PEDAGOŠKA FAKULTETA
TAMARA ŠKVORC
LITERARNA ANALIZA ŠTIRIH ANTOLOGIJ (ČUDEŽNI VRT, DREVO PRAVLJIC, PRAVLJIČNI CVET IN ZLATA PTICA)
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
TAMARA ŠKVORC
Mentorica: dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ
LITERARNA ANALIZA ŠTIRIH ANTOLOGIJ (ČUDEŽNI VRT, DREVO PRAVLJIC, PRAVLJIČNI CVET IN ZLATA PTICA)
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
iii
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici dr. Mileni Milevi Blaţić za strokovne nasvete, pomoč in hitro odzivnost. Hvala za Vaš čas, trud in potrpeţljivost, ki ste
mi jih namenili pri nastajanju diplomskega dela.
Največja zahvala pa gre moji druţini: staršema, ki sta mi omogočila študij, mi stala ob strani ter me vedno podpirala. Za nenehno spodbudo in razumevanje se
zahvaljujem tudi sestrama, Patriciji in Emmi, ki sta se z menoj veselili vsakega uspeha. Hvala vam, da ste verjeli vame.
Hvala vsem prijateljem, ki ste me vsa študijska leta podpirali in mi stali ob strani.
Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi na kakršen koli način pomagali na tej poti.
iv
v
»Ob listanju slikanic se učimo opazovati svet okoli nas; medtem ko spoznavamo črke, odkrivamo tudi posebno likovno govorico, ki nam kasneje v ţivljenju omogoča razbiranje neverbalnih, arhetipskih sporočil. Še več, podobe, ki v mladosti spodbujajo našo domišljijo in nam odpirajo vrata v sanje, nas očarajo za zmeraj, tudi če jih dolga leta potem hrani le še naša podzavest. Ko prebiramo
pravljice svojim otrokom in vnukom, te kot spomini iz daljave privrejo na dan in nam znova odprejo oči, da vidimo in se, kot nekoč davno, znamo čuditi svetu, v
katerem ţivimo in ki premore toliko lepega«
(Judita Krivec Dragan, 2009, str. 221).
vi
vii
POVZETEK
V diplomskem delu obravnavamo štiri antologije, in sicer Čudeţni vrt: zgodbe in pesmi s podobami Jelke Reichman (2009), Drevo pravljic: pravljice in pesmi s podobami Marlenke Stupica (2015), Pravljični cvet: zgodbe in pesmi s podobami Marjance Jemec Boţič (2013) in Zlata ptica: zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec (2011). Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in empiričnega. V prvem poglavju teoretičnega dela je opisan razvoj slikanice in razvoj slovenske slikanice; predstavljene so različne definicije slikanice in klasifikacija slikanice, oblike knjige, vrste komunikacij med bralci in slikanico, zahtevnostne stopnje slikanice in tipi slikanice glede na ustvarjalni postopek. V drugem poglavju so opisane definicije ilustracije in mladinske knjiţne ilustracije, vloga in pomen kakovostne ilustracije za otrokov razvoj, načelo ustvarjalnosti in načelo kakovosti, kriteriji za določanje kakovostne ilustracije ter zgodovina in razvoj slovenske knjiţne ilustracije. Tretje poglavje teoretičnega dela je namenjeno ţivljenju in delu ilustratork, v katerem so predstavljene ilustratorke (Jelka Reichman, Marjanca Jemec Boţič, Marlenka Stupica in Ančka Gošnik Godec), njihovo ţivljenje in delo ter izbrane nagrade le-teh. V četrtem poglavju je na kratko predstavljena vsaka antologija.
V empiričnem delu diplomskega dela je narejena literarno primerjalna analiza štirih antologij.
Predstavljeni so kronološki seznami antologij, seznami avtorjev antologij po razmerju avtor – avtorica, seznami avtorjev antologij po razmerju domači – tuji, seznami avtorjev antologij glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost, seznami avtorjev antologij glede na izvirno in prevodno knjiţevnost, seznami avtorjev antologij glede na literarno vrsto ter avtorska slikanica in slikanice brez besedila. Predstavljene so še preglednice avtorjev oziroma avtoric posamezne antologije in vseh štirih antologij skupaj glede na število ilustriranih del. Sezname in preglednice smo tudi grafično ponazorili in jih opisali.
Ključne besede: ilustracija, slikanica, ilustratorke, antologija, seznami, preglednice, Čudeţni vrt, Drevo pravljic, Pravljični cvet, Zlata ptica
viii
ix
ABSTRACT
In the thesis we will discuss four anthologies: Magic Garden: Stories and Poems with Illustrations by Jelka Reichman (2009), The Fairy Tale Tree: Stories and Poems with Illustrations by Marlenka Stupica (2015), Magical Blossom: Stories and Poems with Illustrations by Marjanca Jemec Boţič (2013) and Golden Bird: Stories and Poems with Illustrations by Ančka Gošnik Godec (2011). The thesis is composed of two parts: the theoretical and the empirical part. The first chapter of the theoretical part describes the development of picture books and the development of Slovenian picture books; presented are the various definitions and classifications of picture books, types of picture books, types of communication between readers and picture books, difficulty levels and types of picture books depending on the creative process. The second chapter is about the definitions of illustrations and youth book illustrations, the role and the importance of high-quality illustrations for child development, the principle of creativity and quality, the criteria for determining the quality of the illustrations, as well as the history and development of the Slovene book illustration. The third chapter of the theoretical part is dedicated to the life and work of illustrators. In this chapter the female illustrators are presented (Jelka Reichman, Marjanca Jemec Boţič, Marlenka Stupica and Ančka Gošnik Godec), their lives, work, and selected awards. In the fourth chapter, each of their anthologies is presented.
A literary-comparative analysis of four literary anthologies is presented in the empirical part, as well as chronological lists of anthologies, lists of authors of anthologies in order author – female author, lists of authors of anthologies according to the ratio of domestic – foreign authors, lists of authors of anthologies according to folk literature and author's literature, lists of authors of anthologies based on original and translation literature, lists of authors of anthologies based on literary type, author’s picture book and picture books with no text.
Presented are also the tables of authors of the individual anthologies and of all four anthologies together, based on the number of illustrated works. The lists and tables are also illustrated and described.
Keywords: illustration, picture book, female illustrators, anthology, lists, tables, Magic Garden, The Fairy Tale Tree, Magical Blossom, Golden Bird
x
xi
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
Ⅰ. TEORETIČNI DEL ... 2
1 SLIKANICA ... 2
1.1 Razvoj slikanice ... 2
1.1.1 Razvoj slovenske slikanice ... 3
1.2 Definicija slikanice ... 4
1.3 Oblike knjige ... 6
1.3.1 Slikanice brez besedila ... 6
1.3.2 Ilustrirane knjige ... 7
1.3.3 Slikanice ... 7
1.4 Vrste komunikacij med bralci in slikanico ... 8
1.5 Klasifikacija slikanice ... 8
1.6 Zahtevnostne stopnje slikanice ... 9
1.7 Tipi slikanice glede na ustvarjalni postopek ... 11
2 MLADINSKA KNJIŢNA ILUSTRACIJA ... 12
2.1 Definicija ilustracije in mladinske knjiţne ilustracije ... 12
2.2 Vloga in pomen kakovostne ilustracije za otrokov razvoj ... 13
2.2.1 Načelo ustvarjalnosti in načelo kakovosti ... 14
2.2.2 Kriteriji za določanje kakovostne ilustracije ... 15
2.3 Zgodovina in razvoj slovenske knjiţne ilustracije ... 16
3 ŢIVLJENJE IN DELO ILUSTRATORK ... 19
3.1 Ţivljenje in delo Jelke Reichman ... 19
3.1.1 Izbrane nagrade Jelke Reichman ... 20
3.2 Ţivljenje in delo Marjance Jemec Boţič ... 21
3.2.1 Izbrane nagrade Marjance Jemec Boţič ... 22
3.3 Ţivljenje in delo Marlenke Stupica ... 23
3.3.1 Izbrane nagrade Marlenke Stupica ... 24
3.4 Ţivljenje in delo Ančke Gošnik Godec ... 25
xii
3.4.1 Izbrane nagrade Ančke Gošnik Godec ... 26
4 PREDSTAVITEV ANTOLOGIJ ... 27
4.1 Čudeţni vrt (2009) ... 27
4.2 Zlata ptica (2011) ... 28
4.3 Pravljični cvet (2013) ... 29
4.4 Drevo pravljic (2015) ... 30
Ⅱ. EMPIRIČNI DEL ... 31
5 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 31
5.1 Cilji raziskave ... 31
5.2 Raziskovalna vprašanja ... 32
5.3 Metode dela in raziskovalni pristop ... 32
5.3.1 Vzorec merjencev ... 32
5.3.2 Vzorec spremenljivk ... 33
5.3.3 Postopek zbiranja podatkov... 33
5.3.4 Postopek obdelave podatkov ... 33
6 SEZNAMI, PREGLEDNICE, GRAFIČNI PRIKAZ SEZNAMOV IN PREGLEDNIC TER INTERPRETACIJA ... 34
6.1 KRONOLOŠKI SEZNAMI NASLOVOV ANTOLOGIJ ... 34
6.1.1 Kronološki seznam naslovov antologije Čudeţni vrt (2009) ... 34
6.1.2 Kronološki seznam naslovov antologije Drevo pravljic (2015) ... 37
6.1.3 Kronološki seznam naslovov Pravljični cvet (2013) ... 39
6.1.4 Kronološki seznam naslovov antologije Zlata ptica (2011) ... 42
6.2 SEZNAMI AVTORJEV ANTOLOGIJ PO RAZMERJU AVTOR – AVTORICA ... 45
6.2.1 Seznam avtorjev antologije Čudeţni vrt (2009) po razmerju avtor – avtorica ... 45
6.2.2 Seznam avtorjev antologije Drevo pravljic (2015) po razmerju avtor – avtorica ... 48
6.2.3 Seznam avtorjev antologije Pravljični cvet (2013) po razmerju avtor – avtorica ... 51
6.2.4 Seznam avtorjev antologije Zlata ptica (2011) po razmerju avtor – avtorica ... 55
6.3 SEZNAMI AVTORJEV ANTOLOGIJ PO RAZMERJU DOMAČI – TUJI ... 58
6.3.1 Seznam avtorjev antologije Čudeţni vrt (2009) po razmerju domači – tuji ... 58
6.3.2 Seznam avtorjev antologije Drevo pravljic (2015) po razmerju domači – tuji ... 61
6.3.3 Seznam avtorjev antologije Pravljični cvet (2013) po razmerju domači – tuji ... 64
6.3.4 Seznam avtorjev antologije Zlata ptica (2011) po razmerju domači – tuji ... 68
xiii
6.4 SEZNAMI AVTORJEV ANTOLOGIJ GLEDE NA LJUDSKO SLOVSTVO IN
AVTORSKO KNJIŢEVNOST ... 71
6.4.1 Seznam avtorjev antologije Čudeţni vrt (2009) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 71
6.4.2 Seznam avtorjev antologije Drevo pravljic (2015) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 73
6.4.3 Seznam avtorjev antologije Pravljični cvet (2013) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 76
6.4.4 Seznam avtorjev antologije Zlata ptica (2011) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 79
6.5 SEZNAMI AVTORJEV ANTOLOGIJ GLEDE NA IZVIRNO IN PREVODNO KNJIŢEVNOST ... 82
6.5.1 Seznam avtorjev antologije Čudeţni vrt (2009) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost ... 82
6.5.2 Seznam avtorjev antologije Drevo pravljic (2015) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost ... 84
6.5.3 Seznam avtorjev antologije Pravljični cvet (2013) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost ... 87
6.5.4 Seznam avtorjev antologije Zlata ptica (2011) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost ... 91
6.6 SEZNAMI AVTORJEV ANTOLOGIJ GLEDE NA LITERARNO VRSTO ... 94
6.6.1 Seznam avtorjev antologije Čudeţni vrt (2009) glede na literarno vrsto ... 94
6.6.2 Seznam avtorjev antologije Drevo pravljic (2015) glede na literarno vrsto ... 97
6.6.3 Seznam avtorjev antologije Pravljični cvet (2013) glede na literarno vrsto ... 100
6.6.4 Seznam avtorjev antologije Zlata ptica (2011) glede na literarno vrsto ... 104
6.7 AVTORSKA SLIKANICA ... 108
6.7.1 Avtorska slikanica v antologiji Čudeţni vrt (2009) ... 108
6.7.2 Avtorska slikanica v antologiji Drevo pravljic (2015) ... 108
6.7.3 Avtorska slikanica v antologiji Pravljični cvet (2013) ... 108
6.7.4 Avtorska slikanica v antologiji Zlata ptica (2011) ... 108
6.8 SLIKANICE BREZ BESEDILA ... 110
6.8.1 Slikanice brez besedila v antologiji Čudeţni vrt (2009) ... 110
6.8.2 Slikanice brez besedila v antologiji Drevo pravljic (2015) ... 110
6.8.3 Slikanice brez besedila v antologiji Pravljični cvet (2013) ... 110
6.8.4 Slikanice brez besedila v antologiji Zlata ptica (2011) ... 110
6.9 PREGLEDNICE AVTORJEV OZIROMA AVTORIC ANTOLOGIJ IN ŠTEVILA ILUSTRIRANIH DEL ... 112
xiv
6.9.1 Preglednica avtorjev oziroma avtoric antologije Čudeţni vrt (2009) glede na število
ilustriranih del... 112
6.9.2 Preglednica avtorjev oziroma avtoric antologije Drevo pravljic (2015) glede na število ilustriranih del... 114
6.9.3 Preglednica avtorjev oziroma avtoric antologije Pravljični cvet (2013) glede na število ilustriranih del... 116
6.9.4 Preglednica avtorjev oziroma avtoric antologije Zlata ptica (2011) glede na število ilustriranih del... 119
6.9.5 Preglednica avtorjev oziroma avtoric vseh štirih antologij glede na število ilustriranih del... 121
6.10 POVZETEK SEZNAMOV IN PREGLEDNIC TER GRAFIČNEGA PRIKAZA LE-TEH ... 123
7 ZAKLJUČEK ... 128
8 LITERATURA ... 130
9 VIRI SLIK ... 134
10 PRILOGE ... 136
10.1 Priloga 1: Kazalo vsebine antologije Čudeţni vrt (2009) ... 136
10.2 Priloga 2: Kazalo vsebine antologije Drevo pravljic (2015) ... 138
10.3 Priloga 3: Kazalo vsebine antologije Pravljični cvet (2013) ... 141
10.4 Priloga 4: Kazalo vsebine antologije Zlata ptica (2011) ... 145
10.5 Priloga 5: Preglednica avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev, naslovov, literarnih vrst, letnice 1. izida v originalu in v slovenščini in slovenske/svetovne knjiţevnosti ... 149
10.6 Priloga 6: Skupna preglednica ilustriranih avtorjev oziroma avtoric antologij po številu del ... 160
xv
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Število del v antologiji Čudeţni vrt (2009) po desetletjih ... 36
Graf 2: Število del v antologiji Drevo pravljic (2015) po desetletjih ... 38
Graf 3: Število del antologije Pravljični cvet (2013) po desetletjih ... 41
Graf 4: Število del antologije Zlata ptica (2011) po desetletjih ... 44
Graf 5: Razvrstitev antologije Čudeţni vrt (2009) glede na spol avtorjev ... 47
Graf 6: Razvrstitev antologije Drevo pravljic (2015) glede na spol avtorjev ... 50
Graf 7: Razvrstitev antologije Pravljični cvet (2013) glede na spol avtorjev ... 54
Graf 8: Razvrstitev antologije Zlata ptica (2011) glede na spol avtorjev ... 57
Graf 9: Razvrstitev antologije Čudeţni vrt (2009) na slovenske in tuje avtorje ... 60
Graf 10: Razvrstitev antologije Drevo pravljic (2015) na slovenske in tuje avtorje ... 63
Graf 11: Razvrstitev antologije Pravljični cvet (2013) na slovenske in tuje avtorje ... 67
Graf 12: Razvrstitev antologije Zlata ptica (2011) na slovenske in tuje avtorje ... 70
Graf 13: Razvrstitev antologije Čudeţni vrt (2009) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 72
Graf 14: Razvrstitev antologije Drevo pravljic (2015) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 75
Graf 15: Razvrstitev antologije Pravljični cvet (2013) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 78
Graf 16: Razvrstitev antologije Zlata ptica (2011) glede na ljudsko slovstvo in avtorsko knjiţevnost ... 81
Graf 17: Razvrstitev antologije Čudeţni vrt (2009) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost ... 83
Graf 18: Razvrstitev antologije Drevo pravljic (2015) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost ... 86
Graf 19: Razvrstitev antologije Pravljični cvet (2013) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost ... 90
Graf 20: Razvrstitev antologije Zlata ptica (2011) glede na izvirno in prevodno knjiţevnost 93 Graf 21: Razvrstitev antologije Čudeţni vrt (2009) glede na literarno vrsto ... 96
Graf 22: Razvrstitev antologije Drevo pravljic (2015) glede na literarno vrsto ... 99
Graf 23: Razvrstitev antologije Pravljični cvet (2013) glede na literarno vrsto ... 103
Graf 24: Razvrstitev antologije Zlata ptica (2011) glede na literarno vrsto ... 107
xvi
Graf 25: Avtorska slikanica ... 109 Graf 26: Slikanice brez besedila ... 111 Graf 27: Prikaz števila ilustriranih del avtorjev oziroma avtoric antologije Čudeţni vrt (2009) ... 113 Graf 28: Prikaz števila ilustriranih del avtorjev oziroma avtoric v antologiji Drevo pravljic (2015) ... 115 Graf 29: Prikaz števila ilustriranih del avtorjev oziroma avtoric antologije Pravljični cvet (2013) ... 117 Graf 30: Nadaljevanje grafa 29 ... 118 Graf 31: Prikaz števila ilustriranih del avtorjev oziroma avtoric antologije Zlata ptica (2011) ... 120 Graf 32: Prikaz šestnajstih najpogosteje ilustriranih avtorjev oziroma avtoric vseh štirih antologij skupaj ... 122
xvii
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Razvrstitev avtorjev oziroma avtoric v antologiji Čudeţni vrt (2009) od
najpogosteje ilustriranih navzdol ... 112 Preglednica 2: Razvrstitev avtorjev oziroma avtoric v antologiji Drevo pravljic (2015) od najpogosteje ilustriranih navzdol ... 114 Preglednica 3: Razvrstitev avtorjev oziroma avtoric v antologiji Pravljični cvet (2013) od najpogosteje ilustriranih navzdol ... 116 Preglednica 4: Razvrstitev avtorjev oziroma avtoric v antologiji Zlata ptica (2011) od
najpogosteje ilustriranih navzdol ... 119 Preglednica 5: Razvrstitev šestnajstih najpogosteje ilustriranih avtorjev oziroma avtoric vseh štirih antologij skupaj ... 121
xviii
KAZALO SLIK
Slika 1: Orbis Sensualium Pictus (1658) ... 2
Slika 2: Slikanice za otroke (1792) ... 2
Slika 3: Fran Levstik (Martin Krpan z Vrha, 1917) ... 3
Slika 4: Jelka Reichman ... 20
Slika 5: Marjanca Jemec Boţič ... 22
Slika 6: Marlenka Stupica... 24
Slika 7: Ančka Gošnik Godec ... 26
Slika 8: Čudeţni vrt (2009) ... 27
Slika 9: Zlata ptica (2011) ... 28
Slika 10: Pravljični cvet (2013) ... 29
Slika 11: Drevo pravljic (2015) ... 30
xix
1
UVOD
Z mladinsko knjiţevnostjo se vsak sreča ţe v zgodnjem otroštvu. Prva otrokova knjiga oziroma slikanica pomeni vrata v otrokovo ţivljenje; prav zaradi tega je izredno pomembno, kakšno knjigo ponudimo otroku (Dolinšek Bubnič, 1999). Pomembno je, da bo slikanica, ki jo bomo prebirali otrokom, kakovostna. Hkrati moramo biti pozorni na ilustracije in besedilo, saj mora slikanica otroka ne samo pritegniti oziroma zanimati, ampak tudi vzgajati in učiti.
Moram priznati, da sama nikoli nisem namenila velike pozornosti ilustracijam in izbiri slikanic, temveč sem vzela tisto, ki je po naslovu in vsebini besedila ustrezala moji temi (na primer pri nastopih v srednji šoli). Pravzaprav nisem niti vedela, kakšna je kakovostna slikanica oziroma kakovostna ilustracija; zaradi tega sem se odločila, da bom v diplomskem delu obravnavala slikanice in ilustracije. V prvem in drugem poglavju teoretičnega dela sem se osredinila na slikanice in ilustracije, v tretjem poglavju sem predstavila ţivljenje in delo štirih ilustratork, katerih dela so obravnavana v empiričnem delu, v četrtem poglavju pa sem na kratko predstavila vsako antologijo.
Ker pa diplomsko delo vsebuje tudi empirični del, sva z mentorico Mileno Milevo Blaţić med pogovorom o temi mojega diplomskega dela sklenili, da bi lahko obravnavala štiri antologije, ki so jih ilustrirale naše najbolj kakovostne ilustratorke. S predlogom sem se takoj strinjala, saj sem se ţelela poglobiti v posamezno delo in ilustracije le-tega. Antologija Čudeţni vrt (2009) vsebuje zgodbe in pesmi s podobami Jelke Reichman, antologija Drevo pravljic (2015) vsebuje pravljice in pesmi s podobami Marlenke Stupica, antologija Pravljični cvet (2013) vsebuje zgodbe in pesmi s podobami Marjance Jemec Boţič in antologija Zlata ptica (2011) vsebuje zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec.
2
Ⅰ. TEORETIČNI DEL
V prvem poglavju teoretičnega dela se bomo osredinili na slikanico; na svetoven razvoj in razvoj slovenske slikanice. Navedli bomo različne definicije slikanice, oblike knjige, vrste komunikacij med bralci in slikanico, klasifikacijo slikanice, zahtevnostne stopnje slikanice in tipe slikanic glede na ustvarjalni postopek.
1 SLIKANICA
1.1 Razvoj slikanice
Otroške slikanice so se pojavile ţe v 17. stoletju, stoletje slikanice pa je postalo šele 20.
stoletje. Prva vzgojna knjiga v slikah Orbis Sensualium Pictus je bila objavljena leta 1658, avtor knjige pa je pedagog in teolog John Comenius. Avtorja knjige omenjajo kot začetnika slikanic in posrednika učenja preko igre. Ta knjiga je bila vzor mnogim drugim poznejšim ilustriranim knjigam o umetnosti, naravi in druţbenem ţivljenju, ki so bile v pomoč pri vzgoji in izobraţevanju mladine v 18. stoletju (Dolinšek Bubnič, 1999).
Slika 1: Orbis Sensualium Pictus (1658) Slika 2: Slikanice za otroke (1792)
3
V Evropi imamo za pravega očeta slikanice weimarskega zaloţnika J. Bertucha, ki je leta 1792 izdal Slikanice za otroke v dvanajstih zvezkih s 6.000 bakrorezi in s tem uresničil izjemen zaloţniški podvig. Da bi bile slikanice dostopne tudi staršem revnejših otrok, jih je prodajal tako samostojno kot tudi v kompletu, saj je menil, da je otroška slikanica obvezni del opreme otroške sobe, tako kot lutka iz cunj, posteljica in leseni konjiček. Bil je mnenja, da moramo najzgodnejše učenje otroka začeti preko slik (Dolinšek Bubnič, 1999).
Angleţ Randolph Caldecott je v drugi polovici 19. stoletja začel izdajati slikanice v Zdruţenih drţavah Amerike; prav zato ga najpogosteje navajajo za začetnika slikanic (za otroke) ter so v Zdruţenih drţavah Amerike najpomembnejšo nagrado za področje slikanic poimenovali po njemu (Haramija in Batič, 2013).
1.1.1 Razvoj slovenske slikanice
D. Haramija in J. Batič (2013) sta zapisali, da se razvoj knjiţevne ilustracije na Slovenskem začne z ilustriranimi knjigami, ne s slikanicami. Levstikovo povest Martin Krpan z Vrha, ki je izšla leta 1917, lahko določimo za prvo slikanico v oţjem pomenu besede. Leta 1926 je Srečko Kosovel iz nemščine prevedel pravljico Slikanica brez slik, katere avtor je Hans Christian Andersen (Blaţić, 2017).
Slika 3: Fran Levstik (Martin Krpan z Vrha, 1917)
Prve slikanice za otroke s temami iz vsakdanjega ţivljenja, ki so večinoma brez letnic izida, je izdajal ljubljanski tiskar Lavoslav Schwentner (Batič in Haramija, 2014). Leta 1937 je ţenski del Krajnskega odbora Jadranske straţe izdal avtorsko kartonko Ksenije Prunk z naslovom
4
Barčica po morju plava, v kateri je zbrana folklorna in avtorska otroška poezija. Dve leti kasneje, torej leta 1939, se je v naslovu članka Alberta Široka pojavila beseda slikanica (Blaţić, 2017); istega leta je izšla slikanica Trdoglav in Marjetica, ki jo je ilustrirala Marija Grafenauer (Haramija in Batič, 2013). Mojca Pokrajculja iz leta 1940, ki jo je ilustrirala Marija Vogelnik, je pomemben izid pred drugo svetovno vojno. Po vojni, leta 1945, je bila za izdajanje kakovostne mladinske literature ustanovljena zaloţba Mladinska knjiga z zbirkami Cicibanova knjiţnica (1948), Čebelica (1953), Velike slikanice (1967) in Cicibanov vrtiljak (1987), ki je imela glavno vlogo pri razvoju slovenskih slikanic. Prav zbirka Čebelica je pripomogla k priljubljenosti besedil in ilustracij med osnovnošolskimi otroki niţjih razredov (Haramija in Batič, 2013). Tega leta je bila ustanovljena tudi Akademija upodabljajočih umetnosti, na kateri je potekal študij kiparstva in slikarstva; tukaj so se začeli izobraţevati ilustratorji in ilustratorke (Blaţić, 2017). Zaradi nepozabnih ilustratorjev, kot so Milan Bizovičar, Ančka Gošnik Godec, Joţe Ciuha, Marlenka Stupica, Jelka Reichman, Marjanca Jemec Boţič, Lidija Osterc in drugi, je visoko stopnjo razvoja slovenska slikanica dosegla po letu 1970. Raven svetovne slikanice je slovenska slikanica dosegla z 80. leti 20. stoletja (Koţelj, 2013). Od leta 1991 lahko opazimo spremembe, saj vsako leto narašča število izdanih naslovov izvirne in prevedene slikaniške produkcije, ni pa nujno, da so vsa dela v korist kakovosti (Haramija in Batič, 2013). Gospodarska zbornica Slovenije je leta 2004 uvedla praznik Izvirne slovenske slikanice, ki se od leta 2013 praznuje na rojstni dan Kristine Brenkove, 22. oktobra (Koţelj, 2013).
1.2 Definicija slikanice
V Enciklopediji Slovenije (1997) je slikanica definirana kot »zvrst mladinske knjige, v kateri se navadno prepletata in dopolnjujeta besedilo in ilustracija« (str. 133).
»Oţja definicija slikanice je, da je to vrsta (mladinske knjige), v kateri se dopolnjujeta besedilo in ilustracija. Širša definicija je, da je slikanica (ne) knjiţno oziroma slikovno gradivo.« (Blaţić, 2017, str. 1)
V knjigi Slovenska slikanica in knjiţna ilustracija za mladino 1945–1975 (1978) je zapisano, da otrok s slikanico, katere primarna »pisava« je ilustracija, dobiva neko kulturno informacijo, na nevsiljiv način, saj je prilagojena njegovim komunikativnim in identifikacijskim sposobnostim, kar pomeni, da mu slika pove ravno toliko, ali pa še več, kot besedilo, saj iz nje
5
izvirajo njegove predstave, ki jih spodbuja tekst. Urednika knjige menita, da je slikanica ena od začetnih, vaţnejših del pri oblikovanju otrokove kulturne zavesti. Osnovna značilnost klasične literarne slikanice je ta, da se v njej enakovredno dopolnjujeta ter prepletata estetska informacija teksta in ilustracije.
D. Haramija in J. Batič (2013) pravita, da so slikanice »posebna oblika knjige, ki zdruţujejo besedilo in ilustracijo v enovito celoto; slikanica ima torej tri pomembne sestavine: besedilo, ilustracije in vsebinsko-oblikovni odnos med besedilom in ilustracijo. Ta odnos imenujemo interakcija, kajti besedilo vpliva na razbiranje pomena ilustracij in obratno, ilustracija spreminja ali dopolnjuje pomen besedila« (str. 23).
M. Nikolajeva in M. Gostinčar Cerar (2003) sta zapisali, da slikanice v večini splošnih strokovnih knjig o mladinski knjiţevnosti opisujejo kot ţanr, skupaj s pravljicami, pustolovskimi, domišljijskimi, domačijskimi in ţivalskimi zgodbami. Sami menita, da so slikanice pravzaprav kombinacija vseh naštetih ţanrov in da le-teh ne smemo razlikovati od drugih zvrsti otroške knjiţevnosti zgolj po ţanru. Slikanica je sestavljena iz dveh stopenj komunikacije: verbalne in vizualne. Pravita, da je v tem pogledu slikanica sintetični medij, pri katerem prejemnik doţivi celostni smisel šele skozi interakcijo različnih komunikacijskih sredstev. Slikanico primerjata z gledališčem in filmom, v nasprotju z njima pa slikanice nimajo ne kontinuitete ne določenega trajanja in ne predvidevajo ustne komunikacije, vendar jih lahko beremo na glas.
Če se dotaknemo vede o znakih, lahko rečemo, da komunikacija slikanic poteka preko dveh različnih znakovnih sklopov, in sicer slikovnega (predstavnega) ter konvencionalnega. Med predstavne znake prištevamo tiste, kjer sta označenec in označevalec v povezavi preko skupnih lastnosti – znak je neposredna podoba označenca. Konvencionalni znaki so bistveni za verbalno in vizualno komunikacijo ter se gradijo preko sporazuma med uporabniki določenega jezika. Med slikovne znake uvrščamo slike in slikanice, med konvencionalne znake pa uvrščamo besede v slikanicah. Naloga slik kot slikovnih znakov je opisovati in predstavljati, naloga besed v slikanicah pa je predvsem pripovedovati (Nikolajeva in Gostinčar Cerar, 2003).
M. M. Blaţić je v zloţenki Sreča je v knjigah, sreča je v slikanicah (2017) o slikanicah zapisala naslednje: »Slikanice niso nepregledna mnoţica knjig (30.000 knjig, 3.000 slovenskih slikanic), ampak so del literarnega kontinuuma, izraţene v jeziku, literaturi in kulturi, vrednosti imajo le tiste, ki likovno in literarno preseţno izraţajo duh časa in
6
humanistične vrednote v dobrobit ljudi« (str. 1). Dodala je še: »Slikanice oziroma knjige v slikaniški knjiţni obliki so sublimni izraz osebnega in kolektivnega spomina in imajo za osebni in kulturni razvoj identitetno in narodnočloveško funkcijo« (str. 1).
J. Batič in D. Haramija (2014) pravita: »Slikanica je lahko edinstveno umetniško delo, v katerem se besedilni in likovni del spojita v nerazdruţljivo celoto, pri čemer pa je presenetljivo spoznanje, da v slikanicah na nivoju besedila ostajata nespremenjena le snov in tema, vse druge literarne prvine pa se spreminjajo glede na ilustracije« (str. 17).
»Dobra slikanica naj bi torej otroku (pa tudi odraslemu) odpirala nova obzorja, pravljične svetove, spodbujala odprt, nekonvencionalen pogled na svet, obenem pa v praksi prikazala, da so podobe kompleksne strukture, ki zrcalijo in soustvarjajo svet, v katerem ţivimo.« (Pregl, 2014, str. 4)
1.3 Oblike knjige
V slikanicah imajo vsekakor pomembno vlogo ilustracije; slikanice so vmesna stopnja med stripom in ilustrirano knjigo. V stripu so pomembnejši likovni elementi, v ilustrirani knjigi pa je pomembnejše besedilo. Skrajna oblika so knjige brez ilustracij (Haramija in Batič, 2013).
Avtorici v knjigi Poetika slikanice (2013) opišeta tri oblike knjige, in sicer slikanice brez besedila, ilustrirane knjige in slikanice.
1.3.1 Slikanice brez besedila
Slikanice brez besedila imenujejo tudi »tihe knjige«. Taka oblika knjige samo skozi ilustracijo predstavi celotno zgodbo in je pravzaprav skrajna oblika slikanice. Od bralca zahteva, da aktivno sodeluje v procesu ustvarjanja pomena; bralec ilustracije bere posamezno in zaporedoma, ustvarja si pričakovanja in uporablja pomenske sklepe, ki bodo ali pritrdili ali pa preusmerili razumevanje, ki je potrebno za naslednje slike. Bralec opravlja dve nalogi:
odkriva povezavo med posameznimi dogodki in slikami, ki se zdruţujejo med listanjem od ene strani do druge, ter ugotavlja, kaj pomenijo barve, okvir, perspektiva in kompozicija (Haramija in Batič, 2013).
7 1.3.2 Ilustrirane knjige
Besedilo in ilustracija sta dve samostojni celoti ilustrirane knjige, vsaka celota lahko deluje povsem samostojno in je zaključena enota. Prevladujoči del ilustrirane knjige je besedilo, katerega knjiga vsebuje več kot 50 odstotkov; ilustracije ne ustvarjajo zgodbe, ampak le osvetljujejo posamezne prizore (čustva, čas, prostor, literarne like, okoliščine/dogajanje).
Take vrste knjige pogosto vsebujejo bogate ilustracije, še posebej tiste, ki so namenjene vrtčevskim otrokom in otrokom, ki obiskujejo začetne razrede osnovne šole. Ilustracija je le vizualna predstavitev enega dela iz zgodbe, tudi če se razteza čez dve strani in je na njej besedilo. Ilustrirane knjige imajo pogosto drugačne formate kot slikanice, in sicer pribliţek formata A5 ali malenkost večji, vendar vseeno še manjši od formata A4. Ta oblika knjige je večinoma deljena na poglavja, kadar gre za eno daljšo zgodbo, ali pa vsebuje več samostojnih kratkih poglavij z istim literarnim likom, več zaokroţenih samostojnih poglavij z različnimi liki. V predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju so primerne zaradi nadaljevanja branja (Haramija in Batič, 2013).
1.3.3 Slikanice
Glede na funkcijo ločimo leposlovne slikanice in informativne slikanice. Ko ţelimo doseči točno določen namen (učenje, spoznavanje resničnosti), otroku ponudimo informativno slikanico. Leposlovna slikanica pa ima pomembnejšo vlogo pri bistvu (besedne) umetnosti.
Leposlovna slikanica mora vsebovati umetnostni jezik, informativna slikanica pa zaradi svoje vsebine zahteva uporabo neumetnostnega jezika. Pri informativni slikanici mora biti besedišče preprosto, ilustracije morajo na realen način prikazovati izbrano znanstveno disciplino ali njen del. Če primerjamo leposlovne slikanice z informativnimi, imajo leposlovne slikanice več avtorske svobode, ki pa ima vseeno vsaj delne omejitve. Deleţ ilustracij v slikanici je večji od 50 odstotkov, a vseeno besedilo in ilustracija tvorita literarno-likovni monolit. Temeljna lastnost, po kateri ločimo med slikanico in ilustracijo, je količina besedila in ilustracij. V taki obliki knjige je besedilo samostojna celota in lahko deluje tudi brez ilustracij oziroma so te le dodane k besedilu in po navadi ne pripovedujejo svoje zgodbe (Haramija in Batič, 2013).
Glede na oblikovanje ločimo dve skupini slikanic: prva skupina so klasične slikanice, v katerih so iste informacije ponovljene z dvema sporočevalnima kodoma (besedilo in
8
ilustracija); druga skupina so slikanice, v katerih je odnos med besedilom in ilustracijo bistveno bolj intenziven (Haramija in Batič, 2013).
1.4 Vrste komunikacij med bralci in slikanico
M. Nikolajeva v članku z naslovom Verbalno in vizualno (2003) našteje in opiše interakcije ter dinamike med besedo in sliko. Kot prvo navede simetrično interakcijo, kjer besede in slike pripovedujejo isto zgodbo, kar pomeni, da se ena in ista informacija prikazuje v dveh različnih oblikah komunikacije. Kadar si besede in slike med seboj pomagajo zapolnjevati pomanjkljivosti, poteka komplementarna dinamika. V stopnjevani interakciji slike presegajo besedilo, lahko pa tudi obratno; razlika med sporočilnostjo obeh zvrsti komunikacije povzroča bolj kompleksno dinamiko. Če pa je ta razlika velika, se razvije kontrapunktna oziroma protislovna dinamika, kjer skupna informacija besedila in slik presega sporočila posamičnih ravni komunikacije. Če se besedilo in slike zdruţijo v dvoumno sporočilo, ki od bralca zahteva več miselnega napora, nastane kontradiktorna oziroma nezdruţljiva interakcija.
1.5 Klasifikacija slikanice
Slikanice so namenjene občinstvu dveh ali več generacij. So zvrst, ki naj bi jo odrasli prebirali otrokom, zato so v njih namenoma tekstovne in vizualne vrzeli, da jih otroci in odrasli različno zapolnjujejo. M. Nikolajeva (2003) slikanice deli na tri osnovne kategorije:
– v prvo spadajo tiste, pri katerih prevladuje simetrični odnos med sliko in besedo in kjer imata obe izrazni ravni (verbalni del slikanice in ilustracije) isto sporočilo;
– v drugi so tiste, pri katerih je odnos med besedilom in ilustracijami komplementaren;
– v tretji kategoriji slikanic pa je odnos med besedilom in ilustracijami stopnjevan.
Če so besedilo in ilustracije v slikanici popolnoma skladne, bralca ne spodbujajo, da razmišlja in uporablja domišljijo; tudi če so vrzeli v besedilu in ilustracijah enake, se bralec ne rabi truditi. Moţnosti različnih branj in razlag se povečajo, kadar se sporočila besed in ilustracij razlikujejo ali si celo nasprotujejo (Nikolajeva, 2003).
9 1.6 Zahtevnostne stopnje slikanice
M. Kobe (1987) pravi, da slikanica »sledi« razvojnim obdobjem otroka v širšem razponu od zgodnjega predbralnega do zgodnjega šolskega obdobja. V evropskem slikaniškem prostoru slikanica pozna tri zahtevnostne stopnje; prva zahtevnostna stopnja slikanice je leporello oziroma harmonikasto zloţljiva kartonska zgibanka in še nima oblike knjige, namenjena je otrokom do drugega, tretjega leta starosti, zato lahko rečemo, da je po zunanji obliki prehodna stopnja med igračo in »pravo« knjigo, njena vsebina pa je doţivljajsko najpreprostejša. V kartonski zgibanki se nahaja več stopenj glede na temo in likovno oziroma likovno besedno podobo. Prva stopnja leporella je običajno brez besedila, otroku razne slike predmetov, pojmov, ţivih bitij in posameznih značilnih vsakdanjih ţivljenjskih situacij (na primer domače ţivali, različne rastline, vozila, jedi, številke …) predstavlja nazorno preko cele strani, otrok pa ob prepoznavanju in poimenovanju le-teh doţivljajsko uţiva. Primeri izvirnega slovenskega leporella so dela Marlenke Stupice: Račka (1966), Jazbec (1966), Številke (1970), Velik, majhen (1974); delo Jelke Reichman: Katka na kotalkah (1969).
Druga stopnja leporella je doţivljajsko bolj razseţna in vsebuje ţe krajša besedila, ki so večinoma prigodniški verzi in spremljajo ter pojasnjujejo slike na posameznih kartonih, na katerih so prikazani različni predmeti in pojmi, predvsem pa vsakdanji dogodki, katerih bistvo je otrok sam (na primer otrok pri zdravniku, otrok praznuje rojstni dan, otrok se oblači, otrok se igra …). V otroku, ki je gledalec slik, odrasli mu pa bere verze, takšna slikanica spodbudi sposobnosti prepoznavanja, pomnjenja in poimenovanja. Preko takšne slikanice otrok zavzeto doţivlja svoj svet, saj spoznava svoj vsakdan, se primerja z otroki na slikah v upodobljenih prizorih. V to zahtevnostno skupino spada tudi kartonska zgibanka, ki neprekinjeno, skozi vso zapognjenko, od začetka do konca kartona, pripoveduje zgodbo s pomočjo izrazito akcijske, pripovedne ilustracije ter spodbuja bralca/posrednika in otroka k samostojnemu ustvarjanju na osnovi likovne pisave v leporellu. Primeri izvirnega slovenskega leporella so dela Vere Albreht, ilustrirala jih je Jelka Reichman: Jutro (1967), Večer (1967), Pri igri (1972), Slikarka (1972), Bomo šli s sanmi po snegu (1965); dela Jelke Reichman: Polonca gre na morje (1969), Polonca in Karo (1969); dela Nika Grafenauerja, ki jih je ilustrirala Marlenka Stupica: Kadar boben ropota (1974), Sredi polja rdeči mak (1974) (Kobe, 1987).
10
Tretja stopnja leporella otroka med drugim in tretjim letom starosti seznanja s pravim svetom besedne umetnosti – s svetom ljudske in umetne otroške poezije. Gre za leporello, s kratkimi ljudskimi in umetnimi otroškimi pesmicami, ki so prikazane preko ţivobarvnih ilustracij. Tak leporello večinoma sploh nima logične vsebine pesmi, temveč je v ospredju otrokova igra z verzi, besedami, s celo pesmico ter njeno zvočno in likovno podobo. Primeri izvirnega slovenskega leporella in knjige s trdimi listi so Po Koroškem, po Kranjskem (1966), Majhna sem bila (1969), Izidor ovčice pasel (1968), Mrakovček Premrakovček (1968), ki jih je ilustrirala Marlenka Stupica; Kaj sem prisluţil (1972), ilustrirala Jelka Reichman; delo Frana Levstika Psiček laja (1966), delo Iga Grudna Joţek ima Hiško (1966), delo Joţeta Šmita Kdo ţivi v tej hišici (1966), katere je ilustrirala Ančka Gošnik Godec (Kobe, 1987).
Druga zahtevnostna stopnja slikanice je »prava« knjiga, ki ima trpeţne trde kartonaste liste.
Ta stopnja se načeloma tematsko usklajuje z drugo in tretjo zahtevnostno stopnjo leporella, vendar je stopnjo višje glede na slikaniške zvrsti knjige. Gre za stopnjo, ki otroku od tretjega, četrtega leta nazadnje odpre razseţni svet slikanice kot prave knjige s tankimi listi. Takšna slikanica pa pomeni tretjo zahtevnostno stopnjo slikanice, predvsem zaradi doţivljajske zahtevnosti, ne samo zaradi zunanje podobe (Kobe, 1987).
11 1.7 Tipi slikanice glede na ustvarjalni postopek
Marjana Kobe (1987) pravi, da v nobeni drugi zvrsti knjige nista slika in beseda tako neločljivo zdruţeni kot v slikanici, zato tudi na poseben način izraţata svoje skupno estetsko sporočilo. Avtorica slikanico primerja z likovno tekstovnim monolitom, kadar le-ta doseţe najčistejšo pristnost svoje knjiţne zvrsti.
Ločimo tri modele slikanice glede na ustvarjalni postopek (Kobe, 1987):
1. avtorska slikanica; v njej je likovno besedna celota delo le enega ustvarjalca. Avtor sam najbolje zna, kdaj uporabiti likovno in kdaj tekstovno pisavo, kdaj bo pot slik in besed hkratna in kdaj se bosta likovna in tekstovna pisava izmenjevali v skupnem estetskem sporočilu;
2. tip slikanice, v kateri sta soavtorja stalni ustvarjalni tim:
a) bodisi, da slikanica nastaja po skupnem načrtu, kjer avtorja hkrati soustvarjata, skupaj oblikujeta besedno in likovno podobo slikanice ter drug drugega spodbujata z novimi idejami;
b) bodisi, da likovni soavtor dobi v delo ţe izoblikovano besedilo, vendar je pri ustvarjanju njegove likovne podobe v povezavi s tistim, ki je zgodbo napisal;
c) bodisi, da je likovni oblikovalec slikanice stalni, toda ustvarjalno samostojen ilustrator besedil istega avtorja;
3. tip slikanice, v kateri soavtorja nista stalna sodelavca, pri čemer je:
a) bodisi je besedilo tisto, ki je glavno in gre v nadaljnji postopek k likovnemu ustvarjalcu;
b) bodisi je likovna podoba slikanice tista, ki je glavna in gre v nadaljnji postopek k besednemu soavtorju.
12
2 MLADINSKA KNJIŽNA ILUSTRACIJA
V drugem poglavju teoretičnega dela se bomo osredinili na mladinsko knjiţno ilustracijo, kjer bomo opisali definicijo ilustracije in mladinske knjiţne ilustracije, vlogo in pomen kakovostne ilustracije za otrokov razvoj, načelo ustvarjalnosti in načelo kakovosti, kriterije za določanje kakovostne ilustracije ter zgodovino in razvoj slovenske knjiţne ilustracije.
2.1 Definicija ilustracije in mladinske knjiţne ilustracije
Nada Trošt (2010) je v gradivu za literarno delavnico Ilustracije in slovenski ilustratorji o ilustraciji zapisala naslednje: »Ilustracija je likovna umetnina s katero vizualno – slikovno opremimo tekstovno vsebino. Ilustracije so sredstvo, ki pomaga otrokom privzgojiti ljubezen do branja« (str. 2).
»Dobra ilustracija je kakovostno umetniško delo, ki se s svojo ikonografsko platjo priklanja otroku, njegovim zanimanjem, dojemljivosti in predstavljivosti.« (Zupančič, 2012, str. 7) Pojem »vizualna pismenost«, kar pomeni zmoţnost ustvarjanja pomena in smiselno razlaganje sporočil, ki so predstavljena v obliki podobe, se je začel pojavljati konec šestdesetih let 20. stoletja. Z vizualnim opismenjevanjem se v najboljšem primeru srečamo ob otroških slikanicah (Pregl, 2014).
Mladinska knjiţna ilustracija največkrat pomeni stik s slikarstvom in ga usmerja v kasnejše dojemanje likovne ustvarjalnosti ter tudi k zanimanju za literaturo (Komelj, 2001). Tudi Pregl (2014) se strinja s to definicijo, in dodaja, da nas slikanice ne učijo samo o lepem, ampak tudi o sami naravi sveta, ki je okrog nas.
Pregl (2014) je mnenja, da opismenjevanje doseţe glaven namen takrat, kadar so dobro besedilo in kompleksne ilustracije med seboj povezani in skupaj sestavljajo novo celoto.
Maruša Avguštin (2010) je zapisala stavek Vasilija Kandinskega, ki pravi, da je umetniku dovoljena uporaba katerih koli oblik in barv, če to zahteva njegova notranja potreba, in da v tem primeru njegova umetnost izraţa tudi duha dobe. Avtorica dodaja, da je za knjiţno ilustracijo za otroke potrebno odraţanje duha literarne predloge ter da mora odgovarjati stopnji dojemljivosti otrok, ki jim je namenjena.
13
Avtor v ilustraciji išče in tudi najde svoj izraz znotraj omejitev, ki njemu ne predstavljajo ovire, ampak razvijajo njegovo usmerjeno ustvarjalnost med likovnostjo, literaturo in otrokom; zato je ilustracija posebno področje likovne umetnosti. V tako ilustracijo niso vključene otročje in klišejske podobe, po navadi se ravna na kvalitetno literarno predlogo (Avguštin, 2010).
2.2 Vloga in pomen kakovostne ilustracije za otrokov razvoj
»Ni pomembno le, da otrokom beremo in se pogovarjamo z njimi, ampak je pomembno tudi, da jim beremo res kakovostne slikanice.« (Margareta Dolinšek Bubnič,1999, str. 146)
Pomembno je, da smo pri izbiri knjig pazljivi in izbiramo takšne, ki bodo otroka poleg zanimanja tudi vzgajale. Slikanice, prve knjige otroka, bodo v zelo veliki meri vplivale na sooblikovanje njegovega svetovnega in osebnostnega nazora, na vrednostni sistem ter na odnos do sebe in okolice (Dolinšek Bubnič, 1999).
Ilustracija v literaturi za otroke je lahko v razmerju s knjiţno celoto enakovredna, dodatna ali prevladujoča. Zupančič v članku Kakovostna knjiţevna ilustracija za otroke (2012) opiše tri funkcije, ki jih ilustracija opravlja v otroški literaturi:
− je motivacijsko sredstvo, saj v predbralnem obdobju, ko otrok še ne zna brati, otroka privabi k listanju in ogledovanju slikanice – s tem otrok izraţa zanimanje za knjigo;
− kognitivno funkcijo opravlja takrat, kadar otrok ilustracije podrobneje preučuje (med seboj jih primerja, si jih ogleduje, ugotavlja, da se pojavljajo isti liki in enako okolje, da se nekateri deli razvijajo in spreminjajo, itd.), odkriva komaj opazne podrobnosti, pomaga mu pri spoznavanju sveta, hkrati pa se ob vsem tem uči in uţiva;
− emotivno vlogo odigra preko svojega likovno formalnega izraţanja (odnos med svetlim in temnim, barve, način upodobitve, ravnovesja in sorazmerja, ritmi, kompozicije) in poskrbi tudi za afektiven del otrokovega razvoja, saj zaradi tega postane svet ilustracij bodisi vesel/zabaven bodisi ţalosten/grozljiv; barve in njihovi odnosi imajo najpomembnejšo vlogo.
14 2.2.1 Načelo ustvarjalnosti in načelo kakovosti
Kadar si otrok ogleduje kakovostne ilustracije, si razvija čut za likovno estetske vrednosti.
Posebne vede o poučevanju, ki se ukvarjajo z umetniškimi področji, govorijo o dveh svojevrstnih načelih: o načelu ustvarjalnosti in načelu kakovosti. Prvo, načelo ustvarjalnosti, pravi, da je treba posebno skrb nameniti temu, da otrok razvija ali vsaj ohranja svoje ustvarjalne zmoţnosti na različnih področjih. Načelo ustvarjalnosti spodbuja samostojnost pri razvijanju idej, poudarja svobodno igro z likovnimi materiali, sprejema nenavadne izdelke otrok, v likovno delo vpleta ustvarjalne in spodbujajoče igre, otrokovo pozornost usmerja na posebnosti, različnosti ipd. Drugo, načelo kakovosti, ima izhodišče v otrokovem okolju in pravi, da je samo najboljše za otroka dovolj dobro. Na likovnem področju skrbi za uporabo kakovostnih materialov (barv, podlag, risal), pripomočkov (peres, čopičev) ter orodij (noţkov, škarij); skrbi pa tudi za to, da je otrokovo vsakdanje okolje urejeno (vizualne aplikacije, barve sten v igralnici, krasitve ob različnih priloţnostih). Najbolj pa je zavzeto za otrokov stik z likovno umetnostjo – obiski galerij, ogledovanje likovnih katalogov, prirejanje razstav v vrtcih so najpogostejše aktivnosti, ki jih v tem delu uporablja likovna didaktika. Tukaj ima knjiţna ilustracija za otroke posebno vlogo, saj kakovostna ilustracija vsebuje vse likovno formalne parametre, ki določajo »pravo« umetnino, razlikuje se le v vsebini (Zupančič, 2012).
15 2.2.2 Kriteriji za določanje kakovostne ilustracije
Zupančič (2012) deli kriterije za določanje kakovostne ilustracije na likovne in vsebinske.
Likovni kriteriji:
− govorica črt, barv in njihovih odnosov, oblik, tekstur in njihovih sorazmerij mora biti uravnoteţena in urejena,
− likovni ritmi, kompozicije, sorazmerja, ravnovesja in kontrasti delujejo skladno, celostno,
− barve sestavljajo celoto, barvni skladi imajo osnovo v kontrastih ali harmoniji, risba je jasna,
− dobra ilustracija ne vsebuje nepotrebne likovne elemente,
− slika mora biti anatomsko pravilna,
− upoštevane so zakonitosti upodabljanja prostora in prostorski ključi,
− prostor je enovito upodobljen,
− prisotna je individualna nota oziroma slog ilustratorja/ke.
Vsebinski kriteriji:
− upodobitev mora biti ustrezna namenu (karikaturna, humorna, ţalobna, tragična itd.), brez vsebinskih nepotrebnosti,
− vsebina mora biti ustrezna, torej mora biti poučna, razumljiva in didaktično premišljena.
Kakovostna ilustracija naj ne bo prisotna samo v otrokovem okolju zaradi njih, ampak tudi zaradi nas odraslih. Tudi mi odrasli lahko preko kakovostne ilustracije odkrijemo marsikaj novega, zato je pomembno, da si jih ne ogledujemo samo zaradi otrok, ampak skupaj z njimi (Zupančič, 2012).
16 2.3 Zgodovina in razvoj slovenske knjiţne ilustracije
Da ima slovenska knjiţna ilustracija za mladino skromno tradicijo, ni naključje, saj je bila zaradi majhnega trga potrebna volja posameznikov, da so vztrajali pri delu (Brenkova in Grafenauer, 1978). Zasluga, da sta se tisk in z njim knjiţna ilustracija v Evropi tako razvila, gre reformaciji, ki je poudarjala potrebo po branju biblije in po razumljivosti liturgičnega jezika. Pomemben začetek je imel Primoţ Trubar, ki je izdal Katekizem in Abecednik, v Katekizem pa je dal natisniti 55 lesoreznih ilustracij; pred tem na Slovenskem ni bilo niti tiskarne niti pravih šol. Najpomembnejše delo naše protestantske knjiţevnosti je Dalmatinov prevod Biblije iz leta 1584. Za našo kulturo je z rekatolizacijo nastopila neplodna doba, za katero so bili poleg uničenja protestantske knjiţevnosti krivi tudi vojna, ki je trajala trideset let – od leta 1618 do 1648, kmečki upori, ogromni davki in propadanje gospodarstva. Nobena slovenska knjiga ni izšla v letih od 1615 do 1672. Leta 1678 so ustanovili tiskarno v Ljubljani, leta 1692 pa še v Celovcu; takrat je bilo več moţnosti za povečanje katoliške knjiţevnosti. Janez Vajkard Valvasor je vodil prvo organizirano ilustracijsko delovanje na slovenskem; njegovo najobseţnejše delo je znana Slava Vojvodine Kranjske. Slovenska knjiţevnost se je nanašala na versko ţivljenje vse do zadnje četrtine 18. stoletja, izjema je bila Kranjska praktika. Literarno spremembo slovenske knjiţevnosti na boljše obsega obdobje od leta 1768, ko je izšla Kranjska gramatika, pa vse do Vodnikove in Zoisove smrti. Niti v 19.
stoletju še ni bil ugoden poloţaj za razvoj ilustracije na Slovenskem. Grafika je eden od pomembnih pogojev za razvoj knjiţne ilustracije, vendar se naši tedanji vodilni slikarji z njo niso ukvarjali. Po letu 1848 so se slovenske knjige in časopisi zaradi germanizatorskega pritiska začeli uveljavljati. Večina ilustracij v 19. stoletju je bila izvedena v veliki meri v lesorezu, včasih v jeklorezu, bakrorezu ali litografiji. Slovenska ilustracija se ni hkrati razvijala s slovenskim leposlovjem v drugi polovici 19. stoletja. Brata Šubica sta ustvarila prve slovenske umetniške ilustracije; leta 1878 je začel ilustrirati Jurij za revijo Zvon, z nepovezanim ciklom pa je z ilustriranjem nadaljeval njegov brat Janez. Obljubljenega začetka slovenske ilustracije pa brata Šubica nista nadaljevala na Slovenskem, ampak sta ilustrirala za tuje zaloţnike; kljub temu pa sta ohranjala stik s tedanjo literarno ustvarjalnostjo in kmečkim ţivljenjem na Slovenskem. V drugi polovici 19. stoletja so zaradi nemškega pritiska na Slovence izšli številni slovenski časopisi in revije (na primer Dunajski Zvon, Ljubljanski Zvon, Slovenski narod …), vendar je njihova doba bila kratka. Revija Zvon je vsebovala prave umetniške ilustracije slovenskih avtorjev, a je zaradi prenehanja sodelovanja bratov Šubicev
17
nivo padel nizko. K razvoju slovenske knjiţne ilustracije je veliko pripomogel urednik Lampe s prizadevanjem za moderno ilustrirano revijo s pomočjo domačih risarskih moči in to takrat, ko so v veliki meri ilustrirane knjige na Slovenskem ilustrirali in opremljali tujci. Za konec 19. stoletja so bile značilne jubilejne, dokumentarne in pripovedne knjige, v katerih so ilustracije večinoma le nadomeščale fotografije oziroma so bile opremljene le z uvodno slikovno prilogo ali ilustriranimi platnicami. Leta 1903 so hrvaški in slovenski dijaki ustanovili društvo Vesna, člani tega društva pa bi se naj borili za vsebinsko osamosvojitev umetnosti na Slovenskem pred tujimi vplivi ter za ustanovitev prave slovenske umetnosti (Hürlimann, 1968). Začetniki slovenske knjiţne ilustracije so Saša Šantel, Ivan Vavpotič ter Gvido Birolla in Maksim Gaspari (Brenkova in Grafenauer, 1978). Knjiga Pravljice (1911), avtorja Frana Milčinskega, ki sta jo ilustrirala Gvidon Birolla in Maksim Gaspari, je prva slovenska knjiga pravljic za otroke s slovenskimi originalnimi ilustracijami. V obdobju med obema vojnama so bili glavni predstavniki slovenskih ekspresionistov France in Tone Kralj, Boţidar Jakac, Veno Pilon ter drugi, ki so s svojo likovnostjo nasprotovali pokvarjenemu svetu (Hürlimann, 1968). Leta 1941 so zaradi okupacije slovenskega ozemlja prenehali izhajati vsi slovenski časopisi in knjige (Pregl, 1979). Prav tako kot drugod po svetu se je tudi v Sloveniji knjiţna ilustracija za otroke in mladino po drugi svetovni vojni razširila v izrednem obsegu in dosegla visoko kvaliteto. Leta 1943 je začel izhajati ilustrirani mladinski mesečnik Pionir, nato Mladina, 1945-tega leta pa Ciciban (Brenkova in Grafenauer, 1978).
Likovna umetnost se je med mladino in otroke širila s pomočjo vseh teh in ostalih časopisov (Hürlimann, 1968). Leta 1945 sta bili ustanovljeni specializirana zaloţba Mladinska knjiga in Akademija za likovno umetnost; zaloţbi Mladinska knjiga pripadajo največje zasluge za uspešno širjenje mladinske knjiţne ilustracije, Akademija za likovno umetnost pa je ponujala moţnost izobraţevanja številno nadarjenih mladih ljudi in omogočila, da se je likovna dejavnost razširila tudi na področju knjiţne ilustracije. Grafična umetnost, ki ji je utrla pot partizanska grafika, se je po vojni na Slovenskem izredno razvila (Hürlimann, 1968).
18
Tatjana Pregl (1979) razdeli ilustratorje v tri generacijske skupine:
− v starejšo generacijo (Tone Kralj, Marij Pregelj, France Podrekar, Ive Šubic, Marija Vogelnik, France Mihelič, Miha Maleš, Maksim Sedej, Nikolaj Omersa, Evgen Sajovic, Alenka Gerlovič, Dušan Petrič, Cita Potokar, Ive Seljak Čopič, Janez Vidic, Joţe Ciuha, Vladimir Lakovič),
− srednjo generacijo (Melita Vovk Štih, Milan Bizovičar, Štefan Planinc, Aco Mavec, Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Lidija Osterc, Roţa Piščanec, Marjanca Jemec Boţič, Marička Koren, Jelka Reichman) in
− mlajšo generacijo (Marjan Amalietti, Tomaţ Krţišnik, Bine Rogelj, Kostja Gatnik, Marjan Manček, Marija Lucija Stupica, Matjaţ Schmidt, Dunja Furlani).
Maruša Avguštin v članku Ob 50. Obletnici knjiţnih zbirk Sinji galeb in Čebelica: likovno razmišljanje (2003) razdeli likovne ustvarjalce v pet skupin:
1. skupina z najbolj izrazitimi modernimi likovnimi izrazi (Miha Maleš, Marij Pregelj, Joţe Ciuha, Ive Seljak Čopič, Milan Bizovičar, Lidija Osterc, Tomaţ Krţišnik, Andrej Trobentar);
2. skupina avtorjev iz skupine realističnih ilustratorjev (Vladimir Lakovič, Karel Zelenko, France Mihelič, Ive Šubic, France Slana, Štefan Planinec, Boţidar Grabnar, Srečko Papič, Kostja Gatnik, Rudi Skočir, Marlenka Stupica, Marija Lucija Stupica, Marija Vogelnik, Ančka Gošnik Godec, Melita Vovk, Jelka Reichman);
3. skupina fleksibilnih ilustratorjev (Kamila Volčanšek, Kostja Gatnik, Eka Vogelnik, Matjaţ Schmidt, Daniel Demšar, Alenka Sottler);
4. skupina avtorjev s stripovsko obarvanimi ilustracijami (Aca Mavec, Boţo Kos, Marjan Manček)
5. skupina ni poimenovana (Zvonko Čoh, Lila Prap, Mojca Osojnik, Damijan Stepančič, Silvan Omerz, Ana Košir, Maša Kozjek, Dušan Muc).
Med drugim za razvoj slovenske ilustracije danes skrbi Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, slovenski bienali ilustracij poleg sodelovanja slovenskih ilustratorjev na bienalnih razstavah ilustracij v Bratislavi pa preverjajo kvaliteto ilustracij (Avguštin, 2003).
19
3 ŽIVLJENJE IN DELO ILUSTRATORK
»Slovenske ilustratorke Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Boţič, Ančka Gošnik Godec in Jelka Reichman so s svojimi umetniškimi ilustracijami izjemno prispevale k razvoju izvirne slovenske slikanice« (Blaţić, 2017, str. 5). Te prve ilustratorke, ki so po pol stoletja obudile močno zanimanje za pravljice, so v javnosti, tudi strokovni, poimenovali kar pravljičarke (Krivec Dragan, 2015). Prav zaradi tega bomo tretje poglavje teoretičnega dela namenili ilustratorkam, kjer bomo opisali njihovo ţivljenje in delo ter navedli izbrane nagrade le-teh.
3.1 Ţivljenje in delo Jelke Reichman
Jelka Reichman se je rodila 23. avgusta 1939 v Ljubljani. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ţivi in dela v Ljubljani (Veler, 2005). Judita Krivec Dragan v poglavju O Jelki Reichman (2009) pravi, da ni veliko takšnih ilustracij, ki bi pustile tako velike sledi v otroški in mladinski literaturi v Sloveniji, kot jih ţe štiri desetletja ustvarja Jelka Reichman. Jelkina prva dela so se pojavila v poznih šestdesetih letih (Šivilja in škarjice, Miškolin), ob njenih pozitivnih, ugodnih in optimističnih likovnih pripovedih odrašča ţe tretja generacija, ki bo značilne like za simbole poleg svojega otroštva prevzela tudi like svojega odnosa do sveta. Avtorica opisuje svet Reichmanove kot resničnega, vendar je pogled na njen svet drugačen in poseben, saj odraţa tisto svetlo sončno plat, ki je lasten otroški duši, včasih celo realističen, ampak vedno poetičen in neţen, tudi kadar so vsebine otoţne. J. Reichman ni imela lahke začetne poti, saj je iz svoje generacije bila skoraj edina, poleg ţe odličnih in prepoznavnih avtoricah, kot sta na primer Marlenka Stupica in Ančka Gošnik Godec. Maruša Avguštin (2003) pravi, da je Jelka prirasla k srcu predvsem majhnim otrokom in tudi mnogim odraslim s svojo idealizirano in realistično barvno ilustracijo otrok ter dodaja, da zadnji dve desetletji v ilustracijo vnaša vedno več barvno občutljivih upodobitev krajin. Jelka Reichman je med vsemi svojimi deli posegla tudi po literaturi za odrasle in mladostnike (Lepa Vida, Povodni moţ), ampak vseeno najraje pripoveduje o otrocih (fantki in deklice z rdečimi lici in široko razprtimi očmi ter oblečeni v starinska oblačila), ki so ţe od nekdaj njeni prepoznavni liki (Krivec Dragan, 2009).
20 3.1.1 Izbrane nagrade Jelke Reichman
Nagrade, ki jih je prejela ilustratorka Jelka Reichman so (Nagrade Jelke Reichman, 2009):
− Levstikova nagrada, Ljubljana; 1979.
− Nagrada Hinka Smrekarja za ţivljenjsko delo, Ljubljana; 2002.
− Levstikova nagrada za ţivljenjsko delo, Ljubljana; 2005.
− Ţupančičeva nagrada za ţivljenjsko delo, Ljubljana; 2009.
Slika 4: Jelka Reichman
21 3.2 Ţivljenje in delo Marjance Jemec Boţič
Marjanca Jemec Boţič se je rodila 16. septembra 1928 v Mariboru. V Ljubljano se je z druţino preselila ţe v zgodnji mladosti. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ţivi in ustvarja v Ljubljani (O Marjanci Jemec Boţič, 2013). Od leta 1955 do 1959 je bila zaposlena pri Delavski enotnosti, nato pa se je posvetila tisku revij za otroke in mladino, televizijskim slikanicam in ilustriranju knjig. Svojo likovno ustvarjalnost je namenila ilustraciji, od 1961-tega leta naprej ilustraciji za otroke in mladino. Marjanca zaradi svojega profesionalnega odnosa do ilustracije vedno upošteva starost otroka, ki mu je knjiga namenjena; njena risba se vedno prilagaja dani literarni predlogi. Če je moţno, izbere tekste, ki povzročajo pogum in veselje ter vsebujejo resnične dogodke iz vsakdanjega ţivljenja ali pa iz ţivljenja v pravljico prenesene dogodivščine. Avtorica se uspešno ukvarja tudi z ilustriranjem vzgojnih oziroma poučnih knjig za otroke, na primer slikanica Lukec dobi sestrico (Avguštin, 1991). V Slovenski slikanici in knjiţni ilustraciji za mladino 1945–1975 (1978) je o Marjanci zapisano, da je avtorica nasmejanih in neposredno sveţih ilustracij, kar med drugimi dokazujejo ilustracije v delih Devet sončnih dni, Nana, mala opica in Rdeči škorenjčki. Njena risba izţareva pozitiven in prikrit smeh, s katerim poţivi slovensko knjiţno ilustracijo. V članku Levstikove nagrade 2003 (2003) je o Marjanci Jemec Boţič zapisano, da ima akademska slikarska posebno mesto za razvoj slovenske ilustracije, saj je v njenih ilustracijah poudarek na humorju, ob katerih so se smejali odrasli in otroci, ki so jim bile namenjene. Od začetka svoje ustvarjalne poti pa vse do danes je ustvarila številna dela, ki so zaznamovala otroštvo in mladost večini od nas.
22 3.2.1 Izbrane nagrade Marjance Jemec Boţič
Nagrade, ki jih je prejela ilustratorka Marjanca Jemec Boţič (Nagrade in priznanja (izbor), 2013) so:
− Prix Japon, 1971.
− Levstikova nagrada, Ljubljana; 1980.
− Kajuhova nagrada, 1981.
− Levstikova nagrada za ţivljenjsko delo, 2003.
Slika 5:Marjanca Jemec Boţič
23 3.3 Ţivljenje in delo Marlenke Stupica
Marlenka Stupica se je rodila 17. decembra 1927 v Mariboru. Leta 1950 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V Ljubljani ţivi in ustvarja (O Marlenki Stupica, 2015). Judita Krivec Dragan je v poglavju Uvodna beseda (2015) Marlenko Stupico opisala kot umetnico, ki je ne moremo spregledati, kadar govorimo o ključnih podobah slovenske likovne umetnosti, in kot simbol ilustracije. Njen začetek je bil prelomen za razvoj ilustracije v drugi polovici 20. stoletja, saj je celotno svoje delo namenila otrokom in mladini ter uveljavila povsem nov poloţaj in vlogo ilustracije. M. Stupica zvesto sledi besedilu ter si ne jemlje svobode pri likovni upodobitvi le-tega; kljub temu pa so njene podobe nepozabne zaradi tankočutnosti, s katero se loteva vsake podrobnosti posebej. B. Hürlimann (1968) pravi, da je Marlenka Stupica prva po vojni izgradila svoj slikarski način. V njenih ilustracijah so se različne osvojene oblike spojile v oseben izraz, njena bogata domišljija pa sestavlja in razvija oblikovno čistost ilustracije in snovno bogastvo. Maruša Avguštin (2003) ilustratorko opiše kot nedosegljivo oblikovalko zanjo značilnega skrivnostnega pravljičnega doţivljanja v izbranih barvah, ki so povezane z ljubeznijo do narave in drobnih bitij v njej. V članku z naslovom Marlenka Stupica (1996) so avtorji zapisali, da se posebnost likovnega doţivljanja ilustratorke kaţe v ustvarjalnem prepletanju treh sestavin: v izjemnem obvladovanju slikarske tehnike, v natančni risbi in v bogastvu domišljije, s katero umetnica preoblikuje resnični svet v pravljičnega. Frelih (2013) pravi, da lahko delo ilustratorke, ki je ambiciozno, slikarsko spretno, s širokim obsegom občutij, trdno zgradbo in pozornostjo do podrobnosti, zajamemo s starejšim pojmom knjiţnega slikarstva. Če umetnica ne bi znala obuditi pojmov, kot so krhkost, empatija, milina, optimizem, vera v dobro in podobno, kar lahko zaznamo v njenih čudovitih podobah, z ustreznimi oblikami in barvami, bi bile to le besede.
24 3.3.1 Izbrane nagrade Marlenke Stupica
Nagrade, ki jih je prejela ilustratorka Marlenka Stupica (Nagrade in priznanja (izbor), 2015) so:
− Levstikova nagrada, Ljubljana; 1950, 1952, 1954, 1958, 1960, 1970.
− Nagrada natečaja Čebelice, Ljubljana; 1966.
− Zlato pero, Beograd; 1966, 1973.
− Nagrada knjiţnega sejma, Beograd; 1966.
− Nagrada na razstavi najlepših knjig sveta, Leipzig; 1971, 1982.
− Nagrada Prešernovega sklada, Ljubljana; 1972.
− Nagrada Unicef, Ljubljana; 1975.
− Nagrada na razstavi otroških ilustracij, Japonska; 1984.
− Najlepša slovenska knjiga za otroke, Ljubljana; 1993, 2000.
− Častna lista IBBY, Sevilla; 1994.
− Nagrada Hinko Smrekar za ţivljenjsko delo, Ljubljana; 1995.
− Nominacija IBBY za Andersenovo nagrado, Ljubljana; 1996.
− Levstikova nagrada za ţivljenjsko delo, 1999.
Slika 6: Marlenka Stupica
25 3.4 Ţivljenje in delo Ančke Gošnik Godec
Ančka Gošnik Godec se je rodila 5. junija 1927 v Celju. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ţivi in ustvarja v Ljubljani in Bohinju (O Ančki Gošnik Godec, 2011). Skozi svoje dolgoletno ustvarjanje je slikarka uporabljala likovne tehnike, kot so risba s svinčnikom, kolorirana risba, risba s čopičem, perorisba, akvarel, tempera ter kombinacije tempere in akvarela; danes ustvarja predvsem s kombinirano tehniko tempere in akvarela ter s perorisbo (Avguštin in Panevski, 1997). M. Avguštin (2003) o ilustratorki meni, da je zvesta opisovalka veliko podrobnostih, ki jih ni mogoče preseči v upodabljanju rastlinskega sveta ter da prizore, posebej v katerih nastopajo ţivali, duhovito pravljično oblikuje. Pravi, da je Ančka Gošnik Godec mojstrica v likovnem pripovedovanju zgodb in opisovanju razpoloţenj tudi v obarvani ali črno-beli risbi. V članku Levstikove nagrade (2001) je delo slikarke opisano kot svet, v katerem ni prostora za spore, temne plati, teţave in neprijetnosti; v njenih podobah se kaţe tradicija slovenskega in srednjeevropskega pravljičarstva, ki vsebujejo številne podrobnosti, domišljijo in intimo, ampak vedno z majhno prisotnostjo humorja. V njenih delih lahko zaznamo veselje do pripovedovanja izredno lepih in neţnih zgodb, istočasno pa upodablja realen svet (rastline, ţivali, pokrajine); vse to slika z utemeljeno natančnostjo in znanjem iz naravoslovja, kljub temu pa, da celoto obravnava realistično, je na koncu vedno čudovito pravljična. B. Hürlimann (1968) ilustratorkin svet opiše kot prefinjenega, prisrčnega in krhkega, ki osvaja čustveno in neposredno ter predstavlja eno najlaţjih oblik estetske vzgoje otroka. Judita Krivec Dragan v poglavju Spremna beseda (2011) pravi, da je ilustratorka svoj osebni slog našla ţe zelo zgodaj v prizoriščih, ki so monokromna, a razgibana in ploskovita, v postavah, ki so mladostna in še na pol otroška ter v obrazih, ki imajo značilne oči, podobne mandeljnu.
