so glavni mehanizmi človeka, ki nosijo odgovornost za izvedbo vsakega gibanja. Kakšne so razlike med nami, kdo je bolj vzdržljiv, kdo močnejši, kdo hitrejši, koliko zmore posameznik, v kakšnem gibalnem stanju je, vse to pogojuje sklop gibalnih sposobnosti (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2010; Šturm in Strojnik, 1994; Schmidt, 1991, Magill, 1998; Strel in Šturm, 1980, v Kremžar in Petelin, 2000;

Šimunič, Volmut in Pišot, 2010).

Med gibalne sposobnosti uvrščamo hitrost, moč, koordinacijo, ravnotežje, gibljivost, natančnost, nekateri tudi vzdržljivost, drugi (Pistotnik, 2015) so glede tega skeptični.

Določena količina gibalnih sposobnosti je prirojena, kar pomeni, da je v našem genskem zapisu in je ne moremo spremeniti. Pri nekaterih gibalnih sposobnostih je stopnja prirojenosti večja in pri drugih manjša. Zavedati se moramo torej, da na vse ne moremo enako pomembno vplivati ne glede na to, kako močno se trudimo, da bi jo razvili in obratno, da smo lahko na nekem področju boljši, če bomo le nekaj naredili na tem (Pistotnik, 2015). Določena mera gibalnih sposobnosti je namreč tudi pridobljena, kar pomeni, da jo lahko izboljšamo, če aktivno delamo na tem. Seveda se bodo gibalne sposobnosti do optimalnosti razvile le, če so pogoji primerni. Če le-teh ne bo, potem ne smemo pričakovati najboljših možnih rezultatov.

Sploh pri otrocih lahko veliko naredimo za razvoj gibalnih sposobnosti, saj njihov razvoj še ni zaključen. Pomembno je, da jih spodbujamo h gibanju, prepoznamo njihova močna področja in jih krepimo ter jim s tem omogočimo najboljši možen razvoj in s tem olajšamo njihovo vsakdanje življenje, morda jim celo odpremo pot v poklicne športe. Če bomo že mlajšim otrokom gibanje predstavili kot nekaj pomembnega in hkrati zabavnega ter se trudili, da jim bo vsakodnevna gibalna/športna aktivnost postala nekaj samoumevnega, nekaj, brez česar ne gre, se bodo gibali tudi v starejših letih. Tako bodo pomembno prispevali k lažjemu premagovanju vsakdanjih gibalnih ovir, vplivali na svoje boljše zdravje in k lažjemu opravljanju naporov tudi, ko bodo starejši. Najverjetneje bodo taki ljudje ta način življenja poskušali prenesti tudi na svoje potomce in tako bomo ustvarili bolj zdravo in gibalno sposobno družbo.

V zadnjih letih je ozaveščanje o pomembnosti gibalne/športne aktivnosti še toliko bolj pomembno zato, ker so prostočasne dejavnosti, ki so bile včasih priljubljene (igranje elementarnih iger, druženje na svežem zraku, sprehod v naravo ...), zamenjale dejavnosti, kjer je več sedenja v zaprtih prostorih. To so na primer gledanje televizije, igranje igric na telefonih, tablicah in računalnikih, pogovarjanje po spletnih omrežjih in podobno. Tako preživljanje prostega časa ne doprinese h gibalnemu razvoju, še več, celo oslabi ga. Pri mlajših otrocih je še zaznati več gibanja, ker še ne uporabljajo toliko elektronskih naprav.

Takoj, ko so jim le-te na voljo, pa se količina gibanja močno zmanjša. To se potem nadaljuje v odraslo dobo.

2

Koliko se bodo otroci gibali in na kakšen način, je v veliki meri odvisno od staršev. Tako od njihovih spodbud otroku kot tudi samega zgleda, ki jim ga dajejo. Otrokova socializacija in njegov odnos do sveta in posledično športa se začne oblikovati v družini (Štemberger, 2004).

Če starši nimajo ponotranjenih vzorcev vsakdanjega življenja, kjer bi bilo gibanje nekaj pomembnega, potem tega tudi na svoje otroke ne morejo prenesti in tako bodo take vzorce tudi oni težje razvili.

Nekateri bodo morda rekli, da imajo otroci v šoli predmet šport, in se tam gibljejo, vendar Zurc (2008) poudarja, da sam pouk ne zagotavlja dovolj gibalne aktivnosti za razvoj. Tudi Škof (2007) poudarja, da bi bilo potrebno število ur športa povečati. Jasno je, da gibanja v šoli ni dovolj, zato je nujno potrebna še dodatna gibalna/športna aktivnost, ki se izvaja zunaj časa pouka.

3 2. 0 PREDMET IN PROBLEM

Gibanje je nekaj, kar nam omogoča, da lahko opravljamo vsakodnevna opravila, hodimo v službo, skrbimo za svoje zdravje in tako rekoč zadovoljujemo vse svoje potrebe. Je nekaj ključnega v življenju in vse to si brez gibanja težko predstavljamo.

2. 1 Gibalni razvoj

Eden izmed najpomembnejših členov razvoja človeka je gibalni razvoj. Gre za proces, pri katerem otrok in pozneje mladostnik razvija gibalne sposobnosti, pridobiva gibalne veščine in spretnosti. Proces gibalnega razvoja je odvisen od dednih dispozicij, ki so posamezniku dane in od okolja, v katerem živi. Prav tako je tesno povezan z drugimi področji človekovega razvoja, torej s socialnim, telesnim, kognitivnim in čustvenim razvojem (Škof, 2007).

Osnovna načela gibalnega razvoja (Škof, 2007):

 Načelo vzajemnega delovanja: organi v telesu, ki jih uporabljamo za gibanje, so parni in skozi razvoj se med levo in desno stranjo telesa vzpostavi usklajeno delovanje, urejen odnos.

 Gibalne razvojne stopnje imajo svoje zaporedje: človekov razvoj poteka v nekem zaporedju, ki je vnaprej določeno. Temelji na razvoju živčnih funkcij in sposobnosti in je odvisen od zrelosti živčevja, kosti in mišic. Prav tako je odvisen od sprememb v razmerjih delov telesa.

 Načelo nepovratnosti: v primeru, da manjši del razvojne stopnje izostane, to še ne predstavlja velikega problema in se ta izostanek da nadomestiti. Če je odklon od vrstnega reda razvojnih stopenj večji, lahko pride do zamenjave posameznih stopenj, to pa lahko vodi do negativnih posledic v razvoju gibanja. Če je izpad večji, lahko privede do upočasnjenega razvoja ali do pojava patoloških vzorcev gibanja.

 Razvojne smeri: tako, kot ima gibalni razvoj točno določeno zaporedje stopenj, poteka tudi v točno določeni smeri. Prej se razvije nadzor mišic blizu trupa kot tistih, ki so od trupa bolj oddaljene. Čisto na koncu razvojne verige so prsti rok in nog. Njihova koordinacija se razvije najpozneje.

 Funkcionalna nesomernost: da pride do prevlade oziroma dominantnosti ene strani telesa, mora biti najprej povsem ozaveščen in integriran občutek skupnega pripadanja leve in desne polovice telesa. Ko je enkrat telesna somernost urejena, je omogočena vadba s prednostno stranjo.

 Motorični in senzomotorični razvoj: "Gibalni razvoj poteka v določenem vrstnem redu in je usmerjen k pridobivanju in izpopolnjevanju gibalnega vedenja" (Škof, 2007, str.

199).

Osnovne paradigme gibalnega razvoja (Škof, 2007):

 Gibanje se razvije od številnih neopredeljenih gibov do gibov, ki so samodejni, specifični in hoteni ter popolnega gibalnega nadzora.

 Gibalna dejavnost organa vpliva na telesno zgradbo in določa njegovo fizično rast.

 Kdaj, pri kateri starosti se pojavijo posamezni razvojni mejniki, se od otroka do otroka precej razlikuje.

4

Kot omenjeno, ima gibalni razvoj svoje stopnje, ki imajo točno določeno zaporedje. Te stopnje (po Gallahue in Ozmun, 1998) so:

1. Refleksna gibalna stopnja, ki se deli na:

 obdobje zbiranja informacij in

 obdobje procesiranja informacij.

Ta stopnja traja od prenatalnega obdobja pa tja do približno prvega leta starosti.

2. Začetna gibalna stopnja, ki traja od 1. leta pa do 2. leta starosti, in se deli na:

 obdobje zaviranja refleksov in

 prekontrolno obdobje.

3. Temeljna gibalna stopnja. Ta se deli na:

 začetno obdobje,

 osnovno obdobje in

 obdobje zrelosti.

Gre za stopnjo, ki traja od približno drugega pa do sedmega leta starosti. Na tej stopnji otroci odkrivajo in izvajajo različne gibalne naloge, ločeno, nato vedno bolj povezano in tako raziskujejo in preizkušajo svoje gibalne zmogljivost in sposobnosti. Gibanje na tej stopnji postaja vedno bolj usklajeno in učinkovito. Da bi otroci obvladali večino osnovnih gibalnih spretnosti, kar je značilno za konec zadnjega obdobja, torej obdobja zrelosti, je pomembno, da se gibljejo v spodbudnem okolju, ki jim nudi veliko možnosti za dejavnosti in učenje skozi njih. Če otrok ne doseže obdobja zrelosti, kot najvišjega obdobja te stopnje, je možno, da se bodo pri tem otroku pojavile težave na nadaljnjem gibalnem razvoju.

4. Specializirana gibalna stopnja:

Ta stopnja nastopi po sedmem letu starosti, in se prav tako deli na tri obdobja:

 prehodno obdobje,

 obdobje prilagoditve in

 obdobje trajne uporabnosti.

Za prehodno obdobje je značilno, da otrok že začne uporabljati temeljne gibalne spretnosti pri specializiranih športnih dejavnostih. Spretnosti, ki jih izvaja, so vedno bolj nadzorovane, izpopolnjene, hitre, natančne in dovršene. Smiselno jih uporablja ne le v športnih, ampak tudi pri drugih aktivnostih, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju. Da se gibalne spretnosti res lahko dobro razvijejo, potrebujejo dobro osnovo, ki jim jo daje razvoj gibalnih sposobnosti, ki prav tako potekajo v tem času. To sta predvsem razvoj hitrosti in koordinacije. Obdobje trajne uporabnosti nastopi pri približno štirinajstih letih.

2. 2 Gibalne sposobnosti

Kadar govorimo o gibalnem razvoju, so ena izmed ključnih tem, ki je gotovo ne smemo izpustiti, gibalne sposobnosti. Gibalne sposobnosti so sistem človeka, ki je odgovoren za njegovo gibalno izražanje. Vsako gibanje pri športu, profesionalnem delu ali pa samo pri vsakdanjih opravilih, s katerimi se srečujemo, je v veliki meri odvisno od razvitosti gibalnih sposobnosti. So ključnega pomena za gibalno učinkovitost posameznika, saj je od njih

5

odvisno izvajanje vseh gibalnih nalog. Gre za sklop sposobnosti, ki določajo, v kakšnem gibalnem stanju bo oziroma je človek in določajo individualne razlike med posamezniki glede na uspešnost pri opravljanju teh gibalnih dejavnosti. Kolikšna je razvitost gibalnih sposobnosti, je namreč odvisno in različno od človeka do človeka (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2010; Šturm in Strojnik, 1994; Schmidt, 1991, Magill, 1998; Strel in Šturm, 1980, v Kremžar in Petelin, 2000; Šimunič, Volmut in Pišot, 2010).

Kremžar in Petelin (2000) še dodajata, da gibalne sposobnosti kažejo določeno raven razvitosti osnovnih gibalnih dimenzij človeka, ne glede na to, ali so pridobljene z vadbo ali ne. V določeni meri so namreč prirojene, kar pomeni, da so že z rojstvom dane posamezniku zasnove, ki opredeljujejo stopnjo, do katere bi se te sposobnosti lahko razvile, seveda pod ustreznimi pogoji. V določeni meri pa so pridobljene, kar pa pomeni, da se lahko možnosti, ki so nam dane z rojstvom, tudi presežejo, če je človek izpostavljen ustrezni gibalni aktivnosti.

Ker so različne gibalne sposobnosti prirojene v različni meri, se jih lahko tudi izboljša v različni meri, nekatere bolj, druge manj (Pistotnik, 2015).

Nekateri avtorji navajajo sedem oblik gibalnih sposobnosti, in sicer moč, hitrost, gibljivost, koordinacija, ravnotežje, natančnost (preciznost) in vzdržljivost (Zajec idr., 2010). Spet drugi avtorji, kot na primer Pistotnik (2015), pa pravijo, da vzdržljivosti ne moremo umeščati pod samostojno gibalno sposobnost.

2. 2. 1 Delitev gibalnih sposobnosti

Po Pistotnik (2015) lahko gibalne sposobnosti razdelimo v dve večji skupini:

 sposobnosti za regulacijo energije in

 sposobnosti za regulacijo gibanja.

Sposobnost za regulacijo energije omogoča, da optimalno izkoristimo energijske potenciale, ki so pri izvedbi gibanja v telesu. V to skupino gibalnih sposobnosti spadata moč in hitrost.

Sposobnost za regulacijo gibanja pa ima odgovornost, da oblikuje, uresničuje in nadzira izvedbe gibalnih nalog. V to skupino spadajo preostale štiri gibalne sposobnosti, in sicer koordinacija, gibljivost, natančnost in ravnotežje (Pistotnik, 2015).

Kot že omenjeno, se je včasih med gibalne sposobnosti umeščala tudi vzdržljivost, danes pa jo prištevamo k funkcionalnim sposobnostim, saj je odvisna od krvožilnega sistema, dobrega delovanja krvnega sistema in od motivacije (Pistotnik, 2015).

Učinkovitost gibanja človeka ni odvisna le od ene gibalne sposobnosti, pač pa od povezovanja in dobrega delovanja vseh (Pistotnik, 2015).

2. 2. 2 Opis gibalnih sposobnosti

 Moč: moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile, ki nastane, ko napenjamo mišice in premagujemo zunanje sile (silo gravitacije, vztrajnosti, trenja in partnerja ali nasprotnika) (Pistotnik, 2015). O moči govorimo, ko se v mišici kemična energija pretvarja v mehansko in tako nastaja mišična sila, ta pa se kaže v moči človeka.

Gibanje človeka v prostoru ni mogoče brez uporabe sile mišic, torej brez moči (Pistotnik, 2015).

6 Ločimo tri osnovne pojavne oblike moči:

o Eksplozivna moč, pri kateri gre za maksimalen začetni pospešek, dosežen pri premikanju telesa v prostoru ali delovanju telesa na neki predmet. Pri tej obliki moči se hitro mobilizira velika količina mišične sile in to je značilno predvsem za skoke, mete, udarce in start pri sprintu.

o Repetitivna moč je sposobnost opravljanja mišičnega dela dalj časa. V tem primeru zunanja sila, ki jo premagujemo, ni maksimalna, kar omogoča izvajanje gibanja dalj časa. Predvsem je značilna za ciklična gibanja, kot so plavanje, kolesarjenje, hoja, tek in podobno.

o Statična moč pa je sposobnost dolgotrajnega opravljanja mišičnega dela, a ob odsotnosti gibanja.

Pri razvoju moči mlajših otrok (torej do konca pubertete) je nujno upoštevati, da biološki razvoj še ni zaključen in je treba krepilne vaje temu prilagoditi. Trenirati je treba izključno dinamično moč, torej eksplozivno in repetitivno moč. Pri vadbi otroci ne smejo uporabljati uteži, pač pa le lastno težo. Pri mlajših otrocih se izogibamo vadbi moči, pri kateri bi otroci stali, saj je večja možnost, da pride do poškodb hrbtenice (Pistotnik, 2015). Prav tako mora biti trening moči pri otrocih in mladostnikih najprej usmerjen v mišične skupine trupa, šele pozneje v tiste, ki so od trupa bolj oddaljene. Če je vadba moči primerno oblikovana, je varna za otroke in vpliva na kakovostnejšo izvedbo drugih gibanj, zmanjša možnost za poškodbe in hkrati izboljšuje splošno zdravstveno stanje otroka (Škof, 2007).

 Koordinacija: koordinacija je sposobnost učinkovitega izvajanja in oblikovanja zapletenih, sestavljenih nalog (Pistotnik, 2015). Med sposobnostmi, ki jih uvrščamo v koordinacijo gibanja, se najpogosteje pojavljajo: koordinacija gibanja vsega telesa, koordinacija gibanja rok in nog, koordinacija gibanja rok, koordinacija gibanja nog, agilnost, koordinacija gibanja velikih mišičnih skupin, hitro izvajanje kompleksnih motoričnih nalog, hitrost učenja kompleksnih motoričnih nalog, reorganizacija gibalnih stereotipov, motorična informiranost, tajming, hitrostna koordinacija, kompleksna koordinacija, realizacija mišičnih struktur, sposobnost uravnavanja gibanja, orientacijska sposobnost, integracijska sposobnost in sposobnost anticipacije (Pišot in Planinšec, 2005).

Pojavne oblike koordinacije po Pistotnik (2015) so:

o Sposobnost realizacije celostnih programov gibanja. To pomeni, da smo sposobni izvesti gibe kot zaključene celote. Omogoča, da neko gibalno nalogo zaznamo kot celoto in jo kot tako tudi izvedemo.

o Sposobnost eksploatacije kinetičnih informacij. To pomeni sposobnost izkoristiti informacije iz gibalnega spomina. Gre za to, da smo sposobni prenosa že usvojenih in avtomatiziranih gibalnih informacij v učenje novih.

o Sposobnost kinetičnega reševanja prostorskih problemov, pri čemer gre za sposobnost reševanja gibalnih problemov v prostoru. Pomeni, da smo sposobni hitre odstranitve oz. preseganja motečih dejavnikov, ovir, ki se pojavijo v osnovnem gibanju, z oblikovanjem nekih korektivnih programov. Na primer, ko tečemo po gozdu in se pred nami pojavi podrto drevo, ne moremo normalno teči naprej, ampak ga preskočimo, gremo mimo in podobno.

o Sposobnost kinetične realizacije ritmičnih struktur: pomeni sposobnost izvedbe gibanja v nekem določenem ritmu. Delimo jo na dve obliki, in sicer na sposobnost izvedbe gibanja v vsiljenem ritmu, kjer gre za prilagajanje gibanja zunanjemu izvoru ritma (npr. ples). Druga oblika pa je sposobnost izvedbe

7

gibanja v lastnem ritmu, kjer vadeči gibanje uskladi z ritmično strukturo, ki jo ima v sebi (npr. zalet pri skoku v daljino).

o Sposobnost tajminga. Pri tej sposobnosti gre za sposobnost časovnega usklajevanja gibanja. Ta omogoča, da se določen del gibanja izvede v nekem časovnem delu, ki je optimalen za izvedbo celotne gibalne strukture. Gibanje je oteženo, napačno ali pa se ga sploh ne da izvesti, če ta trenutek ni zaznan (npr.

trenutek odriva pri smučarskih skokih, blok pri odbojki in podobno).

o Sposobnost koordinacije spodnjih okončin. Ta pa pomeni sposobnost usklajevanja gibanja z nogami.

Še ena delitev koordinacijskih sposobnosti se pojavlja, in sicer Rothig in drugi (1992, v Pišot in Planinšec, 2005) delijo koordinacijo gibanja na dve širši področji:

o sposobnost koordiniranega izvajanja gibanja v časovni omejitvi, ki je odvisna od sposobnosti hitrega uravnavanja in prilagajanja gibanja, ter

o sposobnost natančnega izvajanja koordinacijsko zahtevnega gibanja, ki je odvisno od sposobnosti natančnega uravnavanja in prilagajanja gibanja.

 Hitrost: hitrost predstavlja sposobnost izvesti gibanje v najkrajšem možnem času (Pistotnik, 2015). Podobno definicijo navaja Škof (2007, str. 303), in sicer, da je hitrost "sposobnost hitrega gibanja celotnega telesa ali posameznega telesnega segmenta". Od vseh gibalnih sposobnosti je ta najbolj odvisna od dednosti, zato s treningom lahko le malo vplivamo na njen razvoj (Pistotnik, 2015). To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj je pomembno, da z razvojem začnemo že v otroškem obdobju.

Najbolj smiselno je v času "občutljive faze" med 6. in 12. letom. Seveda pa to ne pomeni, da je v poznejših letih ne razvijamo več. Zelo pomembno je, da obseg vadbe hitrosti pri otrocih ni preveč intenziven, saj ima lahko hude posledice na mišice in kosti. Pri vadbi hitrosti pride namreč do velike obremenjenosti mišičnega, vezivnega in kostnega tkiva, razvoj le-teh pa se zaključi šele ob koncu mladostništva (Škof, 2007).

Osnovne pojavne oblike hitrosti po Pistotnik (2015) so:

o hitrost reakcije,

o hitrost enostavnega giba in o hitrost izmeničnih gibov.

Hitrost reakcije pomeni sposobnost hitrega odziva na neki določen viden ali slišen signal.

Sposobnost premika določenega dela telesa na poti v najkrajšem možnem času določa hitrost enostavnega giba. Gre za premik telesnega dela, ki miruje, do določene točke v prostoru. To so na primer zamahi, udarci, odrivi ali suni. Hitrost izmeničnih gibov pa je sposobnost hitrega ponavljanja gibov s stalnim razponom (Pistotnik, 2015).

Tudi Škof in Jakše (2007) pojavne oblike hitrosti razdelita na te tri oblike, z malce drugačnim poimenovanjem:

o sposobnost hitrega reagiranja (hitrost enostavne ali kompleksne reakcije na predvidljiv ali nepredvidljiv signal),

o sposobnost hitrega pospeševanja celotnega telesa oziroma čim hitrejša izvedba enostavnih gibov in

o sposobnost doseganja in vzdrževanja velike hitrosti cikličnih gibanj.

8

 Ravnotežje: sposobnost hitrega oblikovanja nadomestnih oz. kompenzatornih gibov, ko se stabilni položaj telesa ruši, imenujemo ravnotežje. Z nadomestnimi položaji ohranjamo ali pa vzpostavljamo stabilen položaj telesa v prostoru (Pistotnik, 2015).

Fleishman in Quaintance (1984, v Magill, 1998) navajata, da je ravnotežje lahko statično ali dinamično. Pri statičnem ravnotežju gre za sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja na neki omejeni statični površini. Dinamično ravnotežje pa je sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja na gibljivi površini ali med lokomotornim gibanjem na omejeni površini.

Pistotnik (2015) navaja dve pojavni obliki ravnotežja:

o Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja, pri čemer gre za sposobnost hitrih popravkov gibov, sorazmernih z odkloni telesa od stabilne postavitve in s tem preprečevanje izgube ravnotežja.

o Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja, ki "pa je sposobnost hitre postavitve v stabilen ravnotežen položaj po motnjah ravnotežnega organa"

(Pistotnik, 2015, str. 111).

 Natančnost: Pistotnik (2015) natančnost umešča med samostojne gibalne sposobnosti in navaja, da je to "sposobnost določitve ustrezne smeri in sile pri usmeritvi lastnega telesa, ali nekega objekta (projekta) proti želenemu cilju v prostoru" (str. 115). Še posebej pomembna je ta sposobnost pri nalogah, ki zahtevajo zadevanje cilja (tarče) ali pa pri nalogah, ki zahtevajo izvedbo gibanja po natančno določeni poti (Pistotnik, 2015). Podoben opis natančnosti navajajo tudi Metikoš, Hofman, Prot, Pintar in Oreb (1989), ki pravijo, da največkrat o natančnosti govorimo kot o sposobnosti, ki omogoča, da z vrženim ali vodenim predmetom zadenemo določen cilj.

Pistotnik (2015) navaja dve pojavni obliki natančnosti:

o sposobnost natančnega vodenja objekta in

o sposobnost natančnega zadevanja z izvrženim objektom.

Pri prvi (sposobnost natančnega vodenja objekta) vadeči lahko ves čas vodenja s korekcijskimi gibalnimi programi vpliva na smer in hitrost objekta. Pri drugi obliki (sposobnost natančnega zadevanja z izvrženim objektom) ti korekcijski postopki niso mogoči, ampak mora vadeči pripraviti enkraten program za izmet objekta, da bo ta zadel cilj. Takoj, ko je objekt izvržen, se na njegovo smer in hitrost ne more več vplivati.

 Gibljivost: pri gibljivosti gre za sposobnost izvajanja velikih razponov gibov v sklepih ali sklepnih podsistemih (Pistotnik, 2015). Je sposobnost izvedbe gibov z največjimi amplitudami (Škof, 2007). Opredeljujejo jo tudi kot eno izmed temeljnih gibalnih sposobnosti, saj ima velik vpliv tudi na splošno dobro počutje človeka in na splošno sposobnost za delo, celo sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil, kot so zavezovanje vezalk in podobno (Pistotnik, 2015). Če je ta sposobnost visoko razvita, to omogoča bolj ekonomično gibanje, lažje prenašanje naporov, psihofizično sproščenost in manjšo možnost za nastanek akutnih poškodb (Škof, 2007).

Ločimo tri pojavne oblike gibljivosti:

o gibljivost ramenskega obroča, o gibljivost trupa in

o gibljivost kolčnega sklepa (Pistotnik, 2015).

9

Glede na izvor sile, ki je potrebna za maksimalen razpon giba, pa delimo gibljivost še na aktivno in pasivno. Aktivna gibljivost je tista, pri kateri je uporabljena lastna mišična sila za dosego maksimalnega razpona giba. Pri pasivni gibljivosti pa so maksimalni razponi gibov doseženi pod vplivom zunanjih sil (partner, lastna roka, ki razteza nogo in podobno) (Pistotnik, 2015).

 Vzdržljivost*: Škof (2007) navaja, da je vzdržljivost sposobnost opravljanja določene dejavnosti dalj časa, ne da bi jo prekinili ali znižali njeno intenzivnost zaradi utrujenosti. Kot pa že omenjeno, nekateri avtorji vzdržljivosti ne uvrščajo pod samostojne gibalne sposobnosti (Pistotnik, 2015).

2. 2. 3 Dejavniki, ki vplivajo na razvoj otrokovih gibalnih sposobnosti Dejavniki, ki vplivajo na razvoj gibljivosti (po Pistotnik, 2015):

Poleg dednosti, katere koeficient je pri gibljivosti h² = 0,50, kar pomeni, da nanjo lahko kar dobro vplivamo, na razvoj gibljivosti vplivajo še zunanji in notranji dejavniki. Notranji dejavniki so povezani z zgradbo telesa in njegovim delovanjem, zunanji pa so tisti, ki vplivajo iz okolja.

Notranji dejavniki:

 anatomski: mednje prištevamo obliko sklepov, sklepne vezi, sklepne ovojnice, dolžino mišic in kožo. Bolj kot so sklepi kroglasti, več gibljivosti omogočajo. Manj kot je kolagenskih vlaken v sklepnih vezeh in daljše kot so, boljša je gibljivost. Močnejša kot je sklepna ovojnica, slabša je gibljivost. Če so mišice daljše, omogočajo večjo gibljivost kot krajše. Če je koža bolj voljna, mehka in ne čvrsta ter napeta, to omogoča boljšo gibljivost.

 morfološki: sem sodijo dolžinske mere telesa, obsegi telesnih delov, premeri sklepov in debelina maščobnega tkiva. Daljši deli telesa dajejo manjšo gibljivost, kot če so deli telesa krajši. Če so obsegi telesnih delov večji, to navadno pomeni, da je na telesu več mišične mase, ta pa zna ovirati gibljivost. Enako je z maščobnim tkivom. Več kot ga je, bolj je ovirana gibljivost. Podobno je s sklepi, če so ožji, je gibljivost večja.

 fiziološki: fiziološka dejavnika sta mišična napetost in lokalna mišična temperatura.

Če je mišična napetost prevelika, to negativno vpliva na gibljivost, zato je pomembno, da se po vsakem mišičnem naporu izvajajo tudi vaje za ohranjanje elastičnosti mišice (raztegovanja in sproščanje). Lokalna mišična temperatura je temperatura posamezne mišice, ta pa je odvisna od aktivnosti posameznika. Bolj kot je človek aktiven, bolj so aktivne mišice, posledično so bolj prekrvljene, temperatura se jim poveča, to pa jim daje večjo gibljivost.

 biološki: to sta starost in spol. S starostjo se gibljivost zmanjšuje, v povprečju pa so ženske gibljivejše od moških, zaradi svoje telesne zgradbe.

 psihološki: med psihološke dejavnike uvrščamo čustvovanja. Različna čustva različno vplivajo na gibljivost. Dobra volja, veselje, evforija imajo navadno na gibljivost dober vpliv, jo povečajo, medtem ko jo strah, trema in podobno ovirajo, ker povečajo napetost v mišicah.

Zunanji dejavniki:

 temperatura okolja: nizke temperature precej negativno vplivajo na gibljivost, zato se je treba pred mrazom zaščititi z dodatnimi oblačili.

10

 obdobje dneva: najmanjša je gibljivost zjutraj, najvišja okoli dvanajste ure, po približno sedemnajsti uri gibljivost zopet upade.

 prehrana: vpliv prehrane se kaže predvsem v tem, kako vpliva na podkožno maščobno tkivo. Če ga poveča, prehrana vpliva negativno. Zelo pomemben pa je tudi zadosten vnos tekočine, ki mišicam daje zadostno viskoznost.

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj moči (po Pistotnik, 2015):

Tudi pri moči je koeficient dednosti sorazmerno majhen, saj prav tako znaša h² = 0,50, torej lahko približno 50 % moči še pridobimo z ustrezno vadbo. Drugi dejavniki, ki še vplivajo na razvoj moči, so:

 morfološki: mednje se uvrščajo dolžinske mere telesa, voluminoznost telesa oziroma telesni obsegi, premeri sklepov in količina podkožnega maščobnega tkiva. Če so deli telesa zelo dolgi, to zmanjšuje možnost za poizvedbo velike mišične sile. Kot omenjeno obsegi telesa navadno kažejo na količino mišične mase. Večja kot je ta količina, več je moči. Pozitivno na izražanje moči vplivajo tudi širši sklepi, medtem ko večja količina podkožnega maščevja spet vpliva negativno.

 funkcionalni: k tem dejavnikom se prišteva aktivnost gibalnih centrov (več impulzov pomeni večjo moč), prevodnost živčnih poti (boljša kot je prevodnost, večja je moč), prepustnost sinaps med živci (večja prepustnost mogoča večjo moč), kakovost biokemičnih procesov (boljša kot je kakovost, večja moč se lahko razvije), aktiviranje gibalnih enot v mišici (več gibalnih enot kot se vklopi, večja je lahko moč) in medmišično koordinacijo (boljša kot je, manjša je potrošnja energije in boljša je moč).

 psihološki: to so stanja močnega čustvovanja, vedenjske značilnosti, motivacija in psihična obolenja. Afektna stanja so lahko prednost in na moč pozitivno vplivajo (na primer jeza), ali pa slabost in je njihov vpliv negativen (na primer trema). Če je človek vedenjsko bolj agresiven in impulziven, lahko navadno proizvede več moči kot tisti, ki je umirjen in počasen. Motivacija je temelj, ki žene posameznika, in če je primerna, lahko zelo pozitivno vpliva na izraženo moč. Tudi določena psihična obolenja vplivajo na to, da je človek zmožen manifestirati večjo obliko moči, na primer pri bolnikih s shizofrenijo, ki naenkrat razvijejo tolikšno moč, da je ne morejo obvladati.

 biološki: sem pa štejemo starost, spol in prehranjevanje. Moč najprej tja do 20. leta starosti narašča in je med 20. in 30. letom na vrhuncu, potem pa začne spet upadati.

Moški so navadno močnejši od žensk, vzrok za to pa je telesna zgradba. Kakovostna prehrana je odgovorna za rast in razvoj mišičnega tkiva, upoštevati pa je treba tudi ustrezno količino.

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj koordinacije (po Pistotnik, 2015):

Ta gibalna sposobnost je bolj kot katerakoli druga odvisna od delovanja centralnega živčnega sistema. Predvsem je odvisna od treh dejavnikov:

 sistema za sprejem, prenos in analizo informacij, ki ga predstavljajo vsa čutila in vse živčne poti, ki iz čutil vodijo do centralnega živčnega sistema, in sistema za analizo informacij, ki se nahaja v centralnem živčnem sistemu,

 centra za gibalni spomin, ki je skupek vseh gibanj, ki so v nas avtomatizirani zaradi velikega števila ponovitev, in

 kortikalnega in subkortikalnega centra za oblikovanje gibanja. V kortikuralnih centrih se oblikujejo osnovni programi gibanja, in sicer na podlagi analiz podatkov iz okolja, telesa in centra za gibalni spomin. Subkortikalni centri pa so odgovorni za oblikovanje

11

popravljalnih (korektivnih) gibalnih programov. Gre za trenutne spremembe osnovnega gibanja, ki se sprožijo refleksno, zato da se prilagodi nastalim spremembam v okoliščinah.

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj hitrosti (po Pistotnik, 2015):

Koeficient dednosti pri hitrosti je največji od vseh gibalnih sposobnosti, in sicer znaša kar h²

= 0,90, kar pomeni, da sami na njen razvoj lahko vplivamo le v približno 10 odstotkih.

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj hitrosti, so:

 fiziološki: sem uvrščamo aktivnost gibalnih centrov, prevodnost živčnih poti in prehodnost sinaps, delovanje centra za obratno/nasprotno regulacijo gibanja in mišično napetost. Višji kot je nivo aktivnosti gibalnih centrov, večja je hitrost.

Podobno je s prevodnostjo in delovanjem centra za obratno/nasprotno regulacijo gibanja. Boljša kot sta, večja je lahko hitrost. Mišična napetost mora biti prisotna, saj lahko omogoči večjo hitrost gibanja.

 biološki: mednje spadata struktura mišičnih vlaken in energijske zaloge v mišici. Več kot je v mišici hitrih mišičnih vlaken, hitrejša je oseba. Količina energijskih zalog v mišici vpliva predvsem na to, kako dolgo lahko nekdo neko mišično delo izvaja hitro.

 psihološki: tu sta pomembni motivacija in trema. Ustrezna motivacija pripomore k temu, da oseba lahko proizvede večjo hitrost, saj pripomore k večji vzburjenosti gibalnih centrov. Trema lahko vpliva bodisi pozitivno bodisi negativno. Če je treme ravno dovolj, da v določeni meri vzburi gibalne centre, je njen vpliv pozitiven, če pa se trema spremeni v strah, je njen vpliv negativen in zavira hitrost gibanja.

 morfološki: ustrezna količina mišične mase in široki sklepi imajo pozitiven vpliv na hitrost. Večja količina podkožnega maščobnega tkiva pa jo ovira. Daljši deli telesa so po eni strani dobri, ker omogočajo npr. daljši korak in zato manjše število gibov, potrebnih za premagovanje določene razdalje, po drugi strani pa so živčne poti daljše, kar povzroči, da je čas, da pride do vzdraženja, daljši in zato je hitrost manjša.

 stopnja razvitosti ostalih gibalnih sposobnosti: na višjem nivoju, kot so razvite eksplozivna moč, gibljivost in koordinacija, večjo hitrost lahko posameznik izrazi.

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj ravnotežja (po Pistotnik, 2015):

 čutilo vida: v prostoru morajo biti neke orientacijske točke, na katere se človek lahko opre s svojim vidom, da prepozna položaj telesa v prostoru. Če teh točk ni, ali pa če je odsoten vid, je zato ohranjanje in vzpostavljanje ravnotežnega položaja težje.

 čutilo sluha: zelo pomembne so slišne zaznave odboja zvoka od predmetov, ki so v prostoru. Sploh za ljudi, ki ne vidijo. Te zaznave enako kot vidne omogočajo ohranjanje in vzpostavljanje ravnotežja.

 taktilni receptorji: to so receptorji, ki zaznavajo spremembe pritiskov na delih kože, ki je takrat v stiku s podlago in tako posredujejo informacije o odklonu težišča.

 kinestetična čutila: ta so pomembna za korekcije odklonov težišča, ko pride do rušenja optimalnega ravnotežnega položaja.

 ravnotežni organ oziroma vestibularni aparat: nahaja se v srednjem ušesu, sestavljajo pa ga trije kanali s čutnimi dlačicami in napolnjeni s tekočino. Ko je tekočina

"razburkana", dlačice na to reagirajo. Tekočina se začne premikati ob hitri zaustavitvi rotacije ali premočrtnega gibanja.

12

 center za ravnotežje: center za ravnotežje sprejema vse informacije, ki jih zaznajo zgoraj našteti sprejemniki in na osnovi teh informacij oblikuje ustrezne popravne programe glede na smeri in velikost odklona telesa.

Dejavniki, ki vplivajo na natančnost (preciznost) (po Pistotnik, 2015):

Natančnost je sposobnost, ki je najslabše raziskana in zato dejavniki, od katerih je odvisna, niso znani oziroma so slabo poznani. Edino, kar se ve, je, da so za natančnost gibanja odgovorna predvsem kinestetična čutila in čutilo vida. Čutilo vida zato, ker daje informacije o tem, kje je cilj, kakšen je, koliko je oddaljen in podobno, kinestetična čutila pa zato, ker so odgovorna za občutenje mišičnega napenjanja.

Ko govorimo o dejavnikih, ki vplivajo na razvoj gibalnih sposobnosti, ne moremo tudi mimo redne in kontinuirane vadbe (Škof, 2007). S tem, ko otrokom omogočimo redno gibalno aktivnost, ki je hkrati tudi ustrezna, kar pomeni, da so njena intenzivnost, trajanje in vsebina primerne, ter s tem, da je aktivnost dovolj pogosta, imamo zelo pomemben vpliv na razvoj gibalnih sposobnosti otrok (Mišigoj-Duraković, 2003). Završnik in Pišot (2005) in Pišot in Planinšec (2005) poudarjajo, da redna in raznovrstna gibalna dejavnost vpliva na razvoj gibalnih sposobnosti, Škof (2007) pa še dodaja, da je za človeka zelo pomembno, da dosežejo določeno raven razvitosti gibalnih sposobnosti in jo ohranjajo, saj lahko le tako uspešno opravljajo določene aktivnosti.

Zelo pomembno vlogo pri tem igra šola. Veliko je odvisno od tega, kje je šola (v mestu ali na podeželju), katero infrastrukturo ima na voljo in katere ter kako dobre pripomočke.

V primestnih in podeželskih šolah ne ponujajo dovolj dodatnih športnih vsebin in programov, tudi sama infrastruktura, pripomočki in orodja so v slabšem stanju kot v mestih. Otrokom, ki osnovno šolo obiskujejo v mestih, je pogosteje zagotovljen nadstandardni program športne vzgoje. Vsebine so razširjene in omogočene so jim dodatne ure športne vzgoje. Mestni otroci se zato pogosteje vključujejo v športne dejavnosti kot vaški, kar potrjuje tudi raziskava Planinšca in Pišota (2006, v Šimunič, idr. 2010). Tudi raziskava Pišota, Turk Rige in Trebižana (2002) to potrdi. Tudi izbira in dostopnost različnih športnih objektov je v mestih večja (Matejek in Planinšec, 2008). Kot omenjeno, je veliko odvisno od materialnih pogojev.

To, kaj šola ponuja, pa seveda samo po sebi ni dovolj. Starši so tisti, ki otroka včlanijo k dodatnim dejavnostim, zato nosijo pri razvoju gibalnih sposobnostih veliko težo. Starši v mestnih okoljih so bolj ozaveščeni o pomenu redne in zadostne gibalne oz. športne aktivnosti, in so zato pripravljeni nadstandardni program tudi plačati, če je treba (Matejek in Planinšec, 2008). Tudi to je eden od razlogov, zakaj se mestni otroci več udeležujejo dodatnih športnih aktivnosti kot podeželski.

Pričakovali bi, da se podeželski otroci veliko gibljejo, saj imajo na voljo veliko naravnega okolja, ki jim ponuja različne možnosti. Lahko bi rekli, da je naravno okolje neko dinamično igrišče in predstavlja izziv za gibalno dejavnost otrok. Raznoliko igranje v naravnem okolju ima velik vpliv na motorične sposobnosti otrok, še posebej na ravnotežje in koordinacijo (FjØrtoft, 2001). Skale, pobočja in drugo so naravne ovire, ki jih ponuja topografija, s katerimi se mora otrok spopasti in jih premagati. Potem so tu še drevesa za plezanje, travniki in steze za tek, hojo in podobno. Vse te izzive in možnosti za igro jim ponuja naravno okolje (Dolinšek in Bratina, Gibanje za zdravje, gibanje za znanje). Očitno je, da podeželski otroci naravnih danosti okolja, ki so za gibanje in športno aktivnost zelo primerne, ne izkoriščajo dovolj (Matejek in Planinšec, 2008).

13

Če se osredotočimo še ožje, na sam predmet šport, so osnovna sredstva, s katerimi lahko vplivamo na razvoj gibalnih sposobnosti, naravne oblike gibanja, elementarne igre in gimnastične vaje (Pistotnik, 2015).

2. 2. 4 Merjenje gibalnih sposobnosti (ŠVK)

Strokovnjaki v Sloveniji zdaj že vrsto let za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine uporabljajo baterije testov Športnovzgojni karton (Strel idr., 1996). Le–ta velja za eno od najboljših testnih baterij (Jürimäe in Jürimäe, 2001, v Šimunič idr., 2010). Z njim se ovrednotijo in spremljajo spremembe v telesnem in gibalnem razvoju pri otrocih in mladostnikih starih od 6 do 19 let (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek in Streč, 2011).

Centralni informacijski sistem, ki se v širšem pomenu besede imenuje Športnovzgojni karton, je sistem, ki je bil v Sloveniji razvit med leti 1969 in 1989 (Kovač idr., 2011). Razvili so ga na Fakulteti za šport (Strel idr., 1996). Prvič so Športnovzgojni karton v vse slovenske šole uvedli med šolskimi leti 1986/1987 in 1989/1990 (Strel idr., 2003).

Gre za obvezno zbirko podatkov, ki se mora voditi na vseh slovenskih osnovnih in srednjih šolah, skladno s šolsko zakonodajo, od leta 1996 (Kovač idr., 2011). V tej podatkovni zbirki so natančno predpisane:

 merske naloge, kakšen je namen meritev, potrebni pripomočki, merski postopki in zapis rezultata,

 vsebina soglasja in postopek pridobivanja soglasij,

 organizacijski model meritev (kdaj merimo, kako poteka merjenje in kdo meri),

 postopek, kako posredovati izmerjene podatke v obdelavo,

 postopek, kako obdelane podatke posredovati šolam,

 varovanje podatkov in

 postopki posredovanja podatkov učenčevim staršem in dijakom ter njihove uporabe (Kovač idr., 2011).

Podatki, ki so pridobljeni z meritvami, služijo otrokom oziroma mladostnikom, njihovim staršem in učiteljem/športnim pedagogom. Omogočen jim je vpogled in spremljanje otrokovega telesnega in gibalnega razvoja v primerjavi s prejšnjimi leti in enako starimi vrstniki iz vse Slovenije (Strel idr., 2003).

V Športnovzgojnem kartonu telesne značilnosti merijo tri merske naloge, in sicer merjenje telesne višine, telesne teže in kožne gube nadlakti. Gibalne sposobnosti meri osem merskih nalog (Tabela 1) (Kovač idr., 2011).

Tabela 1: Testna baterija "Športnovzgojni karton" (Šimunič idr., 2010)

Testi gibalnih sposobnosti Gibalne sposobnosti Dotikanje plošče z roko hitrost alternativnih gibov

Skok v daljino z mesta eksplozivna moč

14

Premagovanje ovir nazaj koordinacija gibanja telesa

Dvigovanje trupa mišična vzdržljivost trupa

Predklon na klopci gibljivost

Vesa v zgibi mišična vzdržljivost ramenskega obroča

Tek na 60 m hitrost

Tek na 600 m vzdržljivost

Opis testov (po Kovač idr., 2011):

 Telesna višina:

Za merjenje potrebujemo Martinov antropometer ali višinomer. Le–ta mora stati na vodoravni podlagi. Merjenec na merilno napravo stopi bos, stoji vzravnano s stopali vzporedno drugo ob drugem. Merilec pri merjenju pazi, da je antropometer pravokotno na podlago, spusti prečko na teme merjenca in odčita rezultat.

 Telesna teža:

Merilec potrebuje umerjeno medicinsko ali osebno decimalno tehtnico, ki mora stati na vodoravni podlagi. Merjenec bos stopi na sredino tehtnice, mirno stoji, merilec pa odčita rezultat.

 Kožna guba nadlakti:

Merjenec stoji vzravnano s sproščenimi rokami ob telesu. Merilec dvigne kožno gubo na zadnji strani leve nadlakti s palcem in kazalcem. Kožno gubo stisne s prstoma in s krakoma kaliperja. Ob pritisku enega bara odčita rezultat.

 Dotikanje plošče z roko:

Za ta test je potrebna deska z elektronskim merjenjem števila dotikov, na kateri sta dve okrogli plošči, njun premer je 20 cm, oddaljeni pa sta 61 cm. Desko položimo na mizo.

Merjenec sedi na stolu ob mizi. Nedominantno roko položi na sredino med plošči, dominantno pa na okroglo ploščo na nasprotni strani. Na znak se začne izmenično dotikati plošč, kar poskuša storiti kar najhitreje. Odšteva se čas 20 sekund. Za eno točko se šteje dotik obeh plošč.

 Skok v daljino z mesta:

Merjenec se postavi na odrivno mesto na posebni preprogi za merjenje skoka v daljino, nato pa s pomočjo zamaha in sonožnim odrivom skoči čim dlje. Skoči trikrat, upoštevamo pa najdaljšega.

15

 Premagovanje ovir (poligon) nazaj:

Da lahko nalogo izvajamo, potrebujemo dovolj prostora (vsaj 12 x 3 m). Na tleh označimo startno črto. 10 m za startno črto označimo vzporedno še ciljno črto. Obe morata biti dolgi 1 m. V oddaljenosti 3 metrov od startne črte postavimo spodnji del švedske skrinje, nanj pa še oblazinjeni pokrov. Šest metrov od startne črte pa pravokotno na stezo postavimo okvir švedske skrinje, globok 23 cm. Tal se mora dotikati z daljšo stranjo. Merjenec se postavi tako, da ima stopala za startno črto, s hrbtom pa je obrnjen proti poligonu. Stoji na vseh štirih. Na znak za začetek, merjenec hodi nazaj po vseh štirih. Prvo oviro mora preplezati, nato pa zlesti še skozi okvir. Merilec konča s štopanjem, ko je merjenec z obema rokama čez ciljno črto.

 Dvigovanje trupa v 60 sekundah:

Merjenec leži na blazini. Noge ima pokrčene pod pravim kotom, roke ima prekrižane na prsih in dlani na nasprotnih ramenih. Eden od merilcev drži njegove gležnje, stopala so v stiku s podlago. Merjenec se poskuša v 60 sekundah čim večkrat dvigniti v sedeč položaj in spustiti nazaj v ležečega. Odštevanje se začne na znak merilca. Da je dvig popoln, se mora s komolci dotakniti stegna, pri tem pa rok ne sme odmakniti od prsi. Ko se spušča nazaj v ležeč položaj, to dela tako dolgo, da se s sredino hrbta dotakne podlage.

 Predklon na klopci:

Merjenec bos stoji na klopci, visoki 40 cm, na katero je navpično pritrjeno 80 cm dolgo merilo, ki sega do tal. Noge ima iztegnjene, stopala so vzporedno. Merjenec brez sunka ali zamaha izvede predklon in pri tem poskuša deščico, ki jo merilec drži ob merilu, potisniti kar najgloblje. V končnem položaju mora ostati dve sekundi. Nalogo izvaja dvakrat, upošteva se boljši rezultat.

 Vesa v zgibi:

Merjenec se drži na nizkem telovadnem drogu ali drugem orodju, ki ima žrd enakega premera, s pokrčenimi rokami in brado nad višino žrdi. Merilec štopa čas, ko je merjenec v tem položaju. Takoj, ko se spusti iz tega položaja, merilec ustavi štoparico. Če merjenec v položaju zdrži več kot 2 minuti, ga prekinemo.

 Tek na 60 metrov:

Merjenci tečejo v skupini, najmanj v paru. V čim krajšem času poskušajo preteči razdaljo 60 m, začnejo z visokim štartom. Tek se izvaja le enkrat.

 Tek na 600 metrov:

Merjenci tečejo v skupini, v kateri naj ne bi bilo več kot 16 učencev. V čim krajšem času poskušajo preteči razdaljo 600 metrov, tek začnejo z visokim štartom. Če učenci tečejo več kot pet minut, jim vpišemo rezultat 5 minut, slabšega ne beležimo.

Kot omenjeno, se meritve za pridobivanje podatkov za Športnovzgojni karton izvajajo po vsej Sloveniji, in sicer med 1. in 20. aprilom. V enem oddelku merjenje traja približno eno šolsko uro (45 minut). Vse meritve se izvedejo v eni uri, le teka na 60 in 600 m se lahko zaradi različnih vzrokov izvajata na športnem dnevu ali pri drugih šolskih urah. Meritve lahko izvaja le ustrezna ekipa merilcev, ki mora biti seznanjena z namenom meritev, merskimi postopki in organizacijo meritev. Sestavljajo jo učitelj športne vzgoje, drugi učitelj na šoli in deset učencev višjih razredov osnovne šole, v srednji šoli dijaki. Podatki, pridobljene med

16

merjenjem, se vpisujejo v osebne kartone učencev/dijakov. Ko so meritve končane, osebne kartone oddajo vodji meritev (Strel idr., 1996).

Vse podatke nato dobi Fakulteta za šport in jih računalniško obdela. Za vsakega učenca izračuna T-vrednost rezultatov vseh merskih postopkov in povprečne T-vrednosti gibalnih sposobnosti. Prav tako ugotovijo povprečja za vsako šolo, občino in državo. Povprečja so ločena po razredih in spolu. Ko so podatki obdelani, morajo biti dostopni učencem, staršem in učitelju športa. Učenci in dijaki so z rezultati s strani učitelja seznanjeni pri rednih urah športa, starši pa na govorilnih urah ali pisno (Strel idr., 2003).

2. 2. 5 Merjenje gibalnih sposobnosti (EURO FIT baterija testov)

EURO FIT baterija testov je skupek devetih testov, s katerimi se merijo gibljivost, hitrost, vzdržljivost in moč.

Tabela 2: EURO FIT baterija testov

Testi gibalnih sposobnosti Gibalne sposobnosti Flamingo test ravnotežja ravnotežje

Dotikanje plošče z roko hitrost gibov enega uda

Predklon v sedu gibljivost

Skok v daljino z mesta eksplozivna moč

Stisk pesti statična moč roke

Dviganje trupa 30 sekund repetitivna moč trupa

Vesa v zgibi mišična vzdržljivost

Tek 10 x 5 metrov (hitrostni petdesetmetrski izmenični tek)

hitrost

Stopnjevalni tek (dvajsetmetrski večstopenjski zmogljivostni test ali beep test)

hitrost in vzdržljivost

17

Opis testov (po Adam, Klissouras, Ravazzolo, Renson in Tuxworth, 1993):

 Flamingo test ravnotežja:

Učenec bos stopi na kovinsko gred, dolgo 50 cm, široko 5 cm in visoko 3 cm. Pri tem sam izbere, na kateri nogi bo stal. Drugo nogo upogne v kolenu. Njen podplat drži blizu zadnjice.

Merilec začne meriti čas, ko merjenec samostojno stoji v pravilnem položaju. Vsakič, ko merjenec izgubi ravnotežni položaj, stopi z gredi ali spusti dvignjeno nogo, merilec čas ustavi.

Ko se merjenec zopet postavi v pravilen položaj, se merjenje časa nadaljuje. Merilec meri, kolikokrat merjenec izgubi ravnotežje v eni minuti. Če ga v prvih 30 sekundah več kot petnajstkrat, se test zaključi in pod rezultat se napiše nič.

 Dotikanje plošče z roko:

Če je mogoče, mizo nastavimo na tako višino, da učenec stoji pred njo. Na mizi je pravokotna deska z merami 20 x 30 cm in na njej sta dva rumena kroga s premerom 20 cm. Središči kroga sta med seboj oddaljeni 60 cm. Roka, s katero merjenec ne dela, je na sredini pravokotnika, tisto, s katero pa dela, izmenično, čim hitreje, premika z enega kroga na drugi krog. To ponovi 25-krat, skupaj je to 50 udarcev. Merilec izmeri čas, v katerem merjenec opravi teh 50 udarcev. Test se izvede dvakrat in upošteva se boljši rezultat.

 Predklon v sedu:

Merjenec je bos in se usede na tla, pri čemer ima noge iztegnjene naprej. Podplate ravno nasloni na škatlo. Merjenec se počasi upogiba naprej proti stopalom in poskuša seči čim dlje.

Ne sme delati nenadnih sunkov. Dlani so obrnjene navzdol. Položaj zadrži eno ali dve sekundi in to meritev se zabeleži. Če merjenec ne doseže dolžine nožnih prstov, so rezultati negativni.

 Skok v daljino z mesta:

Merjenec stoji sonožno za črto, narisano na tleh. Stopala ima pri tem rahlo narazen. Kolena rahlo pokrči, in z obema rokama zamahne, da se rahlo zaziba, nato pa se odrine in poskuša skočiti čim dlje. Pristati mora na obeh stopalih in pri tem ne pasti nazaj. Merjenec ima tri poskuse, šteje se najboljšega.

 Stisk pesti:

Merjenec svojo dominantno roko drži vzravnano ob telesu ali pa ima v komolcu pokrčeno pod kotom 90 stopinj. V dlani drži dinamometer in ga čim močneje stisne. Test lahko ponovi trikrat, med vsako ponovitvijo mora biti vsaj 15 sekund. Zabeleži se najboljši rezultat.

 Dviganje trupa 30 sekund:

Merjenec se uleže na podlago (blazino) in ima pri tem noge v kolenih upognjene pod kotom 90 stopinj, stopala pa ravno na tleh. Njegova naloga je, da v 30 sekundah naredi čim več dvigov trupa. Pri tem ima roke za glavo in prepletene prste. Pomočnik ga drži za stopala, da so le-ta trdno na tleh. Upoštevajo se le dvigi trupa, pri katerih je trup, ko je dvignjen, v navpičnem položaju. Trebušnjaki se ne štejejo, če prsti za glavo niso prepleteni, če hrbet usloči, dvigne zadnjico od tal ali če so kolena upognjena pod več kot 90 stopinjami.

 Vesa v zgibi:

Merjenec se prime za vodoraven drog, dvignjen od tal, tako da je brada nad drogom, palec dlani pa ob prijemu obrnjen stran od telesa. Roke so v širini ramen. Merilec začne šteti čas, ko

18

se merjenec v tem položaju spusti tako, da noge visijo od tal. Čas se ustavi, ko se merjenec spusti oziroma, ko brada zdrsne pod drog.

 Tek 10 x 5 metrov (hitrostni petdesetmetrski izmenični tek):

Trak ali stožce postavimo na podlago, ki ne drsi, v dve vrsti, ki sta druga od druge oddaljeni 5 metrov. Merjenec se najprej postavi za eno izmed črt oziroma stožcev, nato pa po pisku čim hitreje steče do nasprotne črte. Le-to mora z obema nogama prečkati, se obrniti in teči nazaj.

Ne da bi se ustavil to ponovi petkrat in tako preteče 50 metrov. Merilec meri čas, ki ga merjenec za to potrebuje.

 Stopnjevalni tek (dvajsetmetrski večstopenjski zmogljivostni test ali beep test):

Stožce ali trak postavimo na nedrsečo podlago v dve vrsti, ki sta med seboj oddaljeni 20 metrov. Merjenec mora preteči razdaljo od ene vrste stožcev do druge med dvema piskoma.

Na začetku je čas med dvema piskoma daljši, nato pa se krajša in merjenec mora teči vedno hitreje. Merilec upošteva stopnjo in število zaporednih tekov na 20 m. Zabeleži se zadnji nivo, ki ga doseže.

2. 3 Športna in gibalna/športna aktivnost otrok

Gibalna/športna aktivnost je termin, ki je opredeljen kot individualna telesna dejavnost, h kateri sodijo vse aktivnosti vsakodnevnega življenja (npr. pot v šolo/službo, nakupi, obiski), dejavnosti v službi/šoli in preživljanje prostega časa (Završnik in Pišot, 2005).

Športna aktivnost ali vadba pa je načrtovana aktivnost, ki je opredeljena z nekim ciljem, ki se navezuje na izboljšanje telesne pripravljenosti in je posledično tudi nadzorovana (Mutrie, 2005, v Zajec idr., 2010).

V današnjem svetu je začela precej prevladovati informacijska in komunikacijska tehnologija.

Postala je eden od temeljnih sestavin sodobnega življenja, saj človeku omogoča enostavnejše življenje in mu na marsikaterem področju olajša napor. Vpliv vse te tehnologije pa ni le dober, pač pa je pripeljal tudi do slabih stranskih učinkov. V vsakodnevnem življenju človek zaradi televizije, računalnika, telefona in druge informacijske in komunikacijske tehnologije vedno bolj izgublja oziroma zanemarja šport in gibalno aktivnost, kar pa je za življenje zelo pomembno. Predstavljata namreč temelj in vir zdravja in zdravega razvoja (Pišot in Planinšec, 2005). Gibalne/športne in športne aktivnosti imajo pri otrocih in mladostnikih še toliko večji pomen kot pri odraslih, saj so nenadomestljive za njihov celostni razvoj. Gibanje ne vpliva le na gibalni razvoj, pač pa tudi na razvoj na kognitivnem, čustvenem in socialnem področju (Zurc, 2008).

Raziskava Strela, Završnika, Pišota, Zurčeve in Kropejeve (2005), ki je proučevala pogostost in oblike ukvarjanja z gibalno aktivnostjo otrok 4. in 7. razreda osnovne šole, je pokazala, da so otroci najpogosteje športno aktivni v šoli.

Šetina idr. (2007) so z raziskavo, v kateri so zajeli 5 do 8 let stare otroke, ugotovili, da pogostost športne aktivnosti z leti oz. s starostjo pada.

Z odraščanjem se spreminja športna in gibalna/športna aktivnost, še posebej se zmanjšata njena pogostost in organiziranost (Brcar 2003, v Zurc, 2008). Samo 34 odstotkov mladih iz držav Evrope in Severne Amerike je dovolj aktivnih, kar pomeni zmerno aktivnost najmanj 60 minut vsaj pet dni na teden, je pokazala mednarodna raziskava, ki ocenjuje vedenje, povezano z zdravjem šolskih otrok in jo izvaja HBSC v sodelovanju z regionalnim uradom za

19

Evropo mednarodne zdravstvene organizacije iz leta 2001/2002 (Zurc, 2008). Še posebej je aktivnost otrok in mladostnikov zmanjšana med šolskim tednom. Ta upad v aktivnosti nekateri povezujejo s tem, da gibalne/športne in športne dejavnosti z odraščanjem vedno bolj zamenjujejo delo za šolo in druge prostočasne aktivnosti, ki so bolj "sedeče" (Brcar 2003, v Zurc, 2008). Dolenc idr. (2008) so v raziskavi ugotovili, da do padca športne in gibalne/športne aktivnosti ne pride takoj ob vstopu v šolo, kot kažejo nekatere druge raziskave (Pišot in Šimunič, 2006), ampak na prehodu iz 1. v 2. razred. Kot možen razlog navajajo to, da je pouk v 1. razredu še precej gibalno/športno usmerjen, tudi doma so otroci takrat še vedno bolj spodbujeni k igri na prostem, v drugem razredu pa je gibalne/športne aktivnosti pri pouku manj. Prav tako je več obremenitve s šolskim delom, kar pripelje do tega, da je manj časa za prostočasno gibalno igro. Veliko otrok se odloča za organizirane oblike obšolske dejavnosti, ki niso nujno gibalno/športne, prav tako pa športne in gibalno/športne dejavnosti nadomesti preživljanje prostega časa v sedečem položaju, kot na primer gledanje televizije, igranje igric in podobno (Dolenc idr., 2008).

2. 3. 1 Preživljanje prostega časa

Gibalno aktivnost v prostem času je mogoče preživljati v organizirani ali pa v neorganizirani obliki. Organizirane oblike so tiste, ki potekajo pod strokovnim vodstvom, neorganizirane pa tiste, ki niso vodene strokovno in jih oseba izvaja sama ali v družbi na primer prijateljev.

Precej tipične neorganizirane dejavnosti današnjega časa so gledanje televizije, delo z računalnikom, poslušanje glasbe, igranje na igrišču, družinske športne aktivnosti, poslušanje glasbe, lenarjenje in podobno. Organizirana prostočasna gibalna aktivnost naj bi bila aktivnejša od neorganizirane, a vseeno pomeni tudi neko večjo obremenitev od neorganizirane. Mladi večino prostega časa zapolnijo s pasivnimi in ne aktivnimi dejavnostmi. Sicer so v prostem času tudi redno aktivni, ampak je vseeno delež, ki ga posvetijo tem dejavnostim, manjši. Poleg tega gre za neorganizirano prostočasno aktivnost, pri čemer prevladuje hoja, kar pa, če je pri tem upoštevana npr. pot v šolo, nakupovanje in podobno, ni neka gibalna aktivnost, ki bi imela pomemben vpliv na razvoj (Zurc, 2008).

Ena od pogostih oblik preživljanja prostega časa pri mladih je gledanje televizije, kar spada k sedečim prostočasnim aktivnostim. Še posebej pogosta je ob koncu tedna. Še ena sedeča prostočasna dejavnost je pri mladih zelo priljubljena, in sicer preživljanje časa za računalnikom. Pri fantih je sploh pogostejša. Z leti se čas, ki ga namenijo računalniku, še povečuje, čas, namenjen televiziji pa zmanjšuje (Zurc, 2008).

J. Zajec (2009, v Zajec, Videmšek, Karpljuk in Štihec, 2009) v raziskavi ugotavlja, da otroci preživijo kar 5 ur na dan v zaprtem prostoru, od tega približno 2 uri porabijo za sedenje in gledanje televizije. Precej velik vpliv na to, da otroci preživljajo veliko časa pred televizijo, kar se potem nadaljuje v mladostništvu in odrasli dobi, imajo starši.

Vedno bolj se pojavlja trend, da je prostega časa manj in manj, prednost se daje delu in obveznostim. Zavedati pa se je treba, da sta prosti čas in način, kako ga preživljamo, izredno pomembna. Kako ga bodo otroci doživljali in ali ga bodo jemali kot vrednoto, je precej odvisno od staršev in pomembnih drugih, saj le-ti s svojim zgledom močno vplivajo na to.

Starši bi morali več pozornosti nameniti pravilnemu, učinkovitemu, aktivnemu preživljanju prostega časa in s tem tak način delovanja prenesti na svoje otroke. Vloga gibalne aktivnosti v prostem času je namreč zelo pomembna, saj sam pouk športa ne ponuja dovolj gibalne aktivnost za razvoj otrok in mladostnikov. Potrebna je dodatna gibalna aktivnost, ki se izvaja po pouku in/ali zunaj šole (Zurc, 2008).