UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
ANJA SMREČNIK
Poročanje javne in komercialne televizije o šolanju na daljavo v času epidemije virusa covid-19 v Sloveniji
»Šolanje na daljavo traja že več kot eno leto.«
Zaključno delo
Ljubljana, 2021
2
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
ANJA SMREČNIK
Poročanje javne in komercialne televizije o šolanju na daljavo v času epidemije virusa covid-19 v Sloveniji
»Šolanje na daljavo traja že več kot eno leto.«
Zaključno delo
Mentor: doc. dr. Igor Vidmar Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Sociologija
Ljubljana, 2021
3
ZAHVALA
V prvi vrsti se za pomoč in potrpežljivost pri pripravi zaključnega dela zahvaljujem svojemu mentorju doc. dr. Igorju Vidmarju. Hvala za vse usmeritve, mnenja in komentarje, ki so zaključnemu delu podali svojo končno obliko.
Hvala tudi referatu Filozofske fakultete in tajnici Oddelka za sociologijo za pomoč pri tehničnih težavah in podajanju odgovorov na vsa zastavljena vprašanja. Hvala tudi lektorici Teji za vso pomoč pri urejanju naloge.
Iz srca se zahvaljujem svoji družini in fantu za vso podporo in bodrenje v času pisanja zaključnega dela in študija. Hvala tudi sošolkama Hani in Nini, ki sta podajali svoja mnenja o zapisih in mi vedno stali ob strani.
4
IZVLEČEK
V zaključnem delu se osredotočam na aktualno problematiko šolanja na daljavo, ki ga je sprožila epidemija virusa covid-19 in traja že več kot eno leto. Javna RTV Slovenija in komercialna POP TV vsaka na svoj način poročata o dotični problematiki. Osrednji sta zagotovo večerni informativni oddaji Dnevnik TV Slovenija in 24 ur POP TV, ki si ju ogleda največ ljudi. Hkrati televizijski hiši producirata različne pogovorne in informativne oddaje ter rubrike v oddajah, ki se posvečajo bolj poglobljenemu poročanju o problemu, problematizirajo ter soočajo mnenja različnih akterjev, ki so vključeni v proces šolanja na daljavo. Kot primer lahko navedem oddaje Tarča, Preverjeno, Studio City, Odmevi, 24 ur Zvečer in rubrike znotraj oddaj, kot sta Inšpektor in Fokus, ki ju spremljamo v oddaji 24 ur. Že teorija medijev je opozorila na razlike med javno in komercialno televizijo, ki pa bi jih rada potrdila tudi v praksi.
Glavni namen zaključnega dela je poglobljena primerjalna vsebinska analiza navedenih informativnih oddaj Dnevnik in 24 ur ter nekaterih drugih pomembnih rubrik in oddaj, ki se predvajajo na javni in komercialni televiziji. S spremljanjem oddaj v obdobju treh mesecev (od 31. marca do 30. junija 2021) ter spremljanjem rubrik v oddajah in posebnih oddaj v šolskem letu 2020/21 sem skušala ugotoviti, kakšne razlike se pojavljajo med prispevki javne in komercialne televizije. Da se slednje res pojavljajo, sem potrdila in s pomočjo analize tudi utemeljila. Ugotovila sem, da se razlike pojavljajo v načinu podajanja informacij in v uredniškem naboru gostov, ki so povabljeni v oddaje oz. podajo svoje izjave v prispevkih. Utemeljila sem pomen posebnih oddaj in rubrik za poročanje o šolanju na daljavo, hkrati sem predstavila, na kakšen način in koliko novinarji v poročanje vključujejo vzgojno-izobraževalne ustanove po celotni vertikali.
Ključne besede: šolanje na daljavo, javna televizija, komercialna televizija, poročanje medijev, epidemija virusa covid-19
5
ABSTRACT
In the final thesis, I focus on the current issue of distance learning, which was triggered by the covid-19 epidemic and has been going on for more than a year. Public RTV Slovenia and commercial POP TV report on the issue in their own way. The main news broadcasts are certainly the evening news broadcast Dnevnik, screened on TV Slovenia, and the 24 ur, screened on POP TV, which have the most viewers. At the same time, these two television networks produce various talk and informative shows and sections in the shows, which are dedicated to more in-depth reporting on the issue by problematizing and confronting opinions of various actors involved in the process of distance learning, such as Tarča, sections Inšpektor and Fokus, Preverjeno, Odmevi, 24 ur Zvečer and Studio City.
Differences between public and commercial television have been noticed in theory but need to be confirmed in practice.
The main purpose of the final thesis is an in-depth comparative content analysis of the above-mentioned informative broadcasts Dnevnik and 24 ur and some other important sections and shows that are broadcasted on public and commercial television. By monitoring the broadcasts over a period of three months (from March 31 to June 30, 2021) and also sections in the shows and special broadcasts during the entire school year 2020/21, I tried to find out what differences occur between the public and commercial television programmes. I confirmed and substantiated the occurrence of the latter by the help of the analysis. I established that the differences occur in the way of presenting the information and by guests who are invited to the shows or give their statements in contributions. I substantiated the importance of the special broadcasts and sections in the shows that report on distance learning, at the same time I presented in what way and to what extent journalists include educational institutions across the vertical in their reporting.
Key words: distance learning, public television, commercial television, media reporting, covid-19 epidemic
6
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 8
2. TEORETSKI DEL ... 10
2.1. JAVNA IN KOMERCIALNA TELEVIZIJA V SLOVENIJI ... 11
2.1.1. JAVNA TELEVIZIJA: TV SLOVENIJA ... 11
2.1.2. DNEVNIK ... 14
2.1.3. KOMERCIALNA TELEVIZIJA: POP TV ... 14
2.1.4. 24 UR ... 16
2.2. IZOBRAŽEVANJE V SLOVENIJI... 17
2.2.1. ŠOLANJE NA DALJAVO V ŠOLSKEM LETU 2020/21 ... 20
3. EMPIRIČNI DEL ... 23
3.1. OPIS METODOLOGIJE... 23
3.2. DNEVNIK IN 24 UR ... 23
3.2.1. APRIL 2021 ... 24
3.2.2. MAJ 2021... 27
3.2.3. JUNIJ 2021 ... 28
3.3. POSEBNI RUBRIKI ODDAJE 24 UR: FOKUS IN INŠPEKTOR ... 29
3.4. ODDAJA TARČA ... 31
3.4.1. 12. november 2020... 32
3.4.2. 4. februar 2021 ... 34
3.5. ODDAJA PREVERJENO ... 37
3.6. ODDAJA STUDIO CITY ... 37
3.7. ODDAJA ODMEVI ... 39
3.8. ODDAJA 24 UR ZVEČER ... 41
4. SKLEP ... 43
5. VIRI IN LITERATURA ... 49
7
KAZALO SLIK
Slika 1: Vzgojno-izobraževalni sistem v Sloveniji (VIR: https://www.eurydice.si/) ... 19
Slika 2: Model osnovnošolskega izobraževanja v šolskem letu 2020/21 ... 20
Slika 3: Model srednješolskega izobraževanja v šolskem letu 2020/21 ... 20
Slika 4: Prikaz vladnega semaforja ukrepov v oddaji Dnevnik ... 24
Slika 5: Prispevki o šolanju na daljavo v oddaji Dnevnik in 24 ur v mesecu maju 2021 .. 28
Slika 6: Prikaz rezultatov NPZ-ja v oddaji 24 ur ... 28
Slika 7: Sestava omizja v novembrski oddaji Tarča ... 32
Slika 8: Poročanje o ključnih dogodkih povezanih s šolanjem na daljavo v oddaji Odmevi ... 40
8
1. UVOD
»Šolanje na daljavo traja že več kot eno leto.«1
Zgoraj je zapisana izjava novinarke, ki je v informativni oddaji 24 ur na POP TV poročala o šolanju na daljavo. Lahko si mislimo, koliko prispevkov so na to temo v več kot letu dni pripravili novinarji in novinarke. Šolstvo se v takšni situaciji nikoli prej ni znašlo, zato so bili tovrstni prispevki toliko bolj pomembni in spremljani. Hkrati pa lahko razmišljamo, o čem so pisali, na kakšen način, komu so v uredništvih dali glas ali ne, koliko pozornosti so šolanju na daljavo sploh namenili. Ravno ta vprašanja so bila zame pri pisanju zaključnega dela ključnega pomena.
Pod drobnogled sem vzela poročanje medijev o šolanju na daljavo. V teoretskem uvodu se osredotočam predvsem na razlike, ki jih v teoriji medijev zasledimo med javno in komercialno televizijo. Hkrati ne smemo pozabiti niti na pomen samega izobraževanja in trenutno situacijo šolanja na daljavo, s katero se soočamo.
V empiričnem delu predstavljam primerjalno analizo dveh osrednjih slovenskih informativnih oddaj, oddaje Dnevnik TV Slovenija in 24 ur POP TV. Preučila sem tri mesece poročanja na temo šolanja na daljavo v prispevkih omenjenih oddaj in jih nato med sabo primerjala. Želela sem ugotoviti, kako se v praksi kažejo razlike v poročanju med javno in komercialno televizijo, ki jih navaja teorija medijev in sem jih predstavila v teoretskem delu. Hkrati sem svojo analizo razširila na nekatere posebne rubrike znotraj oddaj ter pogovorne in informativne oddaje, ki se predvajajo na komercialni televiziji POP TV (24 ur Zvečer, Preverjeno ter rubriki Fokus in Inšpektor) in javni Televiziji Slovenija (Tarča, Odmevi in Studio City).
Pred začetkom pisanja zaključnega dela sem si zastavila raziskovalna vprašanja, na katera poskušam odgovoriti. Moje temeljno raziskovalno vprašanje je, kako javna in komercialna televizija poročata o šolanju na daljavo.
Glavno raziskovalno vprašanje bom razdelila na naslednje problemske sklope:
1 Navedeni citat sem si spomladi 2021 izpisala ob spremljanju oddaje 24 ur. Točnega datuma žal nimam zabeleženega.
9
1. Kako mediji poročajo o šolanju na daljavo? Ali gre za pregled področja in vzpostavljanje širše slike ali izpostavljajo zgolj določene tematike, ki ne zadostujejo za celostno informiranost o problemu?
2. Katerim temam dajejo mediji prednost pri poročanju o šolanju na daljavo?
3. Kdo so govorniki oziroma gostje v prispevkih o šolanju na daljavo?
4. Ali mediji soočajo različne akterje, ki so udeleženi v procesu vzgoje in izobraževanja, in v kolikšni meri to počnejo?
5. Kakšen pomen imajo posebne rubrike v oddajah, kot sta rubrika Fokus v oddaji 24 ur (POP TV) in oddaja Tarča (TV Slovenija), kjer poročajo o šolanju na daljavo in soočajo govornike z različnimi mnenji?
6. Ali mediji posvečajo dovolj pozornosti izobraževalnemu procesu v vseh vzgojno- izobraževalnih ustanovah?
10
2. TEORETSKI DEL
Človek je družbeno in družabno bitje, ki ima izrazito potrebo po vključenosti v skupnost.
Zanima ga, kaj se v skupnosti dogaja in kateri so tisti dogodki, ki mu pritičejo. Zato se ob pomembnih dogodkih doma in po svetu, o katerih je informiran prek medijev in zlasti televizije, počuti vključenega v celotno dogajanje (Košir in Ranfl, 1996: 23).
Kakor je zapisala Hannah Arendt, nam »(p)risotnost drugih, ki vidijo, kar mi vidimo, in slišijo, kar mi slišimo, […] zagotavlja realnost sveta in nas samih« (Arendt, 1986, citirano po Košir in Ranfl, 1996: 23). Slednje je v času množičnih medijev nekaj čisto preprostega.
Z vso sodobno tehnologijo se lahko novice s celega sveta zelo hitro sestavijo v eno celoto.
Tako lahko iz udobnega fotelja na ekranu spremljamo dogodke s celega sveta. »Gledamo srečanja državnikov na vrhu, poslušamo papeža, vrhunski športniki se borijo tudi za nas, medijske zvezde se slačijo pred našimi očmi … Vesolje se krči v prostor, ki ga obvladamo«
(prav tam, str. 23). O slednjem piše tudi Luthar, ki poudarja, da so tovrstni prenosi dogodkov tisto, čemur rečemo »dobra televizija«, saj nam omogočijo dostop do realnega sveta (Luthar, 1992: 17).
»Zametki televizije segajo v čas razvoja radia, gibljive slike, fotografije, katodne cevi in elektronske kamere; eksperimentalno predvajanje pa se je začelo sredi 20-ih let 20. stoletja v Združenih državah Amerike, takratni Sovjetski zvezi, Nemčiji in na Madžarskem«
(McQueen, 1998, citirano po Laban, 2007: 21).
Televizija se je skozi zgodovino izkazala kot izjemno učinkovit medij, saj gledalca pritegne v svojo navidezno resničnost. Z vidom in sluhom lahko posameznik doživlja prikazane podobe, s tem pa dobi občutek, da je prisoten na dogodkih na ekranu (Košir in Ranfl,1996:
43). Televizija sicer ni niti edina niti prva proizvajalka vsakdanjosti, je pa ena izmed glavnih (Vogrinc, 1995: 153).
Tehnološke inovacije so skozi stoletja prihajale v valovih (Briggs in Burke, 2005: 258).
Lahko bi rekli, da je bila do konca 20. in začetka 21. stoletja televizija dominanten medij.
Njena funkcija se je z novimi mediji (predvsem internetom in razmahom družbenih omrežij) začela izgubljati. V obdobju, ko je se je začel razvoj komunikacijskih tehnologij, je internet požel slavo in presenetil svet (prav tam, str. 303). »Hitra rast svetovnega spleta je zasenčila veliko drugih plati v zgodovini medijev […]« (prav tam, str. 307). Dejstvo je, da so nove tehnologije spremenile način posredovanja informacij širši javnosti in hkrati
11
način njihove uporabe. Dandanes se veliko ljudi poslužuje branja časopisa na računalniku oz. spletu, prav tako lahko prek njega poslušamo radio, gledamo televizijo, pošiljamo in sprejemamo pošto (e-pošta), ustvarjamo nove vire informacij ali slednje iščemo (Bašić Hrvatin in Prpič, 2005: 370). Televizijo in njene oddaje danes že nadomeščajo oddaje na zahtevo oz. ogled oddaj za nazaj.
2.1. JAVNA IN KOMERCIALNA TELEVIZIJA V SLOVENIJI
V Sloveniji lahko na področju televizije posebej izpostavimo dve pomembni televizijski hiši: Televizijo Slovenija, ki spada pod okrilje RTV Slovenija, in POP TV, ki ga upravlja medijska hiša Pro Plus. Vogrinc zapiše, da sta oddaji Dnevnik, ki jo pripravljajo novinarji in novinarke Televizije Slovenije, in 24 ur, ki jo pripravljajo na POP TV, oddaji, ki sta izmed vseh slovenskih dnevnoinformativnih medijev deležni največ pozornosti (Vogrinc v Prpič, 2009: 7). V času pojava komercialne televizije se je javna televizija znašla pred
»[..] zahtevami po večji gledanosti in s tem pred komercializacijo programa […]« (Laban, 2007: 25). Razlike med javno in komercialno televizijo so kljub letom, ki so minila, odkar se je monopol javne televizije sesul, še vedno vidne. V nadaljevanju predstavljam ključne informacije o obeh televizijskih postajah in prikazujem razlike, ki se med njima
pojavljajo.
2.1.1. JAVNA TELEVIZIJA: TV SLOVENIJA
V osemdesetih letih 20. stoletja je bila Slovenija del Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). V slednji je delovalo kar nekaj republiških radiodifuznih ustanov, vse pa so bile povezane v »[…] poslovno skupnost radiodifuznih organizacij Jugoslovansko radiotelevizijo (JRT)« (Prpič, 2009: 34). Tedaj je Televizija Ljubljana oddajala dva televizijska programa (prav tam, str. 35). Šele po osamosvojitvi smo Slovenci dobili Televizijo Slovenija. Na organizacijo medijskega področja je Republika Slovenija posegla šele leta 1994 s sprejemom dveh novih zakonov. To sta bila Zakon o javnih glasilih in Zakon o Radioteleviziji Slovenija. S tem se je Slovenija osvobodila zakonov, ki so bili podedovani od prejšnje skupne državein začela z oranjem novega medijskega polja(prav tam, str. 36).
Prvo oddajanje Televizije Slovenija smo zabeležili leta 1957, redno oddajanje poskusnega programa iz televizijskega studia v Ljubljani pa se je začelo 11. septembra 1958. Redno oddajanje televizijskega programa sledi od 28. novembra 1958 naprej (RTV Slovenija, b.
d.).
12
RTV Slovenija je javni servis, ki po definiciji »[…] zagotavlja dostop javnosti do množičnih komunikacijskih kanalov, služi javnemu interesu, oblikuje, odpira in vzdržuje prostor javne razprave« (Bašić Hrvatin, 2002: 13). Lahko bi dodali, da je ključna in temeljna funkcija javnega servisa služenje javnemu interesu (prav tam).
RTV Slovenija združuje radijski in televizijski program, pri čemer Televizija Slovenija pripravlja vsebine za tri nacionalne programe (TV Slovenija 1, TV Slovenija 2 in TV Slovenija 3) ter dva regionalna programa (TV Koper/Capodistria in TV Maribor) (RTV Slovenija, b. d.). Kot navajajo na svoji spletni strani, Televizija Slovenija »[…] zagotavlja kakovostne in verodostojne vsebine za raznoliko občinstvo, tudi za posebne ciljne skupine, kot so narodnostne manjšine, etnične skupnosti, ljudi z različnimi oblikami invalidnosti in druge« (prav tam). Pod okriljem RTV Slovenija deluje tudi spletna platforma Multimedijski center RTV Slovenija (MMC), ki ob drugih vsebinah omogoča tudi ogled oddaj na zahtevo. Ustanovljen je bil leta 2001 (RTV SLO MMC, b. d.). Platforma »[…]
ustvarja, prilagaja in posreduje vsebine za spletno mesto rtvslo.si, teletekst in multimedijske aplikacije, objavlja vsebine na družbenih omrežjih ter podnaslavlja za gluhe in naglušne. Pripravlja tudi TV-program Infokanali« (prav tam). Na spletni strani lahko dostopamo do vseh oddaj in prispevkov, ki so bili predvajani na vseh programih Televizije Slovenija in na vseh radijskih postajah Radia Slovenija.
Leta 1994 je državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o Radioteleviziji Slovenija, v katerem je jasno določeno, kakšne vsebine se lahko pripravljajo, koliko jih je, določeno je tudi, da na programih RTV Slovenija ni dovoljena verska in politična propaganda, v enem izmed členov je podrobneje opisan tudi Svet RTV Slovenija, način imenovanja generalnega direktorja itd. Med drugimi je določeno tudi, da mora t. i. nacionalni program »[…]
pokrivati ozemlje, kjer živi najmanj 90 odstotkov prebivalstva Republike Slovenije, oziroma 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, kadar gre za narodnostni program« (Zakon o RTV Slovenija, 2005).
Na tem mestu se že lahko vprašamo o občinstvu, ki spremlja programe RTV Slovenija.
Javni servisi svojega občinstva nikakor ne morejo pojmovati kot potrošnika, pač pa morajo gledalci oz. poslušalci programa v njihovih očeh vedno biti državljani. Lastnost državljana je v tem, da ima občutek za skupnost, skupno blaginjo. Iz tega sledi, da je javna blaginja kot narava javnega servisa v tem, da je »[…] družbena vrednost programa 'seštevek' interesov vseh ljudi, ki imajo možnost poslušati/gledati program, ni pa nujno da ga
13
poslušajo/gledajo« (Bašić Hrvatin, 2002: 14). Dejstvo je, da prav vsak državljan najverjetneje ne bo redno spremljal dogajanja na javni televiziji, pač pa si bo ob ponujeni alternativi izbral tudi druge programe. A vendar morajo biti vsem državljanom, četudi so zgolj potencialni uporabniki, programi javnega servisa vedno dostopni, kadarkoli bi se odločili za gledanje ali poslušanje tega (Annex, 1999, v Bašić Hrvatin, 2002: 13−14). Z drugimi besedami, nacionalna televizija svoje publike ne naslavlja le kot porabnika dobrin, ki jih televizija oglašuje, niti zgolj kot državljana. Naslavlja jo tudi kot »[…] upravičenca do dostopa do 'nacionalne kulture'« (Vogrinc, 2001: 77).
Komercialni mediji so v izrazito monopolen prostor javnih servisov vstopili v devetdesetih letih. Njihov prihod je vplival na izgubljanje občinstva javnih servisov. Sprva so slednji zavzeli položaj vzvišenega monopolista, ki je tako ali tako imel podporo vseh gledalcev televizije, kasneje pa je zanje sledil šok, saj se je začelo kazati, da komercialni mediji ne bodo popustili. Javni servisi niso bili pripravljeni na kakršnega koli tekmeca in so se na upad gledalcev odzvali z napačnimi komercialnimi prijemi. Edina rešitev, ki so jo končno videli, je bila v lastni komercializaciji (to je vodilo do krčenja informativnih, dokumentarnih in otroških programov, prav tako tudi kulturno-umetniškega programa).
Širili so programe, ki naj bi občinstvo privabljali, a ta korak je pokazal nasproten učinek (Bašić Hrvatin, 2002: 63−64). TV Slovenija je prednost v gledanosti ohranila zgolj pri razvedrilnem in športnem programu. Slednja sta redno imela v celem letu največjo gledanost (Bašić Hrvatin in Milosavljević, 2001: 57).
Na televizijskem področju imamo v Sloveniji še danes tako rekoč »[…] duopol, to pomeni, da je občinstvo razdeljeno na približno enaka dela med dvema programoma javne televizije (SLO1 in SLO2) in komercialne televizije (POP TV in Kanal A)« (Bašić Hrvatin, 2002:
67).
Po poročanjih raziskovalcev javni servisi že od osemdesetih let prejšnjega stoletja doživljajo krizo. Ob pojavljanju množice komercialnih medijev lahko javni servisi po mnenju Bašić Hrvatin preživijo le tako, da delujejo v javnem interesu. Držati bi se morali načel delovanja javnega servisa, kar pomeni univerzalno dostopnost, različne programske vsebine, ponujanje prostora za javno razpravo, odgovornost javnosti (ne državi ali oglaševalcem), enaka ponudba za vse državljane ipd. (prav tam, str. 71).
14 2.1.2. DNEVNIK
Dnevnik Televizije Slovenija je najbolj znana oddaja slovenske televizije. V oddaji sledimo poročanju o dogajanju v Sloveniji in po svetu, hkrati pa lahko spremljamo kako se proizvaja diskurz, ki se nanaša na naša življenja (Vogrinc, 2005: 2).
Dnevnik Televizije Ljubljana se je prvič predvajal 15. aprila 1968. Do takrat so lahko slovenski gledalci Dnevnik spremljali iz beograjskega studia v srbohrvaškem jeziku (Laban, 2007: 23). Prpič navaja, da je imela slovenska televizija nemalo težav z izboritvijo pravice do lastne informativne oddaje v slovenskem jeziku (Prpič, 2008: 95).
Osrednja dnevnoinformativna oddaja skoraj tri desetletja ni imela prave konkurence, saj je bila do leta 1995 edina slovenska večerna televizijska informativna oddaja (Prpič, 2009:
77−78). Gledalci so ga zelo dobro sprejeli in kot zapiše Prpič (2008: 95), je bila oddaja
»[…] točka, po kateri so (gledalci, op. avtorice) uravnavali svoj dnevni ritem«.
»Odzivnost (ali gledanost) je izmerjena količina pozornosti, ki jo gledalci namenjajo različnim televizijskim programom« (Bourdieu, 2001: 24). Kot navaja Bourdieu, lahko tovrstne meritve zelo jasno pokažejo, »[…] kaj gre v promet in kaj ne« (prav tam). Dnevnik je poleg oddaje 24 ur še vedno najbolj gledana informativna oddaja v Sloveniji. Še posebej se gledanost poveča ob posebnih dogodkih, kot so volitve, naravne nesreče, katastrofe ipd.
Ob teh celo prehiti konkurenco. Prpič to razume kot potrditev, da je Dnevnik Televizije Slovenija pri državljanih še vedno zelo cenjen. Dodaja tudi, da bi na tem lahko gradilo sedanje programsko vodstvo hiše, saj bi s tem oddaji povrnilo ugled in vodilno prvo mesto.
Poudarja, da je izjemnega pomena nepristransko poročanje, navajanje preverjenih dejstev in izdelava poglobljenih analiz dogodkov ter iskanje družbenega konsenza o vseh pomembnih vprašanjih, s katerimi se srečujemo (Prpič, 2008: 110).
2.1.3. KOMERCIALNA TELEVIZIJA: POP TV
Ponovimo, da so programi pod okriljem komercialne televizije v Sloveniji začeli delovati od devetdesetih let naprej. Kot smo navedli, javna televizija dolgo časa ni imela konkurence (z izjemo obmejnih območij, kjer so lahko lastniki televizijskih sprejemnikov spremljali program italijanskega in avstrijskega javnega servisa ter nekaterih drugih zasebnih televizijskih postaj v Italiji). Prvo zasebno televizijo smo dobili šele leta 1989, tj. Kanal A (Prpič, 2009: 36). Slednja s svojim delovanjem ni mogla vplivati na javno televizijo. Razlog za to je bilo pomanjkanje kapitala, s katerim bi lahko kupovala tujo produkcijo, ki bi bila
15
dovolj zanimiva in bi gledalce pritegnila k ogledu. Pomanjkanje kapitala se je odražalo tudi v slabi tehnični opremi (Prpič, 2006: 79).
Sčasoma se je tudi v Sloveniji skupaj s tehnološkim razvojem, uveljavljanjem kabelske in satelitske tehnologije ter družbenimi spremembami pojavil interes za ustanavljanje zasebnih, komercialnih televizijskih postaj. Medijski prostor se je postopoma začel odpirati in s tem omogočil vstop tujih investitorjev, ki so v Sloveniji znali izkoristiti tedanje razmere in se na trgu zelo hitro uveljavili (Prpič, 2009: 36).
V Sloveniji je predstavnik komercialnega medija medijska hiša Pro Plus, ki pod svojim okriljem pripravlja vsebine za televizijska programa POP TV in Kanal A, hkrati pa vodi tudi tematske programe KINO, BRIO in OTO. Naročniški video na zahtevo imenovan VOYO, prav tako spada pod okrilje Pro Plus. Na spletnem portalu si lahko ogledamo vse oddaje in filme, ki so predvajani na prej omenjenih programih, prav tako pa so naložene nekatere druge serije, dokumentarci, risanke, športne tekme ipd. Ob pomembnih športnih dogodkih si lahko na VOYO ogledamo tudi neposredne prenose. Vsakodnevno lahko spremljamo prenos v živo obeh osrednjih informativnih oddaj (24 ur in Svet) in krajših informativnih oddaj 24 ur Popoldne in 24 ur Zvečer.
Kot predstavnik komercialnih medijev se tudi POP TV oz. medijska hiša Pro Plus ravna po načelu prostega trga. Komercialni mediji se namreč financirajo iz oglaševanja. Njihova stranka ni občinstvo oz. državljan, kot to pritiče javnemu servisu, pač pa je njihova stranka oglaševalec. Zato je temeljna naloga komercialnih medijev, da oglaševalcem priskrbijo
»[…] najširše možno občinstvo z najnižjimi možnimi stroški« (Annex, 1999, v Bašić Hrvatin, 2002: 14).
Začetki POP TV segajo v konec leta 1995, ko se je poleg navedenega pojavil še en televizijski program, ki je nosil ime TV 3. Slednje je pritegnilo pozornost celotne javnosti.
Že tedaj je Vogrinc napovedal, da bo POP TV prevzela dobršen del gledalcev TV Slovenija in njegove napovedi so se kmalu tudi uresničile. Družba Pro Plus je bila do nedavnega v mešani ameriško-slovenski lasti, pri čemer je bila večinska lastnica družbe Central European Media Enterprises (CME). Lastnika te družbe sta bila izkušena ameriška diplomata, ki sta dobro poznala skrivnosti, ki pripomorejo k uspešnosti televizijskih programov. Televizijo sta videla kot dobro poslovno priložnost, hkrati pa sta si želela, da se njuna televizija razlikuje od javnih televizij, kjer so informativne vsebine zelo močno nadzirane. Pri njunem programu v ospredje stopa neodvisen informativni program in
16
prvovrstne ameriške nadaljevanke ter filmi (Prpič, 2009: 75–76). Oktobra 2020 je lastništvo CME prevzela češka skupina PPF v lasti Čeha Petra Kellerja (Pro Plus, 2021).
Za delovanje medijske hiše in pripravo programov prevzem ni igral večje vloge.
Cilj ustvarjalcev programa je bil, da v prvih mesecih oddajanja dosežejo 10 odstotkov gledalcev Dnevnika. Še posebej so se ozirali na ciljno demografsko skupino, ki zajema posameznike od 18. do 49. leta starosti. Ta del populacije je namreč najbolj dinamičen in tudi največ potroši (Prpič, 2009: 76). Po podatkih, ki jih navaja Bašić Hrvatin (2002: 67), je bil od maja do decembra leta 1999 dnevni odstotek gledalcev televizijske postaje POP TV 30,6 odstotka. POP TV je poleg informativnega programa v slovenska gospodinjstva pripeljal razne zabavne in razvedrilne domače oddaje, mehiške telenovele, humoristične nanizanke, resničnostne šove, kvize, prenašal je izbor za miss, pa tudi podelitve raznih prestižnih nagrad, uspešno je prenašal dogajanje na športnih prireditvah ter hkrati uvajal raznolike filmske uspešnice in svetovne serije. Pozabili niso niti na najmlajše (24 ur, b. d.).
Tudi komercialna televizija POP TV mora v Sloveniji delovati v skladu z Zakonom o medijih, kjer je med drugim jasno določen javni interes medijev, pravice in obveznosti, splošna načela, ki jim pritiče zaščita slovenskega jezika, svoboda izražanja itd., z zakonom je določeno tudi financiranje ter zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev (Zakon o medijih, 2001). Če pogledamo širše, je slovenska medijska zakonodaja vseeno, kot pravi Prpič (2009: 37), »[…] dokaj liberalna in komercialnim elektronskim medijem ne nalaga nikakršnih obveznosti glede programskih zvrsti. Postavljene so le zahteve glede kvot lastne produkcije, določena je pravica do odgovora, zaščite otrok in mladostnikov in omejitev oglaševalskega prostora […]«.
2.1.4. 24 UR
Oddaja je bila prvič predvajana 15. decembra 1995 in je izjemno hitro postala konkurenčna oddaji Dnevnik. Pomembno vlogo pri uveljavitvi oddaje 24 ur je imelo dejstvo, da so se ustvarjalci zelo hitro naučili »skrivnosti« ustvarjanja programske sheme. Izjemno pomembno vlogo so nosile nadaljevanke, ker so (kot je izvedel Prpič v intervjuju s prvim direktorjem informativnega in športnega programa POP TV Perovičem) v čas »[…] pred informativno oddajo pripeljale neko izjemno veliko število gledalcev in je bila štartna pozicija (za oddajo, op. M.P.) že zelo dobra« (Prpič 2009: 76).
17
V vsebinsko orientacijo informativnega programa, ki so ga pripravljali na 24 ur, se lastniki niso vmešavali. Vztrajali so le pri tem, da mora biti program neodvisen od neposrednega vpliva političnih strank (prav tam).
Z novimi idejami, voditeljskimi pari, dinamičnim pristopom, atraktivno grafično podobo ter razgibanim in pristnim studiem je oddaja kmalu zbudila veliko zanimanje pri gledalcih (24 ur, b. d.). Že leta 1999 je v najširši ciljni skupini gledalcev (10–75 let) postala vodilna informativna oddaja (Prpič, 2009: 76). Podatki telemetrije so že leta 2006 v času pisanja Prpičeve raziskave kazali, da je oddaja 24 ur »[…] najbolj gledana dnevno informativna oddaja v slovenskem medijskem prostoru in hkrati ena najbolj gledanih oddaj nasploh«
(Prpič, 2006: 79).
2.2. IZOBRAŽEVANJE V SLOVENIJI
Izobraževanje v družbi prihodnosti postaja vedno bolj pomembno področje, ki zadeva širšo javno in politično razpravo v vsaki državi. Izobraževanje pripomore k razumevanju in spodbujanju gospodarske rasti, izboljšanju socialne kohezije, predvsem pa k zmanjšanju družbenih neenakosti. Slednje ima blagodejen vpliv na doseganje večje družbene blaginje (Barle in Trunk Širca, 2010: 23).
»Posedovanje določenega znanja vpliva na določanje položaja posameznika v družbi in omogoča delovanje posameznika kot subjekta družbenega dogajanja« (Therborn, 1995, citirano po Barle in Trunk Širca, 2010: 30). Slednje je zato neposredno povezano z družbeno močjo posameznika. Star slovenski pregovor pravi takole: Več znaš, več veljaš.
To pomeni, da so le tisti posamezniki, ki nekaj vedo in znajo, lahko subjekt družbenega dogajanja.
Omenimo, da je bil termin »izobraževanje«skozi čas deležen mnogih definicij, ki so se med seboj razlikovale ter dopolnjevale. Izpostavimo lahko definicijo, ki jo vzpostavi znan slovenski didaktik Strmčnik:
»Izobraževanje je zavestna in sistematična racionalna in vrednotna interakcija oziroma polimorfna komunikacija med spoznavajočim subjektom in objektom spoznanja. V tej komunikaciji človek, ki angažira vse svoje psihofizične moči, internalizira dogajanja v objektivni ali subjektivni stvarnosti. Tedaj izobraževanje ne pomeni le informiranje, marveč zlasti formativno razvijanje kognitivnih, emocionalnih in psihomotoričnih moči, torej procesno spreminjanje celotne osebnosti« (Strmčnik, 2001: 68).
Šola je posebna institucija, ki je zadolžena za prenos akumuliranega znanja iz generacije na generacijo. Skrbi za prenos vednosti, ki je nastala v določenem okolju oz. družbi. Kot
18
zapišeta Barle in Trunk Širca (2010: 30), je prenos znanja »[…] eden od vitalnih procesov ohranjanja in razvoja človeške družbe ter hkrati eden najbolj dinamičnih elementov sodobnih družb«. V tem procesu posebno mesto zaseda institucionaliziran prenos znanja, tj. prenos znanja v šoli.
Izobraževalne ustanove v družbi znanja igrajo izjemno pomembno in hkrati odločilno vlogo za posameznika in za celotno družbo. Na drugi strani pa je vredno opozoriti, da se še »[…]
nikoli niso soočale s tako veliko nemotiviranostjo za osvajanje novega znanja« (prav tam, str. 31). Avtorici navajata, da se zdi, kot da formalno izobraževanje izgublja svojo legitimnost. Družba postaja vedno bolj kompleksen sistem, s tem pa postaja zapleten tudi položaj formalnega izobraževanja.
Kljub spremembam, ki jih spremljamo, je izobraževanje ena izmed temeljnih človekovih in otrokovih pravic. Kot taka je vpisana tudi v 57. člen Ustave Republike Slovenije. V slednjem je navedeno, da je država tista, ki »[…] ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo« (Ustava Republike Slovenije, 1991). Na ravni države v Sloveniji nad področjem izobraževanja bdi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: ministrstvo). V času šolanja na daljavo je funkcijo ministrice za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: ministrica) opravljala dr. Simona Kustec.
Svojo funkcijo je nastopila 13. marca 2020, po razrešitvi dr. Jerneja Pikala (Sklep o imenovanju ministric in ministrov, 2020).
V Sloveniji lahko šolski sistem razdelimo na tri ravni: primarno (predšolska vzgoja in osnovna šola), sekundarno (gimnazije, nižje in srednje poklicne ter srednje strokovne šole) in terciarno (višje in visoke šole) izobraževanje. Vertikalo vzgojno-izobraževalnega sistema v Sloveniji, si lahko ogledamo na sliki (glej Slika 1). Šolska obveznost v Republiki Sloveniji obsega 9 let osnovnošolskega izobraževanja.
V šolskem letu 2020/21 je bilo v osnovnošolsko izobraževanje vpisanih 193.158 učencev, v srednješolsko pa 73.854 dijakov. Osnovnošolske programe je izvajalo kar 773 osnovnih šol in njihovih podružnic ter 48 šol, enot pri osnovnih šolah in zavodov za otroke s posebnimi potrebami. Srednješolske programe je izvajalo 144 javnih srednjih šol vključno z njihovimi enotami, 6 zasebnih zavodov ter 5 zavodov za mladostnike s posebnimi potrebami (Statistični urad RS, 2021).
19
Slika 1: Vzgojno-izobraževalni sistem v Sloveniji (VIR: https://www.eurydice.si/)
20
2.2.1. ŠOLANJE NA DALJAVO V ŠOLSKEM LETU 2020/21
V času epidemije virusa covid-19 smo se lahko na različnih področjih življenja soočili z več spremembami. Teh ni manjkalo niti na področju vzgoje in izobraževanja. Za začetek šolanja na daljavo označujemo 13. marec 2020. Na ta dan je ministrstvo objavilo okrožnico, v kateri so bile zapisane usmeritve o organizaciji dela v primeru začasne prekinitve izvajanja vzgojno-izobraževalne
dejavnosti v vzgojno- izobraževalnih zavodih (Vlada RS, 2020a).
Šolanje na daljavo se je iz tedna v teden podaljševalo. Istega leta v mesecu maju so se učenci postopoma začeli vračati v šole. A novo šolsko leto 2020/21 je zopet prineslo slabe novice. Proces vzgoje in izobraževanja je od 15.
oktobra 2020 zopet potekal na daljavo – sprva za tretjo triado osnovnih šol, srednje šole in univerze, sčasoma pa so na daljavo prešli tudi ostali razredi osnovne šole (Vlada RS, 2020b). Nezadovoljstvo ljudi se je hitro večalo, hkrati pa je naraščal tudi pritisk stopnjevanja ukrepov. Otroci, starši in strokovni delavci so množično zahtevali odprtje šol.
Vnovično zaprtje je zopet presenetilo vse akterje,
povezane z vzgojo in izobraževanjem, vendar so že lahko sledili smernicam, ki jih je poleti pripravilo ministrstvo. V knjižici Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah,
Slika 2: Model osnovnošolskega izobraževanja v šolskem letu 2020/21
Slika 3: Model srednješolskega izobraževanja v šolskem letu 2020/21
21
povezanih s covid-19: Modeli in priporočila je jasno predstavilo štiri glavne modele in podmodele izobraževanja (glej Slika 2 in Slika 3). Uvedba posameznega modela je bila pogojena z epidemiološko sliko v Sloveniji v določenem časovnem obdobju. Odločitev za uvedbo modela sprejme vlada Republike Slovenije oz. ministrica, pristojna za izobraževanje (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo, 2020:
13–71).
Po novem letu so se ukrepi počasi začeli spreminjati in del učencev se je v določenih regijah po Sloveniji že lahko vrnil v šolske klopi (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2021). Do konca februarja so učenci (po modelu B) in dijaki (po modelu C) pouk obiskovali v šolah. Prihajajoči velikonočni prazniki so predstavljali grožnjo, da bi se delež okužb z virusom covid-19 v Sloveniji
zaradi druženja povečal. Vlada Republike Slovenije je zato sprejela odlok, s katerim je ponovno začasno prepovedala zbiranje ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Vlada RS, 2021a). Prepoved je trajala od 1. do vključno 11. aprila 2021.
Ministrstvo je napovedalo, da se bodo po 11. aprilu šole ponovno odprle in da šolanje na daljavo ne bo več ena izmed možnosti izobraževanja. Napoved je tudi udejanjilo (Vlada RS, 2021b). V tem času se je v šolskem prostoru pojavila ideja o samotestiranju učencev in dijakov, ki naj bi se začelo izvajati po 15. aprilu oz. v drugi polovici meseca. Veliko vprašanj se je pojavljalo tudi v povezavi s prihajajočo maturo v srednjih šolah (ki je že drugo leto zapored potekala ob mnogih prilagoditvah) ter pisanjem Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v osnovnih šolah. Tako NPZ kot matura sta se začela odvijati v mesecu maju. V povezavi z maturo je vršalo tudi ob uvrstitvi maturantov v skupino za prednostno cepljenje.
Po zaprtju v času velikonočnih praznikov se šole do konca šolskega leta niso več zapirale.
A vendar so se v tem času soočale z mnogimi izzivi. Poleg samotestiranja, organiziranja izvedbe mature, cepljenja, tehničnih težav ipd. so šole iz tedna v teden vse pogosteje poročale o duševnih stiskah učencev in dijakov ter na to javno opozarjale.
Ob tem opozorimo, da že od prvega zaprtja šol oz. začetka šolanja na daljavo v letu 2020 slovenska pedagoška stroka nenehno opozarja na težave v sodelovanju in vzpostavljanju dialoga med politiko in stroko. Černe in Antič (2021: 184) v svojem članku opozarjata, da poletje 2020 ni prineslo pomembnejših strokovnih razprav, ki bi lahko v novem šolskem
Slika SEQ Slika \* ARABIC 3: Modeli srednješolskega izobraževanja v šolskem letu 2020/21
22
letu pripeljale do večjega strokovnega konsenza v povezavi z oblikovanjem in sprejemanjem strokovnih odločitev. Nekateri sprejeti ukrepi, ki so se pojavili na začetku šolskega leta 2020/21, so še vedno označeni s kontradiktornostjo in strokovno niso podprti.
Velika težava je tudi sprejemanje ukrepov z danes na jutri, kjer ni časa niti možnosti za vzpostavitev dialoga med šolami in političnim vrhom. Avtorici opozarjata, da »(o)dsotnost pedagoško utemeljenih navodil odpira vprašanja, kaj se bo zgodilo s kakovostjo usvajanja znanja, doseganjem predvidenih standardov znanja in vzgojno dimenzijo šole ter ali se bodo v prihodnosti nadaljevali parcialni ukrepi, ki počasi vodijo v nekoherentnost sistema«
(prav tam).
Kljub vsem kritikam in sprejetim odločitvam, ki so tako ali drugače vplivale na generacije otrok, pa Kodelja (2020: 54) zapiše, da je ravno epidemija prinesla nekaj pozitivnega v prostor polemik in kritik, ki so se valile okrog izobraževanja v Sloveniji. »Vrednost šole se je v očeh slovenske javnosti očitno močno dvignila« (prav tam). Že vrsto let namreč nismo slišali, da bi otroci želeli iti v šolo oz. bi vanjo radi prihajali. Spremljali smo obraten trend – nezadovoljstvo in nenehne kritike na račun slovenskega šolstva. Med epidemijo se je to spremenilo. Ob tem Kodelja poudari, da lahko slednje razumemo »[…] kot potrditev resničnosti stare modrosti, da dokler imamo nekaj dragocenega (denimo zdravje) na voljo, tega ne znamo ceniti in da njegovo pravo vrednost spoznamo šele, ko tistega nimamo več«
(prav tam).
23
3. EMPIRIČNI DEL
Med epidemijo virusa covid-19 se je v različnih medijih zvrstilo kar nekaj prispevkov, ki jih je mogoče povezati s šolanjem na daljavo. Veliko novinarjev in novinark je pisalo o pomenu samega izobraževanja fizično v šolah, o težavah, s katerimi se soočajo učenci ter njihovi starši, nekaj malega smo lahko prebrali oz. slišali tudi o preobremenjenosti strokovnih delavcev.
3.1. OPIS METODOLOGIJE
Lotila sem se primerjalne analize dveh osrednjih informativnih oddaj, tj. oddaje Dnevnik, ki se predvaja na TV Slovenija, in oddaje 24 ur, ki se predvaja na POP TV. Oddaji sem spremljala tri mesece, natančneje od 31. marca do 30. junija 2021. Razlog, da sem spremljanje začela že zadnji dan v mesecu marcu, je, da je od 1. do 12. aprila v državi veljal niz strogih ukrepov za zajezitev širjenja okužbe z virusom covid-19, ki je imel vpliv tudi na šolanje. Zanimalo me je, kako bodo v zvezi s tem poročali že dan pred zaprtjem. Hkrati sem spremljala tudi ostale rubrike v oddajah in oddaje, ki jih pripravljajo novinarji in novinarke javne in komercialne televizije. V analizo sem vključila rubriki Fokus in Inšpektor, ki sta del osrednje informativne oddaje 24 ur, oddajo 24 ur Zvečer, Odmevi, Tarča, Preverjeno in Studio City. Ker v obdobju med aprilom in junijem rubrik v oddajah in posebnih oddaj, ki bi bile namenjene šolanju na daljavo, ni bilo, sem slednje analizirala od začetka do konca šolskega leta 2020/21 (od septembra 2020 do junija 2021). Slednje je omogočil ogled na zahtevo, ki je možen na spletni platformi MMC (za javno Televizijo Slovenija) in naročniški video na zahtevo imenovan VOYO (za komercialno televizijo POP TV).
S pomočjo poglobljene analize oddaj, posebnih oddaj in rubrik v oddajah poskušam odgovoriti na svoje glavno raziskovalno vprašanje in ostale problemske sklope, ki sem jih predstavila v uvodu.
3.2. DNEVNIK IN 24 UR
Osrednji informativni oddaji sta na sporedu ob isti uri, ob 19.00. Oddaja 24 ur z vsemi rubrikami (Vreme, Pop In, Šport) traja eno uro, medtem ko je oddaja Dnevnik nekoliko krajša in med tednom traja od 30 do 40 minut, med vikendom pa se dolžina giblje med 15 in 30 minut. Oddaji sem spremljala tri mesece – od 31. marca do 30. junija. Zapisovala sem si, v kateri novici dneva je bilo omenjeno šolanje na daljavo, kaj so novinarji v prispevkih
24
prikazali, na kakšen način so dosegali polno informiranost o temi, kdo so bili govorci v prispevkih itd. Ob koncu meseca sem izdelala tudi statistiko pogostosti prispevkov o šolanju na daljavo v obeh oddajah.
Za lažjo in bolj razčlenjeno analizo bom poglavje razdelila na tri podpoglavja. V vsakem izmed njih bom opisala, kaj je bilo prikazano v prispevkih obeh oddaj v posameznem mesecu.
3.2.1. APRIL 2021
Mesec april se je začel s poročanjem o 12-dnevnem zaprtju oz. tako imenovanem lockdownu. Velikonočni prazniki so vzbujali skrb, da bi se število okužb z novim koronavirusom povečalo, zato je vlada Republike Slovenije sprejela odlok o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, hkrati je bila sprejeta prepoved zbiranja, prehodi regij niso bili mogoči, maske na prostem so bile obvezne, odprte so ostale samo živilske trgovine. V prispevkih Dnevnika in 24 ur je bila velikokrat omenjena obljuba vlade, da se 12. 4. 2021 šole ponovno odprejo in da zapiranja šol ter vrtcev do konca šolskega leta ne bo več. Omenimo, da je Dnevnik redno poročal o spremembah vladnega semaforja ukrepov in ga
vedno tudi grafično prikazal (glej Slika 4). V oddaji 24 ur so bile
spremembe sicer
predstavljene in včasih tudi grafično prikazane, a v primerjavi z oddajo Dnevnik manj pogosto.
V zvezi s tovrstnimi grafičnimi prikazi velja poudariti, da je slika na televizijskem zaslonu pojmovana kot »[…] retorično sredstvo, ki pomaga pri gledalcih zbuditi občutek, da je tisto, kar predstavnik TV pravkar govori, res, saj slika kaže to, kar novinar ali voditelj pravi«
(Vogrinc, 2005: 3). Tako javna kot komercialna televizija se prikazovanja raznih slik, tabel, grafikonov ipd. povezanih s temo prispevka, (redno) poslužujeta in se zavedata njihove vrednosti.
V prispevkih so bili omenjeni tudi vrtci oz. nujno varstvo, ki je bilo v času zaprtja države mogoče le za starše, ki so zaposleni v kritični infrastrukturi. V prvem tednu aprila je na
Slika 4: Prikaz vladnega semaforja ukrepov v oddaji Dnevnik
25
plan udarila tudi ideja o samotestiranju učencev tretje triade osnovne šole in dijakov. Ta je bila odmevna vse tri mesece spremljanja. Dokaj dosledno so na 24 ur poročali tudi o tem, koliko testov je naročenih, kdaj prispejo ter kako bo samotestiranje potekalo. V oddaji Dnevnik je bilo samotestiranje predstavljeno še nekoliko bolj strukturirano (prikaz odlokov, ki je bil poslan šolam, točne navedbe količine naročenih testov, datumov, deležev tistih, ki se želijo samotestirati ipd.). Gledalci smo izvedeli tudi ceno testov in natančen potek razdeljevanja testov. Samotestiranje je dvignilo veliko prahu, predvsem pa se je izkazalo, da je odziv učencev in dijakov zelo slab. V prispevku Dnevnika (5. 4. 2021) in 24 ur (3. 4. 2021) je bil predstavljen tudi potek samotestiranja v sosednji Avstriji. V oddaji Dnevnik je bil o slednjem 12. aprila pripravljen poseben prispevek, ki je sledil prispevku o vračanju učencev v šolske klopi. V oddaji 24 ur pa je bilo poročanje o poteku samotestiranja v Avstriji del splošnega prispevka o samotestiranju učencev. Prispevki, kjer je jasno prikazan potek šolanja na daljavo v sosednjih oz. drugih državah, opozorijo na nezadostnost slovenskega pristopa. Do sklepa, da Slovenija ni izkoristila vseh možnosti za zagotovitev odprtih šol v Sloveniji, brez tovrstne primerjave ne bi prišlo.
V drugi polovici meseca je v medijih udarila še ena novica. Gre za spremembe časovnice mature in uvrstitev maturantov na listo za prednostno cepljenje. O tem so novinarji poročali skoraj vsak dan do konca meseca. Predvsem so problematizirali izbiro cepiv za maturante (Pfizer za mlajše od 18 let, AstraZeneca za vse ostale), hkrati pa so redno obveščali o odzivu maturantov na uvrstitev na prednostno listo. Omenimo, da je Dnevnik ponudil novice z nekaj več številkami in predstavitvijo deleža maturantov, ki so se odločili za cepljenje.
Podatki so bili bolj natančni kot v oddaji 24 ur, kjer so poročali o približnih številkah. V času, ko se je poročalo o cepljenju maturantov, so novice združevali tudi z novostmi o samotestiranju. V povezavi s cepljenjem in samotestiranjem so v oddaji 24 ur le ponavljali že predstavljene podatke in že predvajane izjave, medtem ko je Dnevnik vsakokrat ažurno dodajal nove informacije in ponavljal le najbolj ključne.
Govorci v prispevkih 24 ur so bili dokaj stalni. Največkrat so se pojavljali minister za zdravje Janez Poklukar, ravnateljica Strokovnega izobraževalnega centra Ljubljana in predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Fani (v oddaji Dnevnik je bilo uporabljeno polno ime: Frančiška) Al Mansour, predsednik Združenja ravnateljev in ravnateljic Gregor Pečan, predsednica Dijaške organizacije Slovenije Maja Kalin, ravnatelj OŠ Prežihovega Voranca Marjan Gorup, predsednica Društva ravnateljev srednjih in višjih šol in dijaških domov Nives Počkar, o samotestiranju je poročal tudi državni sekretar na
26
ministrstvu za zdravje Franc Vindišar in predstavnik kemijskega inštituta Roman Jerala, o nacionalnem preverjanju znanja je poročal predsednik Komisije za nacionalno preverjanje znanja dr. Janez Vogrinc, o opravljanju mature pa direktor Državnega izpitnega centra Darko Zupanc. Ministrica se je aprila v prispevkih pojavila zgolj dvakrat. Obakrat je šlo za izjemno kratko izjavo. V prispevkih so bili nekajkrat slišani dijaki in dijakinje, tudi učenci in učenke. Pri učencih in učenkah so bila vedno navedena le njihova imena, pri dijakih in dijakinjah pa včasih tudi priimki. Le občasno so bili zapisani tudi podatki o šoli in razredu, ki ga obiskujejo.
V nasprotju z oddajo 24 ur so bili govorci v Dnevniku izjemno raznoliki in so se le redko ponavljali. V vsakem prispevku je izjavo podal drug ravnatelj ali ravnateljica osnovne ali srednje šole, za mnenje so večkrat vprašali tudi starše, dijake in dijakinje, tudi učence in učenke. Pri slednjih so bila vedno zapisana imena in priimki, hkrati tudi razred in šola, ki jo obiskujejo. Večkrat sta se pojavila minister za zdravje Janez Poklukar in predsednica Dijaške organizacije Slovenije Maja Kalin, le trikrat ministrica. V prispevkih so bili tudi govorci, ki sem jih omenila že v zgornjem odstavku. Omenim lahko, da so prispevki Dnevnika veliko bolj razgibani in polni izjav različnih akterjev, ki sodelujejo v procesu vzgoje in izobraževanja.
V veliki večini je bilo šolanje na daljavo v napovednikih omenjeno v drugi ali tretji novici dneva. Oddaji sta se razlikovali v tem, da je Dnevnik o šolanju na daljavo poročal tudi brez predhodne napovedi v uvodni špici. V oddaji 24 ur sta se voditelja držala le tistih novic, ki so bile predhodno napovedane.
S statističnega vidika velja omeniti naslednje: v obeh informativnih oddajah je bilo v mesecu aprilu (ki šteje 30 dni, analiza pa je vključevala tudi zadnji dan meseca marca) šolanje na daljavo omenjeno oz. v prispevke vključeno dvajsetkrat (64,5 odstotka).
Za konec lahko predstavim še dejstvo, da so bili visokošolski zavodi in univerze (poleg vrtcev, ki prav tako niso bili deležni posebne pozornosti (z izjemo začetka meseca)) v prispevkih spregledani in zapostavljeni. V oddaji 24 ur se je o njih poročalo le enkrat, tj.
26. aprila, ko so poročali o vračanju študentov na fakultete ob upoštevanju priporočil NIJZ.
V Dnevniku pa so o študentih poročali, ko se je pojavilo 10 konkretnih zahtev študentov, ki so jih nato predali ministrstvu. Ob tej priložnosti so objavili tudi izjavo ministrice.
27 3.2.2. MAJ 2021
Mesec maj se je začel s praznikom dela. Ob tem se je na šolanje na daljavo kar nekoliko pozabilo. V oddaji Dnevnik je bil kot prvi v mesecu pripravljen prispevek o začetku splošne mature. 4. maja so namreč gimnazijci pisali esej iz materinščine. Ob tem so novinarji povedali splošne informacije o pisanju mature pod pogoji, ki jih nalaga upoštevanje ukrepov za zajezitev epidemije virusa covid-19, predstavili pa so tudi nekaj odzivov dijakov in dijakinj na pisanje eseja. Ob koncu so komentirali tudi nadaljnji potek in datume opravljanja poklicne in splošne mature. O eseju na maturi v oddaji 24 ur niso poročali.
V oddaji 24 ur so 10. maja poročali o izobraževanju v okviru fakultet. Govornik v prispevku je bil dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Roman Kuhar, ki je poudaril, da se od študentov pod trenutnimi pogoji ne bo zahtevalo, da se vrnejo v predavalnice, izpite pa bodo izvajali v živo. Na tem mestu naj opozorim, da je omenjeni prispevek indikativen zato, ker je v času spremljanja oddaje 24 ur to eden daljših prispevkov, povezanih s študenti in študijem na univerzah. V drugem delu meseca so v oddaji poročali o sproščanju ukrepov, s katerimi so povezani tudi dijaki in študentje, ki so se lahko ponovno vrnili v šolske klopi.
Hkrati je bilo nekaj prispevkov zopet namenjenih samotestiranju, ki se kljub napovedim pred koncem meseca maja še ni začelo izvajati.
Tudi v oddaji Dnevnik so veliko poročali o samotestiranju dijakov in učencev. Njihovi prispevki so bili zopet zelo razgibani in dosledno pripravljeni. Postregli so z izjavami različnih govorcev, obiskali so različne šole oz. ravnatelje po Sloveniji ter vključili mnenja dijakov in učencev. V enem izmed prispevkov je bil prikazan tudi predstavitveni videoposnetek samotestiranja in razložen postopek. Študentje so bili v prispevkih omenjeni dvakrat – v povezavi s sproščanjem ukrepov na začetku meseca, ki je prineslo vračanje v predavalnice, in v povezavi s samotestiranjem, ki naj bi bilo jeseni mogoče tudi za študente.
Glavni govorci v prispevkih oddaje 24 ur so bili zopet zelo stalni – Nives Počkar, Fani Al Mansour, Maja Kalin, Marjan Gorup in Janez Poklukar. Ministrice v prispevkih ni bilo. V Dnevniku so zopet postregli s paleto izjav različnih udeležencev procesa vzgoje in izobraževanja. Poleg prej omenjenih so v prispevke vključili tudi predsednika Študentske organizacije Andreja Pirjevca, državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje Damirja Orehovca, ravnatelje in ravnateljice različnih osnovnih šol ter izjave mnogih učencev in dijakov.
28 Statistično gledano je v
mesecu maju Dnevnik prehitel oddajo 24 ur. V grafu je prikazano, da se je šolanje na daljavo v oddaji Dnevnik v mesecu maju pojavilo desetkrat, v oddaji 24 ur pa le šestkrat (glej Slika 5).
V veliki večini je bil prispevek tako v oddaji Dnevnik kot 24 ur vedno napovedan že v novicah dneva. Največkrat je v oddaji 24 ur šlo za tretjo ali četrto novico dneva, v Dnevniku pa za drugo ali tretjo. V mesecu maju so v prispevkih popolnoma izostale omembe vrtcev.
3.2.3. JUNIJ 2021
Junij je z vidika novic in prispevkov, vezanih na šolanje na daljavo, postregel z zelo skromnim izborom. Novice o samotestiranju v šolah, cepljenju maturantov, tudi pisanju mature so naenkrat potihnile. V oddaji 24 ur se je prispevek o šolanju na daljavo pojavil šele zadnji dan
šolskega leta, tj. 24. junija. V šesti in tudi zadnji novici dneva so novinarji predstavili prispevek, kjer so zbrali želje učencev za prihodnje šolsko leto, in povedali, kam se odpravljajo na počitnice. V prispevku je bila po dolgem času prisotna tudi ministrica, ki je za jesen napovedala odprte šole. V prispevek sta bili vključeni tudi učiteljici v osnovni šoli in ravnatelj srednje šole v Ljubljani.
Do konca meseca je v oddaji 24 ur sledil še en prispevek, kjer so predstavili naraščajoče stiske otrok in mladostnikov, v okviru te novice pa so dodali še poročilo o povprečnih dosežkih NPZ. Poudarjeno je
bilo, da dosežki že pred epidemijo niso bili visoki in da so (kot pravi ministrica) glede na razmere spodbudni. Z vidika
usvajanja znanja in
napredovanja na področju
Slika SEQ Slika \* ARABIC 5: Prispevki o šolanju na daljavo v oddaji Dnevnik in 24 ur v mesecu maju 2021
Slika 5: Prispevki o šolanju na daljavo v oddaji Dnevnik in 24 ur v mesecu maju 2021
Slika 6: Prikaz rezultatov NPZ-ja v oddaji 24 ur
29
izobraževanja naj nas ne bi skrbelo. Ob tem je Pečan poudaril, naj o primerljivosti letošnjih rezultatov z rezultati prejšnjih let raje presojajo neodvisne skupine strokovnjakov. Na fotografiji je mogoče videti, kako so rezultate NPZ-ja predstavili v oddaji 24 ur (glej Slika 6). Daljših komentarjev rezultatov ni bilo, opazimo pa lahko, da so navedeni podatki točni.
Dnevnik je postregel z več prispevki kot oddaja 24 ur. V mesecu juniju so o šolanju na daljavo poročali petkrat. Med drugim so bili pripravljeni prispevki o študentskih zahtevah vladi, pri čemer so izpostavili težave, s katerimi se med epidemijo soočajo študenti.
Poročali so tudi o duševnih stiskah otrok in koncu šolskega leta oz. začetku počitnic.
Slednje je bilo v oddaji predstavljeno kot druga novica dneva. Tudi novinarji Dnevnika so v prispevek vključili mnenja in želje učencev za naslednje šolsko leto, pa tudi izjavo osnovnošolske ravnateljice. V prispevku so natančno predstavili tudi podatke o številu učencev in dijakov v letošnjem šolskem letu. Tudi Dnevnik je poročal o rezultatih NPZ-ja.
V ta namen je pripravil poseben prispevek, kjer je izjavo o rezultatih podal predsednik Državne komisije za vodenje NPZ-ja dr. Janez Vogrinc. Podrobno je predstavil, kje so imeli učenci največ težav in kje so bili rezultati najboljši. Uspešnost je podkrepil s podatki v odstotkih. V prispevek je bila vključena tudi izjava ministrice, ki je bila identična tisti, ki jo je predstavila oddaja 24 ur, hkrati so v opozicijo postavili mnenje dr. Damijana Štefanca (profesorja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani), ki je izpostavil, da ni prepričan, ali je NPZ res instrument, s katerim bi lahko preverjali, v kolikšnem obsegu je v času šolanja na daljavo nastal primanjkljaj znanja.
V prispevkih 24 ur so bili govorci zopet že znani iz prejšnjih prispevkov, v oddaji Dnevnik pa so bili govorci novi oz. v prejšnjih prispevkih niso podali izjav.
3.3. POSEBNI RUBRIKI ODDAJE 24 UR: FOKUS IN INŠPEKTOR
V oddaji 24 ur novinarji vsak teden pripravijo dve posebni rubriki. Fokus je rubrika, v kateri se novinarke in novinarji poglobljeno posvečajo aktualnim tematikam, raziskujejo vzroke, posledice in možne rešitve. Rubrika na površje postavlja aktualne in včasih bolj zapostavljene, prezrte teme iz družbe (VOYO 24 ur Fokus, b. d.). Kot navajajo na spletni strani 24 ur, so v rubriki Fokus predstavljene teme, ki si zaslužijo dodatno pozornost ali osvetlitev z drugega zornega kota (24 ur, 2016). V letu 2021 so bili objavljeni prispevki o cepljenju, koronakrizi, vojni z mediji, Madžarski ipd., pripravljeni pa so bili tudi različni intervjuji (na primer z Ljudmilo Novak, Anžetom Logarjem, Aleksandrom Čeferinom). Na sporedu je ob nedeljah v času osrednje informativne oddaje 24 ur.
30
Inšpektor je rubrika, v kateri se novinarke in novinarji prav tako poglobljeno posvečajo aktualnim tematikam, raziskujejo vzroke, posledice in možne rešitve, posvečajo se tudi potrošniškim temam (VOYO 24 ur Inšpektor, b. d.). Novinarji se pri raziskovanju določenih tem prelevijo v neke vrste inšpektorje, ki za gledalce preverijo, »[…] kaj dobijo za svoj denar in kako neoporečni so izdelki, ki jih kupujejo« (24 ur, 2015). Hkrati jih zanima tudi, kako kakovostne so storitve, ki jih potrošniki plačujejo (prav tam). Sčasoma so začeli pripravljati tudi oddaje, ki bi glede na opis morda bolj sodile v rubriko Fokus. V letu 2021 so med drugim objavili prispevke o moki, brezposelnih, drugem tiru, nepremičninah, kriptomilijonarjih in vitaminih. Na sporedu je ob sobotah v času osrednje informativne oddaje 24 ur.
Ker sta ti rubriki namenjeni ravno obravnavi družbenih problemov, kakršen je trenutno tudi šolanje na daljavo, sem bila prepričana, da bom v arhivu prispevkov našla vsaj enega, ki je namenjen obravnavi te teme. In res sem v vsakem od arhivov našla zgolj enega.
Prispevek v rubriki Fokus je bil na sporedu konec januarja 2021 in je prikazal življenje najstnikov med epidemijo. V njem so prikazali, zakaj in kako so najstniki izgubili zaupanje v svet in prihodnost. Dijakinja Vesna Muzek je kot glavna predstavnica dijakov predstavila, kako potekajo njihovi dnevi in s kakšnimi težavami se soočajo. Poudarila je, da si v sedanjem času ne morejo graditi trdnih načrtov za prihodnost. Slovenski učenci in šolarji se v Evropi najdlje izobražujejo od doma. V oddaji je bil predstavljen tudi odlomek iz oddaje 24 ur Zvečer, kjer je ministrica dejala, da imajo vsi slovenski šolarji in učitelji na voljo opremo, da se lahko izobražujejo na daljavo. Kar zmanjka, priskrbi država. A primerjalna mednarodna raziskava, ki bi tovrstne trditve potrdila, sploh ne obstaja, zato ne vemo, kako je lahko ministrica trdila, da je Slovenija v primerjavi z drugimi državami vodilna. Novinarji so to dobro izpostavili. Dr. Damijan Štefanc je problematiziral neobstoj strategij, ki bi bile pripravljene za čas vračanja v šole, ravnatelj II. Gimnazije Maribor Ivan Lorenčič pa je dodal, da je nenehno spreminjanje vladnih ukrepov mukotrpno in da naj ministrstvo v prihodnje postavi temeljne ukrepe, ki se jih bomo strogo držali. V drugem delu prispevka so poudarili upad motivacije, luknje v znanju ter poglabljanje stisk in razlik med učenci. O tem je pripovedovala učiteljica slovenščine na gimnaziji Poljane Katarina Torkar Papež. V prispevku je poročilo o povečanju primerov otrok s psihotičnimi motnjami podala tudi dr. med. Maja Drobnič Radobuljac. Šolanje na daljavo je bilo kot posebej naporno izpostavljeno za otroke, ki živijo v disfunkcionalnih družinah in manj spodbudnih okoljih.
31
Izpostavimo lahko kritiko, da vlada ni naredila vsega, da bi se šole odprle ali da bi v nasprotnem primeru priznala, da stiske otrok obstajajo, ter jih aktivno tudi reševala. Dr.
Štefanc je izpostavil, da bi sporočila morala biti usmerjena na politične odločevalce, ki v rokah držijo škarje in platno. Prispevek se je zaključil s tvitom predsednika vlade, ki se je odzval na komentar nekdanjega šolskega ministra dr. Jerneja Pikala.
V povzetem prispevku opazimo prizadevanje novinarjev in novinark, da soočijo različna mnenja. Tega v prejšnjih prispevkih ni bilo. Hkrati so izpostavili tudi nedosledno delo ministrice, o čemer se je govorilo že prej, a ni bilo dovolj pojasnjeno. Novinarji in novinarke, ki skrbijo za rubriko Fokus, so zelo dobro predstavili, kje lahko otroci poiščejo pomoč za svoje težave. S tem so opravili družbeno koristno delo, hkrati pa so svojo nalogo profesionalno opravili in v prispevku področje korektno predstavili.
Prispevek v rubriki Inšpektor je bil na sporedu decembra 2020. V njem so bile predstavljene stiske ranljivih otrok, med drugim tudi težave s šolanjem na daljavo. S šolanjem na daljavo je bila povezana izjava specialne pedagoginje Martine Lešnjak Opaka, ki je poudarila, da se otrokom tudi na daljavo ponuja veliko dodatne strokovne pomoči, a so vseeno veliko manj uspešni. Problematične so tudi kamere pri videokonferencah – nekateri učitelji jih zahtevajo, a vendar se nekateri otroci ne želijo pokazati, saj bi v ozadju videli njihov skromen dom; v ozadju so pogosto starši, velikokrat tudi moteči zvoki. Mnogi nimajo tehnološke opreme za šolanje na daljavo, lahko pa da jo imajo, pa za njihovo uporabo nimajo potrebnega znanja. Izpostavljeno je bilo, da bi morala biti država zelo občutljiva za depriviligirane posameznike in reševanje njihovih težav.
Tudi rubrika Inšpektor je v prispevek vključila mnenja različnih ljudi. Prispevek je bil za mojo analizo v povezavi s šolanjem na daljavo nekoliko krajši, saj so bile v njem bolj kot šolanje na daljavo izpostavljene stiske otrok s posebnimi potrebami in njihovi načini dela z logopedi ter specialnimi pedagogi. Po drugi strani pa gre za prispevek, ki je izpostavil partikularen problem skupine otrok s posebnimi potrebami, česar v drugih prispevkih ni bilo mogoče spremljati. Le na kratko so skupino otrok s posebnimi potrebami omenili v oddaji Tarča.
3.4. ODDAJA TARČA
V analizo poročanja medijev o šolanju na daljavo sem med drugim vključila tudi dve oddaji Tarče. To je pogovorno-informativna oddaja. Kot navajajo na spletni strani RTV Slovenija, v oddaji soočajo mnenja, akterje izvlečejo iz cone udobja, gledalkam in gledalcem pa
32
nudijo kakovostno vsebino za izoblikovanje lastne slike o problemih. Zelo spodbudno zapišejo tudi, da je oddaja namenjena vsem, ki si drznejo vedeti več (Tarča, b. d.). V času mojega spremljanja sta bili predvajani dve oddaji – ena novembra 2020 in ena februarja 2021.
3.4.1. 12. november 2020
V četrtek, 12. 11. 2020, je bila osrednja in glavna tema v oddaji šolanje na daljavo. Oddaja je za poročanje o dotični tematiki izredno pomembna, saj je prva, ki je v času šolanja na daljavo soočila večino akterjev, ki sodelujejo v procesu šolanja na daljavo oz. so z njim neposredno povezani. V oddaji so se soočili ministrica, pedagog prof. dr. Damijan Štefanc, mama osnovnošolca in srednješolca gospa Tea Mlinar Kovačič, profesorica razrednega pouka mag. Jožica Frigelj in ravnatelj gimnazije Nova Gorica prof. Andrej Šušmelj (glej Slika 7). Morda sem v soočenju pogrešala še predstavnika srednjih strokovnih in poklicnih šol, ki imajo v tem času veliko težav z izvajanjem praktičnega dela pouka, in predstavnika, ki bi nekoliko več povedal o izvajanju pouka na daljavo na fakultetah; morda bi lahko vključili celo predstavnika študentske organizacije. Sicer je bil prisoten profesor dr.
Štefanc, ki je izredni profesor na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ampak o poteku študijskega procesa na daljavo žal ni imel priložnosti govoriti. Prispevek je bil neposredno vezan na izobraževanje v osnovnih in srednjih šolah, fakultete in vrtci pa v njem niso bili omenjeni.
V oddaji se je zvrstilo kar nekaj prispevkov s terena, ki so bili iztočnica za razvoj razprave v studiu. V prvem prispevku so predstavili stiske staršev, ki le stežka sledijo tempu življenja (usklajevanje službe, pomoči pri šolskih obveznostih otrok in ostalih opravkov). V studiu se je ministrica v povezavi z izvajanjem šolanja na daljavo sklicevala na že omenjeno knjižico Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covid-19, kjer so predstavljeni štirje glavni modeli in podmodeli izobraževanja na daljavo. V drugem
Slika 7: Sestava omizja v novembrski oddaji Tarča
33
prispevku so podrobneje analizirali neenak položaj učencev, ki doma nimajo dostopa do internetne povezave ali potrebne opreme (v Sloveniji se s to situacijo sooča 815 gospodinjstev).
V tretjem prispevku je v ospredje stopil problem ocenjevanja na daljavo in stiske, ki jih doživljajo učitelji, hkrati pa je bil opisan način šolanja na daljavo v drugih evropskih državah. Predvsem pomembno se je izpostavila učiteljica slovenščine, ki poučuje na OŠ Franja Malagaja v Šentjurju, mag. Bojana Potočnik, ki je javno kritizirala delo ministrstva in zavoda za šolstvo. Predvsem je skupaj z drugimi predstavniki (ravnateljico OŠ Kungota, predstavnico pedagoškega inštituta dr. Evo Klemenčič, predsednikom združenja ravnateljev Gregorjem Pečanom in ravnateljem tehniškega šolskega centra Maribor Darkom Kukovcem) opozarjala na nepopravljivo škodo, ki jo z nepremišljenimi odločitvami delamo otrokom. Nastajajo enormne vrzeli v znanju, ocene postajajo, kot je dejala ministrica »dobre, prijazne in spodbudne«, za njimi ne stoji standard, ki ga učenec mora doseči, učni načrti ostajajo enaki, kljub temu da se določenih ciljev ne da doseči v okviru pouka na daljavo, hkrati pa praktični pouk dijakov srednjih strokovnih in poklicnih šol, ki poteka prek videokonference, nikakor ni približek dejanski praksi.
Tarča je pomembna predvsem zato, ker pokaže in izpostavi odnos med ministrstvom in stroko. V oddaji so vraznih prispevkih jasno kritizirali delovanje ministrstva, saj po mnenju mnogih govornikov ni sprejelo pravih odločitev. Zanimivo je bilo spremljati »spopad« med ministrico in dr. Štefancem. Slednji je tekom oddaje podal nekaj konstruktivnih kritik, na katere ministrica nikoli ni dala jasnega odgovora. Za primer podajam prvi prispevek, ki predstavlja situacijo zapiranja šol v Sloveniji v primerjavi z zapiranjem šol po Evropi. V prispevku novinarji prikažejo, da je Slovenija izredno hitro zaprla šole, medtem ko po Evropi šole zapirajo kot zadnje (v večini). Štefanc (Tarča, 2020) je komentiral, da je zapiranje šol »…eden od zelo jasnih znakov, da v tej državi in za to politiko (…), izobraževanje ni resna niti družbena niti politična prioriteta«. Ministrica je kot glavni razlog za zapiranje šol v Sloveniji navedla problematično epidemiološko sliko in širjenje okužb znotraj šolskega prostora (o tem je pripovedovala tudi v oddaji Studio City, ki je predstavljena v nadaljevanju). Svoj komentar je podkrepila s prikazom grafa, na katerem je prikazala deleže okužb v vrtcih, osnovnih ter srednjih šolah v primerjavi z relativnim povprečjem okužb v državi. Voditeljica jo je nato prosila za pojasnitev teh podatkov, v smislu, ali prikazujejo deleže okuženih učiteljev in otrok, morda le učiteljev ipd. Opozorila je, da je tudi novinarska ekipa poskušala pridobiti tovrstne podatke na NIJZ, a jih žal niso
