UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika, Posebne razvojne in učne teţave
Daša Ferš
PRIPRAVA TURISTIČNEGA VODNIKA ZA MESTO MARIBOR V LAHKO BERLJIVI OBLIKI V SODELOVANJU Z OSEBAMI IN ZA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM
RAZVOJU Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika, Posebne razvojne in učne teţave
Daša Ferš
PRIPRAVA TURISTIČNEGA VODNIKA ZA MESTO MARIBOR V LAHKO BERLJIVI OBLIKI V SODELOVANJU Z OSEBAMI IN ZA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM
RAZVOJU Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Erna Ţgur
Ljubljana, 2019
ZAHVALA
Najlepša hvala mentorici, doc. dr. Erni Ţgur, za hitro odzivnost, strokovne nasvete in spodbude.
Najlepša hvala intervjuvanki in vsem bralcem, ki so omogočili izvedbo empiričnega dela.
Najlepša hvala tudi vsem ostalim, ki ste me med pripravo zaključnega dela spodbujali na tak ali drugačen način.
I POVZETEK
Konvencija o pravicah invalidov, katere podpisnica je tudi Slovenija, vsebuje člene, ki zadevajo sistemsko urejeno dostopnost, tudi do informacij. V Sloveniji je v veljavi Bela knjiga o vzgoji in izobraţevanju, kjer sta zapisani načela nediskriminatornosti in zagotavljanje enakih moţnosti za vzgojo in izobraţevanje. Osebe z motnjami v duševnem razvoju pri branju potrebujejo določene prilagoditve, kot so uporaba manj zahtevnih besed, pisanje krajših stavkov, izogibanje prispodobam, tujim besedam, odstotkom in kraticam, ter uporabo vedno iste besede za isto stvar v dokumentu.
Prav tako imajo pravico do informacij na vseh področjih ţivljenja in pravico do potovanja. Raziskovalni problem magistrskega dela je dejstvo, da obstaja v Sloveniji na področju dostopnega besedila v turizmu malo prilagoditev za posameznike z motnjami v duševnem razvoju. Kljub svojim določenim oviram imajo ţeljo po potovanju, obiskovanju drugih krajev ali koriščenju kakšnih drugih turističnih ponudb.
Kljub svojim določenim oviram si ti posamezniki ţelijo potovati, obiskovati tuje kraje, koristiti kake druge turistične usluge. Turističnih vodnikov za mesta v Sloveniji v obliki lahkega branja ni. So pa rešitev, saj lahko z njihovo pomočjo tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju na njim primeren način dobijo iskane informacije. V magistrskem delu sem si zadala raziskovalna vprašanja, koliko gradiva v lahkem branju je v Sloveniji, kakšna besedila so dostopna v lahko berljivi obliki, kako pripraviti besedilo v lahko berljivi obliki in kakšne informacije so potrebne za tiste, ki obiščejo Maribor. S pomočjo intervjuvanke sem izbrala šest znamenitosti Maribora in jih vključila v turistični vodnik. Obstoječe informacije iz vodnika in z informativnih spletnih strani sem priredila v besedilo, ga preverila in dokončno pripravila s sedmimi bralci iz Centra za varstvo, delo in usposabljanje Črna na Koroškem. Pri pripravi vodnika sem upoštevala slovenska pravila za lahko branje za besedilo in objavo. V magistrskem delu so predstavljeni pregled pravil za lahko branje, pregled slovenskih gradiv v lahkem branju, potek priprave takšnih besedil ter besedilo in fotografije, ki so v vodniku. Naloga predstavlja enega izmed načinov sodelovanja z osebami z motnjami v duševnem razvoju in prikaţe moţnost sodelovanja z njimi z namenom pripraviti nekaj uporabnega in do sedaj še neobstoječega, s čimer bodo imeli korist posamezniki z motnjami v duševnem razvoju in drugi posamezniki, ki teţje berejo in/ali prebrano teţje razumejo.
Ključne besede: osebe z motnjami v duševnem razvoju, dostopnost, lahko branje, priprava lahkega branja, vodnik v lahko berljivi obliki
II
III ABSTRACT
Convention on the Rights of Persons with Disabilities contains articles that aim to systemise accessibility for people with disabilities which also include accessibility of information. In Slovenia we have the book Bela knjiga o vzgoji in izobraţevanju where principles of non-discrimination and right of equal opportunities are presented.
When reading, individuals with disabilities need certain adaptations, which include:
use of simpler words, shorter sentences, avoiding metaphors, foreign words, percentage, abbreviations and using the same word for the same thing in the whole document. They have the right to information in all areas of life, also to travel. Even though they have certain the wish to travel, visit new cities and use touristic services can remain. There are little adaptations of information in the touristic field. There are no travel guides available in an easy-to-read version. However, this would be immensely helpful with bringing information closer to people with special needs. In this thesis the European guidelines for preparing easy-to-read material as well as Slovenian rules for it are presented. My research questions were: how many easy-to- read materials are available in Slovenia, how to prepare a text in an easy-to-read version and what information people visiting Maribor might need. With the help of the interviewee I chose six touristic attractions and include them in the guide. I adapted the existing texts from the travel guide and the informative web sites about them. I tested and prepared it completely with seven readers from the reading group from Center za usposabljanje, varstvo in delo Črna na Koroškem. In the making of a travel guide I followed Slovenian rules for Easy-to-read for text and publications. The thesis presents an overview of rules for preparing easy-to-read material, overview of easy- to-read material available in Slovenia, process of preparing a text according to these rules and the text and photographs used in the travel guide. The thesis presents one of the possible methods by which we can cooperate with people with intellectual disabilities. It displays a possibility of cooperation with the goal of creating something useful and until now non-existent of which people with intellectual disabilities and other individuals who have difficulty reading or understanding what they have read.
Key words: people with intellectual disabilities, accessibility, easy-to-read, preparing easy-to-read, travel guide in easy-to-read
IV
V KAZALO VSEBINE
UVOD ____________________________________________________________ 1 TEORETIČNI DEL __________________________________________________ 2 1. MOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU _________________________________ 2 2. BRANJE IN PISANJE ____________________________________________ 3 2.1 Bralna pismenost _______________________________________________ 4 2.1.2 Stopnje bralnih sposobnosti ___________________________________ 4 3. DOSTOPNOST DO INFORMACIJ ___________________________________ 5 3.1 Konvencija o pravicah invalidov ___________________________________ 5 3.2 Bela knjiga o vzgoji in izobraţevanju v Republiki Sloveniji _______________ 6 4. DOSTOPNI TURIZEM ____________________________________________ 6 5. LAHKO BRANJE ________________________________________________ 7 5.1 Poimenovanje _________________________________________________ 8 5.2 IFLA smernice _________________________________________________ 9 5.2.1 Ciljna skupina ______________________________________________ 9 5.2.2 Splošne smernice ___________________________________________ 9 6. LAHKO BRANJE V SLOVENIJI ____________________________________ 10 6.1 Pregled gradiv ________________________________________________ 12 6.2 Pravila in oznaka ______________________________________________ 13 6.2.1 Evropska pravila ___________________________________________ 13 6.2.2 Slovenska pravila __________________________________________ 15 6.2.3 Razlike med evropskimi in slovenskimi pravili _____________________ 18 6.3 Stopnje in znaki _______________________________________________ 19 7. PRIPRAVA LAHKEGA BRANJA ___________________________________ 19 7.1 Pisanje v lahko berljivi in razumljivi obliki ___________________________ 20 7.2 Prevajanje v lahko berljivo in razumljivo obliko _______________________ 20 7.3 Uporaba slikovnega gradiva _____________________________________ 21 7.4 Preizkušanje besedila __________________________________________ 21 8. LAHKO BRANJE V TUJINI _______________________________________ 22 8.1 Lahko branje na Švedskem ______________________________________ 22 8.2 Lahko branje v Franciji _________________________________________ 23 8.3 Lahko branje v Veliki Britaniji _____________________________________ 24 EMPIRIČNI DEL ___________________________________________________ 25
VI
9. Opredelitev raziskovalnega problema _______________________________ 25 9.1 Raziskovalna vprašanja ________________________________________ 26 9.2 Cilji raziskave ________________________________________________ 26 10. INTERVJU __________________________________________________ 26 10.1 Analiza intervjuja _____________________________________________ 27 10.2 Izbrane znamenitosti __________________________________________ 28 11. PRIPRAVA BESEDILA IN FOTOGRAFIJ ___________________________ 29 11.1 Prvo srečanje _______________________________________________ 30 11.2. Drugo srečanje ______________________________________________ 32 11.3 Tretje srečanje _______________________________________________ 34 12. OBLIKOVANJE _______________________________________________ 35 12.1 Kriteriji _____________________________________________________ 36 13. SKLEP _____________________________________________________ 38 VIRI IN LITERATURA _______________________________________________ 40 SLIKOVNI VIRI ____________________________________________________ 44 PRILOGA ________________________________________________________ 45 Intervju ________________________________________________________ 45 Turistični vodnik za mesto Maribor v lahkem branju ______________________ 50
KAZALO SLIK
Slika 1: Evropski znak za lahko branje (© European Easy-to-Read Logo: Inclusion Europe. More information at www.easy-to-read.eu) ________________________ 18 Slika 2: Slovenski znak za lahko branje (© Slovenski znak za lahko branje: Lahko je brati.) ___________________________________________________________ 18 Slika 3: Primer neustrezne fotografije ___________________________________ 31 Slika 4: Primer ustrezne fotografije _____________________________________ 32 Slika 5: Primer neustrezne fotografije ___________________________________ 33 Slika 6: Primer ustrezne fotografije _____________________________________ 34
1
UVOD
V magistrskem delu sem se poglobila v lahko berljivo gradivo. Besedila v lahko berljivi obliki so bila primarno pripravljena za osebe z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju osebe z MDR). Najprej bom na kratko predstavila značilnosti oseb MDR, kot so zapisane v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011).
Predstavila bom nekatera načela, ki so zapisana v Beli knjigi o vzgoji in izobraţevanju, dokument, ki sta ga leta 2011 uredila Krek in Metljak. Predstavljen je tudi dokument Konvencija o pravicah invalidov, v Sloveniji podpisana leta 2008.
Pripravljavci lahkega branja se opirajo ravno na člene, kjer je zapisano, da imamo vsi pravico do informacij v obliki, ki jo lahko razumemo.
Osebe potrebujejo čtivo v lahkem branju na različnih področjih ţivljenja. Potrebno bi bilo prilagoditi zakone, navodila za uporabo različnih aparatov (gospodinjskih, zdravstvenih), navodila za jemanje zdravil, vozne rede, knjige in časopise ter turistične informacije. Lahko branje sedaj ni potrebno le za osebe z motnjami v duševnem razvoju, temveč tudi za vse, ki imajo teţave z jezikom in branjem. To so posamezniki, ki se slovenskega jezika šele učijo, starejši, posamezniki z demenco, priseljenci in migranti, osebe po kapi, osebe z afazijo in ostali.
Prihajam iz Maribora in hitro sem ugotovila, da so informacije, ki so na voljo v Turistično informacijskem centru, teţje razumljive in berljive za osebe s posebnimi potrebami. Število ljudi, ki obiščejo Maribor, se veča; leta 2017 je bilo v Mariboru zabeleţenih 8 % več nočitev kot leta 2016 (Sta Krog, 2018). Med njimi so tudi tisti, ki bi jim informacije v lahkem branju koristile. Ţelela sem, da bi se nekaj spremenilo, in zato sem se odločila pripraviti turistični vodnik za mesto Maribor v lahko berljivi obliki.
Pri pripravi besedila sem sodelovala z bralci iz Centra za usposabljanje, varstvo in delo Črna na Koroškem. Pripravila sem osnutek besedila, z bralci pa smo ga prebrali in pripravili v lahko berljivi obliki. Lahko branje vključuje tudi slikovno gradivo in v ta namen sem posnela fotografije. Fotografije smo testirali tako, da so bralci povedali, kaj na posameznih fotografijah vidijo. Izbrala sem tiste, ki so po mnenju bralcev predstavljale to, kar sem si zamislila. Končno obliko vodnika sem skupaj z bralci še enkrat prebrala in pregledala.
Vodnik je primarno namenjen osebam z MDR, ki si o Mariboru ţelijo izvedeti nekaj več. Ni pa namenjen samo njim, saj lahko imajo od njega korist vsi, ki informacije podane v lahko berljivi obliki laţje razumejo. Vodnik bo dostopen v Varstveno delovnem centru POLŢ Maribor in vsem, ki obiščejo Maribor v Turistično informacijskem centru.
2
TEORETIČNI DEL
1. MOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) definira skupine oseb s posebnimi potrebami: »to so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraţevanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraţevanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraţevanja«.
Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (2015, str. 6) opredelijo motnjo v duševnem razvoju kot:
»nevrološko pogojeno motnjo, ki nastopi pred dopolnjenim osemnajstim letom starosti in se kaţe v pomembno niţjih intelektualnih sposobnostih ter pomembnih odstopanjih prilagoditvenih spretnosti. Lahko se pojavi skupaj z drugimi razvojnimi motnjami. Stopnjo definiramo glede na skupni IQ rezultat in osnovi ugotovljenih prilagoditvenih funkcij in ločimo otroke z laţjo, zmerno, teţjo in teţko motnjo v duševnem razvoju«.
Značilnosti otrok z motnjami v duševnem razvoju (prav tam):
- Pomembno zniţana intelektualna raven, ki mora biti opredeljena z vsaj enim standardiziranim, individualno apliciranim testom,
- zniţane sposobnosti učenja, sklepanja in reševanja problemov, abstraktnega mišljenja in presojanja,
- zniţane prilagoditvene funkcije oziroma spretnosti na vsaj dveh področjih (socialnem, konceptualnem, praktičnem), ki so ocenjene s klinično evalvacijo in z individualizirano apliciranimi psihometričnimi testi,
- primanjkljaji se odraţajo na področjih govora in komunikacije, skrbi zase, samostojnosti, socialnih spretnostih, učnih in delovnih zmoţnostih, funkcionalnih učnih sposobnostih, sposobnostih praktičnih znanj, skrbi za lastno varnost.
Značilnosti otrok z laţjo motnjo v duševnem razvoju (prav tam):
- Zniţane sposobnosti učenja in usvajanje splošnih znanj,
- zniţane sposobnosti za načrtovanje, organizacijo, odločanje in izvedbo dejavnosti,
- miselni procesi potekajo bolj na konkretni kot abstraktni ravni, - uporaba preprostejšega jezika,
- ob individualnem pristopu in prilagoditvah lahko v učnem procesu doseţejo temeljna šolska znanja (ne zadostujejo minimalnim standardom).
3
Značilnosti otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami 2015: 7):
- Različna razvitost posameznih sposobnosti,
- lahko usvojijo osnove branja (osnovne besede, znake), pisanja in računanja, uspešnejši so lahko na gibalnih, likovnih in glasbenih področjih,
- pri učenju potrebujejo prilagoditve in konkretna ponazorila,
- pri sporočanju potreb in ţelja lahko potrebujejo nadomestno ali podporno komunikacijo,
- posebno podporo potrebujejo pri vključevanju v socialno okolje.
Značilnosti otrok s teţjo motnjo v duševnem razvoju (prav tam):
- Usposobljenost za najenostavnejša opravila,
- razumevanje enostavnih sporočil in navodil in ustrezno odzivanje,
- uporaba podporne in nadomestne komunikacije pri sporočanju potreb in ţelja, - naučene veščine in spretnosti so samo avtomatizirane,
- potrebujejo varstvo, orientirajo se v oţjem okolju.
Značilnosti otrok s teţko motnjo v duševnem razvoju (prav tam):
- Usposobljenost za sodelovanje le pri posameznih aktivnostih, - omejeno razumevanje in upoštevanje navodil,
- redko razvijejo osnove govora in sporazumevanja, omejeno je zaznavanje in odzivanje na zunanje draţljaje.
2. BRANJE IN PISANJE
Eden izmed načinov sodelovanja v skupnosti je branje in pisanje. Z branjem pridobivamo informacije in znanje, s pisanjem pa izraţamo svoje ideje, misli in ţelje (Ţerdin, 2011).
T. Ţerdin povzame značilnosti razvoja branja in razvoja pisanja. Branje in pisanje sta spretnosti, ki ju otrok na začetku pridobiva počasneje preko dejavnosti, ki še niso dejansko branje in pisanje. Počasi se začne zavedati glasov, besed, simbolov, pridobiva znanje o knjigah in smeri pisanja. To so prve stopnje branja. Z vstopom v šolo pa začne spoznavati pravila, ki veljajo za branje in pisanje (Ţerdin, 2011). V povprečju otroci dozorijo za sistematično učenje branja in pisanja med šestim in sedmim letom. Dozorijo takrat, ko se začnejo zavedati, kaj je glas, in ko glas poveţejo z znamenjem zanj, s črko (Ţerdin, 2011, str. 113). Takrat se začne obdobje začetnega opismenjevanja, kar pomeni učenje povezave glas-črka in učenje abecede (Ţerdin, 2011). V obdobju osnovnošolskega izobraţevanja je pomembno, da so vsi učenci, ne samo učenci s posebnimi potrebami, deleţni ustrezne pomoči.
Strokovna pomoč je usmerjena v razvoj in spodbujanje učenčevih akademskih sposobnosti ter veščin do stopnje, ki bi mu omogočala relativno samostojnost pri šolskem delu, tudi branju (Ţgur, 2017).
4
Pri branju je pomemben proces dekodiranja. To pomeni prepoznavanje ene črke za drugo in njihovo spreminjanje v glasove. Proces zdruţevanja glasov se imenuje sinteza. Obraten proces je analiza. Analiza je proces razčlenitve slišane besede na njene dele, glasove. Za utrditev tehnike branja sta pomembni urjenje in vaja. Šele ko je branje (ali pisanje) avtomatizirano, se lahko pozornost preusmeri na druge stvari, na primer na branje z razumevanjem. Takrat postane branje sredstvo za pridobivanje informacij in znanja, pisanje pa sredstvo za sporočanje. (Ţerdin, 2011).
Najvišja stopnja branja je sposobnost kritičnosti do prebranega. To stopnjo doseţejo le nekateri, večina jih ostane na stopnji pridobivanja informacij, do katerih pa niso kritični. Branje in pisanje sta vezana na določeno stopnjo intelektualnega razvoja. Pri otrocih z motnjo v celotnem duševnem razvoju se zmoţnost za pridobivanje znanja zniţa. Navodila in napotke dojemajo počasneje, potrebujejo več razlage, počasneje širijo besedni zaklad in potrebujejo več vaje in utrjevanja (Ţerdin, 2011).
2.1 Bralna pismenost
Pojem pismenost ima veliko različnih pomenov in definicij. Lahko se navezuje na več vidikov pismenosti: računalniško pismenost, kritično pismenost, vizualno pismenost, kulturno pismenost, bralno pismenost in ostale. V angleščini beseda literacy izhaja iz latinske besede litteratus, kar pomeni človek, ki se uči. Kljub veliko obstoječim definicijam pa sta v skoraj vseh omenjena tudi procesa branja in pisanja (Pečjak, 2010.)
Odrasli prebivalci, ki imajo manj razvite bralne in pisalne spretnosti, so prikrajšani za informacije in besedilo je treba prilagoditi na njim razumljiv način. Pismenost je predpogoj za učenje. Pojem pismenosti je širok, ne pomeni dveh skrajnosti, temveč kako lahko posameznik veščine branja in pisanja uporablja vsakodnevno (Haramija in Knapp, 2019).
2.1.2 Stopnje bralnih sposobnosti
J. Chall je leta 1983 objavila model razvoja bralnih sposobnosti, kjer je opredelila pet bralnih stopenj, pri katerih je izhajala iz Piagetove teorije spoznavnega razvoja. Za posamezno stopnjo je opredelila tudi predvideno starost otroka, vendar se ta lahko razlikuje glede na njegov kognitivni razvoj in spodbude iz okolja. Stopnje si sledijo v hierarhičnem zaporedju (Pečjak, 2010).
Opis stopenj po J. Chall (prav tam):
- Stopnja 0 je stopnja predbralnega obdobja in traja do šestega leta. Takrat otroci razvijajo sposobnost metajezikovnega zavedanja in spoznavajo različne oblike jezika. Otrok zna napisati nekatere črke abecede in znake, prepozna slike v knjigi, ve, da so knjige za branje, in se pretvarja, da ob gledanju knjige bere. Za prehod na stopnjo 1 mora bralec vzpostaviti povezavo glas-črka.
- Stopnja 1, med šestim in sedmim letom, je obdobje začetnega branja ali dekodiranja. V tem obdobju bralci spoznavajo črke in se naučijo povezave glas-črka.
Ta stopnja je razdeljena na tri faze razvoja. V prvi fazi otroci preberejo drugačno
5
besedo, vendar vseeno ustreza pomenu. V drugi fazi so bolj pozorni na grafično podobo besed, v tretji pa pride do sinteze obojega: otroci naj bi brali bolj natančno in gladko. Prepoznajo najbolj pogoste besede, poznajo abecedo, črkujejo in zlogujejo besede, berejo glasno bolj spretno kot tiho.
- Stopnja 2 utrjevanja spretnosti branja je stopnja, ki se pojavi med sedmim in osmim letom starosti. Takrat bralci utrjujejo hitro prepoznavanje črk in besed in s tem avtomatizirajo tehniko branja. Berejo tekoče, tudi tiho, in prebrano razumejo. Z avtomatizacijo imajo otroci z bralnimi ali učnimi teţavami največ teţav.
- Stopnja 3 je stopnja branja za učenje in traja od devetega do štirinajstega leta.
Zanjo je značilno, da otroci z branjem pridobivajo informacije oziroma znanje.
Razdeljena je v dve fazi. V prvi otrok presoja prebrano le z avtorjevega vidika, v drugi pa do prebranega vzpostavi razmerje, prebrano analizira in je kritičen do prebranega.
Branje postane sredstvo za učenje, bere raznovrstna besedila in razvija učne navade.
- Stopnja 4 je stopnja večstranskega pogleda na prebrano, ki traja od štirinajstega do osemnajstega leta starosti. Za to stopnjo je značilna bralčeva sposobnost, da sprejema, primerja in presoja prebrano z več vidikov. Njegov besedni zaklad je širok, bere zaradi šolskih zahtev in za lastne potrebe.
- Stopnja 5 je stopnja konstrukcije in rekonstrukcije ter poteka od osemnajstega leta naprej. Bralec ima do branja selektiven in fleksibilen pristop, prebrano vrednoti in presoja. Vse vrste besedila bere hitro in učinkovito.
3. DOSTOPNOST DO INFORMACIJ
3.1 Konvencija o pravicah invalidov
Konvencija o pravicah invalidov (2008) v 9. in 21. členu izpostavi dve pomembni svoboščini: dostopnost in svobodo.
9. člen Konvencije o pravicah invalidov (2008) govori o dostopnosti. Prav tam je zapisano, da mora biti invalidom tako kot drugim zagotovljen dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacije. Veliko stvari je napisanih oziraje se na sposobnosti večinske populacije, pri čemer pa potrebe ranljivih skupin niso (vedno) zadovoljene: to so posamezniki s posebnimi potrebami, ljudje po določenih poškodbah, starejši ljudje, priseljenci in drugi. Za zagotavljanje upoštevanja pravice do dostopnosti je potrebno zagotoviti več stvari. Med drugim je v členu zapisano, da bo drţava sprejela ustrezne ukrepe za zagotovitev, da bodo javni in zasebni objekti, naprave in storitve upoštevali vse vidike dostopnosti za invalide, tudi oznake v brajici ter v lahko čitljivi in razumljivi obliki.
21. člen Konvencije (2008) govori o svobodi izraţanja in mnenja ter dostopu do informacij. Ta pravica vključuje tudi pravico, da osebe s posebnimi potrebami kot ostali, po kateri koli obliki sporočanja pridobivajo, sprejemajo in sporočajo informacije. Ustrezne oblike informacij morajo biti na voljo brezplačno in pravočasno ter invalidom dostopne in prijazne.
6
3.2 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji
V informacijski dobi nas informacije obkroţajo na vsakem koraku, in sicer kot digitalno gradivo ali slušne informacije ali kot tiskano gradivo. Namenjene so vsem, vendar sporočilo ne doseţe vedno svojega cilja (pri ljudeh, ki niso vešči branja in pisanja). Osebe s posebnimi potrebami doseţejo niţje stopnje bralne pismenosti in druţba bi morala urediti dostopnost gradiv tudi za njih (Haramija, 2017). V Beli knjigi o vzgoji in izobraţevanju v Republiki Sloveniji (Krek, Globokar, Kalin, Kodelja in Pribac, Šimenc, 2011) je zapisano, da sta temelja človekovih pravic svoboda in enakost posameznikov ter skupin. Iz pravic pa izhajajo dolţnosti in ena izmed njih je spoštovanje pravice do nediskriminiranosti, ki vključuje tudi osebe iz kulturno in socialno manj spodbudnih območij, priseljence in osebe s posebnimi potrebami.
Eden izmed splošnih ciljev (prav tam) je zagotovitev enakih moţnosti za vzgojo in izobraţevanje za vse ter nudenje ustrezne pomoči in spodbud priseljencem, osebam iz socialno in kulturno manj spodbudnega okolja in osebam s posebnimi potrebami, ki imajo odločbo o usmeritvi.
Eno izmed načel vzgoje in izobraţevanja otrok s posebnimi potrebami je to, da upoštevamo različnosti otrok, vseeno pa jim zagotavljamo enake moţnosti (Košir idr., 2011).
4. DOSTOPNI TURIZEM
Turizem postaja pomemben del našega ţivljenja. Včasih je bil znak razkošja, danes pa pridobiva vedno pomembnejšo vlogo pri vseh (Galof, 2014). Potujejo tudi ljudje s posebnimi potrebami, ki se srečujejo z nekaterimi ovirami, in potrebujejo prilagoditve.
Posameznikova posebna potreba ne onemogoča tudi njegove ţelje po potovanju.
Meje dostopnega turizma se stalno širijo, se prilagajajo in dopolnjujejo (Michopoulou, Darcy, Ambrose in Buhalis, 2015).
Njegova definicija je dinamična in ni enotna. Je oblika turizma, ki omogoča ljudem prilagoditve, vključujoč osebe z gibalno oviranostjo in osebe, ki potrebujejo prilagoditve na senzornem, slušnem ali kognitivnem področju, da delujejo samostojno, enakopravno in dostojanstveno pri uporabi turističnih produktov, storitev in okolja. Vključuje ljudi s stalnimi in z začasnimi posebnimi potrebami, starejše, druţine z majhnimi otroki in tiste, ki delajo v varnejših okoljih. To je široka definicija, ki zavzema celosten pristop (Darcy in Dickson, 2009 v Buhalis in Darcy, 2011).
Panoga dostopnega turizma se vedno bolj razvija. Nekateri ga imenujejo turizem za vse, vključujoč turizem, univerzalni turizem ali turizem brez ovir. Njegov namen je pripraviti turistične ponudbe za vse, ne glede na njihove morebitne omejitve; ni namenjen izključno invalidom. Stremi pa k temu, da tudi osebe s posebnimi potrebami pri potovanju ohranijo neodvisnost in dostojanstvo. Glede na teţave, s katerimi se srečujejo kot turisti, so jih razvrstili v štiri skupine. Prva je skupina oseb z gibalno oviranostjo, druga so osebe s senzorno oviranostjo, sledi skupina oseb z
7
intelektualnimi in s psihičnimi ovirami, četrta pa je skupina oseb, ki potrebujejo prilagoditve zaradi drugih zdravstvenih razlogov (Galof, 2014).
Zdravilišča, kjer izvajajo rehabilitacijo invalidnih oseb, sodijo k prvim oblikam dostopnega turizma v Sloveniji, čeprav to pravzaprav še ni turistična ponudba (Dostopni turizem, b. d.). Do zdravljena v zdraviliščih so upravičeni tisti, ki okrevajo po bolezni, poškodbi ali kirurškem posegu, in navadno traja 14 dni (Zdraviliško zdravljenje z odločbo ZZZS, napotnico in delovnim nalogom, 2015). Invalidska društva so se začela ukvarjati s počitniškimi aktivnostmi in z urejanjem počitniških objektov. Leta 2006, ko je bil izveden projekt NETMEN za razvoj turistične ponudbe za ljudi s posebnimi potrebami, se je o tem začelo več govoriti, (Kores, 2010 v:
Dostopni turizem, b. d.). Oblikovani so bili osnovni kriteriji dostopnosti: fizična dostopnost, dostopnost do informacij, ekonomska dostopnost in psihosocialna dostopnost (Dostopni turizem, b. d.).
5. LAHKO BRANJE
Za lahko branje ne obstaja točno opredeljena definicija. Četudi avtorji pri opisu lahkega branja uporabljajo različne besede, vse definicije vsebujejo aktivnosti prilagajanje besedila za osebe s posebnimi potrebami oziroma za tiste, ki potrebujejo določeno prilagoditev.
Dva slovenska opisa definirata lahko branje tako:
»Lahko branje so besedila napisana na tak način, da jih razumemo vsi. Razumejo jih tudi ljudje, ki teţko berejo in razumejo navadna besedila. Lahko branje je dobro za vse ljudi. Posebej pa ga potrebujejo ljudje z MDR, ljudje po poškodbi glave, nekateri starejši ljudje, priseljenci in še veliko podobnih skupin ljudi. Lahko branje je napisano, lahko je v slikah, posneto v obliki zvoka ali videa. Lahko branje je potreba. Lahko branje je tudi pravica. Vsi ljudje imamo pravico do informacij« (Kaj je lahko branje?, b. d.)«.
D. Haramija in T. Knapp (2019) zapišeta definicijo, ki je bila pripravljena v sklopu projekta Lahko je brati. Izhaja iz predhodnih dognanj domačih in tujih strokovnjakov, dopolnjena je z izkušnjami in pomisleki, ki temeljijo na delu z bralci v bralnih skupinah: »Lahko branje je proces in metoda komunikacije, ki naj bi pospeševala razvoj pismenosti ter socialno in psihološko vključevanje osebe s teţavami branja in pisanja v okolje. Komunikacija je prirejena tako, da se določeno vsebino sporoča na berljiv in razumljiv način. Besedila so pripravljena v seriji postopkov po posebnih tehničnih/vsebinskih in oblikovnih zakonitostih in določenih merilih. Usmerjena so v sporočanje informacij osebam, prikrajšanim na področju bralne pismenosti, na njim berljiv, čitljiv in razumljiv način. Cilj metode in procesa je, da je informacija lahko berljiva in razumljiva in tudi dostopna ter uporabna. Lahko branje so avtorska ali prirejena besedila in zapisi, kot so besede, simboli, ilustracije ter avdio in video zapisi. Lahko branje je odvisno od več dejavnikov, pri čemer ne gre le za prirejanje
8
ţe obstoječih informacij, temveč tudi za tvorjenje informacij v laţe berljivi in razumljivi obliki« (prav tam, str. 52).
Nomura, Nielsen in Tronbacke so skupaj s Knjiţnično sekcijo (IFLA) pripravili in leta 2010 izdali dokument Guidelines for easy-to-read materials. Izpostavijo (prav tam), da obstajata za lahko branje dve različni definiciji. Prva se nanaša na lingvistično prilagajanje besedila na način, ki je laţje berljiv, ni pa tudi laţje razumljiv. Druga pa opredeli lahko branje kot prilagajanje besedila tako, da je laţje berljivo in razumljivo.
Strokovnjaki oddelka za zdravje iz Londona zapišejo, da je priprava lahko berljivega in razumljivega besedila več kot samo povečanje pisave in dodajanje simbolov v dokument. Priprava besedil je delo s ciljno skupino, skupno ugotavljanje, kako informacije predstaviti na razumljiv način in kako jih narediti dostopne. Je razmišljanje, kako predstaviti bistvo informacije. Za lahko branje ni enostavne definicije in četudi delo ni enostavno, je lahko zabavno (Department of Health, 2010).
Chinn in Homeyard (2017) dodajata, da je pomen termina easy read (lahko branje) v Veliki Britaniji povezan predvsem z osebami s posebnimi potrebami.
Lahko berljivo gradivo ima znak za lahko branje. Gradiva imajo krajše, enostavne povedi, ki sporočajo najpomembnejše informacije. Branje časopisa, spletnih strani, pisem, varnostnih oznak, navodil, sporočil, letakov in prijavnic je način, kako komuniciramo drug z drugim. Če ne znamo brati, smo v slabšem poloţaju, ker smo izključeni z več področij. Gradiva v lahkem branju pomagajo pri komunikaciji tistim, ki imajo motnje v duševnem razvoju, učne teţave, ne govorijo jezika ali so začetni bralci. Kadar informacije niso dostopne v nam razumljivi obliki, se ne moremo samostojno odločati o stvareh. Dostopnost do informacij in prebiranje predlogov drugih omogočata, da uvidimo, kaj se z nami dogaja (Barrow idr., 2011).
5.1 Poimenovanje
V literaturi se pojavljajo različna poimenovanja koncepta lahkega branja. Nekateri ga poimenujejo laţje branje, laţje berljive in razumljive informacije, komunikacija. D.
Haramija in T. Knapp (2019) v knjigi Lahko je brati: lahko branje za strokovnjake zapišeta problematiko takšnega poimenovanja: če je poimenovano laţje branje, bi moralo biti definirano, od česa je laţje (kar pa ni definirano). Ustreznejše poimenovanje bi bilo laţje berljive in razumljive informacije ali prilagojeno sporočanje in razumljiva komunikacija. Ti dve poimenovanji pa ne upoštevata pravil za pripravo lahkega branja, ker sta dolgi, vsebujeta veliko besed in teţkih besednih zvez (prav tam). Tim strokovnjakov v okviru Društva Labra, to je društvo za prilagojeno obliko informacij, se je odločil, da je v Sloveniji pravilno poimenovanje lahko branje. Takšno odločitev so sprejeli zaradi naslednjih razlogov (Haramija in Knapp, 2019):
- Poimenovanje lahko branje je najbolj poznano med ciljnimi bralci (to so preverili tako, da so uporabnikom dali moţnost za drugačno poimenovanje, vendar so vedno izbrali lahko branje),
9
- lahko branje je dobeseden prevod iz angleškega in mednarodno poznanega poimenovanja easy-to-read
- poimenovanje lahko branje je kratko, jasno in v povedni obliki.
5.2 IFLA smernice
International Federation of Library Association and Institution (v nadaljevanju IFLA) je leta 2010 skupaj z Nomura, Nielsen in Tronbacke izdala dokument z dodelanimi smernicami za laţje berljivo gradivo. Njihov namen je bil opisati potrebo po lahko berljivih besedilih, predstaviti glavne skupine ljudi, ki to potrebujejo, in podati ideje, kako takšno besedilo pripraviti.
Sposobnost branja nudi ljudem občutek samozavesti, jim omogoča, da razširijo svoje poglede na svet in da imajo nadzor nad svojim ţivljenjem. Skozi branje širimo ideje, misli in izkušnje ter rastemo kot posamezniki (IFLA Guidelines, 1997: Freyhoff, Hess, Kerr, Tronbacke in Van Der Veken, 1998).
Zagotavljanje lahko berljivega gradiva je stvar demokracije in dostopnosti.
Mednarodne študije kaţejo, da v več drţavah več kot 25 % ljudi ne doseţe dovolj visoke pismenosti in bralnih spretnosti. Demokratična pravica vsakega je, da ima dostop do druţbe in literature ter informacij v razumljivi obliki. Kvaliteta ţivljenja posameznika je višja, ko zna posameznik brati, ker s tem širi svoje znanje, laţje izraţa ideje, misli, pridobiva izkušnje in s tem osebnostno raste (Nomura, Nielsen in Tronbacke, 2010).
5.2.1 Ciljna skupina
Avtorji opredelijo dve glavni skupini ljudi, ki bi imeli korist od gradiva v lahkem branju.
V prvo skupino sodijo osebe s posebnimi potrebami, ki bodo lahko branje potrebovale vedno. Skupina je nadalje opredeljena s podskupinami oz. z vrstami posebnih potreb. Te so: osebe z disleksijo ali drugimi bralnimi teţavami, osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe z nevropsihiatričnimi primanjkljaji (ADHD, avtizem, Aspergerjev sindom in Tourretov sindrom), osebe z gluhoto, osebe s slepoto in z gluhoto, osebe z afazijo, osebe z demenco. Druga skupina vključuje osebe z omejenimi jezikovnimi in bralnimi spretnostmi. S tem so mislili na posameznike, ki takšna besedila potrebujejo za določen čas in jim sluţijo kot vaja za utrjevanje bralnih spretnosti, na primer imigranti, slabši bralci in otroci (prav tam).
Pomembno je vedeti tudi, da vsi posamezniki iz teh dveh skupin ne bodo potrebovali lahkega branja. Tudi vse gradivo v lahkem branju ne bo ustrezalo vsem bralcem.
Posameznikovi interesi in izkušnje so pomembni faktorji pri razumevanju besedila (Nomura, Nielsen in Tronbacke, 2010).
5.2.2 Splošne smernice
Prvi zaloţniki knjig v lahkem branju so se veliko ukvarjali s smernicami in pravili.
Ţeleli so ugotoviti specifične značilnosti, ki besedilo naredijo za lahko berljivo.
Današnji raziskovalci in bralni specialisti so te ţelje opustili. Bolj se zanašajo na
10
izkušnje in na rezultate, ki temeljijo na dokazih (Nomura, Nielsen in Tronbacke, 2010).
Slednji podajajo devet splošnih smernic za jezik in vsebino (Nomura, Nielsen in Tronbacke, 2010: 10):
1) Piši konkretno. Izogibaj se abstraktnemu jeziku.
2) Piši logično in pripoved naj sledi rdeči niti.
3) Piši direktno in enostavno, brez dolgega uvoda in uporabe veliko besed.
4) Izogibaj se metaforam, ker jih nekateri bralci lahko razumejo narobe.
5) Piši kratko in jedrnato, vsak stavek naj bo v eni vrstici in v enem stavku naj bo eno dejanje.
6) Izogibaj se teţkim besedam. Če jih vseeno uporabiš, naj bodo razloţene. Če je besedilo namenjeno odraslim bralcem, uporabljaj besede, ki so primerne zanje in so spoštljive.
7) Zahtevne odnose razloţi na konkreten in logičen način. Zaporedje dogodkov naj bo kronološko urejeno.
8) Spodbujaj avtorje in ilustratorje, da spoznajo ciljno skupino in da razumejo, kaj pomeni, da imaš teţave z branjem.
9) Preden gre gradivo v tisk, ga testiraj s ciljno skupino.
6. LAHKO BRANJE V SLOVENIJI
Čeprav se o lahkem branju v Sloveniji v zadnjih letih govori več, so se prve ideje in ţelje po pripravi besedil v lahko berljivi in razumljivi obliki pojavile ţe pred dvajsetimi leti.
Prvi, ki se je v tem preizkusil, je bil Varstveno delovni center (VDC) Tončke Hočevar.
Izdal je revijo HANCA in leta 2001 zanjo prejel nagrado. Leta 2005 je bila izdana publikacija Preprosti evro, ki jo je izdala Zveza Soţitje. Napisana je bila v lahko berljivi in razumljivi obliki v okviru Načrta uvedbe evra. Leta 2007 sta društvo Modra (za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb ţensk) in YHD (društvo za kulturo in teorijo hendikepa) izdala slikanico z naslovom Šolanje in zaposlovanje otrok in odraslih (Haramija in Knapp, 2019). V njej so z malimi tiskanimi črkami predstavljene zaposlitvene moţnosti in pravice otrok ter odraslih. Vključene so tudi ilustracije, ki opisujejo zapisano besedilo. Pri pripravi slikanice so sodelovali tudi uporabniki iz zvez Sonček in Soţitje, VDC Tončke Hočevar, skupnosti Barka in dramske skupine Izštekani (Zaviršek in Gorenc, 2007). Pomembna letnica je leto 2008, ko je bil izdan dokument Konvencija o pravicah invalidov: mednarodni sporazum o pravicah invalidov: Lahko berljiv vodnik po konvenciji (Uršič, 2008).
Leta 2011 je bil ustanovljen zasebni zavod Risa, Center za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje. Istega leta je zavod začel izdajati prvi časopis v obliki lahkega branja z imenom 20 minut (Haramija in Knapp, 2019). Prvo leto je časopis izhajal vsak mesec, kasneje pa vsak drugi mesec. Brezplačno je dostopen na
11
zavodovi spletni strani, kjer so nam dosegljive tudi prejšnje številke Časopis 20 minut, b. d.). Zavod Risa namreč ţeli branje omogočiti čim večjemu številu ljudi, ker lahko branje koristi prav vsem (Zanima nas lahko branje, b. d.).
Prva bralna skupina je bila oblikovana leta 2012 v CUDV Črna na Koroškem. V okviru projekta Evropska prestolnica kulture, za katero je bilo leta 2012 izbrano mesto Maribor, sta istega leta izšli prvi priredbi leposlovja v lahkem branju, in sicer Tavčarjeva Visoška kronika in Shakespearov Romeo in Julija. Oblikovana je bila spletna stran (www.ostanizdrav.com), kjer so podatki o zdravju zapisani tako, da jih razumejo vsi (Haramija in Knapp, 2019).
Leta 2011 se je začel dvoletni evropski projekt z naslovom Poti do izobraţevanja odraslih z motnjami v duševnem razvoju. Zveza Soţitje je prevedla prve smernice, ki so bile oblikovane v času projekta za lahko branje v slovenski jezik. Izdane so bile v obliki knjiţice z naslovom Informacije za vse. Posebnost prvih smernic je pravilo, da se za pripravo besedil v lahkem branju uporabljajo izključno velike tiskane črke. Prvi posvet o lahkem branju v Sloveniji je potekal leta 2013. Ta je bil podlaga za javni razpis, namenjen lahkemu branju. Takrat je zavod Risa dobil dovoljenje za priredbo romana Pod svobodnim soncem. Zaradi njegove obširnosti so ga izdali v dveh zvezkih. Leta 2016 je dr. Aksinja Kermauner skupaj z bralci iz CUDV Črna napisala roman Cvetje in ogenj. Pri lahkem branju je sodelovalo tudi Društvo za prilagojeno obliko komunikacije LABRA. Društvo se je oblikovalo po drugem slovenskem posvetu na to temo, in sicer leta 2015 (Haramija in Knapp, 2019).
Na Pedagoški fakulteti v Mariboru je leta 2017 potekal projekt z naslovom Lahko branje, kjer je deset študentk pripravilo besedila o 60 slovenskih mestih v lahkem branju. Med njimi so pripravili tudi besedilo za Maribor in vključili vanj pet fotografij.
Besedilo za Maribor vsebuje tudi zgodovinske podatke (o nastanku mesta) in ni usmerjeno na točno določene znamenitosti mesta, temveč podaja njegov splošen opis. Besedila so prosto dostopna na spletni strani fakultete (Kraji v Sloveniji: lahko branje, 2017).
Leta 2017 se je zavod Risa prijavil s svojim projektom Lahko branje: razvoj temeljnih usmeritev, metod, didaktičnih gradiv in spremljajočih orodij za lahko branje v Sloveniji na razpis Ministrstva za kulturo in bil izbran. Dejavnosti projekta so se začele izvajati v začetku leta 2018. V njegovem okviru so bili pripravljeni priročnik Lahko branje za strokovnjake, priročnik za pripravo lahkega branja (razdeljen na dva zvezka: zvezek z uvodom v lahko branje in zvezek s pravili), kurikulum usposabljanja in model sistematizacije lahkega branja. Na spletni strani lahkojebrati.si je pripravljen seznam sopomenk in večji nabor slikovnega gradiva, ki ga lahko uporabljamo brezplačno (Haramija in Knapp, 2019).
V okviru projekta je potekalo tudi usposabljanje oziroma izobraţevanje Lahko je brati.
Udeleţili so se ga lahko tako bralci kot strokovnjaki. Potekalo je v Slovenj Gradcu in v Ljubljani. V času usposabljanja je bilo pripravljenih veliko delavnic: od predstavitve slovenskih pravil za lahko branje, obiska stare tiskarne, muzeja in knjiţnice, do vaj za
12
pripravo besedila v lahkem branju. Zaključna konferenca je potekala junija 2019 v Mariboru.
EASIT (Easy Access for Social Inclusion Training) je projekt o pripravi lahko razumljivih informacij. V njej sodelujeta Javni zavod RTV Slovenija in zavod Risa.
Pričel se je leta 2018 in bo trajal tri leta. S projektom ţelijo naučiti strokovnjake, kako narediti dostopne avdio-vizualne informacije. Tudi njihova spletna stran je pripravljena v lahko razumljivi obliki (EASIT, 2016).
Ilustrator Zoran Smiljanić je sodeloval z Drţavnim zborom in Ustavnim sodiščem in skupaj so pripravili laţje razumljivo obliko ustave – v stripu (Smiljanić, 2011). Ta je laţja za branje in razumljivejša, vseeno pa ne upošteva vseh načel lahkega branja. Ţ.
Jakšić, B. Kadunc, Š. Mlakar in Š. Schmid (2018) opaţajo, da niso upoštevali pomembnega načela o oblikovanju povedi. Povedi so sicer napisane z velikimi črkami, vendar so skladenjsko prezahtevne. Ugotavljajo, da je taka oblika ustave primerna za mlajše bralce in osebe, ki imajo omejeno jezikovno znanje, manj primerna pa za osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe z disleksijo in osebe z motnjami v pozornosti. Na straneh je namreč veliko podatkov, številne ilustracije pa lahko bralca zmedejo (prav-tam).
Maja 2019 je VDC POLŢ Maribor začel z enoletnim projektom z naslovom Brati, razumeti – Lahko branje, v sklopu katerega med drugim ţelijo pribliţati lahko branje svojim uporabnikom. Ţelijo izdati še knjigo, napolniti knjiţno polico s knjigami v lahkem branju in oblikovati zloţenko z informacijami o lahkem branju v lahkem branju za prebivalce (Brati, razumeti – Lahko branje, b.d.).
6.1 Pregled gradiv
V Sloveniji imamo knjige, ki so bile prirejene v lahko branje, in knjige, ki so bile ţe v originalni izdaji pripravljene v lahkem branju. Obstajajo tudi gradiva, ki upoštevajo načela lahkega branja, nimajo pa znaka zanj. Določeni varstveno delovni centri ali šole na primer izdajajo glasila, ki so zapisana, upoštevajoč pravila za lahko branje.
Spodnji seznam vsebuje nekatere knjige in druge vsebine v lahkem branju. Nekatera gradiva so brezplačno dostopna na internetu, ostala pa najdemo v knjiţnicah.
Leposlovje:
- Ivan Tavčar: Visoška kronika
- William Shakespeare: Romeo in Julija
- Fran Saleški Finţgar: Pod svobodnim soncem (dva zvezka) - Dr. Aksinja Kermauner: Cvetje in ogenj
- Dr. Aksinja Kermauner: Ţiga špaget je za punce magnet - Naše zgodbe (priredbe sedmih zgodb slovenskih avtorjev) - Aljoša Hancman: Zaklad pod hribom
- Karolina Kolmanič in uporabniki VDC Murska Sobota – Tu je doma ljubezen Gradiva informativne vsebine:
13
- Zaviršek in Gorenc: Šolanje in zaposlovanje otrok in odraslih, ki se teţje učijo - Prirejen vodnik o pravicah invalidov in Konvencija o pravicah invalidov
- Vodnik o pravicah invalidov, 2015
- Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola - Zavod Risa - časopis 20 minut
- T. Knapp in D. Haramija: Lahko je brati: nasveti za lahko branje v slovenščini:
Uvod
- D. Haramija, T. Knapp in S. Fuţir: Lahko je brati: nasveti za lahko branje v slovenščini: Pravila
6.2 Pravila in oznaka
Za pripravo besedil v lahki in razumljivi obliki ali prevajanje besedil v takšno obliko se je potrebno drţati posebnih pravil. Evropska pravila so pripravili strokovnjaki iz osmih evropskih drţav, prevedena so bila v petnajst jezikov, tudi v slovenskega (Vadnal, Ţerdin in Zveza Soţitje, b. d.). Leta 2019 smo v Sloveniji dobili slovenska pravila, ki se nekoliko razlikujejo od evropskih. Bistvene razlike so v uporabi velikih ali malih tiskanih črk, številu stopenj teţavnosti ter simbolu za lahko branje.
6.2.1 Evropska pravila
Evropska pravila lahkega branja so bila pripravljena v okviru projekta Pathawys II (2011-2013) za izobraţevanje odraslih z motnjami v duševnem razvoju. Pripravili so jih zaradi potrebe po laţje razumljivih informacijah, za kar pa moramo vsi upoštevati določena enaka pravila (European Standards, b. d.). V angleškem jeziku so dostopna na spletni strani easy-to-read.eu, slovenski prevod pa na spletni strani Zveze Soţitja (www.zveza-sozitje.si). K. Vadnal, T. Ţerdin in Zveza Soţitje so navodila prevedli in izdali v knjiţici Informacije za vse: evropska pravila za pripravo informacij v lahko berljivi in razumljivi obliki (b. d.). Vseh pravil je 60, razdeljena pa so na različna poglavja (prav tam).
Kratek pregled evropskih pravil (po Vadnal, Ţerdin in Zveza Soţitje, b. d.) Splošna pravila:
- Pred pripravljanjem informacij se moramo pozanimati o ciljni skupini oseb, povabimo jih k sodelovanju in izberemo ustrezno obliko prenosa informacij,
- uporabljamo lahko razumljive besede, pri razlagi primere iz vsakdana, za enako stvar uporabimo isto besedo, izogibamo se prispodobam, tujim besedam, kraticam, odstotkom in večmestnim številom,
- stavki so kratki, ljudi nagovarjamo neposredno, uporabljamo tvorni način in se izogibamo nikalnim stavkom,
- informacije uredimo tako, da so lahko berljive in razumljive, informacije o isti stvari zdruţimo, pomembne stvari ponovimo in teţje razumljive besede večkrat razloţimo.
Pravila za pisne informacije:
14 - Uporabimo običajni pisarniški papir,
- dolgo besedilo razdelimo na manjše dele, obseţne knjige na manjše knjiţice, - izberemo takšno ozadje, da je besedilo dobro vidno,
- uporabimo preproste in lahko berljive pisave (na primer Arial in Tahoma), izogibamo se pisavi s serifi (na primer Century in Times New Roman), pisavi s tankimi, leţečimi ali podčrtanimi črkami in posebnim oblikam pisave (na primer pisava s senčenjem), v enem besedilu uporabljamo samo eno vrsto pisave in se izogibamo barvni pisavi,
- med črkami mora biti dovolj velik razmik, velikost pisave naj bo vsaj 14, - pri izbiri velikih ali malih črk upoštevamo potrebe ljudi,
- uporabimo enostavne besede, teţje besede razloţimo, zaimke uporabimo samo, če je zares potrebno,
- izogibamo se opombam pod črto na koncu strani in posebnim simbolom (-, &) ter krajšavam,
- daljši stavek razdelimo na krajše, pri čemer je vsak nov stavek zapisan v novi vrstici,
- besed ne delimo,
- naslovi morajo biti jasni in lahko razumljivi, izogibamo se podnaslovom,
- posredujemo le pomembne informacije, tiste, ki jih bralci zares potrebujejo, pomembnejše zapišemo na začetku besedila, jih odebelimo ali postavimo v okvir, da so izpostavljene,
- grafikone in preglednice moramo zmeraj dobro razloţiti,
- naštevamo s pomočjo oznak (na primer - ) in ne vse v eni vrsti, - izogibamo se pisanju v stolpce ter ozkemu robu,
- besedilo je poravnano le na levi strani, med odstavki je presledek in na eni strani naj ne bo preveč zapisanega,
- strani oštevilčimo,
- s slikami (fotografijami, z risbami, znaki) ponazorimo besedilo, v enem besedilu uporabimo eno vrsto slik in za isto stvar vedno uporabimo isto sliko,
- na naslovno stran lahko postavimo evropski znak za lahko berljivo in razumljivo besedilo,
- v slovenščini pišemo lahko berljiva in razumljiva besedila z velikimi tiskanimi črkami.
Pravila za informacije v elektronski obliki:
- Upoštevamo splošna pravila in pravila za pisne informacije, - osebe z MDR prosimo, da spletno stran preizkusijo,
- lahko dodamo bralnik zaslona,
- izogibamo se uporabi tistih programov ali slik, ki bi lahko povzročili, da je spletna stran (predvsem na starejših računalnikih) počasna in teţje dostopna,
- domača stran predstavi vsebino in na njej so zapisani telefonska številka, poštni in elektronski naslov osebe, na katero se lahko obiskovalec strani obrne. Ko
15
se premikamo po strani, naj bo domača stran vedno dostopna le z enim klikom, navigiranje mora biti enostavno,
- na glavni navigacijski vrstici naj ne bo več kot 8 naslovov in na vsaki strani naj bodo ikone za prejšnjo, naslednjo in domačo stran,
- miška na spletni strani naj bo velika in vključena mora biti moţnost povečanja pisave,
- na zaslon damo malo informacij in jih uredimo tako, da se za branje po zaslonu ni potrebno pomikati levo ali desno, vključene naj ne bodo nikakršne animacije,
- povezave podčrtamo in povemo, kakšne informacije tam najdemo,
- zgoščenko pripravimo tako, da bo delovala v vseh računalniških programih ter jo opremimo z lahko berljivimi in razumljivimi navodili za uporabo.
Pravila za video informacije:
- Videoposnetek naj bo enostaven, govor počasen in čist ter brez mešanja hitrega in počasnega gibanja,
- priporočljivo trajanje posnetka je med 20 in 30 minut, - razloţimo spremembo kraja snemanja
- ovitek za DVD je pripravljen po pravilih za pripravo pisnih informacij,
- pri uporabi podnapisov upoštevamo pravila za pisne informacije: ločeni morajo biti od ozadja ter vidni dovolj časa, da jih bralci preberejo.
Pravila za zvočne informacije:
- Jasen, razločen in počasen govor brez naglasa in s primerno jakostjo, - čist zvok, brez motenj in šumov v ozadju, naenkrat govori samo en govorec, - izogibanje oglasom,
- moški glas naj bere moški, ţenskega ţenska, otroškega otrok.
6.2.2 Slovenska pravila
Slovenska pravila lahkega branja so pripravile D. Haramija, T. Knapp in S. Fuţir in jih objavile v knjigi Lahko je brati: Nasveti za lahko branje v slovenščini – pravila (2019).
Pregled pravil za lahko branje v slovenščini (prav tam):
Pisava:
- Ustrezna pisava nima repkov, črke pa so zapisane enako, kot bi bile zapisane ročno (na primer črka g). Takšne pisave so arial, liberations sans in druge, pa tudi tiresias, ki je nastala za slabovidne oseb in je brezplačno dostopna na internetu, vendar nima šumnikov,
- velikost pisave naj bo vsaj 14,
- uporaba velikih ali malih tiskanih črk je odvisna od ciljne skupine. Velike uporabimo takrat, ko bralci ne poznajo malih tiskanih črk,
- uporaba večjega razmika (za pribliţno pol točke večji) med črkami in besedami,
16
- uporaba pokončne (ne leţeče) pisave in navadne pisave namesto pisave s sencami, z robovi ali podčrtane pisave.
Besede:
- Uporaba slovenskih besed, izogibanje tujkam,
- uporaba laţjih besed in besed, ki se pogosteje uporabljajo. Če uporabimo teţjo besedo, vključimo razlago s primeri,
- uporaba iste besede za neko stvar,
- uporaba kratic samo, kadar so nujne, in ne uporabljamo krajšav,
- previdnost pri uporabi zaimkov, ker je včasih teţko razumeti, na koga ali kaj se nanaša,
- previdnost pri uporabi pomanjševalnic, ker se lahko slišijo otročje. Pri besedilu za odrasle smo pozorni, da ne uporabljamo otroških besed, ker lahko branje ni otročje branje,
- dovoljena je uporaba pogovornih besed.
Povedi in stavki:
- Vsak stavek je v svoji vrstici, stavki naj bodo krajši in na koncu morajo imeti končno ločilo,
- beseda mora vedno ostati cela, je ne delimo, - ne uporabljamo prispodob,
- neposredno nagovorimo ljudi, torej pišemo, kot bi se z njimi pogovarjali, - uporaba trdilnih povedi in tvornega načina.
Števila:
- Preverimo, kaj bralci bolje razumejo. Števila do 10 lahko pišemo z besedo ali s številko,
- večmestna števila so teţje razumljiva (2 107 307 raje zapišemo kot več kot dva milijona),
- odstotki so teţko razumljivi (60 % raje zapišemo kot več kot polovica).
Besedila:
- Vedeti moramo, kdo je ciljna skupina, za koga pišemo, - dodajamo potrebne informacije,
- besedilo naj bo kratko, če je zelo dolgo, ga razdelimo na več delov, - jasen naslov,
- izberemo pomembne informacije in jih damo na začetek besedila, lahko jih odebelimo,
- besedila so poravnana levo,
- pripovedujemo po vrsti, vse informacije o neki stvari zdruţimo, - naštevamo v vrsticah, pred katerimi uporabimo dvopičje, - na listu naj bo prazen prostor,
17 - besedilo v stolpcih je teţje za branje,
- uporabimo večji prostor med vrsticami, naj bo vsaj eno točko in pol, - uporabimo večji prostor med odstavki (pribliţno tri točke),
- strani oštevilčimo,
- ne uporabljamo simbolov, namesto v narekovajih govor zapišemo odebeljeno, - teţke stvari razloţimo v besedilu, ne uporabljamo opomb,
- tabele in grafe razloţimo,
- uporabimo prazno ozadje in temne črke na svetlem, kremnem ozadju.
Slike:
- Uporabljamo fotografije, risbe, znake (piktograme), lahko pa uporabimo samo slike,
- slike vključimo pod besedilo ali ob njem in jih poravnamo desno od besedila, pomembno je, da slika predstavlja tisto, o čemer govori besedilo,
- uporabimo primerne slike (otroške za otroke in odrasle za odrasle), - slike naj bodo jasne, lahko so barvne ali črno-bele,
- slike pred uporabo preverimo pri bralcih.
Objava:
- Pred objavo besedilo preberejo testni bralci in strokovnjaki, pomembno je timsko delo,
- tiskamo ga na navaden, fotokopirni papir, ki se ne blešči, njegov format naj bo A4 ali A5,
- po moţnosti natisnemo črne črke na papir kremne barve,
- če pripravljamo knjigo, naj bo papir debelejši, saj se ne strga tako hitro, njene platnice naj bodo debele,
- debelo knjigo razdelimo v dve krajši knjigi,
- pri pripravi časopisa naj ima vsak članek vsaj eno sliko, ki je ločena od besedila,
- pri izdelavi brošure se izogibamo zgibankam, pripravimo na sredini speto brošuro ali večji letak,
- pri zvočnih posnetkih mora biti govor razločen, čist, počasen in s premori, naenkrat naj govori samo ena oseba,
- pri video posnetkih mora biti gibanje razločno, glas v ozadju opisuje dogajanje na posnetku, lahko je opremljen tudi s podnapisi, ki so ločeni od ozadja, ali z zvočnim opisom,
- na spletnih straneh dodamo bralnik zaslona, kratek film, iskalnik in gumb, s katerim lahko spremenimo velikost črk in barvo zaslona.
Če besedilo upošteva slovenska in evropska pravila, lahko uporabimo zanj oba znaka, vsak mora biti velik vsaj 1 centimeter (Haramija, Knapp in Fuţir, 2019).
18
6.2.3 Razlike med evropskimi in slovenskimi pravili
Slovenska pravila izhajajo iz evropskih, a so prilagojena za slovenski jezik in za potrebe slovenskih bralcev z motnjami v duševnem razvoju.
Pisava
V evropskih pravilih je zapisano, da se v rabi velikih in malih črk za zapis besedila upoštevajo potrebe bralcev, vendar je dopisano, da se v slovenščini uporabljajo izključno velike tiskane črke. Slovenska pravila, napisana kasneje, pa dovoljujejo uporabo obojih tiskanih črk. D. Haramija in T. Knapp (2019) razloţita, da so bile od izdaje evropskih smernic te uporabljene za testiranje pri bralcih. Ugotovili so, da so bralci sicer pogosteje izbrali velike tiskane črke, ker se jim je to zdelo varneje, vendar se je kasneje izkazalo, da bralci, ki znajo brati velike in male tiskane črke, berejo male tiskane črke hitreje in bolj tekoče.
Znak
V sklopu projekta Pathaways II je bil pripravljen znak za lahko branje, s katerim označimo dokument, ki je bil pripravljen v skladu z evropskimi smernicami. Njegova uporaba je brezplačna in ga lahko uporabljamo vsi. Dostopen je na spletni strani easy-to-read.eu/european-logo, kjer so zapisana tudi pravila: znak mora biti velik vsaj 15 mm, lahko ga uporabimo samo, če smo upoštevali evropska pravila in če ga je prebrala vsaj ena oseba z motnjami v duševnem razvoju in ga razumela (How to use European easy-to-read logo?, 2016).
Slika 1: Evropski znak za lahko branje (© European Easy-to-Read Logo: Inclusion Europe. More information at www.easy-to-read.eu)
V Sloveniji so v okviru projekta Lahko je brati pripravili slovenski znak. Tega lahko uporabimo, če smo pri pripravi besedila upoštevali slovenska pravila. Znak je brezplačen in dostopen na spletni strani zavoda Risa. Če besedilo upošteva pravila tako evropskih kot slovenskih smernic, lahko uporabimo oba znaka, pri čemer mora biti slovenski velik vsaj 1 centimeter (Haramija, Knapp in Fuţir, 2019).
Slika 2: Slovenski znak za lahko branje (© Slovenski znak za lahko branje: Lahko je brati.)
Teţavnost
V Sloveniji je lahko branje razdeljeno na štiri stopnje. V evropskih pravilih stopnje niso zapisane, saj jih vsaka drţava lahko opredeli, upoštevajoč svoje potrebe.
19
6.3 Stopnje in znaki
V Sloveniji so opredeljene štiri stopnje lahkega branja za odrasle. Vsaka je označena s svojo barvo in z oznako, opredeljeni so tudi kazalniki, s katerimi informacijo ustrezno uvrstimo. Prva stopnja je čutilno branje, druga je zelo lahko branje, pri tretji stopnji upoštevamo vsa navodila za lahko branje, pri četrti so povedi lahko še daljše in sestavljene iz več stavkov. Tako kot za odrasle je tudi za otroke z MDR besedila potrebno prilagajati, pri čemer izberemo tista, ki so primerna njihovi starosti.
(Haramija, Knapp in Fuţir, 2019).
Razlaga stopenj (po Haramija in Knapp, 2019):
Prva stopnja je označena z modro knjigo, na kateri je narisana roka, in oznako 1. Gre za multisenzorni pristop, ki je primeren za ljudi, ki ne znajo brati in teţje berejo s slik.
Informacije so predstavljene brez zapisanih besed s konkretnimi, tipnimi stvarmi, vključujejo čute vida, zvoka, dotika, vonja in gibanja, delno so vključene slike. Primer so knjige v vreči.
Drugo stopnjo označujeta dve zeleni knjigi in oznaka 2. Vsebuje malo ali nič besedila, ki je zapisano z velikimi ali malimi tiskanimi črkami. Povedi so enostavčne, vsaka je zapisana v svoji vrsti in jo sestavlja manj kot pet besed. Besedilo je poenostavljeno, zelo preprosto za razumevanje, uporabljen je lahko dvogovor, vključenih je veliko slik ali drugega ilustrativnega gradiva. Primeri zanjo so plakati, oznake za evakuacijsko pot in prometni znaki.
S tremi rumenimi knjigami in oznako 3 je označena tretja stopnja. Na tej stopnji so besedilo in slike vključeni uravnoteţeno. Besedilo je zelo enostavno, povedi so ţe večstavčne, vendar je vsak stavek še vedno napisan v svoji vrsti in vsebuje največ sedem besed. Pri pisanju uporabljamo piko, klicaj, vprašaj, vejico, dvogovor. Če uporabimo zahtevnejše slikovno gradivo, lahko besedilo uvrstimo v drugo stopnjo.
Četrta stopnja je označena s štirimi rdečimi knjigami in oznako 4. Namenjena je bralcem začetnikom in samostojnim bralcem. Zapis je v malih tiskanih črkah, povedi so večstavčne, daljše in zahtevnejše, v stavku je lahko deset besed in več, v povedi do dvajset. Uporabljeno je lahko tudi dvopičje. Če besedilo vključuje več slikovnega gradiva kot besedila, ga lahko uvrstimo v tretjo stopnjo.
7. PRIPRAVA LAHKEGA BRANJA
V okviru projekta Pathaways II za izobraţevanje oseb MDR so pripravili dokument Ne pišite za nas brez nas – sodelovanje ljudi z MDR pri pisanju lahko berljivih in razumljivih besedil. Prevedli sta ga iz angleščine dr. Katja Vadnal in Zveza Soţitje, v njem pa sta predstavljena dva načina pisanja lahko berljivih in razumljivih besedil.
Prvi način je, da besedilo napišemo neposredno v lahko berljivi in razumljivi obliki, drugi pa, da ga v lahko berljivo in razumljivo obliko prevedemo (Vadnal in Zveza Soţitje, b. d.). Kadar pišemo avtorsko delo ali ko z bralci sodelujemo od začetka, ga
20
lahko pripravimo na prvi način, na drugega pa v primeru, ko sami pripravimo izhodiščno besedilo in z bralci sodelujemo po tem (Haramija in Knapp, 2019).
V lahko branje sodi tudi slikovno gradivo, ki nebesedno opiše besedilo. Dopolnjevati mora besedilo in biti smiselno postavljeno. Za nekatere bralce je tudi lahko branje prezahtevno, vendar lahko vsebino vsaj malo razumejo, če jo ustrezno dopolnjujejo slike, fotografije, simboli (Barrow idr., 2011).
7.1 Pisanje v lahko berljivi in razumljivi obliki
K. Vadnalova in Zveza Soţitje (b. d.) zapišeta štiri korake za pisanje in preizkušanje besedila v lahko berljivi in razumljivi obliki:
1. korak: osebe z MDR naj sodelujejo pri izbiri vsebine; vprašamo jih lahko po potrebi po določenih informacijah, opazujemo, kaj jih zanima, vključimo se v odbore, ki o tem razmišljajo in odločajo.
2. korak: z osebami z MDR se pogovorimo o vsebini: kaj naj vključuje in kako jo bomo predstavili - glavno je, da bo nastalo besedilo z informacijami zanje koristno.
3. korak: prvi osnutek pripravijo osebe z MDR ali strokovnjaki z osebami z MDR ali zgolj strokovnjak. Odločitev za eno od teh izbir pogojujejo teţavnost snovi, izkušnje strokovnjakov in oseb z MDR, njihovi medosebni odnosi, razpoloţljivost časa in denarja.
4. korak: osebe z MDR pregledajo in popravijo prvi osnutek.
S testnimi bralci torej skupaj beremo originalno besedilo, se sproti pogovarjamo, kako kaj razumejo, česa ne razumejo, in ga sproti prirejamo. Ta način priprave traja dalj časa (Haramija in Knapp, 2019).
7.2 Prevajanje v lahko berljivo in razumljivo obliko
V literaturi se uporablja tako izraz prevajanje kot tudi prirejanje v lahko berljivo besedilo. V SSKJ zasledimo naslednji pomen besede prevajanje: »Izraţanje, podajanje pisanega ali govorjenega besedila enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika«, in razlago pod prirejati: »Delati vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen« (SSKJ, b. d.). Prav zaradi tega sem se odločila uporabiti tiste izraze, ki so jih uporabljali avtorji del, iz katerih sem izhajala in na katere so se nanašali deli moje naloge. Starejša literatura večinoma uporablja besedo prevajanje, v novejši pa je bolj prisoten izraz prirejanje.
K. Vadnalova in Zveza Soţitje (b.d.) navedeta dve moţnosti prevajanja, obe pa je potrebno na koncu preizkusiti. Prva moţnost je, da besedilo pripravijo strokovnjaki in ga osebe z MDR le preizkušajo, druga pa, da oboji sodelujejo od začetka, preberejo originalno besedilo in ga nato prevedejo v lahko berljivo in razumljivo obliko (prav tam).
21
Ker v novejši literaturi pogosteje najdemo izraz prirejati, D. Haramija in T. Knapp (2019) zapišeta navodila za prirejanje (in ne prevajanje) besedila v lahko branje. Ta so enaka tistim, pri katerih je bil poprej uporabljen izraz prevajanje.
7.3 Uporaba slikovnega gradiva
Kot je ţe prej omenjeno, je tudi slikovno gradivo lahko branje. V Sloveniji prva stopnja lahkega branja ne vsebuje napisanih besed, temveč samo slikovno gradivo (Haramija in Knapp, 2019). Enako kot pri besedilu uporabljamo glede na ciljno skupino starosti primerne slike. Tudi pri njihovi uporabi smo pozorni, da ne uporabimo otročjih oziroma otroških slik, v primeru, da lahko branje pripravljamo za odrasle. Slika dopolnjuje določen del besedila, pojem ali idejo, iste slike v gradivu morajo imeti isti pomen (Barrow idr., 2011).
Slikovno gradivo in simboli so eni izmed pomembnih faktorjev razumevanja besedila.
Z njimi je besedilo bolj dostopno še posebej tistim, ki berejo s teţavo in si pri razumevanju branja pomagajo tudi s slikami. Pozorni moramo biti, da jih ne uporabimo preveč in doseţemo nasproten učinek (Challoner, 1999 v Hurtado, Jones in Burniston, 2014). Vse smernice priprave lahkega branja določajo, da mora slikovno gradivo dopolnjevati napisano besedilo. Nekatere dodatno predlagajo, da mora biti poravnano na levi rob. Ilustracije, slike in fotografije, ki prikazujejo informacije nazorno, so najprimernejše. Na medicinskem področju se je izkazalo, da je besedilo s slikami bolj dostopno in laţje razumljivo za posameznike s slabšo pismenostjo in brez motenj v duševnem razvoju (Dowse in Ehlers, 1998, Katz idr., 2006 v Hurtado, Jones in Burniston, 2014).
7.4 Preizkušanje besedila
Besedila so napisana za osebe z MDR in zato so oni tisti, ki najbolje vedo, kaj potrebujejo, kaj razumejo in česa ne (Vadnal in Zveza Soţitje, b. d.). Naše vodilo je, da bo besedilo razumljivo in berljivo. V bistvu so testni bralci v vlogi strokovnjaka in svetovalca. Zato je dobro, da ciljni bralci sodelujejo pri pripravi gradiva, četudi včasih ni mogoče, da bi sodelovali pri celotnem procesu priprave. V tem primeru je nujno, da sodelujejo vsaj pri končnem testiranju gradiva, ker ga morajo preveriti. Preverijo tako razumljivost in berljivost besedila kot tudi ustreznost slikovnega materiala. Na začetku jim predstavimo namen gradiva, ki ga pripravljamo, ter naša pričakovanja. V kolikor bo delo plačano, se o plačilu dogovorimo na začetku. Če je delo prostovoljno, jih vprašamo, če so vseeno pripravljeni sodelovati (Haramija in Knapp, 2019). Bralce prosimo, da izpostavijo teţje razumljive besede, besedne zveze in dodatne pripombe, ki jih še morebiti imajo. Besedilo preizkusimo v skupini, ki je sodelovala pri nastajanju, in v skupini, ki ni sodelovala pri njem, ker imajo testni bralci iz obeh skupin različne izkušnje, mnenja in ideje. Postavljamo vprašanja odprtega tipa, s katerimi lahko ugotovimo, ali in kako so besedilo razumeli. Lahko ga preizkusimo tudi z osebami z MDR, ki ne znajo brati, in sicer tako, da jim ga sodelujoči preberejo (Vadnal in Zveza Soţitje, b. d.).
