766
Vpliv različnih vrst gibalnih dejavnosti na otrokov razvoj The Impact of Different Motor Activities on Children's
Development
Jera Gregorc* in Alenka Humar**
*Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana, Slovenija jera.gregorc@pef.uni-lj.si
**samostojna raziskovalka, alenka.humar@gmail.com
Povzetek
Namen raziskave je bil ugotoviti, katera vrsta gibalnih dejavnosti najoptimalnejše vpliva na gibalno učinkovitost predšolskega otroka. Vzorec je zajemal 85 otrok, starih 63,2 meseca (±
1,5 meseca), od tega je bilo 58,8 % dečkov in 41,2 % deklic. Otroci so bili razdeljeni v 4 skupine, in sicer glede na to, katero organizirano gibalno dejavnost so obiskovali dvakrat tedensko. Plezanje je obiskovalo 28,2 %, splošno vadbo 21,2 %, judo 22,4 %, medtem ko 28,2 % otrok ni obiskovalo nobene organizirane gibalne vadbe. Vzorec spremenljivk predstavlja test MOT 4-6, ki meri gibalno učinkovitost in je standardiziran za slovensko populacijo 5,5 letnih otrok. Otroke smo testirali pred začetkom obiskovanja vadbe in čez pol leta. V vzorec smo zajeli le tiste otroke, ki so vadbo obiskovali redno. Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS, verzije 22. Uporabili smo deskriptivno statistiko, primerjalno statistiko, T-test za neodvisne vzorce, enosmerno analizo variance (Welch) in Games-Howell post hoc. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p<0,05).
Rezultati raziskave so pokazali, da so vsi otroci, ne glede na vrsto vadbe, po šestih mesecih obiskovanja vadbe, dosegli statistično značilno boljše rezultate na testu MOT 4-6 od otrok, ki dodatne organizirane vadbe niso obiskovali. Ugotovili smo, da za gibalno učinkovitost predšolskega otroka ni pomembna vrsta organiziranih gibalnih dejavnosti, pač pa dejstvo, da je vadba sistematično organizirana, vodena, dovolj pogosta in intenzivna, saj so otroci, ki niso obiskovali nobene organizirane vadbe dosegli statistično značilno slabše rezultate na testu.
Ključne besede: organizirana gibalna dejavnost, predšolski otrok, gibalna učinkovitost
Abstract
The purpose of the research was to determine which type of motor activities optimal effect on motor efficiency in preschoolers. The sample included 85 children, aged 63,2 months (± 1.5 months), 58.8% boys and 41.2% girls. The children were divided into 4 groups, depending on which of organized physical activity they attended twice a week. Climbing was attended by 28,2 %, 21,2 % attended general training, 22,4 % judo and 28,2 % of children had not attended any organized physical exercise. The sample of variables constituted of test MOT 4- 6, which measures the motor efficiency and is standardized for the Slovenian population of 5,5 year old children. They were tested before attending the training session and after a half year. The sample included only those children who exercise regularly. Data were analyzed with the statistical program SPSS, version 22. We used descriptive statistics, comparative
767
statistics, T-test for independent samples, one-way analysis of variance (Welch) and Games- Howell post hoc. We checked the statistical significance at 5 percent risk level (p <0.05). The results showed that all children, after six months of attending workouts, regardless the type of exercise, achieve significantly better results in the test MOT 4-6 from children who organized additional exercise did not attend. We found out that for the motor efficiency of preschool child is not important type of organized physical activity, but the fact that exercise is systematically organized, managed, sufficiently frequent and intense. Children who did not attend any organized exercise achieved significantly worse results on the test .
Key words: organized movement activity, preschool children, motor efficiency
1. Uvod
Celostnost otrokovega razvoja avtorji razumemo kot soodvisnost telesnega, gibalnega, socialnega, kognitivnega in čustvenega razvoja. Soodvisnost povezujemo s spremembami na posameznih področjih. Sprememba na enem področju povzroči spremembe na vseh področjih (Zurc, 2008). Merjenje posameznega področja je zato vedno prepleteno z ostalimi področji.
Rezultate je potrebno previdno posploševati (Gregorc, 2015).
V raziskavi preučujemo gibalno učinkovitost otroka. Različne raziskave (Pišot in Planinšec, 2005) namreč kažejo, da pri merjenju enako starih otrok isti testi prikažejo različne motorične sposobnosti. To utemeljujejo z dejstvom, da je otrokov gibalni prostor še nepopolno definiran. V tej raziskavi smo zato namesto posameznih motoričnih testov, ki merijo posamezne motorične sposobnosti, uporabili test MOT 4-6 (Zimmer in Volkamer) ki v svoji osnovi meri gibalni razvoj oziroma gibalno učinkovitost otroka.
Pri tem smo se oprli na različne raziskave otrokovega gibalnega razvoja in vpliva različnih dejavnikov nanj. Na podlagi raziskav (Gregorc, 2014; Salaj, Krmpotić in Stamenković, 2016;
Kunstelj, 2015), kjer so avtorji prišli do podobnih rezultatov o pomenu gibalnih dejavnosti na gibalno učinkovitost otrok, nas je v tej raziskavi zanimalo, ali je za gibalni razvoj pomembna tudi vrsta organiziranih gibalnih dejavnosti.
2. Otrokov razvoj
V predšolskem obdobju govorimo, da je otrokov razvoj celosten, da se razvija od spočetja po nekih naravnih danostih ter da že pred rojstvom zaznava dražljaje iz okolja, ki lahko vplivajo na njegov nadaljnji razvoj (Musek in Pečjak, 1997). Kognitivni, telesni, gibalni, čustveni in socialni razvoj se sočasno razvija, vendar neenakomerno. J. Zurc (2008) pravi, da sprememba na enem od razvojnih področjih vpliva na vsa področja. B. Kremžar in Petelin (2000) gibanje postavlja kot gibanje celega telesa, rok in govora. V kolikor ga vzamemo kot takega, je gibanje tisto orodje, s katerim otrok spoznava sebe in okolja.
M. Videmšek in Pišot (2007) menita, da otrok zaznava in odkriva svoje telo z gibanjem. Z njim se preizkuša in doživlja veselje in ponos ob tem, ko razvija svoje sposobnostih. Hkrati tudi gradi zaupanje vase in si pridobiva občutek ugodja, varnosti in veselja. Gibalna dejavnost v predšolskem obdobju tako ni pomembna le s stališča zdravja, pač pa vpliva tudi na razvoj duševnih in socialnih sposobnosti posameznika. V kolikor je gibalna aktivnost primerna, lahko posameznika sprošča, mu pomaga pri obvladovanju stresa, tesnobe in potrtosti, ga spodbuja h gradnji samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter mu pomaga pri socializaciji in oblikovanju dejavnega odnosa do samega sebe in sveta (Tomori, 2005, v Videmšek in Pišot, 2007).
768
Raziskave J. Zurc (2012) so pokazale, da redno in kakovostno gibanje pri otroku zmanjšuje preveliko telesno maso/debelost, povečuje aerobno zmogljivost organizma, pospešuje učinkovito delovanje srčno-žilnega in dihalnega sistema, uravnava krvni tlak in krvne maščobe, izboljšuje zaščito pred okužbami dihal ter povečuje zdravje kostnega sistema.
Otrokov razvoj je torej tesno prepleten z gibalnim razvojem.
2.1. Gibalni razvoj
Gibalni razvoj lahko opredelimo podobno kot otrokov razvoja, saj je tudi pri opredelitvi gibalnega razvoja pomembno, da ga razumemo celostno, in sicer kot rast, zorenje, izkušnje in adaptacijo (Gregorc, 2015).
M. Videmšek in Pišot (2007) trdita, da gibalni razvoj predstavljajo dinamične in pretežno kontinuirane spremembe, ki se pojavijo v gibalnem vedenju. Te spremembe se nato kažejo v razvoju gibalnih in funkcionalnih sposobnosti in tudi kot gibalna znanja. Po njunem mnenju gre za proces, s katerim otrok pridobiva gibalne spretnosti in vzorce.
Gibalni razvoj je v predšolskem obdobju v ospredju (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2010). Poteka od naravnih oblik do celostnih in skladnostno zahtevnejših gibalnih dejavnosti. Glede na dejstvo, da je bistvo gibalnega razvoja v nadzoru nad mišičnimi strukturami ter, da so prvi gibi povsem naključni, brez možganskega nadzora in brez pomena, je gibanje v prvi fazi močno odvisno od zorenja, to pa je v tesni povezavi z rastjo in izkušnjami (Gregorc, 2015).
Gibalni razvoj se kaže v učinkovitejšem in bolj nadzorovanem gibanju ter v uporabi telesa pri novih in kompleksnejših izzivih. Poznamo različne vidike gibalnega razvoja. Izpostavili bomo dva, in sicer prvega, ki vključuje razvoj motoričnih sposobnosti, kot so ravnotežje, gibljivost, eksplozivna moč, hitrost, repetativna moč in koordinacija in drugega, ki predstavlja gibalne dejavnosti (Zurc, 2008). M. Videmšek in Pišot (2007) gibalne dejavnosti v drugem modelu funkcionalno opredelita kot tri kategorije in sicer: sposobnost stabilnosti, (gibalne sposobnosti so razvite do te mere, da otroku omogočajo motorično učenje in izvedbo gibanja v stabilni situaciji), sposobnost lokomotorike (raven razvitosti gibalnih sposobnosti otroku omogoča gibalno učinkovitost v učenju in realizaciji gibalnih znanj v spremenljivih situacijah), in sposobnost manipulacije (nivo razvitosti gibalnih sposobnosti omogoča in podpira izvedbo in upravljanje zahtevnih gibalnih nalog ter psihomotoričnega učenja v najrazličnejših spremenljivih pogojih). Vse tri kategorije pa se v enakem zaporedju pojavljajo v vseh obdobjih posameznikovega razvoja.
2.2 Merjenje gibalnega razvoja
Gibalna učinkovitost je različno interpretiran termin. Najširše se ga uporablja v definiciji produkta usvojenosti gibanja in gibalnih sposobnosti (Škof, 2007). Pogosto govorimo o latentnem prostoru gibalnih sposobnosti, ki je v predšolskem obdobju drugačen kot v odrasli dobi. V odrasli dobi gibalni prostor opredelimo najpogosteje z ravnotežjem, močjo, koordinacijo, hitrostjo, preciznostjo, gibljivostjo in vzdržljivostjo. Ob tem pa avtorji poudarjajo pomen čustvenih, spoznavnih in socialnih dimenzij. Še močnejša prepletenost pa je prisotna v predšolskem obdobju, kjer se gibalne sposobnosti še niso popolnoma sufisticirale (Videmšek in Pišot, 2007).
Raziskovalci lahko vzamejo posamezni test, ki meri določeno gibalno sposobnost, ali pa vzamejo baterijo testov, ki merijo npr. vse (potenicalno vse) gibalne sposobnosti. Avtorji v tem članku gibalno učinkovitost razumemo kot potencial (gibalni kapital), ki ga zajame test MOT 4-6.
769 2.3 Test MOT 4-6
Test Motoriktest für vier- bis sechsjahrige Kinder ali skrajšano test MOT 4-6 sta za ugotavljanje gibalnega razvoja štiri do šestletnih nemških otrok skonstruirala R. Zimmer in Volkamer ter ga leta 1981 standardizirala za nemško populacijo otrok. Leta 2016 ga je R.
Zimmer posodobila, vendar nalog in točkovanja ni spremenil (Ruploh in Kessel, 2015). S testom se ugotavlja celoten gibalni razvoj otroka in ga ne uporabljamo le delno, pač pa le kot celoto oziroma seštevek vseh 17 nalog. Avtorja namreč opozarjata, da ena naloga ne pokriva zgolj ene motorične dimenzije, zato ni dopustno izdajati sodbe na podlagi rezultata posamezne naloge, ampak vedno na podlagi seštevka točk, doseženih na testu (Cemič, 1993).
Analiza služi za ugotavljanje relativnega položaja otroka znotraj starostne skupine. Možno ga je torej uporabiti za zaznavanje retardacije posameznika v razvoju, ali pa kot diagnostični postopek za všolanje otrok oziroma tudi v terapevtske namene. Ruploh in Kessel (2015). Test vsebuje po mnenju avtorjev, naloge telesne koordinacije, sposobnosti reagiranja in napetosti ter finomotorične naloge.
Test MOT 4-6 obsega 18 nalog, ki jih mora otrok izvesti, in sicer: skok v obroč, hoja naprej, tapping, prijem krpe s prsti nog, bočni preskoki, ujem palice, polaganje teniških žog, hoja nazaj, zadevanje cilja, zbiranje palčk, prehod skozi obroč, enonožni skok v obroč, ujem obroča, možiček kopitljaček, preskok vrvice, bočno valjanje, vstajanje in sedanje z žogo in skok z obratom. Vsaka naloga, razen prve naloge, ki je namenjena prilagoditvi otroka na testno situacijo, se ocenjuje s točkami 0, 1, ali 2, glede na dane kriterije. Pri vseh nalogah 0 točk pomeni, da otrok naloge ne obvlada in 2 točki, da otrok nalogo obvlada.
2.4 Vpliv organizirane in neorganizirane vadbe na gibalni razvoj
Merjenje vpliva organizirane in neorganizirane vadbe na otrokov razvoj je pogosto raziskovalno vprašanje. Pri tem se pojavi problem kontroliranja zunanjih vplivov, neenakih inicialnih stanj, pri predšolskem otroku pa tudi same zanesljivosti merjenja. Kljub temu raziskujemo pomen pogostosti, intenzivnosti, časa trajanja in učinkovitosti nekega treninga.
L. Kupec (2016) je raziskovala vpliv neorganizirane vadbe na gibalne sposobnosti.
Ugotovila je, da med časom srednje/visoke gibalne aktivnosti in gibalnimi sposobnostmi pri otrocih z boljšimi gibalnimi sposobnostmi ni zaznati nobene povezave. Povezav ni našla niti med neaktivnimi otroci in nižjimi gibalnimi sposobnostmi. Zaključuje, da ni pomembno, koliko časa in s kakšno intenzivnostjo je aktiven otrok, temveč bolj na kakšen način je aktiven.
Raziskave organizirane vadbe kažejo pozitivne korelacije med vsaj dvakrat tedensko vadbo, ki traja več kot 3 mesece. Sheikh, Safaniab in Afshari (2011) so ugotovili, da otroci, ki so vključeni v organizirane gibalne dejavnosti, dosegajo boljše rezultate na vseh izbranih testih motoričnih sposobnosti. Enako ugotavljajo Giagazoglou idr. (2011). Ugotovili so, da gibalni razvoj otrok izboljšamo z dvakrat tedensko organizirano gibalno vadbo.
Raziskave potrjujejo, da prehitro selekcioniranje ni dobro. S. Salaj idr. (2016) trdijo, da trenerji na vadbah otroke prehitro usmerijo v razvijanje le specifičnih sposobnosti ali celo k ponavljanju istih gibalnih vzorcev, ki so potrebni za dobre rezultate na tekmovanjih. PO njihovem mnenju lahko otrokov motorični razvoj celo zavrejo.
Analiza raziskav s področja gibalnega razvoja pokaže tudi na pomen interdisciplinarnosti.
Na raziskovalno vprašanje o strokovni usposobljenosti za vodenje gibalnih dejavnosti iščejo v svoji raziskavi odgovor M. Videmšek, Karpljuk, Štihec in V. Kropej (2003). Na vzorcu 75 otrok, starih pet in šest let, ugotovili, da obstajajo razlike v razvoju nekaterih gibalnih sposobnosti med kontrolno skupino, ki je imela športno vzgojo vodeno po programu vzgojiteljice in eksperimentalno skupino, katere športna vzgoja je bila vodena po programu študenta fakultete za šport in vzgojiteljice. Rezultati raziskave so pokazali, da sta se
770
eksperimentalna in kontrolna skupina v končni fazi statistično pomembno raziskovali v prid eksperimentalne skupine.
Avtorji ob pregledu dostopnih raziskav slovenskih in tujih raziskovalcev nismo zasledili raziskave o vplivu vrste gibalnih dejavnosti na gibalni razvoj v predšolskem obdobju. Cilj raziskave je zato analizirati vpliv vrste organiziranih gibalnih dejavnosti na gibalno učinkovitost otrok.
3. Metode dela
Uporabili smo kavzalno-eksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.
3.1 Vzorec
V raziskavo smo zajeli 85, starih 5,5 let (v povprečju starih 63,2 meseca ± 1,5 meseca).
58,8 % dečkov in 41,2 % deklic. Otroci so bili razdeljeni v 4 skupine, in sicer glede na to, katero organizirano gibalno dejavnost so obiskovali dvakrat tedensko. Plezanje je obiskovalo 28,2 %, splošno vadbo 21,2 %, judo 22,4 %, medtem ko 28,2 % otrok ni obiskovalo nobene organizirane gibalne vadbe. Slednji otroci predstavljajo kontrolno skupino.
3.2 Spremenljivke
Za potrebe raziskave smo uporabili dva tipa spremenljivk. Prvi je predstavljal merski inštrument za merjenje gibalne učinkovitosti (MOT 4-6), ki smo ga izvedli dvakrat, in sicer pred začetkom obiskovanja organiziranih gibalnih dejavnosti in po šestih mesecih. Drugi tip spremenljivk pa predstavljajo tri vrste organiziranih gibalnih dejavnosti, ki so se izvajale dvakrat tedensko po 45 min, in sicer splošna vadba, judo in plezanje.
3.3 Način zbiranja podatkov
Podatke smo zbirali v šolskem letu 2015-2016. Testiranje posameznih vadb je trajalo 6 mesecev. Testirali smo slovenske petletne otroke iz slovenskih vrtcev in posameznih športnih klubov. Pred začetkom izvajanja raziskave smo s cilji in potekom testiranja seznanili starše, ki so dali pisno soglasje, da njihov otrok lahko sodeluje v raziskavi.
3.4 Način in postopek obdelave podatkov
Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili statistični program SPSS – 22.0 za Windows. Poleg opisne statistike smo uporabili deskriptivno statistiko, primerjalno statistiko, T-test za neodvisne vzorce, enosmerno analizo variance (Welch) in Games-Howell post hoc.
Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p<0,05).
4. Rezultati
Podatke smo analizirali in jih predstavljamo s slikami in v tabelah.
771
Slika 1: Stolpčni prikaz napredka v gibalni učinkovitosti otrok na začetku leta in po šestih mesecih vadbe.
Iz slike 1 lahko razberemo, da je bilo začeto stanje v gibalni učinkovitosti otrok (stolpci svetlejše barve), ki so se odločili za različne gibalne vadbe nekoliko različno, vendar nam natančnejša post hoc analiza variance ni pokazala statistično pomembnih razlik med skupinami otrok v začetni (inicialni) fazi.
Otroke smo nato razdelili na dve skupini, in sicer na eksperimentalno (v katero smo vključili vse otroke, ne glede na vrsto organizirane vadbe) in kontrolno skupino.
Tabela 1: Rezultati t-testa za ugotavljanje statistično pomembnih razlik med kontrolno in eksperimentalno skupino.
Levenejev Test homogenosti varianc
t-test za neodvisne vzorce
F p t df P
,792 ,376 6,924 83 ,000
Legenda: F = F-vrednost Levene testa; t = vrednost t-testa; df = stopnja prostosti; p = statistična pomembnost – hipoteze smo zavračali/potrjevali s 5 % tveganjem (p < 0,05)
Za ugotavljanje statistično značilnih razlik v gibalni učinkovitosti med skupinama smo uporabili t-test. Ugotovili smo, da so razlike v gibalni učinkovitosti med kontrolno in eksperimentalno skupino statistično pomembne na ravni 0,000 %. Analizirali smo tudi sam napredek med začetnim in končnim rezultatom, da bi kar najbolje izničili vpliv razlik v začetnem stanju.
Tabela 2: Rezultati aproksimativnega t-testa za ugotavljanje statistično pomembnih razlik med kontrolno in eksperimentalno skupino v napredku gibalne učinkovitosti.
Levenejev Test homogenosti varianc
t-test za neodvisne vzorce
F p t df P
12,683 0,001 9,562 79,865 0,000
0 5 10 15 20 25 30 35
plezanje nobena vadba splošna vadba judo
Napredek v gibalni učinkovitosti glede na vrsto vadbe
MOT 4-6 na začetku MOT 4-6 na koncu
772
Legenda: F = F-vrednost Levene testa; t = vrednost t-testa; df = stopnja prostosti; p = statistična pomembnost – hipoteze smo zavračali/potrjevali s 5 % tveganjem (p < 0,05)
Iz Tabele 2 je mogoče razbrati rezultate aproksimativnega t-testa, s katerim smo ugotovili razlike v napredku med otroci iz eksperimentalne in kontrolne skupine. Otroci iz eksperimentalne skupine so v povprečju dosegli večji napredek v gibalni učinkovitosti (M = 4,59; σ = 2,5), kot otroci iz kontrolne skupine, ki niso obiskovali dodatnih organiziranih gibalnih dejavnosti (M = 1,17; σ = 0,76). Aproksimativni t-test za neodvisne vzorce (Tabela 3) je pokazal, da se skupini statistično značilno razlikujeta med seboj.
Prvi del analize podatkov kaže, da je vsaka organizirana gibalna vadba boljša za razvoj gibalne učinkovitosti. V nadaljevanju bomo preverili ali je katera od vadb prinesla statistično pomembnejši napredek od drugih vadb.
Tabela 3: Rezultati Welchovega preizkusa za ugotavljanje statistično pomembnih razlik znotraj eksperimentalne skupine.
F df1 df2 P
Levene 9,364 2 58 ,000
Welch 2,746 2 28,524 ,081
Legenda: F – F-vrednost; df1 in df2 – stopnja prostosti; p – statistična pomembnost -hipoteze smo zavračali/potrjevali s 5 % tveganjem (p < 0,05)
Iz rezultatov lahko razberemo, da Welchov test ni zaznal statistično pomembnih razlik med skupinami. Otroci so torej približno enako napredovali v gibalni učinkovitosti ne glede na vrsto vadbe.
Tabela 4: Rezultati Games-Howell post hoc testa med eksperimentalnimi skupinami.
vrsta vadbe vrsta vadbe p plezanje splošna vadba ,216
judo ,194
splošna vadba plezanje ,216
judo ,854
Legenda: p – statistična pomembnost -hipoteze smo zavračali/potrjevali s 5 % tveganjem (p <
0,05)
Games Howell post hoc test, ki ga razberemo v tabeli 4 ni pokazal statistično pomembnih razlik med nobenim parom vadb.
5. Diskusija in zaključek
V raziskavi smo ugotavljali ali ima organizirana gibalna dejavnost pomemben vpliv na hitrost gibalnega razvoja, katerega smo merili s testom MOT 4-6 ter katera vrsta organiziranih dejavnosti najbolj celostno vpliva na gibalni razvoj predšolskega otroka.
Izhajali smo iz definicije, da je otrokov razvoj celosten ter odvisen od rasti, zorenja, izkušenj in adaptacije (Cemič, 1997). Celosten razvoj, po našem mnenju, zahteva celosten pristop, zato smo kot prvo organizirano dejavnost izbrali splošno vadbo. J. Zajec, M.
Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič (2010) so ugotovili, da splošna vadba sodi v vrh najpogosteje obiskovanih organiziranih vadb. Poleg splošne vadbe smo v našo raziskavo vključili vadbo plezanja. J. Gregorc (2014) je namreč raziskovala vpliv plezanja na gibalno
773
učinkovitost 5-letnih otrok. Primerjala je rezultate med otroki, ki niso obiskovali vadbe in tistimi, ki so jo. Ugotovila je razliko v velikosti 4 točk na 34 stopenjski lestvici. Spraševala se je, ali je mogoče, zaradi pomanjkanja plezanja po drevesih, igralih ipd., zaključiti, da ravno plezanje sistematično vpliva na gibalno učinkovitost. V raziskavo smo vključili tudi judo, za katerega velja, da je potrebno razvijati skladnost celega telesa. Program judo vrtca je po mnenju V. Stavrev, M. Videmšek, Karpljuk in M. Meško (2014) zelo dobro izhodišče za kasnejše športno udejstvovanje. Avtorji poudarjajo, da otroci z vadbo razvijajo gibalne sposobnosti, domišljijske razsežnosti in tudi svojo celotno osebnost, saj postajajo samozavestnejši. Hkrati pa sledijo lastnim željam in razmišljanjem.
Ustreznost testa za merjenje gibalne učinkovitosti je preverjala A. Cemič (1993) in ga standardizirala na 5,5 letnih otrocih slovenske populacije. V mednarodnem prostoru pa so v zadnjem obdobju naredili več kot 55 raziskav z uporabo testa MOT 4-6 (Ruploh in Kessel, 2015). Utesch idr. (2016) je npr. s testom MOT 4-6 testiral 1467 otrok starih od 3 do 6 let.
Trdi, da lahko v predšolskem obdobju govorimo o eno dimenzionalni strukturi gibalnega prostora. Poimenoval ga je gibalna kompetenca. Po njegovem mnenju ta kompetenca temelji na razvitosti motoričnih sposobnosti v zgodnjem otroštvu. Poudaril je, da je sistem točkovanja pri testiranju predšolskih otrok ustreznejši kot pa sistem štetja uspešnih poizkusov. Reboiras, Cancela in Ayán (2015) so na vzorcu 78 španskih otrok (starih v povprečju 4,5 let) ugotavljali uporabnost testa za špansko populacijo predšolskih otrok, A. Nowak in Kruk - Lasocka (2015) sta ugotavljala na poljski populaciji, 450 otrok, starih 4 do 5 let, Kambas idr. (2012) pa vzorcu 778 otrok, starih od 4 do 6 let. Vsi raziskovalci so primerjali svoje rezultate z rezultati avtorjev testa in med seboj. Najnižje vrednosti so dosegli prav nemški otroci. Najvišje pa španski.
Naredili smo analizo dostopnih raziskav o pogostosti in vrsti organiziranih gibalnih dejavnosti s ciljem ugotoviti njen vpliv na razvoj motoričnih sposobnosti ali na hitrost gibalnega razvoja, da ovrednotimo pomen naše raziskave. Müller idr. (2013) so na majhnem vzorcu, in sicer 14 otrocih, ki so imeli prirojeno srčno napako in so bili stari med 4 in 6 let, s testom MOT 4-6 ugotavljali napredek v gibalni učinkovitosti. Otroci so obiskovali vadbo enkrat na teden, trajala je 60 minut. Čas opazovanja pa je bil 3 mesece. Ugotovili so, da v tem času v celotni skupini ni prišlo do statistično pomembnih izboljšanj. Trimesečna vadba, enkrat tedensko je torej premalo.
S. Iivonen, A. Sääkslahti in Nissinen (2011) so na 84 štiri do petletnih finskih otrocih preučevali razvijanje temeljnih (naravnih) gibalnih spretnosti. Raziskovali so ali sta 2 uri športne vzgoje dovolj za izboljšanje lokomotornih spretnosti. Raziskava je trajala 8 mesecev in so potrdili, da je dvakrat tedenska vadba učinkovita za razvoj lokomotornih spretnosti, ne pa dovolj za izboljšanje ravnotežja ali manipulativnih gibanj. Tudi dvakrat tedenska vadba ni bila dovolj za vse predpostavke.
Planinšec, Kavčič in Matejek (2016) so na vzorcu 54 dečkih, ki so bili stari med 6 in 9 let ugotavljali, ali obstajajo razlike v gibalnih kompetencah med otroki, ki so vključeni v vadbo juda, ki je potekala 3× tedensko po 75 minut, v primerjavi z vrstniki, ki ne sodelujejo v nobeni športni dejavnosti. Analiza je pokazala, da otroci, ki so tri mesece trenirali judo, boljši v vseh opravljenih testih gibalnih sposobnosti. V primerjavi z Müllerjevo raziskavo (2013), je tri mesece morda dovolj, vendar je bila vadba juda 3 x tedensko in daljša za 15 minut.
Tudi splošna analiza naših rezultatov je primerljiva z ugotovitvami nekaterih drugih avtorjev. Sheikh, Safaniab in Afshari (2011) so ugotovili, da otroci, ki so vključeni v organizirane gibalne dejavnosti, dosegajo boljše rezultate na testih motoričnih sposobnosti.
Tudi Giagazoglou idr. (2011) so ugotovili, da gibalni razvoj otrok izboljšamo z dvakrat tedensko organizirano gibalno vadbo.
Splošne ugotovitve naše raziskave lahko strnemo v dva poudarka, in sicer da ima organizirana vadba statistično pomemben vpliv na hitrost gibalnega razvoja ter da različne vrste organiziranih gibalnih dejavnosti nimajo različno močnega vpliva na hitrost gibalnega
774
razvoja. Na vprašanja staršev, strokovnih delavcev v vrtcu, trenerjev in učiteljev v katero organizirano gibalno dejavnost naj vpišejo otroka, predlagamo, da ga zaupajo strokovnjakom katerekoli športne zvrsti, pri tem pa naj bo bolj kot športna zvrst pomembna strokovnost izvajalca in želja otroka po vadbi te zvrst, saj bo le tako na vadbo prihajal motivirano.
6. Literatura
Cemič, A. (1993). Standardizacija testa MOT 4–6. Defektologica slovenica: revija defektologov in specialnih pedagogov Slovenije, 1(1), 29–38.
Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: Dr. Mapet.
Giagazoglou, P., Kabitsis, N., Kokaridas, D., Zaragas, C., Katartzi, E. in Kabitsis, C. (2011). The movement assessment battery in Greek preschoolers: The impact of age, gender, birth order, and physical activity on motor outcome. Research in Developmental Disabilities, 32(6), 2577–2582.
Gregorc, J. (2014). The influence of climbing skills program on physical efficiency during preschool period. V R. Pišot idr. (ur.), Kineziologija - pot zdravja: zbornik 8. mednarodne znanstvene in strokovne konference Otrok v gibanju (str. 108–114). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba.
Gregorc, J. (2015). Povezanost izbranih dejavnikov okolja z zorenjem v predšolskem obdobju. V M.
Orel (ur.), EDUvision 2015 - Modern Approaches to Teaching Coming Generation - Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih generacij (str. 57–65). Pridobljeno s http://eduvision.si/Content/Docs/Zbornik%20prispevkov%20EDUvision%202015.pdf.
Iivonen, S., Sääkslahti, A. in Nissinen, K. (2011) The development of fundamental motor skills of four‐ to five‐year‐old preschool children and the effects of a preschool physical education curriculum. Early Child Development and Care, 181(3), 335–343. DOI:
10.1080/03004430903387461
Kambas, A., Venetsanou, F., Giannakidou, D., Fatouros, I.G, Avloniti, A., Chatzinikolaou, A. ...
Zimmer, R. (2012). The Motor-Proficiency-Test for children between 4 and 6 years of age (MOT 4–6): An investigation of its suitability in Greece. Research in Developmental Disabilities, 33, 1626–1632.
Kremžar, B. in Petelin, M. (2000). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko.
Kunstelj, J. (2015). Vpliv pogostosti organizirane gibalne vadbe na gibalno učinkovitost otrok (Diplomsko delo). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kupec, L. (2016). Povezanost med količino in intenzivnostjo gibalne/športne aktivnosti ter gibalnimi sposobnostmi otrok, starih od 6 do 9 let (magistrsko delo). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Musek, J. in Pečjak,V. (1997). Psihologija. Ljubljana: Educy.
Müller, J., Pringsheim, M., Engelhardt, A., Meixner, J., Halle, M., Oberhoffer, R., ... Hager, A. (2013).
Motor training of sixty minutes once per week improves motor ability in children with congenital heart disease and retarded motor development: a pilot study. Cardiology in the Young, 23, 717–
721. doi:10.1017/S1047951112001941
Nowak, A. in Kruk-Lasocka, J. (2015). The Motor-Proficiency-Test (MOT 4–6) as a Useful Tool for Diagnosing the Psyhomotor Development of Polish Four-Year Old Children. The New Educational Review, 39(1), 129–141.
Planinšec, J., Kavčič, U. in Matejek, Č. (2016). Pomen vadbe juda za razvoj otrokovih gibalnih kompetenc. Revija za elementarno izobraževanje, 1–2, 137–149.
Reboiras, A., Cancela, J. M. in Ayán, C. (2015). Valoración de la competencia motriz en niños y niñas de Educación Infantil a través de la batería MOT 4-6. Journal of Sport and Health Research, 7(2), 127–138.
775
Ruploh, B. in Keßel, P. (2015). Die Neuauflage des MOT 4–6: Weiterentwicklung, Testgüte und praktische Erfahrungen im Überblick. Motorik, 38 (JG), 156–163.
Salaj, S., Krmpotić, M. in Stamenković, I. (2016). Are specific programs a threat to overall motor development of preschool children? Kinesiologia Slovenica, 22(1), 47–55.
Sheikh, M., Safaniab, A. M. in Afshari, J. (2011). Effect of selected motor skills on motor development of both genders aged 5 and 6 years old. Procedia Social and Behavioral Sciences, 15, 1723–1725.
Stavrev, V., Videmšek, M., Karpljuk, D. in Meško, M. (2014). Igra v judo vrtcu. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa – priloga Borilni športi, 62(1/2), 115–120.
Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.
Utesch, T., Bardid, F., Huyben, F., Strauss, B., Tietjens, M., De Martelaer, K. ... Lenoir, M. (2016).
Using Rasch modeling to investigate the construct of motor competence in early childhood.
Psychology of Sport and Exercise, 24, 179–187.
Videmšek, M., Karpljuk, D., Štihec, J. in Kropej, V. L. (2003). Comparison of efficiency of two training programmes for developing selected motor abilities of children in kindergarten.
Kinesiologija Slovenica, 9(2), 67–73.
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunič, B. (2010). Otrok v gibanju doma in v vrtcu.
Koper: Univerzitetna založba Annales.
Zimmer, R. in Volkamer, M. (1987). MOT 4–6. Motoriktest für vier- bis sechsjährige Kinder. 2. Aufl.
Beltz, Weinheim.
Zimmer, R. (2016). MOT 4-6. Motoriktest für vierbis sechsjährige Kinder. 3. Aufl. Hogrefe, Göttingen.
Zurc, J. (2008). Biti najboljši – pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolsko uspešnost.
Radovljica: Didakta.
Zurc, J. (2012). Povezave med gibalno dejavnostjo in razvitostjo socialnih spretnosti pri otroku.
Zdravniški vestnik: glasilo Slovenskega zdravniškega društva, 81(12), 847–860.
Kratka predstavitev avtoric
J. Gregorc je diplomirana profesorica športne vzgoje in diplomirana učiteljica razrednega pouka. Doktorirala je na Fakulteti za šport, kjer je usmerjala športno treniranje, kasneje pa svojo raziskovalno dejavnost preusmerila na področje predšolske vzgoje. Kot doktorica kinezioloških znanosti je od leta 2012 docentka za področje motopedagogike in na Pedagoški fakulteti v Ljubljani med drugim poučuje temeljni pedagoški predmet Motoriko predšolskega otroka.
A. Humar je zaključila prvo in drugo stopnjo bolonjskega študija Predšolske vzgoje in si po nazivu diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok (2013), pridobila še naziv magistrica profesorica predšolske vzgoje. Za svoje magistrsko delo bo prejela fakultetno Prešernovo nagrado.
