POGLEDI ŠOLSKIH SVETOVALNIH DELAVCEV NA SODELOVANJE Z UČITELJI

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Kaja Klevišar

POGLEDI ŠOLSKIH SVETOVALNIH DELAVCEV NA SODELOVANJE Z UČITELJI

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Kaja Klevišar

POGLEDI ŠOLSKIH SVETOVALNIH DELAVCEV NA SODELOVANJE Z UČITELJI

Magistrsko delo

Mentorica: prof. dr. Darja Zorc Maver

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici Darji Zorc Maver za strokovnost, usmerjanje in vsestransko pomoč pri izdelavi magistrskega dela.

Hvala moji družini, prijateljem in mojima sinovoma Galu in Niku, da ste mi stali ob strani, ko sem vas najbolj potrebovala.

Iskrena hvala gre vsem vam, ki ste zaupali in verjeli vame.

IZVLEČEK

Sodelovanje je pomembno pri oblikovanju vzgojno-izobraževalnega procesa. Še posebej pomembno je sodelovanje med učitelji ter šolsko svetovalno službo. Raziskovalni problem se nanaša na sodelovanje šolske svetovalne službe in učiteljev. V teoretičnem delu naloge je predstavljena šolska svetovalna služba in njene glavne naloge, v nadaljevanju pa je povezana s stroko socialne pedagogike. Poudarjen je pomen sodelovanja z učitelji, kakšne možnosti sodelovanja imajo ter kje se lahko pojavljajo ovire pri sodelovanju. V empiričnem delu naloge me je zanimalo, kako sodelovanje šolskih svetovalnih delavcev in učiteljev dojemajo šolski svetovalni delavci. Raziskala sem, kako pogosto in na kakšne načine sodelujejo in s kakšnimi ovirami se srečujejo pri medsebojnem sodelovanju. Pri iskanju odgovorov na raziskovalna vprašanja je bil uporabljen kvantitativni raziskovalni pristop. V raziskavo je bilo vključenih 80 šolskih svetovalnih delavcev. Z ugotovitvami, do katerih sem prišla z izvedeno raziskavo, sem prispevala k stroki socialne pedagogike in k svetovalnemu delu v osnovni šoli. Ugotovila sem, kje šolski svetovalni delavci vidijo ovire sodelovanja ter kje so možne spremembe.

KLJUČNE BESEDE: medsebojno sodelovanje, osnovna šola, šolska svetovalna služba, šolski svetovalni delavci, učitelji.

ABSTRACT

Cooperation is important when designing an educational process. Especially important is the collaboration with teachers and the schools counseling service. The research project refers to the cooperation of the schools counseling service and teachers. In the theoretical part of the thesis, the school counseling service and its main tasks are presented, and in the continuation it's connected with the profession of social pedagogy. The importance of working with teachers is emphasized, as well as what opportunities for cooperation they have and where obstacles may occur. In the empirical part, I was interested in how the partnership is perceived by school counselors. I researched how often and in what ways they work together as well as what kind of obstacles they face when working together. A quantitative research approach was used to find the answers to the research questions. 80 school counselors were included in the survey. With the findings I came to with the concluded research, I contributed to the profession of social pedagogy and counseling work in primary schools. I found out, where school counselors see barriers in collaboration as well as where change can be made.

KEY WORDS: Cooperation, primary school, school counseling service, school counselors, teachers

Vsebina

UVOD ...1

TEORETIČNI DEL ...3

1 ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA ...3

1.1 DELOVNA PODROČJA ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE ...4

1.1.1 SVETOVANJE ...7

1.1.2 POSVETOVANJE ...8

1.1.3 KOORDINIRANJE ...9

1.2 OSNOVNE VRSTE DEJAVNOSTI ... 10

1.3 TEMELJNA NAČELA ... 11

1.3.1 Načelo strokovnosti in strokovnega izpolnjevanja ... 13

1.3.2 Načelo strokovne avtonomnosti... 14

1.3.3 Načelo interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja ... 14

1.3.4 Načelo aktualnosti ... 15

1.3.5 Načelo razvojne usmerjenosti ... 15

1.3.6 Načelo fleksibilnega ravnotežja med osnovnimi vrstami dejavnosti svetovalne službe 15 1.3.7 Načelo celostnega pristopa ... 15

1.3.8 Načelo sodelovanja v svetovalnem odnosu ... 16

1.3.9 Načelo evalvacije lastnega dela ... 16

1.4 TEŽAVE PRI DELU V ŠOLSKI SVETOVALNI SLUŽBI... 16

1.5 TIMSKO DELO ... 18

1.6 Različni profili zaposlenih v šolski svetovalni službi ... 21

1.6.1 Pedagog ... 21

1.6.2 Psiholog ... 21

1.6.3 Socialni delavec ... 22

1.6.4 Socialni pedagog ... 22

1.6.5 Defektolog/specialni in rehabilitacijski pedagog ... 23

1.6.6 Inkluzivni pedagog ... 23

1.7 SOCIALNA PEDAGOGIKA ... 23

1.7.1 SOCIALNI PEDAGOG V ŠOLSKI SVETOVALNI SLUŽBI ... 27

2 SODELOVANJE ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE Z UČITELJI ... 28

2.1 MOŽNOSTI ZA SODELOVANJE ... 29

2.2 MOŽNE OVIRE SODELOVANJA... 33

EMPIRIČNI DEL ... 36

1 Raziskava: pogledi šolskih svetovalnih delavcev na sodelovanje z učitelji ... 36

1.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 36

1.2 CILJI RAZISKAVE, RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN/ALI HIPOTEZE ... 37

1.3 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 38

1.4 VZOREC ... 38

1.5 MERSKI INSTRUMENTI ... 40

1.6 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 41

1.7 OPIS POSTOPKA OBDELAVE PODATKOV ... 41

1.8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 41

1.8.1 VPRAŠANJA, VEZANA NA POGOSTOST IN ZADOVOLJSTVO SODELOVANJA ... 41

1.8.2 VPRAŠANJA, VEZANA NA VZROKE SODELOVANJA ... 46

1.8.3 VPRAŠANJA, VEZANA NA MOŽNE OVIRE SODELOVANJA ... 52

1.8.4 VPRAŠANJA, VEZANA NA PODROČJA DELA/DELOVNE NALOGE ... 55

1.8.5 VPRAŠANJA, VEZANA NA MNENJE O SPREJETOSTI ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE ... 56

1.9 SKLEP... 59

VIRI IN LITERATURA ... 61

PRILOGE... 65

Priloga 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ... 65

KAZALO GRAFOV: Graf 1 Struktura vzorca glede na spol ... 39

Graf 2 Struktura vzorca glede na čas opravljanja poklica šolskih svetovalnih delavcev ... 39

Graf 3 Pogostost sodelovanja z učitelji ... 42

Graf 4 Pobudnik sodelovanja ... 43

Graf 5 Mnenje o kakovosti sodelovanja ... 44

Graf 6 Zadovoljstvo s sodelovanjem ... 44

Graf 7 Želja po pogostejšem sodelovanju z učitelji ... 45

Graf 8 Sodelovanje v času pouka na daljavo ... 45

Graf 9 Ovire sodelovanja z učitelji ... 53

KAZALO TABEL: Tabela 1 Struktura vzorca glede na strokovno izobrazbo ... 39

Tabela 2 Vzroki za sodelovanje ... 46

Tabela 4 Pogostost sodelovanja glede na strokovno izobrazbo ... 49

Tabela 3 Področja dela svetovalne službe... 55

Tabela 5 Sprejetost šolske svetovalne službe ... 57

1

UVOD

V magistrskem delu obravnavam sodelovanje šolskih svetovalnih delavcev in učiteljev na osnovnih šolah. Največ pozornosti bom namenila različnim možnostim sodelovanja in oviram za sodelovanje.

Svetovalna služba kot pomemben podsistem šole skrbi za zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika skozi vzgojo in oblikovanje osebnosti (Kovač, 2013, str. 14). Šebjanič Oražem (2018) pravi, da spremenjene družbene in socialne razmere od svetovalnih delavcev v šoli zahtevajo vedno več dela na področju preventive, zlasti na vzgojnem področju. Po tovrstno pomoč se k svetovalnim delavcem pogosto zatekajo učitelji. S tem se strinjata tudi Kourkoutas in Giovazolias, ki pravita, da morajo šolski svetovalci omogočiti vpogled v osebno in družinsko dinamiko ali čustvene in razvojne izzive otrok (Fleming et al., 2013; Galassi &

Akos, 2007; National Association of School Psychologists, 2010; Schmidt, 2010; v Kourkoutas in Giovazolias, 2015).

V programskih smernicah (2008) so opredeljena temeljna načela za delo svetovalne službe v osnovni šoli. Temeljna načela šolske svetovalne službe predstavljajo orientacijo za strokovno delovanje svetovalnih delavcev v šoli. Temeljna načela so: načelo strokovnosti in strokovnega izpolnjevanja, načelo strokovne avtonomnosti, načelo interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja, načelo aktualnosti, načelo razvojne usmerjenosti, načelo fleksibilnega ravnotežja med osnovnimi vrstami dejavnosti svetovalne službe, načelo celostnega pristopa, načelo sodelovanja v svetovalnem odnosu in načelo evalvacije lastnega dela.

Temeljna naloga šolske svetovalne službe je, da se na podlagi svojega strokovnega znanja preko svetovalnega odnosa na strokovno avtonomni način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela v šoli s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci v šoli in po potrebi tudi z zunanjimi ustanovami. To doseže preko dejavnosti pomoči, razvojnih in preventivnih dejavnosti ter dejavnosti načrtovanja in evalvacije (Programske smernice, 2008; Vogrinc in Krek, 2012). Njena osnovna področja dela v osnovni šoli so učenje in poučevanje; šolska kultura, vzgoja, klima, red;

telesni, osebnostni (spoznavni in čustveni) ter socialni razvoj; šolanje; poklicna orientacija in socialno-ekonomske stiske (Programske smernice, 2008).

Svetovalni delavci pomemben del svojih nalog opravijo v sodelovanju z učitelji (Gregorčič Mrvar idr., 2020). Valančič (2005) poudarja, da morata učitelj in svetovalni delavec pri spoznavanju učenca in njegovega okolja razviti partnerski odnos. Cilj sodelovanja med učiteljem in svetovalnim delavcem je izmenjava izkušenj, mnenj, stališč, dvig kakovosti dela in premostitev ovir ter iskanje novih rešitev na podlagi preteklih izkušenj.

2

K odločitvi za temo magistrskega dela so me vodile lastne osebne pobude in motivi. Tudi sama sem zaposlena v osnovni šoli, kjer sem spoznala, da je sodelovanje med šolskim svetovalnim delavcem in učiteljem neizbežno in nujno potrebno za dosego vzgojno- izobraževalnih ciljev.

3

TEORETIČNI DEL

1 ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA

V vseh vzgojno-izobraževalnih zavodih v Sloveniji, razen na glasbenih in višjih strokovnih šolah, morajo organizirati svetovalno službo. Delo svetovalne službe opravljajo svetovalni delavci, ki so psihologi, pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi in defektologi oziroma specialni in rehabilitacijski pedagogi (Bezić, Rupar in Škarič, 2003).

Mesto svetovalne službe v šoli je znotraj ustanove, v kateri in za katero opravlja svetovalno delo. Samo znotraj šole se zmore najbolj učinkovito odzvati na vsakokratne individualne potrebe udeležencev kakor tudi potrebe šole kot celote (Programske smernice, 2008). Po ugotovitvah raziskave, opravljene med pedagoškimi delavci (Valenčič Zuljan, M., Vogrinc, J., Cotič, M., Fošnarič, S. in Peklaj, C., 2011), večina ravnateljev in učiteljev sprejema svetovalno službo kot integralni del vsake šole; tako je odgovorilo kar 95,1 % od 81 ravnateljev in 95,7 % od 1464 učiteljev, ki so odgovorili na to vprašanje (prav tam, 30; v Gregorčič Mrvar, P., Jeznik, K., Kalin, J., Kroflič, R., Mažgon, J., Šarić M. in Šteh., B., 2020).

Kovač (2013, str. 11) meni, da je šolsko svetovalno delo »staro toliko, kolikor je staro zanimanje občutljivega učitelja za svoje učence«. Torej, odkar učitelji čutijo skrb do svojih učencev, da se bodo le-ti v izobraževalnem procesu kar se da optimalno razvijali, že govorimo o začetkih svetovalnega dela oz. o njegovi ideji. Sicer pa se je »koncept šolskega svetovalnega dela, kakršen je danes uveljavljen pri nas, začel oblikovati v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja« (Resman in Gregorič Mrvar, 2013, str. 8). Za začetek konceptualno oblikovanega svetovalnega dela v osnovni šoli velja Pedičkova disertacija z naslovom »Vsebina, struktura in funkcija šolske svetovalne službe in šolske pedagoške službe« (Resman, Bečaj, Bezić, Čačinovič – Vogrinčič, Musek, 1999, str. 68).

Svetovalna služba predstavlja pomemben podsistem šole, ki skupaj z ostalimi podsistemi skrbi za realizacijo temeljnega cilja šole, ki je omogočiti optimalni razvoj vsakemu otroku (Programske smernice, 2008) skozi vzgojo in oblikovanje osebnosti (Kovač, 2013, str. 14). Vsi otroci ne glede na individualne ali skupinske razlike imajo pravico do enakih možnosti za optimalno napredovanje v vzgoji in izobraževanju. Svetovalna služba v šoli sodeluje pri zagotavljanju, vzpostavljanju in vzdrževanju pogojev za optimalni razvoj vsakega otroka v vrtcu oziroma šoli (Programske smernice, 2008, str. 6). Navedeno pomeni zagotavljanje optimalnega razvoja vsakemu otroku, ne glede na spol, veroizpoved, narodno pripadnost, telesno in duševno konstrukcijo in ne glede na to, iz katerega socialnega in kulturnega okolja otrok prihaja (prav tam).

Kovač (2013, str. 13) k tej definiciji dodaja, da optimalni razvoj otroka pravzaprav pomeni oblikovanje učenčeve osebnosti, »zato lahko rečemo, da je oblikovanje učenčeve osebnosti eden izmed temeljnih ciljev vzgoje, ki je hkrati tudi eden izmed pomembnih ciljev šole in s

4

tem tudi šolske svetovalne službe«. Vemo sicer, da k vzgoji učenca največ pripomore družina, vendar pa je šola tista institucija, v kateri učenec preživi velik del svojega življenja, zato ima tudi šola pri oblikovanju učenčeve osebnosti precejšen in pomemben vpliv. Ne nazadnje učenec obiskuje šolo ravno v obdobju, ko je proces oblikovanja osebnosti najbolj intenziven (prav tam). Ogrin (1999) imenuje svetovalno delo kot posebno področje, ki si s strokovnimi pristopi in oblikami del prizadeva za čim večjo podporo celostnemu razvoju otrok in mladostnikov ter za notranji razvoj vzgojno-izobraževalnih institucij kot najbolj pomembnega za razvoja šolskega sistema v celoti.

Izraz »svetovalna služba« nam že sam pove, da je njena osnovna dejavnost svetovanje, lahko pa jo preprosto opredelimo kot »nudenje pomoči človeku« (prav tam, str. 14). Pri nudenju pomoči pa gre za zadovoljevanje človekovih potreb, kot so npr.: »izboljšanje razumevanje samega sebe, sposobnost sprejemanja lastnih odločitev, reševanje težav, sprememba vedenja, preprečevanje problemov, razvoj svetovančevih potencialov, ki pomenijo čustveno, psihološko in socialno blagostanje« (prav tam). Tudi Resman idr. (1999, str. 110) menijo, da svetovalno delo pomeni »usposabljanje človeka za to, da razume sebe, se zaveda svojih interesov in zmožnosti ter okoliščin, v katerih se nahaja«.

Šebjanič Oražem (2018) pravi, da spremenjene družbene in socialne razmere od svetovalnih delavcev v šoli zahtevajo vedno več dela na področju preventive, zlasti na vzgojnem področju. Po tovrstno pomoč se k svetovalnim delavcem pogosto zatekajo učitelji. S tem se strinjata tudi Kourkoutas in Giovazolias, ki pravita, da morajo šolski svetovalci omogočiti vpogled v osebno in družinsko dinamiko ali čustvene in razvojne izzive otrok (Fleming et al., 2013; Galassi & Akos, 2007; National Association of School Psychologists, 2010; Schmidt, 2010; v Kourkoutas in Giovazolias, 2015).

Pomembno se je zavedati, da šolska svetovalna služba deluje kot strokovni sodelavec v šoli in ne kot strokovni servis šole, ki naj bi interveniral samo ob različnih motnjah in težavah (Programske smernice, 2008, str. 7).

1.1 DELOVNA PODROČJA ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE

Šolska svetovalna služba ima pomembno organizacijsko nalogo tudi v ameriškem šolskem sistemu, kjer šolski svetovalni program letno oblikuje program šolskega letnega načrta, oblikuje posvetovalne in svetovalne procese za starše, učence in učitelje, analizira in evalvira programe, ki se izvajajo na šoli. Na podlagi tega oblikuje letna poročila za starše, učitelje in učence, s katerimi jih informirajo in spodbujajo udeležbo pri sprejemanju svetovalnega programa (American school conuselor association, b. l.).

Naloga šolske svetovalne službe je krepiti in spodbujati učenčeve sposobnosti. To doseže z vodenjem, zagovorništvom in sodelovanjem ter spodbujanjem enakega dostopa do izobraževalnih izkušenj za vse učence. Strokovni šolski svetovalni delavci v ameriškem šolskem sistemu podpirajo varno učno okolje in zaščito ter spoštovanje človekovih pravic

5

vseh udeležencev v vzgojno-izobraževalnem procesu (The Role of the Professional School Counselor, b. l.).

Temeljna naloga šolske svetovalne službe je »da se na podlagi svojega strokovnega znanja v svetovalnem odnosu in na strokovno avtonomni način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci in po potrebi tudi z zunanjimi ustanovami« (Programske smernice, 2008, str. 5).

Temeljna delovna področja svetovalnega dela v šoli danes opredelimo kot (prirejeno po Kurikularni komisiji za svetovalno delo in oddelčno skupnost, 1998, v Ogrin, 1999):

 sprejem šolskih novincev;

 poklicno usmerjanje;

 individualno in skupinsko svetovanje učencem (dejavnosti pomoči);

 pedagoško delo z učitelji in starši;

 sodelovanje z vodstvom šole pri razvoju šole (dejavnosti načrtovanja in evalvacije);

 analitično spremljanje vzgojno-izobraževalnih procesov (razvojno analitično delo);

 povezave z zunanjimi institucijami (preventivne dejavnosti).

V Programskih smernicah (2008) je zapisano tudi, da delo šolske svetovalne službe zajema:

 sprejemanje in uvajanje otrok v šolo, skrb pri raznih učenčevih prehajanjih;

 ugotavljanje in upoštevanje posebnosti v telesnem, osebnostnem in socialnem razvoju učencev;

 ugotavljanje in upoštevanje značilnosti socialnega okolja, iz katerega prihajajo učenci;

 upoštevanje splošnih značilnosti šole in njenih posebnosti;

 ugotavljanje značilnosti in možnosti vsakodnevnega življenja na šoli.

Gregorič Mrvar idr. (2020) pravijo, da šola in šolska svetovalna služba v zadnjem desetletju doživljata spremembe, ki vplivajo na njuno delovanje in delovanje posameznih strokovnih profilov v tej službi. Od leta 1999 dalje je bila sprejeta vrsta šolskih konceptualnih in sistemskih rešitev, ki na primer zajemajo:

 delo z nadarjenimi otroki in mladostniki (Odkrivanje in delo z nadarjenimi ..., 1999; Operacionalizacija koncepta ..., 2009; Koncept vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi dijaki ..., 2007),

 kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami (Učne težave v osnovni šoli:

koncept dela, 2008),

 delo z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2013),

 delo s priseljenci (Vključevanje otrok priseljencev …, 2017),

6

 sodelovanje s kulturno-umetnostnimi institucijami (Nacionalni program za kulturo, 2014–2017),

 vzgojo in izobraževanje Romov (Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji, 2011),

 načrtovanje razvoja šole (Zakon o organizaciji in financiranju ..., 2017, 49.

člen),

 načrtovanje in evalvacijo vzgojnega načrta v osnovni šoli (Zakon o osnovni šoli, 2016) in druge (Gregorič Mrvar idr., 2020, str. 18).

Podatki evalvacij delovanja šolske svetovalne službe (npr. Bezić, 2008; Vogrinc in Krek, 2012) kažejo, da so zaradi uvajanja teh sprememb in rešitev svetovalni delavci dodatno obremenjeni s strokovnimi vzgojno-izobraževalnimi ter koordinacijskimi in administrativnimi nalogami. Veliko svetovalnih delavcev poroča o povečanem obsegu (po)svetovalnega dela nasploh, opravljanju dela in nalog, ki ne sodijo v okvir njihovega strokovnega dela, ter o neustreznosti veljavnih normativov. Večina šolskih svetovalnih delavcev veliko svojega časa namenja individualnemu strokovnemu delu z učenci z učnimi težavami, z učenci s posebnimi potrebami, ki imajo odločbe o usmeritvi, z učenci z vzgojnimi in disciplinskimi težavami ter tistimi, ki imajo težave v telesnem, osebnem in/ali socialnem razvoju (prav tam).

Temeljna doktrina, iz katere izhaja delo šolske svetovalne službe, je skrb za osebnostni razvoj otrok in mladostnikov. Temeljni vzgojno-izobraževalni cilj in v tem okviru cilj šolske svetovalne službe je tako optimalni razvoj otroka ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo. Svetovalna služba pri tem pomaga in sodeluje z namenom, da bi bili vsi posamezni udeleženci v šoli čim bolj uspešni pri uresničevanju zastavljenih ciljev. Njena temeljna naloga je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja preko svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomni način vključuje v reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno- izobraževalnega dela s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci in po potrebi tudi z ustreznimi zunanjimi ustanovami (Programske smernice, 2008).

Pojem svetovalnega odnosa je temeljno strokovno izhodišče za svetovalno službo v šoli.

Pomeni posebni strokovni pristop, ki bistveno opredeljuje vse različne oblike in metode dela svetovalne službe. Po njem je svetovalna služba imenovana. Svetovalni odnos je posebni strokovni odnos, ki temelji na dogovoru z vsakim posameznim udeležencem. Svetovalna služba si preko svetovalnega odnosa prizadeva vzpostaviti, razvijati in vzdrževati ustvarjalno soočanje in sodelovanje vseh udeležencev v projektu pomoči in/ali sodelovanja. Preko svetovalnega odnosa si prizadeva vzdrževati odprte možnosti za stalno vzpostavljanje in razvijanje mreže pomoči ter sodelovanja svetovalne službe z vsemi udeleženci. Svetovalna služba je odgovorna, da vedno znova s svoje strani strokovno korektno vzpostavlja in vzdržuje svetovalni odnos z vsemi udeleženci v šoli (prav tam).

Temeljne funkcije svetovalne službe (svetovanje, posvetovanje, koordinacijo) opravlja na način tega posebnega odnosa. V šoli se na svoj posebni način preko svetovalnega odnosa

7

vključuje v procese dogovarjanja, sodelovanja, povezovanja in pobude. V nadaljevanju funkcije predstavim podrobneje.

1.1.1 SVETOVANJE

Svetovanje pomeni osrednjo dejavnost, najpogostejši in tudi najbolj neposreden način pomoči učencem. To vrsto dejavnosti šolski svetovalni delavci izpeljejo s posameznimi učenci, v majhnih skupinah, oddelki ali večjimi skupinami, šolskimi novinci (Resman idr., 1999). Pečjak (2005) pravi, da je svetovanje interpersonalni proces, ko poskuša svetovalec skupaj s svetovancem poiskati rešitve, ki bodo zmanjšale ali odpravile problem svetovanca oz. proces, ki bo vsaj delno zadovoljil potrebe svetovanca.

Kot svetovanje opredeljujejo vso pomoč, katere fokus je usmerjen v reševanje problemov in vprašanj, s katerimi se učenci neposredno obračajo na svetovalnega delavca in zadevajo šolsko delo ter različne osebne in socialne probleme. Značilnost te oblike pomoči je neposredna udeležba učencev pri definiranju ciljev, nalog in razvoja ter premagovanju zadreg življenja in dela učencev. Namen svetovanja je tako pomagati učencu, pojasniti njegovo situacijo, da bo razumel položaj, v katerem se je znašel in bo poiskal realne možnosti svojega ravnanja v prihodnje. Zato je pri tej svetovalni vlogi osrednjega pomena poznavanje razvoja človeka in njegove osebnosti, intra-interpersonalnih odnosov, procesa odločitev in reševanja problemov, vodenja svetovalnega procesa v individualni ali skupinski obliki in še posebej vzpostavljanje zaupanja. Svetovalno delo učencem temelji na splošnih razvojnih spoznanjih učencev, svetovanje pa mora upoštevati dejstvo, da je vsak učenec individuum, kar pomeni, da brez poznavanja učencev ni uspešnega svetovalnega dela v šoli. Pečjak in Košir (2012) pa dodajata, da moramo biti v procesu svetovanja pozorni na tri elemente:

svetovalca, svetovanca in kulturo svetovanca. V proces reševanja in preprečevanja problemov vsak vstopa s svojim strokovnim znanjem in vedenjem, z namenom preventive ali intervencije, skupnega načrtovanja, izvajanja in evalvacije dela v šoli (Programske smernice, 2008).

Bora in sod. (2002; v Pečjak, 2005) pravijo, da ima svetovanje naslednje funkcije:

 svetovanje lahko učencem pomaga pri raziskovanju težav, ki jih doživljajo in jim omogoča vpogled v dejavnike, ki so v ozadju;

 svetovanje spodbuja odločanje;

 imajo možnost pogovora o težavah v medsebojnih odnosih in o spoprijemanju s temi težavami;

 preko svetovalnega procesa lahko učenci prepoznavajo svoje lastne uporabne strategije spoprijemanja in jih razvijajo;

 učenci prepoznavajo obstoječe vire podpore, ki bi jim lahko bili v pomoč pri spoprijemanju, pa jih še niso uporabili;

 učenci dobijo vpogled v tehnike, ki jih uporabljajo pri spoprijemanju s problemi;

 svetovanje učencem omogoča, da razrešijo in preverijo svojo samopodobo.

8 1.1.2 POSVETOVANJE

Pri različnih modelih sodobnega šolskega svetovanja je dejavnost posvetovanja navedena kot ena izmed ključnih vidikov dela šolskih svetovalnih delavcev (Pečjak, 2005). Dougherty (1990;

v Pečjak, 2005) opredeljuje posvetovanje kot proces, v katerem svetovalec dela s posvetovancem na reševanju problemov svetovanca s ciljem, da na določen način pomaga obema, tako posvetovancu kot svetovancu.

Resman idr. (1999) opredelijo posvetovanje kot sodelovanje s »tretjo stranko«, na primer s starši, učitelji, vodstvom šole in drugimi, ki jim je v ospredju skrb za učenca, imajo nanj vpliv ter jim je pomembno njegovo delo in razvoj. V tej funkciji se svetovalni delavec z njimi stalno posvetuje, jim pomaga v razmišljanju, reševanju problemov in iskanju odgovorov na vprašanja, da bi bili uspešnejši pri delu s posamezniki ali skupinami učencev.

Posvetovanje ima tri udeležence (svetovalca, posvetovanca in svetovanca), pri čemer delata dva skupaj (svetovalec in posvetovanec), da bi pomagala tretjemu (svetovancu). Pri tem so posvetovanci najpogosteje učitelji in starši, ki želijo skupaj s svetovalcem pomagati učencem (prav tam). Svetovalni delavec se z njimi stalno posvetuje, jim pomaga v razmišljanju, reševanju problemov ter iskanju odgovorov na vprašanja, da bi bili uspešnejši pri delu s posamezniki ali skupinami učencev. Pomaga jim pri usvajanju znanj, posameznih veščin in spretnosti, spoznavanju učencev, objektivnem ocenjevanju dela posameznikov, vzgojnih skupin ali oddelčnih skupnosti, pri vodenju učnega procesa, sodelovanja s starši ipd.

Učiteljem je v pomoč pri dvigovanju samozavesti in samozaupanja ter optimističnega pogleda na vzgojno-izobraževalno delo (Resman idr., 1999).

Baker (2000, v Pečjak, 2005) govori o petih posvetovalnih načinih:

Predpisani/določeni način:

Svetovalec predvidi način intervencije ali strategijo pomoči. Pri tem je svetovalec tisti, ki razišče in diagnosticira okoliščine, potrebne strategije in ljudi, ki jih bodo uporabili.

Preskrbljeni/zagotovljen način (provision mode):

Svetovalec neposredno pomaga svetovancu, ker posvetovanec nima časa, interesa ali kompetenc za ustrezno pomoč, pa vendar je bila ta pomoč inicirana v odnosu s posvetovancem (npr. učiteljem), prav tu se tudi posvetovanje razlikuje od klasičnega svetovanja.

9 Začetni način:

Svetovalec stopi v stik s posvetovancem, ki je prepoznal določen problem in bi želel delovati proaktivno in preventivno. Vloga svetovalca je lahko direktna ali indirektna.

Sodelovalni način:

Svetovalec se odzove na zahtevo posvetovanca (npr. učitelja), da bi skupaj poskušala razumeti in razjasniti problem, narediti načrt za rešitev problema in ga uporabiti v razredu. Pomoč je običajno indirektna.

Posredovalni način:

Svetovalec se odzove na zahteve dveh ali več posvetovancev (npr. učiteljev), da bi dosegli soglasje o tem, kako ravnati pri določeni problemski situaciji.

1.1.3 KOORDINIRANJE

Koordiniranje je proces, pri katerem svetovalec prevzame pobudo pri upravljanju in vodenju posameznih aktivnosti oz. programov, vezanih na rast, razvoj in delo posameznikov ali skupin učencev (Resman idr., 1999).

Svetovalec je v vlogi pobudnik sprememb, pri čemer se mora spreminjati oz. prilagajati tudi socialno okolje tako, da bo le-to naklonjeno učencu za normalen razvoj. V šolskem prostoru se pojavlja kot koordinator, ko dela v timu oz. projektih za izobraževanje učiteljev, staršev ali pa koordinira projekte med šolo in zunanjimi institucijami. Od svetovalca zahteva ta dejavnost specifično usposobljenost, zlasti povezovanje sistemov, ki jih koordinira, sposobnosti poseganja v ta sistem, razvijanje in evalvacijo skupnih programov itd. (Pečjak, 2005, str. 58).

Gregorič Mrvar idr. (2020) pravijo, da naj bi s posvetovanjem in koordinacijo bila svetovalna služba prostor zbliževanja med različnimi udeleženci, prostor povezovanja, medsebojne pomoči in podpore, v katerem se združijo viri, podelijo znanja in izkušnje vseh udeleženih.

Temelji za ustvarjanje takšnega prostora so strokovnost svetovalnih delavcev, kar vključuje znanje in spretnosti za oblikovanje učinkovitih načinov vzpostavljanja komunikacije z različnimi sogovorniki, srečevanj, dinamike odnosov in pogojev (značilnosti) za ustvarjanje zaupanja med udeleženci.

10

1.2 OSNOVNE VRSTE DEJAVNOSTI

Svetovalna služba se vključuje v kompleksna reševanja pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj (Privošnik in Urbanc, 2010; Programske smernice, 2008). To počne preko treh osnovnih, med seboj povezanih in pogosto prepletenih vrst dejavnosti (Programske smernice, 2005):

 Dejavnosti pomoči – zajema vse tiste dejavnosti, naloge in projekte svetovalne službe, ki so odgovor na potrebo po pomoči kogarkoli od možnih udeležencev vzgojno-izobraževalnega dela.

 Razvojnih in preventivnih dejavnosti – svetovalna služba se vključuje v razvojno- analitično delo v šoli, s pomočjo katerega se spremlja in ugotavlja obstoječe stanje.

Sodeluje pri načrtovanju raznih sprememb in izboljšav v vzgojno-izobraževalnem procesu, vodi ali koordinira različne razvojne, inovativne in preventivne projekte. Del razvojnih nalog so različne oblike preventivnega dela, za katere je pomembno, da niso usmerjene zgolj v posameznika ali skupino, temveč se usmerjajo tudi na odstranjevanje ovir in vzpostavljanje ustreznih pogojev v vzgojno-izobraževalnem okolju (prav tam).

Resman (1995) dodaja, da mora šolska svetovalna služba v svoje delo vključiti tudi raziskovanja šolskih pogojev za učenje in razvoj učencev. Če svetovalna služba v okviru pristojnosti institucije preprečuje nastajanje okoliščin oz. razlogov, ki povzročajo težave, potem tako deluje preventivno.

 Dejavnosti načrtovanja in evalvacije – so pomembne za operacionalizacijo, vrednotenje ter zagotavljanje celostnosti in kontinuiranosti prispevka svetovalne službe pri reševanju individualnih, skupinskih in drugih kompleksnih problemov. Prav zato predstavljajo bistven pogoj za kakovostno opravljeno delo in ustvarjalni razvoj tako same svetovalne službe kot šole v celoti (Programske smernice, 2008).

Resman (1997b) pravi, da so pomembne tudi za spremljanje in evalvacije programa svetovalnih rezultatov. Vsak svetovalec bi moral od časa do časa ugotavljati, kako so na šoli ljudje z njegovo pomočjo zadovoljni, katere vrste pomoči in v kakšni obliki bi si to pomoč želeli v prihodnje.

Pri vseh navedenih dejavnostih delo svetovalne službe zajema delo z učenci, delo z učitelji, delo s starši, delo z vodstvom šole in delo z zunanjimi ustanovami (Programske smernice, 2008).

Delo z učenci – je lahko individualno ali skupinsko. Pri delu z učenci se v prvi vrsti izhaja iz načela dobrobiti, prostovoljnosti in zaupanja, načela celostnega pristopa in načela sodelovanja v svetovalnem odnosu, poudarjeni pa sta zlasti preventivna dejavnost in intervencija (nudenje pomoči) (prav tam).

11

Delo z učitelji – je prav tako lahko individualno ali skupinsko. V proces reševanja in preprečevanja težav vstopajo vsak s svojim posebnim znanjem in vedenjem, zato je poudarek na posvetovalnem delu z namenom preventive ali intervencije, skupnega načrtovanja, izvajanja in evalvacije dela v šoli. Vodilo svetovalnemu delavcu pri skupnem delu z učitelji so predvsem načelo interdisciplinarnosti, načelo celostnega pristopa in načelo sodelovanja v svetovalnem odnosu (prav tam).

Delo s starši – je individualno in skupinsko. Poudarek pri delu s starši je na posvetovalnem delu s ciljem preventive ali intervencije in načrtovanja, pomembnega za šolsko delo. Pri delu s starši se svetovalni delavec ravna v prvi vrsti po načelu zaupnosti in prostovoljnosti, po načelu celostnega pristopa in po načelu sodelovanja v svetovalnem odnosu (prav tam).

Delo z vodstvom – svetovalni delavec sodeluje z vodstvom največkrat z namenom preučevanja učnih in vzgojnih procesov v sistemu konkretne šole z namenom načrtnega poseganja v te procese. Poudarek je na posvetovalnem delu z vodstvom ob upoštevanju načela strokovne avtonomnosti, aktualnosti, razvojne usmerjenosti, načela interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja ter načela sodelovanja v svetovalnem odnosu (prav tam).

Delo z zunanjimi ustanovami – vključuje delo z vrtci, drugimi osnovnimi in srednjimi šolami, s svetovalnimi centri, z zdravstvenimi domovi ter drugimi ustreznimi zdravstvenimi ustanovami in organizacijami, z Zavodom RS za zaposlovanje, s centri za socialno delo ter drugimi ustreznimi socialno-varstvenimi ustanovami in organizacijami, z Zavodom RS za šolstvo idr., upoštevaje predvsem načelo celostnega pristopa, načelo strokovne avtonomnosti, načelo interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja (prav tam).

Torej svetovalna služba prek teh osnovnih vrst dejavnosti pomaga udeležencem v vzgojno- izobraževalnem procesu in z njimi sodeluje na naslednjih področjih:

 učenje in poučevanje,

 šolska kultura, vzgoja, klima in red,

 telesni, osebnostni in socialni razvoj,

 šolanje in poklicne usmeritve,

 področje socialnih in ekonomskih stisk (prav tam).

1.3 TEMELJNA NAČELA

Svetovalna pomoč se v razvoju in edukaciji danes poudarja kot ena temeljnih človekovih pravic posameznika, učenca, ki mu omogoča individualni razvoj in personalizacijo. Pri oblikovanju vzgojno-izobraževalnega procesa se torej šolska svetovalna služba povezuje z vodstvom, sodeluje pri strokovnih evalvacijah, kar zahteva intenzivno medsebojno sodelovanje ob hkratnem upoštevanju strokovne avtonomije svetovalnih delavcev. Pri tem

12

ne smemo pozabiti, da mora šolska svetovalna služba izvajati tudi samorefleksijo, kar pomeni proučevano spremljanje, evalviranje in raziskovanje šolskega svetovalnega dela (Ogrin, 1999).

Šmit (1997) pravi, da je področje delovanja šolskih svetovalnih delavcev zelo široko. Naloge različnih profilov svetovalnih delavcev je težko razmejiti in uokvirjati tako, da bi se področja ne prekrivala ali celo izključevala. Navaja tudi zakon, ki ureja organizacijo in financiranje vzgojno-izobraževalnih zavodov (ZOFVI), kjer so šolski svetovalni delavci opredeljeni kot tisti strokovni delavci šole, ki izvajajo vzgojo in izobraževanje. Dodaja še, da je sodelovanje šolskega svetovalnega delavca pri oblikovanju vizije in pri načrtovanju dela šole bistven pogoj za kakovostno strokovno delo, ustvarjalno sodelovanje z vsemi drugimi člani šole in je odgovorno za rezultate skupnega dela.

Bezić (2008) poudarja, da so na področju učenja in poučevanja svetovalni delavci vključeni v najrazličnejše razvojno aplikativne projekte in akcijske raziskave. Sodelujejo v projektih za preprečevanje osipa, v projektih pomoči učencem z učnimi težavami, v projektih integracije otrok s posebnimi potrebami ter še posebej skrbijo za mnoge naloge v okviru uresničevanja koncepta odkrivanja in dela z nadarjenimi. Naraščajo tudi potrebe po razvojno-preventivnem delu svetovalne službe na področjih, kot so preprečevanja nasilja med vrstniki, preprečevanja različnih odvisnosti ter dejavnosti za zgodnje odkrivanje in preprečevanje najrazličnejših zlorab otrok s strani odraslih. Potrebno je tudi več vključevanja svetovalnih delavcev v procese razvoja sodelovanja med šolo in starši.

Poleg neposrednega dela z učenci je za kakovostno opravljanje svetovalne službe na šoli izjemnega pomena tudi sodelovanje z učitelji. Učitelj je namreč tisti, ki z učencem preživi največ časa, svetovalni delavec ima z učencem samo občasne stike (Resman in Gregorčič Mrvar, 2013, str. 11). Na to opozarjajo Resman idr. (1999, str. 155), ki zagovarjajo stališče, da mora šolska svetovalna služba delati in sodelovati z učitelji, saj je učenčev razvoj v veliki meri odvisen prav od dela v razredu ter od odnosov, ki ga ima učitelj z učenci. Učitelj in svetovalni delavec morata delovati kot tim, saj je delo svetovalnega delavca, ki je usmerjeno v pomoč učitelju, tudi v korist učencu. Svetovalni delavec učitelju pomaga, da bo z učenci vzpostavil ustrezen odnos, da bo lažje obvladoval razne socialne situacije, s tem se bo zvišala učiteljeva profesionalnost in to bo omogočilo tudi boljše učne rezultate (prav tam). Pomoč učiteljem predstavlja posredno pomoč učencem, saj se s tem izboljšuje celotna razredna klima.

Pomembno je, da so učitelji pripravljeni pomoč sprejeti in da pri svetovalnem delavcu prepoznajo njegovo vzgojno-izobraževalno vlogo in ne le administrativno-upravno (Resman in Gregorčič Mrvar, 2013, str. 13).

Pri vseh navedenih pogojih za kakovostno opravljanje dela šolske svetovalne službe pa nikakor ne smemo pozabiti na odnos, ki predstavlja osnovni element vsakršnega svetovalnega dela. Pri tem je temeljnega pomena koncept delovnega odnosa, ki pomeni, da je uporabnik v vlogi ustvarjalca pomoči (Čačinovič – Vogrinčič in Mešl, 2013, str. 17). Bistvo svetovalnega dela je v opolnomočenju, v nudenju podpore učencu, učitelju ali staršu, da si

13

zmore pomagati sam. Gre torej za samopomoč; svetovalni delavec uporabnika spodbuja pri samoaktivnosti, iniciativnosti, prevzemanju lastne vloge in odgovornosti za reševanje problemov (Šmit, 1997, str. 63).

V programskih smernicah (2008) so opredeljena temeljna načela za delo svetovalne službe v osnovni šoli. Temeljna načela šolske svetovalne službe predstavljajo oprijemljiv okvir oziroma orientacijo za strokovno delovanje svetovalnih delavcev v šoli. Temeljna načela šolske svetovalne službe so opisana v nadaljevanju.

1.3.1 Načelo strokovnosti in strokovnega izpolnjevanja

Vsi svetovalni delavci v šoli, ne glede na izobrazbo oziroma strokovni profil, morajo svoje delo opravljati v skladu s strokovnimi znanji in strokovnimi etičnimi načeli, ki v svetovalnem delu zajemajo načelo dobrobiti, načelo prostovoljnosti in načelo zaupanja.

 Načelo dobrobiti pomeni, da svetovalni delavec deluje v dobro otroka, kar pomeni, da mu ne škodi in ne povzroča neupravičenega nelagodja, stresa, zadreg, stisk, predvsem pa je pomembno, da ga tako ali drugače ne stigmatizira. Resman idr.

(1999) pravijo, da delati v dobro učenca pomeni, da je svetovalec najprej odgovoren spoštovati osebnost učenca kot človeka, ne glede na stopnjo njegovega razvoja.

 Pri načelu prostovoljnosti je treba upoštevati, da vsi udeleženci v svetovalnem odnosu vstopajo prostovoljno in niso vanj prisiljeni. To pomeni, da če posameznik zavrača svetovanje oziroma pomoč, mu le-te ne moremo vsiliti. Temu načelu pa se je dovoljeno izogniti, kadar gre za ogroženost otroka ali drugih članov, ki so vpeti v odnos. Resman idr. (1999) pravijo, da je prostovoljnost najboljša garancija, da se med klientom in svetovalcem vzpostavi dobra komunikacija in s tem zaupen odnos, saj brez nje in zavzete pripravljenosti svetovanca za sodelovanje ni svetovalnega procesa. O zaupnem odnosu govorita tudi Privošnik in Urbanc (2010), ki pravita, da je zaupanje pogoj, da pride do svetovalne komunikacije in sodelovanja. Pravica do zaupnosti temelji na zaščiti svetovanca. Na oblikovanje svetovalnega odnosa vpliva tudi tehnika, metoda dela s svetovancem in evalvacija učinkovitosti svetovalnega procesa.

 Tretje načelo znotraj načela strokovnosti pa je načelo zaupanja in zaupnosti, ki je osnovni pogoj, da se svetovalni odnos sploh lahko vzpostavi. V osnovi gre pri tem načelu pravzaprav za dopolnjevanje s pravili o varstvu osebnih podatkov.

Poleg omenjene strokovnosti in upoštevanja strokovnih spoznanj pri svetovalnem delu morajo svetovalni delavci tudi skrbeti za strokovno izpolnjevanje. Lastna strokovnost se preverja v supervizijskih, intervizijskih in drugih podobnih skupinah (Programske smernice, 2008).

14 1.3.2 Načelo strokovne avtonomnosti

Načelo strokovne avtonomnosti pomeni, da je svetovalna služba pri svojem delu vedno avtonomna, samostojna in se ne ozira na mnenja in pričakovanja drugih, saj je vedno dolžna posredovati korektna strokovna mnenja. O svojem delu vedno odloča sama in ima pravico odkloniti vse naloge in zadolžitve, ki so v nasprotju s strokovno-etičnimi načeli dela in niso v njeni pristojnosti (prav tam).

Resman (1996) govori o tem, da mora biti svetovalna služba pri svojem delu strokovno neodvisna, čeprav mora upoštevati šolski red in zakonitosti. O tem načelu govori tudi Šmit (1997), ki pravi, da je pomembno, da je svetovalni delavec v šoli profesionalno avtonomen, kot mu to določa zakon. In dodaja, da je to mogoče le, če je šola pojmovana kot skupnost in ne kot organizacija, ki temelji na sistemu pravil in navodil. Za samo skupnost je pomembnejše, v kaj njeni člani verjamejo, kakšen sistem vrednot imajo izoblikovan ter kakšna so njihova pričakovanja. Ogrin (1999) meni podobno kot Šmit (1997). Tudi ona govori o šoli kot o skupnosti. Šolo v tem kontekstu poimenujejo kar učeča se skupnost, katere temeljna dejavnost je učenje.

Načelo strokovne avtonomnosti velja tudi v odnosu med svetovalnimi delavci znotraj svetovalne službe, kar pomeni, da ima svetovalni delavec v timu pravico in dolžnost, da odkloni naloge, ki presegajo njegovo strokovno področje oziroma niso v skladu z njegovo doktrino. Prav zato je pomembno, da so naloge in področja delovanja različnih profilov svetovalnih delavcev znotraj svetovalne službe jasno začrtani in da se njihove naloge dopolnjujejo. Strokovna avtonomnost pa hkrati pomeni, da se svetovalni delavec zna obrniti na druge strokovne delavce zunaj šole, kadar je le-to potrebno (Programske smernice, 2008).

1.3.3 Načelo interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja

Šolsko svetovalno delo je zasnovano interdisciplinarno, zato je za delo nujno potrebno povezovanje različnih znanj in ved, ki preučujejo človeka in njegovo okolje (Privošni in Urbanc, 2010). Svetovalno delo v šoli lahko opravijo različni profili strokovnih delavcev:

socialni delavci, socialni pedagogi, pedagogi, psihologi ali defektologi oziroma specialni pedagogi (Programske smernice, 2008).

Načelo interdisciplinarnosti in strokovnega sodelovanja velja vedno, ne glede na to, ali svetovalno delo opravlja eden, dva ali več svetovalnih delavcev. Zaradi kompleksne narave svetovalnega dela v šoli je svetovalna služba najbolj učinkovita takrat, ko jo sestavlja tim različnih strokovnjakov, ki pokrivajo vsak svoje strokovno področje (prav tam). Šmit (1997, str. 64) opozarja, da je področje dela svetovalnih delavcev izjemno široko in je zato naloge različnih profilov svetovalnih delavcev težko določiti in razmejiti vsakega na svoje področje, saj se naloge nenehno prepletajo in je v praksi nemogoče, da se področja ne bi prekrivala.

Neodvisno od tega, koliko svetovalnih delavcev deluje v šolski svetovalni službi in katera so začrtana področja delovanja le-teh, je potrebno, da sodelujejo med seboj, da sodelujejo z vodstvom šole, učitelji, starši, otroki, zunanjimi institucijami (s centri za socialno delo, z

15

Zavodom RS za šolstvo, z zdravstvenimi domovi, raznimi društvi ipd.). Namen strokovnega sodelovanja je v dopolnjevanju svetovalne dejavnosti na področju posameznika, skupine, razvojnih in preventivnih dejavnosti, ki se nanašajo na šolo kot celoto (Programske smernice, 2008).

1.3.4 Načelo aktualnosti

Šolska svetovalna služba opravlja svetovalno delo za šolo, zato je pomembno, da upošteva posamezne posebnosti šole in izhaja iz aktualnih potreb šole in posameznikov ter skupin v njej. Prilagaja se aktualnim situacijam, okoliščinam in trenutnim potrebam, ki nastajajo.

Program svetovalne službe v šoli je del vsakoletnega programa šole (prav tam).

1.3.5 Načelo razvojne usmerjenosti

Delo svetovalne službe je usmerjeno v optimalni razvoj otroka ter hkrati v razvoj šole kot celote. Neposredno individualno ali skupinsko delo z otroki se dopolnjuje s posebnimi oblikami svetovalnega dela, med katerimi je zelo pomembno razvojno-analitično delo, ki se nanaša na ugotavljanje in spreminjanje celote pogojev. Le takšna usmerjenost lahko zagotavlja pravo podlago za oblikovanje spodbudnega učnega okolja, brez katerega ni razvoja posameznika (prav tam).

1.3.6 Načelo fleksibilnega ravnotežja med osnovnimi vrstami dejavnosti svetovalne službe

Osnovne vrste dejavnosti svetovalne službe so naslednje: dejavnosti pomoči, razvojne in preventivne dejavnosti ter dejavnosti načrtovanja in evalvacije. Pomembno je, da so vse naštete dejavnosti zajete v delo svetovalne službe, ne glede na to, koliko svetovalnih delavcev sestavlja šolsko svetovalno službo. Samo tako je zagotovljena celovitost prispevka svetovalne službe v šoli (prav tam).

Izbor konkretnih dejavnosti znotraj posamezne vrste dejavnosti pa je odvisen od strokovnega profila svetovalnega delavca in od posebnosti aktualnih razvojnih potreb šole (prav tam).

1.3.7 Načelo celostnega pristopa

Za svetovalno službo je temeljnega pomena, da k vsakemu problemu in k vsaki nalogi pristopa celostno. To pomeni, da upošteva, da je vsak posameznik hkrati individuum kot tudi član širšega socialnega okolja. Prav zato je pomembno, da šolska svetovalna služba deluje na obeh ravneh, tako individualni kot tudi na ravni konteksta, torej na ravni širšega okolja.

Pomembno je, da svetovalna služba pri obravnavi opazuje otroka v njegovem primarnem okolju in tudi izven njega, saj lahko le-tako pridobi širši in jasen vpogled v nastalo situacijo.

Seveda pa je treba probleme reševati tam, kjer nastajajo in običajno je to ravno v otrokovem socialnem okolju (družina, razred, interesna skupina ipd.). Za delovanje svetovalne službe na ravni celote je pomembno, da znotraj vzgojno-izobraževalne ustanove vzpostavi in ohranja položaj, ki ji omogoča stalno in odprto sodelovanje z vsemi udeleženci. Še posebej pomembno je, da ta položaj vzpostavi in vzdržuje z učitelji in nosilci vzgojno-izobraževalnega dela v šoli (prav tam). Tako meni tudi Resman (1996), ki pravi, da šola ne more biti samo

16

izobraževalna institucija, katere edina skrb je pridobivanje znanja, njeno poglavitno merilo uspešnosti pa so učni rezultati. Šolska uspešnost se meri tudi po notranji, razvojni uspešnosti učencev ter po socializacijskih in humanizacijskih vidikih dela. Če je edina skrb šole dober učni uspeh učencev, potem šolska svetovalna služba ni potrebna.

1.3.8 Načelo sodelovanja v svetovalnem odnosu

»Svetovalna služba si s svoje strani preko svetovalnega odnosa prizadeva vzpostaviti in vzdrževati pogoje tako za stalne odprte možnosti sodelovanja svetovalne službe z vsemi udeleženci kakor tudi za ustvarjalno sodelovanje udeležencev med seboj v projektih pomoči in/ali sodelovanja« (Programske smernice, 2008, str. 13).

To načelo se povezuje z zgoraj omenjenim načelom celostnosti, saj prav sodelovanje svetovalne službe z otrokom, njegovo družino, s člani njegovega socialnega okolja pripomore k celostnemu vpogledu in kompleksnosti nastale težave in k celostnosti obravnave ter tako k najbolj optimalnemu reševanju nastale težave (prav tam).

1.3.9 Načelo evalvacije lastnega dela

Svetovalna služba mora svoje delo dobro načrtovati in ga tudi evalvirati. Evalvacija je v prvi vrsti kritična analiza, ki sloni na primerjavi načrtovanih ciljev in rezultatov ter je eden od najpomembnejših pogojev profesionalnosti lastnega dela. Eden najpomembnejših pogojev profesionalnosti je prav evalvacija lastnega dela. Vsa načela skupaj predstavljajo temeljno metodološko usmeritev dela tudi za načrtovanje, spremljanje in evalvacijo dela svetovalne službe (prav tam).

Bezič idr. (2003) trdijo, da je bilo že večkrat ugotovljeno, da so načrtovanje, spremljanje in evalviranje dela svetovalne službe šibka področja dela svetovalnih delavcev. Da bi svetovalna služba lahko pripravila kakovosten dolgoročni ali kratkoročni delovni načrt (letni delovni načrt) in tudi načrte za posamezne projekte oziroma delovne naloge, mora upoštevati tako zakonske opredelitve in omejitve, obvezujoče programske dokumente in tudi ugotovljene značilnosti ustanove in njene aktualne potrebe. Nadaljujejo razpravo o tem, da se danes poudarja izjemen pomen samoevalvacije tudi zato, ker so na osnovi ugotovitev številnih raziskav spoznali, da inšpekcija (zunanja evalvacija) sicer prispeva h kakovosti dela šole, a se jim zdijo učinki kratkotrajni. Pomembna je tudi ugotovitev, da je primerjanje med šolami zelo vprašljivo, saj je razlogov za razlike veliko (socialno-ekonomski, kulturni in drugi dejavniki).

Govorijo tudi o tem, da svetovalni delavci samoevalvacijo lahko izkoristijo za svoj strokovni razvoj, kar pa je najbolj učinkovito, če se samoevalvacija umesti v načrt dela šole kot celote.

1.4 TEŽAVE PRI DELU V ŠOLSKI SVETOVALNI SLUŽBI

Veliko je govora o potrebi po izboljšanju ter spremembah v izobraževalnem sistemu.

Izboljšanje kakovosti izobraževanja predpostavlja ravnatelje, učitelje ter strokovne delavce, ki so zmožni to kakovost doseči ter ohranjati pri vsakodnevnem delu. Ta zahteva še posebej velja za strokovne delavce šolstva, ki so ključna opora za kakovostne spremembe v šolstvu.

17

Doseganje teh ciljev je povezano z osebnim angažiranjem svetovalnega delavca pri delu, njegovimi stališči ter z osebnim poslanstvom v tem poklicu. Pred očmi svetovalnih delavcev se spreminjajo učne in življenjske navade učencev, podobno pa se dogaja tudi njim samim.

Danes je delo svetovalne službe preveč raznoliko, strokovno so njene vloge vse bolj razpršene (Javrh, 2014).

V zadnjih letih so se v slovenskem šolstvu zgodile mnoge spremembe, ki pomembno vplivajo na položaj svetovalnih delavcev in njihovo delovno preobremenjenost. Nova zakona, ki sta bila sprejeta po sprejetju programskih smernic (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in Zakon o preprečevanju nasilja v družini), sta svetovalnim delavcem naložila nove naloge. Mnoge med njimi so koordinacijske in strokovno-dokumentacijske. Tudi osebna mapa učenca v osnovni šoli postaja vedno bolj obsežen in zahteven dosje, za katerega svetovalna služba porabi velik del delovnega časa. Svetovalni delavci tako namenijo pomemben delež časa koordinacijskim in strokovno-dokumentacijskim nalogam. To predstavlja veliko nevarnost premika težišča dela svetovalnega delavca od dela z ljudmi k papirjem (Bizjak, 2014).

Bezić (v Resman in Gregorčič Mrvar, 2013, str. 8) navaja naslednje najpogostejše težave, s katerimi se pri delu srečujejo šolski svetovalni delavci:

 prevelika obremenitev svetovalnih delavcev s strokovnimi nalogami, z nalogami koordinacije in predvsem z novimi administrativnimi nalogami;

 vse večji obseg dela z učenci z vedenjskimi težavami, z učenci z učnimi težavami in z ostalimi učenci, ki imajo odločbe o usmeritvi;

 dejstvo je, da svetovalni delavci še vedno večino časa namenijo individualnim obravnavam;

 zaradi obsega dela svetovalnih delavcev zmanjkuje časa za izvajanje preventivnega dela. Svetovalni delavci so znotraj vse bolj usmerjeni v reševanje problemov, ko le-ti že nastanejo, saj zaradi pomanjkanja časa v svoj delovni čas ne zmorejo umestiti preventivnega dela, ki bi nastanek določenih problemov zagotovo preprečil.

Gregorič Mrvar idr. (2020) pravijo, da svetovalni delavci večinoma ocenjujejo, da se je njihovo delo v zadnjih desetih letih spremenilo. Svetovalni delavci se »dušijo« pod bremenom administrativnega in kurativnega dela do te mere, da ne morejo več zagotavljati kakovostne pomoči tako številnim učencem, ki so učno neuspešni ter imajo različne osebnostne, čustvene in vedenjske težave. Svetovalni delavci po eni strani potrebujejo podporo strokovnjakov zunanjih inštitucij, ki bi lahko zagotavljali ustrezno svetovalno in terapevtsko podporo učencem, ki potrebujejo tovrstno pomoč, po drugi strani pa je nujen tudi preobrat k sodelovanju z učitelji na področju kakovostnega poučevanja in dela z oddelčno skupnostjo. Učitelji so namreč tisti, ki največ časa preživijo z učenci, torej lahko v največji meri prispevajo h kakovostnemu učenju učencev in spodbujanju njihovega osebnostnega razvoja. Glede obsega administrativnega dela pa bi bilo za podrobnejšo interpretacijo smiselno natančneje proučiti, katere naloge sicer zahtevajo tovrstno delo,

18

vendar so pomemben vidik strokovnega delovanja in niso le administrativno izpolnjevanje obrazcev ali pisanje načrtov (npr. priprava individualiziranega programa učne pomoči, obvezno oblikovanje vzgojnega načrta v osnovni šoli itd.).

Grünfeld (1997, str. 16) ugotavlja, da šolska svetovalna služba v praksi premalo časa nameni preventivnemu delu. Pravi, da šolska svetovalna služba zaradi pomanjkanja časa v določeno situacijo poseže prepozno, torej takrat, ko je stanje v razredu že brezizhodno in učitelji že izgubijo nadzor nad situacijo. Težava izhaja predvsem iz zakonodaje, ki na eni strani od učiteljev zahteva, da otroke poučujejo in vzgajajo, na drugi strani pa socialni službi nalaga tolikšno število nalog, da jih ta ne utegne izvesti, saj je področje njenega delovanja preobširno.

Težave se pojavijo tudi zaradi različnih pričakovanj delavcev do svetovalne službe. Vodstvo šole in učitelji od svetovalnih delavcev navadno pričakujejo, da bodo le-ti skrbeli predvsem za vzgojno in vedenjsko problematiko ter medosebne odnose na šoli (prav tam). Šmit (1997) poudarja, da so pričakovanja učiteljev glede opravljanja nalog šolske svetovalne službe izredno visoka, saj zahtevajo takojšnje reševanje nastalih problemov, s čimer pa učitelji prelagajo svojo vzgojno funkcijo na svetovalne delavce. Primarne naloge šolske svetovalne službe velikokrat tako ostanejo odložene v čas po pouku ali pa ostanejo celo neopravljene. V takšnem primeru se pogostokrat zgodi, da šolska svetovalna služba začne delovati kot »šolski servis«, torej kot šolska krizna služba. Večja verjetnost za to je predvsem na šolah z veliko učenci, kjer je v šolski svetovalni službi zaposlen en sam svetovalni delavec.

Stres je ogrožajoč dogodek, ki v posamezniku vzbudi obrambno držo, je nekakšno stanje napetosti in velika količina stresa lahko sčasoma privede do izgorelosti. Pojav izgorelosti se pojavlja predvsem v delovnih okoljih, kjer je veliko število uporabnikov, kjer gre za premalo cenjeno delo, kjer ni prisotnih meril za merjenje uspešnosti, kjer so pričakovanja okolja previsoka do svetovalnih delavcev, kjer se vodstvo šole ne zanima za probleme strokovnih delavcev (Kovač, 2013). Žorga in Kobolt (2006) ponujata rešitev, da bi se pojavu izgorelosti in stresa lahko izognili s supervizijo. Supervizija je metoda, ki strokovnim delavcem omogoča, da preko lastnih izkušenj, refleksij prihajajo do novih spoznanj. S tem se razbremenijo napetosti in stresa ter kontinuirano izgrajujejo svojo strokovno identiteto.

1.5 TIMSKO DELO

Delo svetovalne službe v šoli je zaradi kompleksne povezanosti pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj v zasnovi interdisciplinarne narave, zato je z vidika opredelitve svetovalne službe v šoli pomembno sodelovanje svetovalnih delavcev z različnim strokovnim profilom v timu. Za sodelovanje med svetovalnimi delavci z različnim strokovnim profilom je najpomembnejše, da si vsak posamezni svetovalni delavec vedno znova prizadeva, da v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo čim bolj jasno opredeli svoj vsakokratni delež oziroma prispevek v projektu pomoči in/ali sodelovanja. Sodelovanje med svetovalnimi

19

delavci z različnim strokovnim profilom temelji na vzajemni podpori, vzpostavljanju in ohranjanju strokovnih različnosti ter posebnosti, in ne na izključevanju ali stapljanju mej in razlik med različnimi strokovnimi profili oziroma strokovnostmi. Interdisciplinarni pristop pa se ne nanaša samo na povezovanje in sodelovanje svetovalnih delavcev z različnim strokovnim profilom, temveč se v enaki meri nanaša tudi na ustvarjalno interdisciplinarno soočanje in sodelovanje z drugimi strokovnimi sodelavci tako v šoli kakor tudi iz ustreznih zunanjih ustanov (Programske smernice, 2008).

Polak (2007, str. 10) na osnovi analize in primerjave različnih definicij pedagoško timsko delo opredeljujejo kot »dogajanje v skupini, ko se dva ali več pedagoških delavcev z vzgojno- izobraževalnimi nameni (cilji) hkrati usmerjata ali usmerjajo na iste učence v okviru posamezne pedagoške dejavnosti, učnega predmeta ali kombinacije predmetov, znotraj ali zunaj učilnice«.

Za razliko od skupinskega dela pri timskem delu sodelovanje med člani ne izhaja samo iz odgovornosti za naloge. Odlika pravega tima je, da člani razvijejo med seboj tudi odnose osebne bližine in odnose zaupanja (Bashman, 2000, v Resman, 2005).

Timsko reševanje problemov daje boljše možnosti, da bodo problemi, ki jih ugotavljamo, obvladani. Z razvijanjem timske kulture se razvije t. i. skupinska miselnost. Le-ta se veča takrat, ko so strokovni delavci učljivi in se učijo drug od drugega, ko so pripravljeni pomagati drug drugemu, ko se odzivajo na potrebe učencev. Timsko delo se ne razvija samo zaradi dobrega počutja strokovnih delavcev, nujno potrebno je tudi zaradi večje učne storilnosti, boljših učnih in vzgojno-izobraževalnih uspehov. Zato se ne sme biti usmerjeno le v skrb za dobro počutje strokovnih delavcev, temveč morata biti timsko delo in timska kultura namenjena predvsem uspešnejšemu učenju in razvoju učencev (Resman, 2005).

Resman (2005) prav tako poudarja, da sta timsko delo in timska (sodelovalna) kultura povezana z motivacijo. Pomemben vpliv na motivacijo pa ima participacija. Strokovni delavci doživljajo zadovoljstvo, če ugotovijo, da njihovi pogledi vplivajo na odločitve. To je zanje kot dokaz zaupanja in spoštovanja. Participacija pri sprejemanju odločitev vliva samozavest, ljudje se čutijo sposobne, dobivajo potrditve za svoje odločitve in priznanje. Priznanje sposobnosti posameznega člana tima je, če človeka poslušaš, skušaš razumeti njegova stališča, se dvigniti nad svoja, sprejeti njegove argumente in spremeniti svoja stališča, če so ti argumenti dovolj trdni. Če strokovni delavec to doživi, ga lahko to dodatno motivira za kakovostno delo (prav tam).

Tancig (2008) meni, da so rezultati dela po navadi močno odvisni od kakovosti odnosov med ljudmi. Zato je neizbežno, da poklicni razvoj strokovnih delavcev vključuje spretnosti timskega dela. Timsko delo temelji na ustreznih komunikacijskih spretnostih, brez katerih tim ne more biti učinkovit. Pomembno je, da člani tima ohranjajo svojo individualnost, da vsi člani tima sledijo skupnemu cilju. Pomembno je, da vsi strokovni delavci sprejmejo svojo

20

vlogo in opravljajo svoje naloge v oblikovanem timu. Pomembno je, da se zavedajo potrebe po tem, da vsi sodelujejo v vseh fazah programa podpore in pomoči ter prispevajo svoj delež v okviru svojih strokovnih kompetenc (Končar in Pretnar, 2005). Timsko delo se začne z razvijanjem poslušanja, videnja, upoštevanja in spoštovanja drug drugega. Za tim je pomembno, da znajo člani tima skupaj z drugimi raziskovati in reflektirati svoje izkušnje, prepričanja in predpostavke. Naloga tima je prav tako podpiranje posameznega člana pri soočanju s stresom na delovnem mestu in skrb za poklicni in osebni razvoj posameznika (Tancig, 2008).

Nekatere osnovne šole v Sloveniji zaposlujejo le enega svetovalnega delavca, nekatere pa zaradi kapacitete in števila učencev zaposlujejo več svetovalnih delavcev, ponekod so le-ti tudi različnih strokovnih profilov. Vendar se, ne glede na to, ali je v svetovalni službi osnovne šole zaposlen le socialni pedagog sam ali pa je svetovalnih delavcev več na šoli, socialni pedagog redno srečuje s timskim delom. Timsko delo se izvaja znotraj svetovalne službe ali pa v sodelovanju z učitelji, starši, vodstvom šole, zunanjimi strokovnjaki itd. Pri tem je pomembno, da je socialni pedagog kot šolski svetovalni delavec pri svojem delu samostojen, a hkrati tudi kompetenten za timsko delo z ostalimi člani šolske svetovalne službe (Šmit, 1997). Resman idr. (1999, str. 70) navajajo, da sicer timsko delo pomeni tudi sodelovanje z učitelji, vodstvom šole, starši, zunanjimi sodelavci itd., da je pri reševanju problemov pomemben timski pristop tudi v primeru, ko je na šoli zaposlen le en svetovalni delavec.

V Programskih smernicah (2008) je zapisano, da je delo svetovalne službe v šoli zaradi kompleksnosti in povezanosti pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj že v osnovi interdisciplinarne narave. Resman idr. (1999) menijo, da timsko delo omogoča celostno obravnavo, celostno pomoč in celostno naravnanost pri oblikovanju učencev, zato je tudi nepogrešljivo.

Resman idr. (1999) menijo, da timsko delo omogoča celostno obravnavo, celostno pomoč in celostno naravnanost pri oblikovanju učencev, zato je tudi nepogrešljivo. Brez timskega dela svetovalna služba pravzaprav ne more delovati. To je zapisano tudi v Programskih smernicah (2008), dodajajo pa še, da je za najbolj optimalno delovanje šolske svetovalne službe priporočljivo, da so v njej zaposleni različni strokovni profili.

Proces medsebojnega sodelovanja je dinamičen in odvisen od različnih dejavnikov, osebnih in sistemsko-organizacijskih, določajo ga potrebe in značilnosti posameznih strokovnih delavcev, njihovo razumevanje kakovosti sodelovanja ter kontekst, v katerem delujejo (Gregorič Mrvar idr., 2020). Strokovnjaki različnih profilov zasedajo tim šolske svetovalne službe, zato je pomembno, da so timsko naravnani, da si vsak posamezni svetovalni delavec vedno znova prizadeva, da v skladu s svojo strokovno doktrino čim bolj jasno opredeli svoj delež oziroma prispevek v projektu pomoči in/ali sodelovanju (Programske smernice, 2008).

21

1.6 Različni profili zaposlenih v šolski svetovalni službi

Delo svetovalne službe v osnovni šoli opravljajo delavci, ki so psihologi, socialni delavci, socialni pedagogi in defektologi. Bizjak (2014) pravi, da so to strokovni profili, ki so na delovnem mestu svetovalne službe že dolgo vrsto let. Različne raziskave (Bezić, 2008;

Vogrinc in Krek, 2012; Gregorič Mrvar idr., 2020) so ugotovile, da je med svetovalnimi delavci največ pedagogov (36,74 %), sledijo psihologi (28,28 %), socialni delavci (20,70 %), socialni pedagogi (8,45 %) in defektologi (5,8 %). Gregorič Mrvar idr. (2020) dodajajo, da je v osnovni šoli število svetovalnih delavcev v zadnjih letih relativno ustaljeno. Bizjak (2014) pravi, da lahko delovno mesto v šolski svetovalni službi opravljajo tudi nekateri drugi strokovni profili, kot je na primer inkluzivni pedagog. V nadaljevanju podrobneje predstavljam posamezni profil, ki ima ustrezne kompetence za opravljanje dela v šolski svetovalni službi. S kratkim opisom vsakega profila želim prikazati nekatere bistvene značilnosti, ki jih z različno strokovno izobrazbo potrebujejo za opravljanje svojega dela.

1.6.1 Pedagog

Pedagog dobro pozna značilnosti različnih oblik vzgojno-izobraževalnega dela, tudi vlogo posameznih subjektov in odnosov znotraj tega. Usposobljen je za sodelovanje v timu in vodenju timskega procesa ter različnih individualnih ali skupinskih oblik nudenja pomoči. Kot strokovnjak lahko v svetovalni službi največ prispeva na naslednjih področjih: področju razvijanja in metodologije načrtovanja, spremljanje in evalviranje dela institucije kot celote ali posameznih skupin in programov, na področju uvajanja pedagoških inovacij, kjer bo v pomoč strokovnim delavcem kot strokovnjak za metodologijo pedagoškega raziskovanja, na področju strokovnega izpolnjevanja delavcev šole ter njihovega seznanjanja z najnovejšimi spoznanji in strokovno literaturo, na področju delovanja aktivov, na področju prilagajanja programa individualnim posebnostim otrok, na področju otrok s posebnimi potrebami in na področju izvajanja in analiziranja razvojno-preventivnih programov (Matković, 2006;

Resman, Kroflič in Bezić 2000). Pedagogi v povprečju največ delovnih nalog opravijo na področjih v naslednjem vrstnem redu: šolska kultura, vzgoja, klima in red; učenje; šolanje in poklicna/karierna orientacija; telesni, osebni in socialni razvoj; poučevanje in socialno- ekonomske stiske (Gregorič Mrvar idr., 2020).

1.6.2 Psiholog

Psiholog se ukvarja predvsem z diagnostiko in spremljanjem kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja otrok ter vpliva okoljskih dejavnikov v instituciji in zunaj nje. Del svojega časa namenja tudi otrokom s posebnimi potrebami ter otrokom tik pred vstopom v šolo.

Delo psihologa vsebuje tudi svetovalno in posvetovalno delo z učitelji, pri čemer jih seznanja z novejšimi spoznanji s področja psihologije, z metodami in tehnikami dela z otroki, jim svetuje glede prilagajanja dela in programa individualnim posebnostim otrok, jim pomaga pri delu z otroki in tudi ugotavlja stresne dejavnike pri delu ter jim svetuje, kako se jim izogniti ali pa se z njimi učinkovito spoprijeti. Starše predvsem seznanja z razvojnimi posebnostmi