UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
TAMARA KREFT
OTROCI V REJNIŠTVU IN RAZPETOST MED MATIČNO TER REJNIŠKO DRUŽINO
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
TAMARA KREFT
OTROCI V REJNIŠTVU IN RAZPETOST MED MATIČNO TER REJNIŠKO DRUŽINO
Magistrsko delo
Mentorica: dr. Jana Rapuš Pavel
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Najlepša hvala mentorici dr. Jani Rapuš Pavel za vso pomoč, strokovne usmeritve in posvečen čas.
Zahvaljujem se vsem sogovornikom, ki so sodelovali pri raziskavi in z mano delili svoje izkušnje ter življenjske zgodbe.
Zahvaljujem se svoji družini in Maticu za vse spodbudne besede in podporo. Hvala, ker ste verjeli vame.
POVZETEK
Magistrsko delo prikazuje izkušnje otrok v rejništvu, ki so razpeti med matično in rejniško družino. V teoretičnem delu se najprej dotaknem pomena družine v sodobni družbi, predstavim pluralizacijo oblik družinskega življenja, opredelim ranljive družine, njihove potrebe in strokovne odzive. Med ranljive družine štejem tudi matično družino otrok v rejništvu. V nadaljevanju naloge raziščem sistemsko ureditev rejništva v Sloveniji in predstavim vlogo rejniškega društva Slovenije. Ugotavljam tudi kakšne so specifike otrok, ki živijo med dvema družinama in kako se to odraža na njihovem vedenju. Dotaknem se tudi identitete in samopodobe otrok v rejništvu ter predstavim način podpore pri oblikovanju pozitivne samopodobe. V ospredje postavljam koncept soustvarjanja in sodelovanja med rejniško in matično družino, znotraj katerega predstavim pomembnost delovnega odnosa in individualne projektne skupine. Poudarim tudi participacijo otroka v rejniškem sistemu in njegov glas predstavim kot ključen del sodelovalnega procesa. Izpostavljen problem preslišanosti otrok podkrepim s predstavitvijo zakonodajne podlage, ki omogoča otrokovo udeležbo. V okviru teoretičnega dela predstavim tudi ugotovitve nekaterih že obstoječih slovenskih in tujih raziskav s področja rejništva. V empiričnem delu magistrskega dela pridobim vpogled v odnose, stiske in težave, ki jih otrokom, rejnikom in biološkim staršem domnevno prinaša pomanjkljiv sistem rejništva v Sloveniji. Raziskovalni pristop je kvalitativni, za zbiranje podatkov je uporabljen delno strukturirani intervju. Intervjuji so bili izvedeni s tremi otroki, s tremi biološkim starši in s tremi rejniki. Zbrani podatki so analizirani z metodo vsebinske analize.
Rezultati raziskave kažejo, da je otrokovo doživljanje prehoda iz matične v rejniško družino odvisno od življenjskih okoliščin situacije in starosti otroka, prav tako pa tudi od individualnih značilnosti otroka, doživetih izkušenj in primanjkljajev v matični družini, zaradi katerih je bil otrok nameščen v rejništvo. Otroci in mladostniki sam prehod in tudi rejniško družino doživljajo različno. V družini, kjer otroci bolj pozitivno doživljajo rejništvo, je moč zaznati ljubeče in spodbudno okolje ter več podpore s strani rejniških staršev in njihovih bioloških otrok. Primeri iz intervjujev pa opozarjajo, da niso vse rejniške družine funkcionalne, otrokom ne nudijo izkušenj povezanosti in varnosti, posledično pa se tudi otroci v takšnih rejniških družinah ne počutijo ljubljene in razumljene. Zelo pomembno za otroka je tudi poznavanje svojih korenin in matične družine. Z razumevanjem svojega položaja otroci oblikujejo odnos do svojih bioloških staršev. Občutki zmedenosti in razpetosti med družinama, pripomorejo k temu, da otroci v rejniški družini težko razvijejo občutek doma in pripadnosti, kar pa je ključno za razvoj otrokove zdrave osebnosti ter pozitivnega odnosa do sebe in do drugih. Na doživljanje otrokove razpetosti tako vpliva kvaliteta soustvarjanja med rejniško in matično družino. Dobro sodelovanje temelji na pristnem človeškem odnosu in pozitivni naravnanosti brez obsojanja.
Dobro sodelovanje je v veliki meri odvisno od spodbud in podpore strokovnih služb, pogosto pa temelji zgolj na podlagi individualnih projektnih skupin. Za dosego kvalitetnega sodelovanja med družinama pa je potreben čas. Rezultati raziskave osvetlijo tudi nekatere pomanjkljivosti rejniškega sistema pri nas. Izpostavi se problematika dolgotrajnega rejništva, preslišanosti otrok in problematika pomanjkljivega sodelovanja z biološkimi starši. Ugotovitve raziskave med drugim prispevajo tudi nekatere vsebinske predloge za urejanje in izboljšanje položaja otrok v rejništvu in celotnega področja rejništva v Sloveniji.
KLJUČNE BESEDE: rejništvo, otrok, razpetost, rejniška družina, matična družina, soustvarjanje
ABSTRACT
Master's thesis researches the experiences of children in foster care, who are torn between the biological family and foster family. In the theoretical part of the thesis I will first touch upon the meaning of family in modern society, present the pluralization of forms of family life, identify vulnerable families, their needs and professional responses. I also consider the biological family of children in foster care to be vulnerable. Furthermore, I explore the system of foster care in Slovenia and present the role of the Foster Society of Slovenia. I also try to determine what the specifics of children living between two families are and how they are reflected in their behaviour. I touch on the identity and self-image of children in foster care and present a way of supporting them in forming a positive self-image. The concept of co-creation and cooperation between foster and parent families is highlighted, within which I present the importance of working relationships and individual project teams. I also emphasize the child's participation in the foster care system and present his voice as a key part of the collaborative process. I substantiate the exposed problem of children’s needs going unheard by presenting a legislative basis that enables children's participation. Within the theoretical part, I also present the findings of some existing Slovenian and foreign foster care research. In the empirical part of the master's thesis, I gain insight into the relationships, tribulations and problems that children, foster parents and biological parents allegedly bring to bear from the flawed foster care system in Slovenia. The research approach is qualitative, and a semi-structured interview is used to collect the data. The interviews were conducted with three children, three biological parents and three foster parents. The collected data are analysed using the content analysis method.
The results of the study show that a child's transition from biological to foster family depends on the situation and age of the child, as well as on the child's own character, experiences and deficiencies in the biological family that led the child to foster care. Just like the transition itself, children and adolescents experience foster families differently. In a family where children have a positive foster care experience, a loving and supportive environment and support from foster parents and their biological children can be perceived. However, some cases from the interviews point out that not all foster families are functional and they do not provide children with an experience of connection and safety. Consequently, children in such foster families do not feel loved and understood. Knowing their roots and their biological family is also of great importance for the child. By understanding the situation and their own position, children form a relationship with their biological parents. Feelings of confusion and division make it difficult for children in a foster family to develop a sense of home and belonging, which is crucial for the development of children's healthy personality and positive attitude towards themselves and others. The quality of cooperation between the foster parent and the biological family is also influencing the child's experience of division. Good cooperation is based on genuine, human attitude and a positive attitude without accusations. Cooperation is largely dependent on the encouragement and support of professional services, and is often based solely on individual project teams. However, it takes time to achieve quality cooperation between families. The results of the research also highlight some shortcomings of the foster care system in our country.
The problems of long-term foster care, the fact that children’s needs often go unheard and the lack of work and cooperation with biological parents are emphasized. Research finding also offer suggestions provided for regulating and improving the situation of children in foster care and the entire field of foster care in Slovenia.
KEY WORDS: foster care, child, division, foster family, biological family, co-creation
KAZALO
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 2
1. POMEN DRUŽINE V SODOBNI DRUŽBI ... 2
1.1 PLURALIZACIJA OBLIK DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA ... 3
1.2 RANLJIVE DRUŽINE ... 3
1.3 POTREBE RANLJIVIH DRUŽIN IN ODZIVI STROKOVNIH SLUŽB ... 4
2. REJNIŠTVO IN SISTEMSKA UREDITEV REJNIŠTVA V SLOVENIJI ... 5
2.1 REJNIŠKA POGODBA ... 8
2.2 USPOSABLJANJE REJNIKOV ... 9
2.3 ŠTEVILO REJNIKOV IN OTROK V REJNIŠTVU ... 9
2.4 VLOGA REJNIŠKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE ... 10
2.5 PREHOD IZ MATIČNE DRUŽINE V REJNIŠKO DRUŽINO ... 12
3. SOOČANJE OTROK Z ŽIVLJENJEM V REJNIŠTVU ... 14
3.1 IDENTITETA IN SAMOPODOBA OTROK V REJNIŠKI DRUŽINI ... 16
3.1.1 PODPORA REJNIŠKIM OTROKOM PRI OBLIKOVANJU POZITIVNE SAMOPODOBE ... 17
3.2 PRENEHANJE REJNIŠTVA IN POT IZ REJNIŠTVA V SAMOSTOJNOST ... 18
4. KONCEPT SOUSTVARJANJA MED VSEMI VPLETENIMI V REJNIŠKEM SISTEMU ... 20
4.1 STROKOVNO DELO Z MATIČNO DRUŽINO ... 21
4.2 IPS – INDIVIDUALNA PROJEKTNA SKUPINA ... 22
4.2.1 SODELOVANJE REJNIŠKE IN MATIČNE DRUŽINE ... 23
4.3 PARTICIPACIJA OTROKA IN NJEGOV GLAS V PROCESU REJNIŠTVA ... 24
4.3.1 ZAKONODAJNI OKVIR, KI OMOGOČA OTROKOVO SOUDELEŽBO ... 25
4.3.2 ZAGOVORNIŠTVO OTROKA ... 26
4.3.3 ODPIRANJE PROSTORA ZA OTROKOV GLAS ... 26
III. EMPIRIČNI DEL ... 29
5. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN NAMEN RAZISKAVE ... 29
6. CILJI RAZISKAVE in RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 30
7. RAZISKOVALNI PRISTOP IN METODA RAZISKOVANJA ... 30
7.1 UDELEŽENCI RAZISKAVE ... 30
7.2 PREDSTAVITEV SODELUJOČIH V RAZISKAVI ... 31
7.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 31
7.4 PRIPOMOČKI ZA ZBIRANJE PODATKOV ... 32
7.5 OBDELAVA PODATKOV ... 32
8. ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 33
IV. ZAKLJUČEK ... 64
V. VIRI in LITERATURA ... 67
VI. PRILOGA ... 74
KAZALO TABEL Tabela 1: Podatki o številu rejnikov v juliju 2019 ... 10
Tabela 2: Podatki o številu otrok v rejništvu v juliju 2019 ... 10
Tabela 3 Stiske ob prehodu iz matične v rejniško družino... 33
Tabela 4 Vzpostavljanje razlik med biološkimi in rejniškimi otroki ... 34
Tabela 5 Otrokovo doživljanje rejniške družine ... 34
Tabela 6 Vplivi dejavnikov zunanjega okolja na otrokovo doživljanje rejniške družine ... 35
Tabela 7 Povezanost in stiki otroka z matično družino ... 35
Tabela 8 Pritiski bioloških staršev ... 41
Tabela 9 Stiske otroka ob razpetosti med matično in rejniško družino ... 42
Tabela 10 Pozitivne izkušnje sodelovanja med rejniki in biološkimi starši... 45
Tabela 11 Negativne izkušnje sodelovanja z biološkimi starši ... 45
Tabela 12 Individualna projektna skupina ... 48
Tabela 13 Stiki med otroki in njihovimi biološkimi starši ... 49
Tabela 14 Podpora in delo z biološkimi starši ... 49
Tabela 15 Dolgotrajno rejništvo ... 53
Tabela 16 Prehod iz rejništva v posvojitev ... 54
Tabela 17 (Ne)upoštevanje otrokovega glasu ... 54
Tabela 18 (Ne)upoštevanje glasu bioloških staršev ... 54
Tabela 19 Spremembe z veljavo družinskega zakonika ... 54
Tabela 20 Družbena neosveščenost o rejništvu ... 55
Tabela 21 Predlogi za boljšo funkcionalnost rejniške družine ... 60
Tabela 22 Predlogi, ki podprejo koristi otroka ... 60
Tabela 23 Predlogi za dobro sodelovanje in delo z biološkimi starši ... 60
1
I. UVOD
V sodobnem času družbenih sprememb in prehodov iz tradicionalne družbe v moderno oz.
industrijsko družbo, ima tudi družina drugačno mesto, kot ga je imela včasih. Švab (2001) pravi, da današnje družinsko življenje bolj kot karkoli zaznamujejo kompleksnost, raznolikost in spremenljivost. Gre za to, da so se spremenile oblike in načini družinskega življenja. Desetletja nazaj je prevladoval le en model- nuklearna družina, danes pa družinsko sliko sestavljajo neporočeni pari z otroki, istospolne družine, enostarševske družine, posvojiteljske in rejniške družine (prav tam). Mladi, ki nimajo ustrezne družinske, socialne in odnosne podpore, so posledično potisnjeni na socialno obrobje, manj so gotovi v lastne sposobnosti, imajo nizko samopodobo in pomanjkljive socialne spretnosti (Kobolt, 2010). Bouwkamp in Bouwkamp (2014) opozarjata, da tovrstne opredelitve otrok pozabijo izpostaviti, da imajo ti otroci tudi biološke ali socialne starše, ki imajo svoj delež pri nastanku ali vzdrževanju omenjenih težav, a hkrati lahko tudi bistveno pripomorejo k njihovi razrešitvi. Starši in družinske razmere so namreč v življenju otrok ključnega pomena, saj posredujejo matrico, s katero otrok vstopa v svet. Zaradi neustreznih družinskih in socialno ekonomskih razmer se za otroke, ki so pri odraščanju prikrajšani za podporo v okviru družine, pogosto pokaže potreba po namestitvi otroka v rejništvo.
Magistrsko delo prikazuje izkušnje otrok v rejništvu, ki so razpeti med matično in rejniško družino. Dosedanje raziskave na področju rejništva so večinoma usmerjene na pomembnost sodelovanja med rejniško družino in CSD-jem, zato se mi zdi vredno raziskati tudi vidik dela z biološkimi starši in vidik (ne)sodelovanja med matično in rejniško družino. Glede na že opravljene raziskave strokovnjaki menijo, da se delu z matično družino nameni premalo pozornosti. Izpostavljeno je pomanjkanje različnih strokovnih programov, ki bi bili namenjeni biološkim staršem (Rakar idr., 2010). Na osnovi omenjenih spoznanj se v teoretičnem delu dotaknem pomena družine v sodobni družbi, sistemske ureditve rejništva v Sloveniji, koncepta soustvarjanja med rejniško in matično družino in upoštevanja otrokovih pravic ter otrokovega glasu. Sprašujem se tudi kako izkušnja rejništva oblikuje otrokovo identiteto in samopodobo.
Socialna pedagogika je glasnica marginaliziranih posameznikov in skupin. Socialnopedagoška stroka posoja glas in odpira prostor za dialog, še posebej kadar gre za neenakovrednost vpletenih (Razpotnik, 2006). V okviru empiričnega dela je prikazana kvalitativna raziskava, s katero dajem glas otrokom v rejništvu, njihovim biološkim staršem in rejnikom ter na ta način prispevam k razvidnosti ovir in težav, ki na mikro ravni med drugim odslikavajo tudi slovenski sistem rejništva.
Magistrsko delo se zaključi s sklepnimi ugotovitvami in predlogi za izboljšanje rejniškega sistema v slovenski družbi.
2
II. TEORETIČNI DEL
1. POMEN DRUŽINE V SODOBNI DRUŽBI
Družina danes ni le ena sama. Ljudje različno pojmujemo družino in zaradi tega je težko vzpostavljati enoten nadzor in delo z njo. Vsak izmed nas ima svojo predstavo družinskega življenja in družine, se je pa razumevanje družine spreminjalo skozi čas in prostor, kot tudi glede na družbo, v kateri se pojavlja. Različne družbe torej različno razumejo družino (Perić, 2010). Tudi Ule (2000) pravi, da se ne da več potegniti objektivne meje med družino in ne – družino, ampak se meje postavljajo subjektivno glede na posameznega člana. Kljub kompleksnosti pojmovanja družine, pa je pomembno, da družino definiramo. Definicija družine je pomembna zato, ker predstavlja neke vrste »družbeni napotek«. Poleg tega je definicija tudi odraz socialno političnega delovanja neke države in njenih ideoloških predstav (Rener, Sedmak, Švab in Urek, 2006).
Ličen (1995) poudarja socializacijsko vlogo družine. Definira jo kot socialno skupino, v katero smo stalno in dolgotrajno vključeni ter kot osnovno institucijo zasebnega življenja, kjer se oblikuje za ljudi večina pomembnih razmerij. V sodobni družbi družina služi za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, kot so hranjenje, fizična in socialna varnost, njene funkcije pa se nanašajo na biološko reprodukcijo, zadovoljevanje čustvenih potreb, skrb za otroke in vzgojo otrok, skrb za dom ter prenašanje kulturnih vzorcev in znanj iz roda v rod (prav tam). Kot vidimo družina ostaja pomemben družbeni sistem, ki je edinstven in ločen od ostalih družbenih skupin.
Tudi Musek (1995) izpostavlja velikanski pomen, ki ga ima družina za posameznika in za družbo. Pravi, da je družina temeljni posrednik človekovega obstoja, tako v biološkem kot v družbenem svetu. Je edinstvena celica, kjer se spletajo temeljne vloge človeškega bitja in bolj kot kjerkoli drugje se osebnost posameznika oblikuje prav v družini. O edinstvenem pomenu družine govori tudi Kompan Erzar (2003), ki predpostavlja, da je družina najkompleksnejši in edinstveni prostor odnosov in čustvenih zapletov, ki predstavljajo temelj za razvoj posameznikove samostojnosti. Je okolje, kjer si vsakdo izoblikuje lastno identiteto in v katerem nastaja ter se razvija človeška psihična struktura. Čačinovič Vogrinčič (1998) družino opredeli socialno psihološko, in sicer pravi, da »družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote:
odnose v njej odraža relativno trajna struktura vlog in statusov, v družini pa se oblikujeta tudi struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov; diferencirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni odnosi med člani.« (str. 130., 131).
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR) v 2. členu pa družino opiše kot življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo (ZZZDR, 2004). Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) pa družino opredeli malo širše, in sicer kot življenjsko skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države (DZ, 2017, 2.
člen).
3
1.1 PLURALIZACIJA OBLIK DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
Danes je v družbenih očeh prava družina še vedno tista, ki jo sestavljata mož in žena, seveda poročena, ki v zavetju svojega doma vzgajata enega ali dva otroka. Takšna je tradicionalna podoba okoli katere se spletajo različne romantične predstave, pa tudi konkretna družbena pričakovanja (Perić, 2010). Dejstvo pa je, da v zadnjih nekaj desetletjih opažamo pomembne spremembe družinskega življenja, ki jasno kažejo na to, da se odmikamo od modernega modela nuklearne družine. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je prav spreminjanje glavna značilnost družinskega življenja v zadnjem času (Rener idr. 2006). Švab (2001) pravi, da gre za osvobajanje od ideologije nuklearne družine. Družinsko življenje v Sloveniji postaja izredno raznovrstno. Govorimo lahko o pluralizaciji družinskega življenja in družinskih oblik (Rener idr. 2006). Švab (2001) poudarja, da je pluralizacija nov in tipično postmoderen fenomen, Perić (2010) pa opozarja, da je pluralizacija družinskih oblik obstajala že prej, le da smo te oblike družine šele v postmoderni dobi začeli sprejemati. Kar danes razumemo pod pojmom družine je nastalo z moderno družbo, a se je to kljub temu v zadnjih tridesetih letih spremenilo (prav tam). Pluralizacija družinskih oblik pomeni soobstoj različnih načinov in oblik družinskega življenja glede na odločitev posameznikov. Ta proces povezujemo s spremembami, kot so upad števila formalnih zakonskih zvez, večanje števila razvez in otrok rojenih izven zakonske zveze.
Z njimi je močno povezana tudi pluralizacija življenjskih stilov, ki prav tako vpliva na raznolikost družinskih in partnerskih zvez, še posebej pri mladih. Posledica družinske pluralizacije je tudi spreminjanje družinskih vrednot in simbolno spreminjanje življenjskega sveta družin (Švab, 2001). Če želi družina še naprej zagotavljati temeljne funkcije se mora znati tudi spreminjati in sprejeti pluralizacijo kot pogoj svojega obstoja (Švab, 2001). S tem se strinja tudi Perić (2010), ki predpostavlja, da se družina samo »prilagaja« družbenim spremembam, da se lahko ohrani v postmoderni dobi. Rener idr. (2006) izpostavljajo, da se je družina bolj kot druge institucije uspela prilagoditi sodobnim postmodernim težnjam po individualizaciji in subjektivizaciji življenjskega sveta, kot taka pa deluje spodbudno na razvoj osebnostnih potreb in potencialov.
Desetletja nazaj je prevladoval le en model – nuklearna družina, danes pa družinsko sliko sestavljajo neporočeni pari z otroki, istospolne družine, enostarševske družine, posvojiteljske in rejniške družine (Švab, 2001). Perić (2010) poudarja, da ko govorimo o družini, moramo besedo družina danes uporabljati v množini – družine, saj pluralizacija družinskih oblik zahteva, da govorimo o družinah in ne samo o eni družini. Pri iskanju razlogov za spreminjanje družinskega življenja je treba upoštevati tudi spremembe, ki zaznamujejo družinsko okolje, torej širše družbene spremembe. Giddens (2000) govori o »družini kot osnovni instituciji civilne družbe«. »Družina je stičišče cele vrste novih smeri, ki vplivajo na celotno družbo – naraščajoče enakosti med spoloma, množičnega prihoda žensk na trg delovne sile, spremenjenega seksualnega obnašanja in pričakovanj ter sprememb v razmerju med domom in delovnim mestom« (str. 94).
1.2 RANLJIVE DRUŽINE
Švab (2010) v povezavi s socialnokonstruktivističnim razumevanjem družino prepoznava kot zelo raznovrstno glede na čas in družbeni kontekst: »Kulturni pomeni starševstva sicer temeljijo na tradiciji, običajih, navadah, (kolektivnih in subjektivnih) izkustvih, vendar se nenehno spreminjajo, redefinirajo, reinterpretirajo in rekonstruirajo.« (prav tam, str. 344). Skozi čas in prostorsko umeščenost pa se spreminjajo tudi poimenovanja družine. V socialno pedagoški stroki je uveljavljen pogled, da ranljivost zavzema različne pojavne oblike. Ranljive družine
4
so si med seboj zelo različne, skupne pa so jim nakopičene težave na različnih področjih življenja. Izpostavljajo materialno in stanovanjsko področje ter zdravstvene, odnosne in druge težave. Klemenčič Rozman (2014) opozarja na to, da izraz ranljive družine implicira pomen vsakokratne socialne umeščenosti težav, s katerimi se družina sooča zaradi ranljivega položaja znotraj družbenega konteksta. Gre za kumulativni vidik kopičenja dejavnikov tveganja in manj priložnosti s strani družbe za doseganje ugodnih življenjskih potekov. Tudi Bajzek (2003) pravi, da se mora družina danes soočiti z mnogimi težavami, ki jih povzroča zunanje okolje v katerem družina živi. Okolje namreč zaznamujejo nagle spremembe in kompleksnost, družina pa ni samozadosten in zaprt sistem, ki bi bil edini subjekt vzgoje in podpore odraščajočim otrokom.
Družina intenzivno stopa v odnos s kulturnim in socialnim svetom zunaj nje. Ranljive družine so veliko bolj izpostavljene socialni izključenosti kot druge. Lahko si jih razlagamo kot marginalizirane, neintegrirane družbene skupine, Razpotnik (2006) pa opozarja, da tovrstne družbene skupine lahko razumemo kot simptom celotne družbe, kot proizvod družbe, ki tega ne zmore integrirati.
Kodele in Mešl (2016) izpostavljata, da se za družine, ki so navadno poznane kot ranljive družine, uporablja izraz družine s številnimi izzivi. Gre za družine, ki se srečujejo s številnimi problemi, v svojem vsakdanjem življenju pa se soočajo z različnimi stresorji, ki so velikokrat povezani z revščino in s težkimi življenjskimi pogoji, ki povzročajo preobremenitev in destibilizacijo družine. Mnoge med njimi nimajo zadovoljenih osnovnih potreb in so nenehno postavljene pred različne izzive, kot so iskanje službe z majhnimi možnostmi za zaposlitev, nizki dohodki za preživetje, nezmožnost pomagati otrokom pri šolskih zadevah, itd. Prav tako lahko doživljajo breme bolezni, odvisnosti, zlorabe, nasilja, zatiranja in brezdomstva.
Kadar govorimo o ranljivih družinah ne smemo pozabiti na potencial, ki se skriva v njih.
Nobena družina ni neranljiva, ko se sooči z življenjskimi izzivi in nesrečami. Pravzaprav je ranljivost pomembno izhodišče za razvoj odpornosti. Malo je družin, ki se zmorejo spoprijeti z zelo zahtevnimi preizkušnjami, če jim na tej poti nihče ne pomaga. Strokovni delavci morajo ranljive družine spoštovati in verjeti v njihove obnovljive potenciale ter skupaj z njimi podpreti najboljše kvalitete posameznikov in družine kot celote (Kodele in Mešl, 2016).
1.3 POTREBE RANLJIVIH DRUŽIN IN ODZIVI STROKOVNIH SLUŽB
Ghesquiere (1993, v Bouwkamp in Bouwkamp, 2014) ranljivo družino definira kot družino, ki se sooča s trajnim skupkom družbenoekonomskih in psihosocialnih problemov in za katero strokovni delavci menijo, da ni naklonjena prejemanju pomoči. Raziskava avtoric Bodden in Dekovič (2010) v Bouwkamp in Bouwkamp (2014) je pokazala, da je za ranljive družine značilna dolga zgodovina procesov podpore in pomoči ter namestitev otroka zunaj družine, končni rezultat pa je pogosto zelo skromen in neuspešen. Tudi Razpotnik in soavtorice (Razpotnik idr., 2015) v svoji raziskavi ugotavljajo, da v ranljivih družinah obstaja nezadovoljstvo v povezavi s sodelovanjem med ranljivo družino in strokovnimi službami.
Družine hodijo od vrat do vrat in pogosto se počutijo, kot da strokovne službe nimajo posluha za njihove težave, saj težave ostajajo nenaslovljene. Strokovne službe pa imajo glede ranljivih družin občutek, da njihovim težavam niso kos in da so nerešljive. Bouwkamp in Bouwkamp (2014) razloge za neuspeh pri delu z ranljivimi družinami vidita v tem, da so družine nezaupljive in redko motivirane, da bi sprejele pomoč. Soočajo se z občutki nemoči in zapostavljenosti, poleg tega pa se bojijo, da bodo oblasti še bolj ogrožale njihovo pravico do samostojnega odločanja, s tem ko bodo otroka namestile zunaj družine. Razpotnik idr. (2015)
5
v svoji raziskavi še ugotavljajo, da v obravnavo ranljivih družin vstopa več služb iz različnih področij vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstva, pravosodja in vladnih ali nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z reševanjem nasilja, zasvojenosti ali brezdomstva. Med njimi pa je veliko pomanjkanje komunikacije in usklajevanja. Obstoječe podporne ponudbe zato potreb ranljivih družin velikokrat ne dosežejo, za dosego in naslovitev njihovih potreb bi bilo namreč potrebno razviti fleksibilnejše in bolj usklajene oblike podpore, ki bi se odzivale na stiske ranljivih družin v vsakodnevnem življenju ter bi podpirale ranljive družine z več težavami. V praksi se torej kaže potreba po celovitejšem in celostnejšem razumevanju in pristopu (prav tam). Potrebo po odgovorni in celoviti podpori ranljivim družinam izpostavljata tudi Bauer in Wiezorek (2016), ki obenem opozarjata, da morajo biti strokovni posegi prilagojeni tveganosti življenjskih razmer družine in splošnim ter individualnim posebnostim družine.
Socialni pedagog se kot praktik na področju dela z ranljivimi skupinami pogosto srečuje z ranljivimi družinami, v veliki meri pa vstopa v interakcije z njimi tudi znotraj vzgojno izobraževalnega sistema. Temeljne kompetence strokovnega dela so povezane s prepoznavanjem in naslavljanjem virov ranljivih družin, kar je ključnega pomena, da se lahko prekine krog problemskosti, ki je velikokrat v ospredju, ko je govora o ranljivih družinah (Razpotnik idr., 2015). Tudi Kodele in Mešl (2016) v kontekstu podpore in pomoči izpostavljata pomen povezovanja ranljivih družin z viri v skupnosti. Problemi, s katerimi se soočajo ranljive družine pa močno vplivajo tudi na otroka in njegov razvoj. Otroci v ranljivih družinah so velikokrat označeni kot »težavni otroci«, saj so pogosto vzgojno bolj zahtevni (Razpotnik idr., 2015). Tudi Bouwkamp in Bouwkamp (2014) opozarjata, da so problemi otrok močno povezani z njihovim okoljem, zato jih je najlažje reševati v njem. Razpotnik idr. (2015) v svoji raziskavi še ugotavljajo, da je vzgojno izobraževalni sistem močno podvržen kategorizaciji težav in standardnim postopkom (diagnoza – odločba – pomoč). V kolikor je otrok v vrtcu ali šoli prepoznan kot »težaven«, je probleme potrebno obravnavati v njihovi medsebojni povezavi, torej v kontekstu družine in v dogovarjanju z njo, skupnem interpretiranju in iskanju odgovorov (Razpotnik idr., 2015). Tudi Bauer in Wiezorek (2016) sta mnenja, da kategoriziranje kaže na potrebo po odgovorni in celoviti podpori, obenem pa tudi na potrebo po prepoznavanju dosežkov ranljivih družin. Pri delu z ranljivimi družinami se je potrebno zavedati perspektive staršev in se zanimati za kontekst družine, saj so samo tako lahko strokovne službe staršem v pomoč in podporo. Dobro sodelovanje med strokovnjaki in družino temelji na dialogu ter krepi potenciale in moči posameznika in družine. Vpogled strokovnih služb v kontekst družine in pripravljenost prisluhniti kompleksnosti družinske problematike pa sta pomembna koraka k srečanju obeh vključenih strani (Razpotnik idr., 2015).
2. REJNIŠTVO IN SISTEMSKA UREDITEV REJNIŠTVA V SLOVENIJI
Rejništvo je posebna oblika varstva in vzgoje otrok, nameščenih v rejniško družino in je namenjena otrokom, ki iz različnih vzrokov ne morejo bivati v matični družini. Namen rejništva je, da se otroku, ki ne more živeti pri starših ali ga je potrebno zaradi ogroženosti izločiti iz okolja v katerem živi, v rejniških družinah omogoči zdrava rast, skladen osebnostni razvoj, izobraževanje in usposobitev za življenje in delo (Rakar idr., 2010). Čačinovič Vogrinčič (2006) poudarja, da je rejništvo definirano kot začasen ukrep za otroka, poleg tega pa dodaja, da danes socialno delo rejništvo pojmuje kot skrbno načrtovan sistem sodelovanja, kjer nihče od udeleženih ničesar ne dela sam in kjer nihče od udeleženih ne ostane brez pomoči in podpore.
Zemljič (2016) pa izpostavi deljeno skrb za vzgojo otroka na rejniško družino, matično družino
6
in center za socialno delo. Za vsakega otroka v rejništvu se vzpostavi individualni projekt pomoči, v katerem se rejniki za svoje delo izobražujejo, usposabljajo in skupaj s preostalimi družinskimi člani izvajajo rejniško dejavnost.
Rejništvo v Republiki Sloveniji urejata dva zakona, in sicer Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl.
US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US, 82/15 – odl. US, 15/17 – DZ in 30/18 – ZSVI) in Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02, 56/06 – odl. US, 114/06 – ZUTPG, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12 in 22/19). 8. člen v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) rejništvo definira kot posebno obliko varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši, rejništvo pa je bolj podrobno opredeljeno še v petem delu, od vključno 154. do 177. člena. V Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) je rejništvo definirano kot posebna oblika varstva in vzgoje otrok, ki so nameščeni v rejniško družino. Na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja je rejništvo namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini (ZIRD, 2. člen).
ZIRD sistemsko ureja rejniško dejavnost in operacionalizira naloge ter vsebino dela udeležencev v rejništvu. Ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, pogoje in postopek za izvajanje rejniške dejavnosti kot edini poklic, določa normative za izvajanje rejniške dejavnosti, opredeljuje dolžnosti rejnikov in naloge centrov za socialno delo pri izvajanju rejniške dejavnosti, ureja financiranje rejniške dejavnosti ter nekatera druga vprašanja, vezana na izvajanje zakona. Pogoji in postopki o izvajanju rejniške dejavnosti so zapisani v Pravilniku o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik določa kriterije za sestavo komisij, imenovanje članov in način dela komisij, natančnejši postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, pogoje in postopek za znižanje normativa ter zvišanje plačila dela, pogoje za zvišanje oskrbnine, delo individualne projektne skupine, vsebino in trajanje usposabljanja, natančnejše pogoje za podelitev priznanj ter predpisuje vsebino obrazcev vlog, ki so sestavni del tega pravilnika (Rakar idr., 2010).
Republika Slovenija je tudi podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah OZN (1990), kjer je v 20. členu zapisano, da ima »otrok, ki je začasno ali za stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje ali katerega koristi ne dopuščajo, da bi še naprej živel v tem okolju, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država. Države pogodbenice pa morajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo takemu otroku zagotoviti nadomestno skrb«.
V ZIRD-u so določeni postopki, pravice in dolžnosti vpletenih v rejniško dejavnost, finančni vidik in način izvajanja rejniške dejavnosti. Na podlagi intervjujev z rejnicami, ki jih je Dunaj (2016) opravila v svoji diplomski nalogi pa lahko rečemo, da se zakon in praksa razhajata predvsem pri pravicah rejnika, kjer bi zakon moral dodeliti rejnikom večjo pristojnost glede vsakodnevnih odločitev, ki se tičejo otroka. Zakon je pomanjkljiv tudi na področju izobraževanja, saj bi morala biti izobraževanja za izvajanje rejniške dejavnosti pogostejša. Z namenom izboljšanja rejniške dejavnosti, pa bi bilo z zakonom potrebno posodobiti še ureditev ustreznega plačila dela rejnikom, ureditev pravice do regresa in bolniškega staleža.
Stroka je dalj časa opozarjala, da bi bil ZIRD potreben posodobitve, opozorila glede potrebe po novi ureditvi, ki bi bolje varovala koristi otrok, pa so dosegla svoj namen. Spremembe so se začele z veljavo družinskega zakonika (Dunaj, 2017).
Državni zbor je 21. marca 2017 sprejel Družinski zakonik (DZ), ki je pričel veljati 15. aprila 2019. Družinski zakonik ureja zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, razmerja med starši in otroki, oblike pomoči države pri težavah partnerskega in družinskega življenja, ukrepe za
7
varstvo koristi otroka ter preživljanje, posvojitev, podelitev starševske skrbi sorodniku, rejništvo in skrbništvo za otroke in odrasle osebe, ki potrebujejo posebno varstvo (Cirkvenčič, 2017). Glavno vodilo novega zakonika je varovanje koristi otrok. Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg in 22/19) prinaša veliko novosti, in sicer novo razširjeno opredelitev družine, nova zakonodaja pa prinaša spremembe tudi na področju rejništva. Sedmi del družinskega zakonika bolj podrobno ureja področje rejništva, in sicer od 232. do 238. člena.
Družinski zakonik koncepta rejništva ne spreminja in opredelitev rejništva ostaja enaka.
Definicija in namen rejništva sta v DZ definirana enako kot v ZZZDR. Z novim zakonikom so pomembne predvsem spremembe o odločanju o namestitvi v rejništvo. Pristojnost za odločanje o namestitvi otroka v rejniško družino se seli s centrov za socialno delo v pristojnost sodišč (DZ, 235. člen). Pri odločanju pa imajo kljub temu centri za socialno delo zelo pomembno vlogo, saj še naprej opravljajo svojo svetovalno in strokovno vlogo. Odločitve in postopki, ki so po novem zaupane sodišču, še vedno slonijo na opažanjih in strokovnem delu centrov za socialno delo (Cirkvenčič, 2017 in Ministrstvo za pravosodje, 2018). Center za socialno delo bo o namestitvi v rejništvo odločal le izjemoma, in sicer v primeru ko bo z verjetnostjo izkazana huda ogroženost otroka, da bo njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjo namestitvijo v rejniško družino (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2019) v primeru, če otrok nima svoje družine, ali če otrok iz različnih razlogov ne more živeti pri starših ter tudi v primeru, če otrok potrebuje usposabljanje v skladu z zakonom, ki ureja vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (DZ, 234. člen).
Z namestitvijo otroka v rejništvo ostanejo staršem ali skrbniku tiste pravice in obveznosti, ki so združljive z namenom rejništva, če zaradi varovanja otrokove koristi ni določeno drugače (DZ, 233. člen). Staršem oz. skrbnikom ostane tudi pravica do upravljanja otrokovega premoženja in druge pravice, ki izvirajo iz starševske skrbi in seveda tudi pravice, ki izhajajo neposredno iz razmerja starši – otrok, predvsem tiste, ki vplivajo na otrokov družinski status, npr. pravice, da dajo privolitev za posvojitev otroka. Rejnik pa prevzame skrb za varovanje otroka, za zdravje, negovanje in oskrbovanje, za vsakodnevno, redno vzgojo otroka, za njegovo izobraževanje in pripravo na samostojno življenje (Cirkvenčič, 2017). Naslednja sprememba v družinskem zakoniku odpravlja možnost, da starši sami oddajo otroka v rejništvo. Dosedanja ureditev je namreč omogočala, da so starši sami namestili otroka v rejništvo in o tem naknadno obvestili CSD. Razlog za ukinitev te možnosti je nova ureditev po ZIRD, ki poudarja korist otroka in predpisuje ostrejše pogoje za rejnika. Otroku ni v korist, če je po odločitvi staršev v rejništvu pri osebi, ki teh pogojev ne zadovoljuje, zato starši o tem ne morejo odločati (prav tam). Družinski zakonik na področju rejništva dobro dopolnjuje ZIRD, ki sistemsko ureja rejniško dejavnost in operacionalizira naloge ter vsebino dela udeležencev v rejništvu (Rakar idr., 2010). Nova ureditev posegov države v družino zaradi varovanja koristi otrok skuša doseči predvsem čimprejšnje odkrivanje primerov ogroženih otrok, zagotovitev takojšnje pomoči in preprečitev nadaljnjega ogrožanja otroka. Zakonik predpisuje timsko interdisciplinarno obravnavanje primerov, čim manj odvzemov otrok staršem in rehabilitacijo družine, v kolikor je le ta mogoča (Cirkvenčič, 2017). Pomemben cilj zakonika je tudi hitrejše reševanje zadev na družinskem področju, kar je posebej pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka ključnega pomena. Dolgotrajni postopki imajo lahko nepopravljive posledice na nadaljnji razvoj otroka (Ministrstvo za pravosodje, 2018).
8
2.1 REJNIŠKA POGODBA
Rejniška pogodba je pisna pogodba, ki jo po izvršljivosti odločbe o namestitvi otroka v rejništvo skleneta pristojni center otroka in rejnik za posameznega otroka (ZIRD, 44. člen).
Rejniška pogodba določa zlasti:
obseg oskrbe otroka;
pravice in obveznosti pogodbenih strank;
višino in način plačevanja rejnine;
način in rok prenehanja rejniške pogodbe;
morebitne posebnosti rejništva v posameznem primeru (ZIRD, 45. člen)
Pristojni center za socialno delo lahko podaljša veljavnost rejniške pogodbe z rejnikom tudi po polnoletnosti otroka, in sicer v primeru da otrok zaradi motenj v telesnem ali duševnem razvoju ni sposoben za samostojno življenje in delo ali če otrok ostane v rejniški družini zara.di nadaljevanja šolanja, najdlje pa do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti, če se s tem strinja (ZIRD, 46. člen).
Rejniška pogodba preneha: (ZIRD, 47. člen)
če je prenehalo rejništvo;
z izbrisom rejnika iz evidence izdanih dovoljenj;
s potekom časa, če je pogodba sklenjena za določen čas, razen če se podaljša;
z odpovedjo;
z razvezo;
s smrtjo rejnika ali rejenca.
Sodišče lahko rejniško pogodbo razveže v primeru da: (ZIRD, 49. člen)
nastopi kateri od razlogov iz 6. člena ZIRD (6. člen določa kdo ne more biti rejnik);
se rejnik ne udeleži usposabljanj iz 28. člena ZIRD;
se oceni, da to zahteva zaščita otrokovih koristi;
rejnik ne izpolnjuje z rejniško pogodbo določenih dolžnosti;
razrešitev zahteva rejnik in v ta namen poda izjavo na centru otroka.
CSD otroka lahko na podlagi utemeljenih razlogov izda odločbo o prenehanju rejniške pogodbe, o tem obvesti sodišče in predlaga imenovanje novega rejnika ali prenehanje rejništva ali drugo obliko varstva in vzgoje v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja (prav tam).
Končina Peternel (1998) pa opozarja na to, da lahko odločitev CSD-ja o razvezi rejniške pogodbe uvrstimo med posege države v družinska razmerja zaradi varovanja koristi otrok. Tudi otrokom v rejništvu in članom rejniške družine bi namreč morali priznati pravico do spoštovanja družinskega življenja in jim v zakonu zagotoviti enako pravno varstvo pred neupravičenimi posegi v družinska razmerja, saj rejniško razmerje izpolnjuje postavljene pogoje, ki so potrebni, da lahko rejniško družino štejemo kot samostojno družinskopravno razmerje.
9
2.2 USPOSABLJANJE REJNIKOV
Oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, vloži vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti z ustreznimi dokazili pri krajevno pristojnem centru za socialno delo. Center za socialno delo po prejemu vloge ugotovi ali kandidat izpolnjuje pogoje ter v primeru da jih, izdela oceno primernosti kandidata in njegove družine za izvajanje rejniške dejavnosti, ki jo pošlje na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (ZIRD, 8. in 9. člen).
Rejnik je oseba, ki izvaja rejniško dejavnost pod pogoji, ki jih predpisuje ta zakon in v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja (ZIRD, 2. člen). Je strokovni delavec, ki se za svoje delo izobražuje, usposablja in skupaj z drugimi družinskimi člani izvaja rejniško dejavnost (Zemljič, 2016). Tudi Čačinovič Vogrinčič (2006) poudarja strokovno plat rejnikov, in sicer pravi, da so rejniki več kot le dobri starši. So sodelavci centrov za socialno delo in za to posebno delo se morajo šolati in usposabljati vedno znova. V kolikor želi oseba postati rejnik, se mora udeležiti usposabljanj, ki so pogoj za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.
Država je zakonsko opredelila obveznost usposabljanja, določila izvajalca, vsebino in število ur usposabljanja ter na ta način pristopila k vseživljenjskemu usposabljanju rejnikov (Zemljič, 2016). Pred opravljanjem rejniške dejavnosti morajo rejniki opraviti obvezno usposabljanje, ki ga oblikuje Skupnost centrov za socialno delo v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo.
Usposabljanje traja od 10 do 12 ur. Poleg tega je dolžnost rejnika, da redno sodeluje v individualni projektni skupini in se najmanj enkrat na pet let udeleži dodatnih usposabljanj, ki trajajo od 20 do 25 ur in jih prav tako izvaja Skupnost centrov za socialno delo (Rakar idr, 2010). To je določeno tudi v ZIRD, in sicer v 28. členu, ki določa, da se »mora rejnik najmanj enkrat v petih letih udeležiti usposabljanj, katerih vsebino, izvajalca in trajanje predpiše minister.« Zemljič (2016) poleg tega izpostavlja, da vseživljenjsko učenje rejnikov obsega tudi sodelovanje na srečanjih skupin rejnic in rejnikov, sodelovanje v podpornih programih in udeležbo na različnih skupnostnih dejavnostih za rejniške družine. Po 42. členu (ZIRD) so centri za socialno delo dolžni na območju, za katerega so krajevno pristojni, za rejnike najmanj enkrat letno organizirati krajše usposabljanje in na ta način vzpodbujati ter nuditi podporo s skupnostnimi oblikami dela.
Meolic (2019) opozarja, da je na področju izobraževanja rejnikov še veliko možnosti za izboljšavo. Konkretni predlog, ki ga podaja je, da bi lahko rejnikom nudili strokovno podporo tudi v smislu izdelave priročnika. V priročniku bi lahko bila dodatna znanja o varni in ne-varni navezanosti, o potrebah otrok v rejništvu, o prepoznavanju bolečin in ključnih vlogah otroka, znanja o tem kako vzpostaviti in vzdrževati stike z matično družino ter kako skupno reševati probleme v sistemu.
2.3 ŠTEVILO REJNIKOV IN OTROK V REJNIŠTVU
Število rejnic in rejnikov v Sloveniji v mesecu juliju 2019 je 618, od tega je 556 rejnic in 62 rejnikov. 93 jih izvaja rejniško dejavnost kot poklic, 506 je rejnic in rejnikov, pri katerih so trenutno nameščeni otroci, 112 pa je tistih, pri katerih ni nameščenih otrok. Število prostih mest pri rejnicah in rejnikih je 182 (Rejništvo, 2019).
Število vseh otrok v rejništvu v juliju 2019 je 867, od tega je 452 deklic in 415 dečkov. 666 je otrok starih do 18 let in 201 je tistih, ki so že polnoletni. 184 otrok, ki so že dopolnili 18 let se šola, 17 pa je takih, ki se ne. Otrok, nameščenih v družine, ki izvajajo rejniško dejavnost kot sorodniki , je 207 (Rejništvo, 2019).
10 Podatke prikazujem v spodnjih dveh tabelah.
Tabela 1: Podatki o številu rejnikov v juliju 2019
Tabela 2: Podatki o številu otrok v rejništvu v juliju 2019
Število vseh otrok/oseb v rejništvu 867
Spol-moški 452
Spol-ženske 415
Starost do 18 let 666
Starost nad 18 let
Se šola
184 Se ne šola 17 Število otrok nameščenih v družine, ki izvajajo
rejniško dejavnost kot sorodniki 207
2.4 VLOGA REJNIŠKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE
Na področju rejništva je zakonska podlaga tista, ki določa pravice in dolžnosti vseh vključenih, nenehno pa se pojavljajo situacije in težave, ki jih ni mogoče predvideti in uokviriti v zakone.
Rejniki in otroci v rejništvu se spopadajo s težavami, ki jih morajo reševati sami. To je bil tudi eden izmed glavnih razlogov, da so se rejniki zatekli k medsebojnemu povezovanju in po zaslugi socialnega čuta, odgovornosti do sočloveka in vztrajnosti leta 2006 ustanovili Rejniško društvo Slovenije (Dunaj, 2017).
Rejniško društvo Slovenije združuje vse, ki so vpleteni v sistem rejništva in na kakršen koli način sodelujejo z njim- otroci v rejništvu, rejnice in rejniki, sorodniki rejnikov, strokovnjaki, in vsi podporniki rejništva ter pomoči otrokom, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti v svoji biološki družini (Rejniško društvo Slovenije, b.d.). Glavni cilj društva je povezati vse somišljenike in jih organizirati v obliki različnih aktivnosti z namenom doseči čim višjo kvaliteto rejništva (Rejniško društvo Slovenije, 2014). Namen društva pa je podpora otrokom v rejništvu na njihovi poti v samostojno življenje, ponuditi otrokom zanimive življenjske
Število rejnic in rejnikov
skupaj 618 Rejnice 556 rejniki 62 Število rejnic in rejnikov, ki izvajajo
rejniško dejavnost kot poklic
93 Število rejnikov in rejnic, pri katerih so
trenutno nameščeni otroci
506 Število rejnic in rejnikov, pri katerih
trenutno ni nameščenih otrok
112 Število prostih rejnic in rejnikov 182
11
vsebine in dopolnjevati program rejniškega dela ter opozarjati na področja v rejniški dejavnosti, ki v našem sistemu niso najbolje urejene (Rejniško društvo Slovenije, b.d.). Od ustanovitve pa do danes je Rejniško društvo Slovenije izvajalo številne aktivnosti in projekte na področju rejništva, kot so tradicionalno srečanje rejniških družin v Razkrižju, javne razprave, okrogle mize, tabori za otroke v rejništvu ipd. V teh letih so k sodelovanju privabili številne strokovnjake na tem področju, ki skrbijo za kontinuirano in kakovostno delo. Rejniško društvo je tako postalo pomemben člen med rejniki in centrom za socialno delo, ki je zadolženo za formalni nadzor nad izvajanjem rejništva in z rejništvom povezanih dejavnosti. Rejniško društvo Slovenije preko samopomočnih skupin, medsebojne pomoči in izmenjave izkušenj pomaga pri reševanju težav znotraj rejništva in tako zvišuje samo kvaliteto našega rejniškega sistema (Dunaj, 2017). Delo RDS pa bi bilo še boljše, v primeru, da bi bile znotraj društva bolj aktivne rejnice/ki in ne samo strokovni delavci, ki niso rejniki in posledično ne morejo videti vseh pomanjkljivosti v rejniškem sistemu (prav tam).
Dunaj (2016) ugotavlja, da Rejniško društvo Slovenije v sistemu rejništva opravlja več vlog, in sicer:
RDS IMA POVEZOVALNO IN ANALITIČNO VLOGO TER TAKO OPOZARJA STROKO NA ODPRTA VPRAŠANJA IN TEŽAVE PRI IZVAJANJU REJNIŠTVA;
RDS ima funkcijo povezovanja med rejniki in uradno stroko, s čimer prenaša informacije iz prakse do strokovnih delavcev in zakonodajalcev. Analitično vlogo izpolnjujejo v raziskovanju praktičnih primerov rejništva, s pridobivanjem predlogov, ki jih posredujejo otroci v rejništvu in izvajalci rejniške dejavnosti.
IZOBRAŽUJE
Okrogle mize, ki jih društvo organizira so izobraževalno informativne narave in namenjene rejnikom, strokovnim delavcem in širši javnosti. Krajnc (2015) izpostavlja, da centri za socialno delo okrogle mize (po ZIRD-u) lahko izkoristijo tudi kot izvedbo izobraževanja za rejnike. Po dogovoru s CSD-jem v društvu izvajajo tudi izobraževanja za izvajalce rejniške dejavnosti, vsaj enkrat letno pa izdajo tudi Rejniški glasnik, ki vsebuje strokovne članke povezane z rejništvom in vzgojo otrok, del revije pa zajema izpovedi rejnic in otrok iz rejniških družin.
POVEZUJE REJNIŠKE DRUŽINE
To vlogo društvo uresničuje predvsem preko organiziranih srečanj rejniških družin v Razkrižju, ki predstavlja pomembno obliko neformalnega druženja in povezovanja (Krajnc, 2015). Na srečanjih otroci spoznavajo, da niso edini, ki jih je doletela usoda, da ne morejo živeti z biološkimi starši. Rejniki pa na srečanjih dobijo možnost posvetovanja in povezovanja z enako mislečimi. Rejništvo je velikokrat prezrta in vse prevečkrat negativno predstavljena dejavnost v družbi. Srečanja omogočajo, da rejniške družine v pozitivni luči javnosti predstavijo svoje delo (Mali, 2014). V društvu organizirajo tudi manjše projekte kot so: letovanje na morju in strokovno zabavni tabori za otroke, kjer se otroci preko dela in igre zbližajo ter si delijo svoje izkušnje, stiske, dileme. Ta vloga je ena izmed najpomembnejših, saj ima povezovanje predvsem terapevtsko funkcijo.
INFORMIRA
Rejniško društvo Slovenije informira svoje člane o dejavnostih, ki jih organizira, o novostih na področju zakonodaje in drugih aktualnih temah, ki se tičejo rejništva. Širšo javnost društvo informira preko izjav za medije, potrebno pa je izpostaviti tudi Rejniški glasnik, ki predstavlja velik vir informacij za rejniške družine, strokovne delavce in splošno javnost. Krajnc (2015) velik pomen pripisuje tudi spletni strani RDS, preko katere imajo tako otroci v rejništvu kot
12
tudi rejniki možnost pošiljanja vprašanj v pisemski nabiralnik, na postavljena vprašanja, stiske in težave pa jim odgovarjajo strokovnjaki, ki so člani društva. To je eden izmed načinov, da otroci in rejniki izrazijo svoja stališča in mnenja, opozorijo na svoje težave, prosijo za pomoč in predlagajo spremembe.
NUDI SODOBNO PSIHOTERAPEVTSKO POMOČ OTROKOM V REJNIŠTVU Psihoterapevtsko pomoč otroci dobijo posredno, in sicer preko strokovno-zabavnega tabora.
Glavni poudarek tabora je na gradnji kvalitetnih medsebojnih odnosih, osebni rasti posameznika in izkustvenem učenju. Aktivnosti so kreativne, izhajajo iz otrok in njihovih potreb ter želja (Katalinić, 2017). Na taboru se otroci posvečajo delu na sebi, pozitivni samopodobi, pridobivanju samozavesti in terapiji preko ustvarjalnih delavnic, glasbe, pogovora ter drugih metod. Cilj tabora je ustvariti varno in nevtralno okolje, da otroci in mladostniki v družbi sebi enakih lažje spregovorijo o svojih strahovih in težavah (Krajnc, 2015). Dunaj (2016) poudarja, da veliko otrok potrebuje psihoterapevtsko pomoč in da so tabori prekratki in premalokrat izvedeni, zato bi bilo potrebno tovrstno pomoč še okrepiti. Tudi Krajnc (2015) pravi, da je v rejništvu vsaj 250 otrok, ki bi takoj potrebovali psihosocialno terapevtsko pomoč, ki pa je na žalost dostopna le v Ljubljani in Mariboru. Nekateri rejniki so zaradi hude stiske svojih otrok pripravljeni tudi sami plačati terapije, a so obravnave zelo drage, zato to ni dolgoročna rešitev. Rejniško društvo Slovenije si zato prizadeva za vzpostavitev regijskih terapevtskih centrov, ki bi bili v pomoč ne le otrokom v rejniških družinah, ampak tudi rejnikom (prav tam).
SE POVEZUJE S ŠOLO
Društvo se s šolo povezuje preko prostovoljcev za učno pomoč otrokom iz rejniških družin.
Dunaj (2016) pa izpostavlja, da rednega povezovanja s šolami društvo nima in da je možnosti za izboljšavo na tem področju še veliko.
2.5 PREHOD IZ MATIČNE DRUŽINE V REJNIŠKO DRUŽINO
Matične družine v kontekstu rejništva so družine, v kateri se je otrok rodil, vendar zaradi ogroženosti ne more več bivati v njej. Ogrožanje otrokovega razvoja skoraj vedno izhaja iz njegove družine, ki ni več sposobna skrbeti za njegove temeljne potrebe. Lahko rečemo, da je matična družina pravzaprav ranljiva družina, za katere so značilni dolgotrajni problemi na različnih življenjskih področjih ter dolga zgodovina procesov pomoči (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Čačinovič Vogrinčič (2006) pravi, da so matične družine res družine s številnimi problemi, a to zgolj pomeni, da potrebujejo podporo in pomoč.
Rejniška družina je družina, v kateri se izvaja rejniška dejavnost. Sestavljajo jo rejnik in vse osebe, ki živijo z rejnikom (ZIRD, 2. člen). Pomembno je, da je rejniška družina urejena, starostno primerna in spoštovana v svojem okolju. Njena glavna naloga je, da otroku omogoči zdravo rast, izobraževanje in skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo (Republika Slovenija, Centri za socialno delo, b.d.). Rakar idr. (2010) pa so rejniško družino definirali kot nadomestno družino, v kateri živijo otroci, ki ne morejo živeti pri svojih starših. Je družina otroka v smislu fizične in čustvene bližine ljudi, v kateri odrasli v ekonomskem (deloma), čustvenem in socialnem smislu skrbijo za otroka in mu nudijo čustveno in socialno oporo ter spoštovanje, po drugi strani pa rejniška družina predstavlja skupino, ki kompenzira otrokove izkušnje izgub in poškodovanosti, zaradi tega pa mora biti bolj usposobljena in reflektirana od »običajne družine«. Rejniška družina pravzaprav opravlja delo, ki ga sicer opravljajo zavodi in druge državne institucije, zato mora biti tudi temu primerno
13
plačana (prav tam). Omulec (2016) izpostavlja, da v dobri rejniški družini otrok pridobi nazaj zaupanje in samospoštovanje ter oblikuje pozitiven odnos do zunanjega sveta.
Vzroki za namestitev otroka v rejniško družino so različni: neustrezne socialne in družinske razmere, nesposobnost staršev skrbeti za otroka, zdravstvene težave staršev, prekomerno uživanje alkohola in drog enega ali obeh staršev, zapustitev otroka, smrt v družini, zloraba s strani staršev, vedenjske težave otroka, idr. (Boškič, Narat, Rakar, Lebar in Kobal Tomc, 2012).
Meolic (2019) v svoji raziskavi Otrok v rejništvu ugotavlja, da so vzroki za namestitev otroka v rejništvo približno enaki v vseh časovnih obdobjih, izstopata pa nezmožnost staršev za opravljanje svoje starševske vloge in alkoholizem pri starših. Raziskava Boškič idr., (2012) je pokazala, da je v večini primerov namestitev v rejništvo izvedena s soglasjem staršev in da se le v redkih primerih zgodi, da morajo otroka odvzeti. Soglasje pa ne pomeni vedno prostovoljnosti in odvzem otroka staršem predstavlja veliko stigmo. V pomoč strokovnjakom pri odločanju o odvzemu otroka iz matične družine je narejena analiza tveganja ali ocena ogroženosti (Meolic, 2019). Ocena, kdaj je otrok v matični družini ogrožen do take mere, da ga je potrebno umakniti iz družine, je odvisna od strokovne presoje vsakega primera posebej. Pri rejništvu ne gre samo za to, da otroku najdemo nadomestno družino, ampak gre za odgovornost, da otroku najdemo družino, kjer bo lahko zadovoljil svojo potrebo po psihološki varnosti in po odnosih, po katerih lahko dojema svet (Rasori, 1997 v Bajzek, 2003). Tudi če so razmere v matični družini zelo slabe, je odhod od doma za otroka pogosto travmatična izkušnja, saj mu predstavlja odhod v neznano. Otroci po prihodu v rejniško družino potrebujejo čustveno oporo (Boškić idr., 2012). Otrok potrebuje osebo, ki mu bo pomagala psihološko predelati vse, kar se mu je zgodilo, da bo to lahko integriral v svojo osebnost. Tudi Čačinovič Vogrinčič (2006) izpostavlja strokovno pomoč, ki jo je potrebno ponuditi otroku na prehodu iz matične v rejniško družino, vendar opozarja, da je sodelovanje z otrokom zahtevno, saj se začne v težkem času zanj in za njegovo družino, sredi stiske in težke krize. Doma se otrok sooča s trpljenjem, negotovostjo, bolečino in nemočjo, vsega tega pa pogosto ni zmožen razumeti in ubesediti.
Obljuba o lepšem in boljšem življenju v drugi družini zbudi v njem ambivalentna čustva, pa tudi negotovost in strah pred neznanim. Mihorič (2018) se navezuje na to in pravi, da je pomembno, da otroku dovolimo doživljati ta čustva in mu damo možnost, da čustva izrazi in o njih spregovori. Strokovnjak mora biti na voljo za pogovor, pomoč in podporo. Da otroci prehodov ne bi doživljali preveč stresno je pomemben korak tudi to, da premislimo kaj svojega, posebnega si bo otrok želel in smel odnesti s seboj v rejniško družino. Raziskati moramo kaj potrebuje; ali so to fotografije staršev od doma, plišasti medvedek in druge potrebščine, s katerimi otrok ohrani del domačnosti. To so na videz drobne stvari, a pomembne želje otrok, ki jih je potrebno odkriti ter izpolniti. Otroku je nato potrebno pomagati, da se vživi v rejniško družino in hkrati varuje matično družino v sebi (Čačinovič Vogrinčič, 2006). Mihorič (2018) in Čačinovič Vogrinčič (2006) za lažji prehod iz matične v rejniško družino poudarjata tudi pomembnost načrtovanja. Načrtovan prehod v rejništvo omogoča otroku pozitivno izkušnjo in zmanjša otrokovo stisko. Pomembno je, da center za socialno delo pripravi jasen načrt namestitve, s katerim se lahko preprečijo občutki zmedenosti in izgube varnosti. Z izjemo zlorab in nasilja, ko je potrebno otroka odvzeti brez sodelovanja staršev, center za socialno delo načrtuje pripravo otroka in obeh družin na prehod iz matične v rejniško družino. Pomembno je, da se obe družini spoznata, si povesta kdo so in kako živijo. Pomembno vlogo pri tem ima tudi socialni delavec, ki poskrbi za odprt prostor v pogovoru in omogoči, da so slišani vsi udeleženi v procesu. Pomembno je, da do besede pride tudi otrok (prav tam). Tudi Rakar idr. (2010) poudarjajo, da je potrebno ustvariti prostor za glas otroka in preko odnosa, ki omogoča pogovor, otroka poslušati, slišati in mu odgovoriti na njegove potrebe. Loreman (2009, v Čačinovič Vogrinčič, 2013) govori o spoštovanju otroštva, kot temelju delovnega odnosa z otrokom.
Otroku ne smemo samo govoriti, da ga spoštujemo, ampak mu je to potrebno tudi pokazati.
14
Otrok potrebuje namreč izkušnjo o našem spoštovanju. Predpogoj spoštovanja otroštva pa je usmerjenost na soustvarjanje. Ne počnemo stvari za otroka, ampak skupaj z njim.
3. SOOČANJE OTROK Z ŽIVLJENJEM V REJNIŠTVU
Naša družba je problematična, saj se vse posebnosti izpostavljajo v negativnem smislu. Otrok je poseben že zato, ker je v rejništvu, ker živi v drugi družini in ker je zamenjal vrtec (Maličev, 2016). Predsednik rejniškega društva Darko Krajnc pa v Janičijević (2016) izpostavlja, da otroci iz rejniških družin niso več tako stigmatizirani kot v preteklosti, a hkrati poudarja, da je zaznamovanost otrok odvisna tudi od priprav na rejništvo in sprejemanja njihove nove vloge.
K destigmatizaciji poleg tega prispeva tudi podporno okolje in zaščita s strani razumevajočih odraslih. S tem se strinja tudi Marjanovič Umek v Mlakar (2014), ki dodaja, da je to, kako se bo otrok spopadel s stisko in stigmo močno odvisno tudi od njegovega temperamenta.
Pomembno je, da po dogodkih, kot je odvzem matični družini in namestitev v rejniško družino, otroku pomagamo takoj in ne čakamo, da začne kazati kakšne posledice. V primerih, ko otrok ne prejme pomoči, sam pa se ne zna soočiti z novim položajem, ga običajno težave, ki so lahko čustvene in povezane z nizko samopodobo, spremljajo vse življenje. Včasih se otroci z izkušnjo rejništva v socialnem prostoru ne počutijo zaželene in venomer ostajajo na robu družbe.
Ljudje pravijo: »Ampak otrok na začetku ne razume jezika, ki mu je dan.« Otroci razumejo vse jezike od začetka, razumejo resnični jezik srca, to, kar jim odrasli, ki se čutijo odgovornega za otroka, hočejo sporočiti. Pomembno je, da odrasli, ki so odgovorni za otroka, otroku povejo resnico o tem, kaj čutijo v odnosu z njim. Otrok je človeško bitje, na to pozabljamo, ker je majhen.« (slavna francoska psihoanalitičarka Francoise Dolto po Levy 2002:15 v Čačinovič Vogrinčič, 2006, str.106). »Ne pozabiti« je zaveza strokovnjaka, ki se uči, kako varovati prostor za otroka v zapletenem sistemu rejništva (Čačinovič Vogrinčič, 2006). Otrokov položaj je kompleksen. Uči se živeti z in med dvema družinama. Otrok potrebuje varno spodbudo, da sodeluje in pove. Potrebuje priložnost, da razvije občutek lastne vrednosti. Potrebuje dobre izkušnje za razvoj samostojnosti in avtonomije ter izkušnje povezanosti, ljubezni, bližine in prijateljstva, da bo znal skrbeti zase in za druge. Potrebuje priložnosti za učenje, kako reševati in obvladovati konflikte in kako se pogajati. Potrebuje raziskovalne pogovore in dobre sogovornike, ki so mu v pomoč, da se umesti in lažje razume svoj položaj, ki je razpet med rejniško in matično družino. Tudi za življenje z matično družino potrebuje pomoč in podporo.
Potrebuje možnost za pogovor o izgubi, žalovanju, lojalnosti, dvomih, občutku krivde. Otrok se zaradi razpetosti med družinama znajde v položaju konfliktne lojalnosti (Mihorič, 2018).
Zaradi tega ne potrebuje vprašanj, ampak odrasle, ki bodo z njim delali na novih in pozitivnih izidih. Ključni stvari, ki jih potrebuje, pa sta čas in prostor. Čas in prostor za razmislek in prevajanje resničnosti iz ene družine v drugo. Ta prostor je dragocen, zato ga je potrebno varovati s tem, da varujemo pogovore, preko katerih nam otrok zaupa svoje misli in občutke o tem kdo je, kako se vidi in razume v odnosu z obema družinama (Čačinovič Vogrinčič, 2008).
Mihorič (2017) v svoji raziskavi Rejništvo skozi prizmo oseb z izkušnjo rejništva ugotavlja, da otroci življenje v rejniški družini doživljajo na različne načine. Nekateri otroci so vlogo rejniške družine videli predvsem v nudenju osnovnih potreb, drugi pa tudi v zadovoljevanju čustvenih potreb. Otroci pri rejniških starših iščejo tisto, česar pri svojih bioloških starših ne morejo dobiti, v največji meri sta to ljubezen in občutek varnosti. Otrok je razpet med dvema družinama in na to v veliki meri vpliva tudi odnos med matično in rejniško družino. V primeru, da je odnos med družinama pozitiven, bo tudi otrok lažje prehajal in ene družine v drugo in lažje živel med njima in z njima, razpetost pa bo manjša. Vsak otrok pa se z razpetostjo sooča na svoj način. V rejništvu je torej zelo pomembno, da se krepijo in varujejo stiki z matično družino otroka. Tudi
15
študija Moyers et al. (2006) v Managing risks and benefits of contact (2014) izpostavlja pomen stikov z matično družino, ampak pri tem poudarja, da je stike potrebno določiti glede na otrokovo korist, saj so stiki lahko za otroka tudi zelo stresni, še posebej ko gre za odklonilne in nezanesljive družine. Pomembni so tudi stiki z razširjeno družino, saj stiki s starimi starši lahko za otroka predstavljajo vir stabilnosti in lahko pomagajo preprečevati težave z matičnimi starši.
Rakar idr. (2010) na podlagi delovnih izkušenj izpostavljajo, da je za otroka v rejništvu načeloma najhujša zapustitev s strani staršev, zato je za otroka težko, da ni stikov z matično družino. Še slabše pa je v primerih, ko matični starši niso pripravljeni sodelovati in takrat je za otroka bolje, da stikov sploh ni. Meolic (2019) v svoji raziskavi Otrok v rejništvu ugotavlja, da je pomembna pot, ki krepi otroka v rejniškem sistemu poleg stikov z matično družino tudi skupinsko delo z otroki v rejništvu ter možnost skupinskih srečanj matičnih in rejniških družin.
Zelo pomembna je tudi celostna podpora s strani stroke socialnega dela in povezanost strokovne delavke z otrokom, da si zanj vzame čas, ga sliši in bodri ter skupaj z njim, rejniki in biološkimi starši ustvarja in išče najboljše rešitve.
Za otroke v rejništvu veljajo določene specifike vedenja. Vsako vedenje pa je temeljno povezano s socialnim kontekstom, na katerega se človek odziva na osnovi značilnosti svoje percepcije preteklih izkušenj, sedanjih pričakovanj in doživljanja lastne socialne umeščenosti ter položaja, ki ga zavzema v različnih socialnih okoljih. Okolje je torej tisto, ki oblikuje posameznika in vpliva na njegove emocionalne ter vedenjske odzive (Kobolt, 2010). Zelo pomembno je okolje, kjer otrok odrašča. Nastajajo pomembne razlike glede na to ali otrok odrašča v varnem oziroma ne-varnem okolju. Varno okolje je okolje, ki je vir notranje mirnosti in hkrati mej in je okolje, v katerem otrok lahko zadovoljuje svoje potrebe, kar je pogoj za razvoj varne navezanosti. Ne-varno okolje pa je okolje, v katerem sta velikokrat prisotna zanemarjenost in zloraba. Iz ne-varnega okolja običajno prihajajo ravno otroci, ki so odvzeti biološki družini in dani v rejništvo. Dejstvo je, da izkušnje zanemarjenosti, nasilja in zlorab na otrocih pustijo nepopravljive posledice, saj se njihovi možgani ne razvijajo v pravi smeri. Naše telo pa je neverjetno, saj si zapomni vse in tudi najbolj globoko zapisani afekti ostanejo v telesu ter se kasneje ob določenem času, situaciji, osebi znova prebudijo (Bizant, 2015).
Pri vpostavljanju varnega oz. ne-varnega okolja pa je ključnega pomena navezanost, ki jo otrok že v zgodnjih letih vzpostavi s svojimi starši. Pri navezovanju na starša gre za razvoj notranjega sistema, katerega funkcija je vzpostavitev bližine med staršem in otrokom, tako da lahko otrok v plašljivih trenutkih pri staršu poišče potrebno varnost, gotovost, zaščito in tolažbo (Bowlby 1969 v Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Za razvoj varne navezanosti je bistveno, da je starš čustveno razpoložljiv, angažiran in dovzeten. Kadar otrok v svoji nuji po navezovanju dobi to, kar potrebuje, se počuti varnega in pomirjenega, njegova potreba po bližini pa je potešena (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Otroci v rejniški družini imajo pogosto težave z varno navezanostjo, saj je s svojimi biološkimi starši niso vzpostavili. Varna navezanost je potrebna za normalen razvoj možganov in posledično odzivov na različne situacije v življenju (Bizant, 2015). Bowlby (1991) je v svojih teorijah navezanosti dokazoval, da je kvaliteta starševske vzgoje v zgodnjih letih otrokovega življenja ključna za njegov čustveni, vedenjski in kognitivni razvoj. Otrok je prikrajšan, če je iz različnih razlogov ločen od svoje mame, ločitev pa je lahko manj boleča, če otroku nadomesti vso potrebno ljubezen nadomestna oseba, ki se zmore vživeti v potrebe otroka. Otrok, ki je kasneje deležen predvidljive in konstantne skrbi, sočutja in topline, lahko preseže ne-varno navezanost in tako tvori varno. Tudi Omulec (2016) poudarja, da so otroku s prihodom v rejniško družino ponujene nove možnosti, predvsem za razvoj varne navezanosti, za pridobitev zaupanja, samospoštovanja ter oblikovanja pozitivnega odnosa do sveta. Hughes (2006) pa opozarja, da sicer je naloga rejniških staršev, da naslovijo in izgovorijo otrokovo travmo in otroku nudijo pozitivne izkušnje, vendar je potrebno ta proces voditi počasi,
