3. 4. 2. 5. Način uporabe šolske okolice
Skribe-Dimec (2014) predstavi dva načina uporabe šolske okolice:
− Neposredno (dejavnosti se lahko izvajajo samo zunaj z uporabo resničnih predmetov in čutil)
− Posredno (dejavnosti se da izvesti tudi v razredu)
Izbrane učiteljice se večinoma poslužujejo obeh načinov uporabe šolske okolice, tako posrednega kot neposrednega (5 odgovorov). Dve učiteljici se poslužujeta samo
2 2 5
N E K A J M I N U T E N A Š O L S K A U R A D V E Š O L S K I U R I A L I V E Č
62
neposrednega, le posrednega načina pa se ne poslužuje nobena izbrana učiteljica.
Učiteljica 1 spodbuja, da izkoristimo naravo za tisto, česar v razredu ne moremo narediti: »Zelo zanimivo je bilo to, da je bil klanec zelo dolg, kar pa v razredu ne moreš izvesti ./…/ Ko gremo na prosto, moramo pustiti, da otroci sami raziskujejo, ne pa da jim stalno govorimo, da morajo biti tiho. Moramo jih le spodbujati« (U1R12). Tudi učiteljica 2 se strinja, da je lahko zunaj določene dejavnosti lažje izpeljati kot v razredu in za te je potrebna narava. Na primer omeni učno uro števil do 1000, pri kateri je uporabila materiale v zelo velikih dimenzijah. Številski trak je bil tako res dolg in učencem je bila ta ura zaradi tega zelo všeč. Učiteljica 4 zelo spodbuja neposreden način uporabe šolske okolice. Po njenih besedah delovni zvezki ne spadajo v pouk na prostem. To je namreč čas za raziskovanje: »Jaz podpiram to, da se hodi ven brez delovnih zvezkov in si to delo prihraniš za noter. No, saj nekaj, da skiciraš, narišeš zunaj, je v redu, ampak da pa bi zdaj reševali delovne zvezke, pa ne. Imamo s seboj razne pripomočke, lupe, določevalne ključe … Sama učilnica na prostem služi bolj kot to, da nekaj odložiš gor« (U4R5). Učiteljica 6 je prav tako mnenja, da pouk na prostem izpelješ na način, da ''uporabiš naravo''. Učiteljici 3 in 5 sta mnenja, da pouka na prostem ne moreš vedno izpeljati tako, da pripraviš take dejavnosti, ki jih v razredu ne bi mogli izvesti. Sploh če želi učitelj tak pouk izpeljati pogosteje. So vsebine, pri katerih je to, da smo na prostem, nujno, so pa tudi vsebine npr. pri slovenščini, matematiki in še katerem drugem predmetu, pri katerih ni nujno, da se izvedejo na prostem, pa se jih vseeno izpelje zunaj. Učiteljica 5 doda, da je neposreden način uporabe okolice primeren predvsem za naravoslovne predmete, da učencem pustiš, da zunaj raziskujejo, izkusijo naravo in nato v razredu rešujejo naloge na podlagi spoznanj, ki so jih dobili v naravi. Podobno mnenje ima tudi učiteljica 7, ki za pouk na prostem kdaj pripravi tudi take dejavnosti, ki bi se jih dalo izpeljati tudi v razredu in za to ne bi bilo treba iti nujno ven.
3. 4. 2. 6. Lokacije
Dyment (2005) loči dve vrsti lokacij:
− Pouk v bližnji okolici šole
− Pouk stran od šole/ekskurzije.
Večina izbranih učiteljic (šest učiteljic) se poslužuje lokacij v bližini šole. Učiteljice kot razlog za to izpostavijo ravno organizacijske ovire, kot so na primer spremstvo, dodatni stroški ipd. Tudi Skribe-Dimec (2014) izpostavi omenjeni oviri in omenja prednosti lokalnega izvajanja pouka na prostem. Transport ni potreben, kar pomeni, da pouk izvajamo v skladu s trajnostnim razvojem, ni potrebna kakšna posebna oprema, manj je varnostnih zahtev in hkrati je lokalne dejavnosti lažje vključiti v sam pouk. Lokacije, ki jih navajajo izbrane učiteljice, so bile razdeljene v štiri kategorije in njihove podkategorije (Tabela 4). Pod prvo kategorijo spadajo lokacije ob gozdu in robu gozda, pod drugo lokacije v mestu npr. stari del mesta, varne poti okoli šole. Pod tretjo kategorijo spada okolica šole, to so igrišče, postavljena učilnica na prostem, čebelnjak, vrt in nasad dreves. Pod četrto kategorijo, drugo, spada potok, bajer in travnik.
63 Tabela 4: Lokacije pouka na prostem
Kategorije Podkategorije
Gozd in rob gozda
Mesto − Stari del mesta
− Varne poti okoli šole
Okolica šole
− Igrišče
− Postavljena učilnica na prostem
− Čebelnjak
− Vrt
− Nasad dreves Drugo
− Potok
− Bajer
− Travnik
Večina učiteljic je omenila, da izbirajo take lokacije, ki predstavljajo veliko možnosti za raziskovanje, opazovanje in izkušnjo narave. Učiteljica 1 je omenila, da je v prvem razredu, ko je bila z njo še ena učiteljica, vedno izbirala lokacije, kjer je bilo več življenjskih okolij skupaj, recimo ob gozdu, potok ipd. Tudi učiteljica 5 je izven šolskega okoliša hodila večkrat, ko je bila v prvem razredu. Hodila je na travnik, oddaljen 15–20 minut. Šola ni ravno na ugodni lokaciji, saj so vse lokacije, ki predstavljajo vir znanja, zelo oddaljene. Učiteljica 3 izpostavi ugodno lokacijo šole in zato ne potrebuje spremstva, da bi bili učenci lahko deležni različnih okolij. Okoli šole imajo park, bajer in ogromno dreves, tako da lahko učencem omogočijo prostor za raziskovanje. Tudi učiteljica 4 izpostavi ugodnost šolske lokacije. Poleg narave lahko obiščejo stari del mesta in raziskujejo preteklost s pomočjo informacijskih tabel po mestu. Prav tako ugodno lokacijo šole izpostavi učiteljica 6 predvsem na področju infrastrukture. Učenci lahko spoznajo cestnoprometna pravila kot pešci in kot kolesarji, veliko je naselij, stranskih cest, pločnikov, makadamskih pohodnih poti in glavna prometna cesta. Okoli šole imajo prav tako travnik z nasadom dreves. Učiteljici 5 in 7 sta mnenja, da kljub vsemu lokacija šole ni pomembna in da se da pouk na prostem izvesti povsod.
Učiteljica 7 je mnenja, da je potrebna le spodbuda učitelja: »Vsako okolje lahko izkoristimo za učenje, če znamo učencem pomagati in jih pravilno usmerjati. Usmerjati jih moramo pri opazovanju, jih spodbujati, da prisluhnejo, vidijo, otipajo, povohajo in mogoče tudi okusijo predmete oziroma pojme okoli sebe« (U7R2).
64 3. 4. 2. 7 Dodatna organizacija
O dodatni organizaciji pred izvedbo pouka na prostem pišeta Rickinson (2004) in Štemberger (2012) (Poglavje 2. 3. 6). Izbrane učiteljice imajo različna mnenja glede količine organizacije. Večina izbranih učiteljic je mnenja, da je količina organizacije enaka organizaciji v razredu (4 odgovori). Ostale izbrane učiteljice so mnenja, da je količina organizacije pri pouku na prostem večja (3 odgovori). Omenjajo pripravo pripomočkov in materiala, izbiro prostora, organizacijo spremstva, zbiranje dovoljenj staršev … Po besedah učiteljice 1 največ časa vzame ravno priprava pripomočkov:
»Recimo, veliko organizacije je v tem, kako boš z učenci prenesel neke predmete na lokacijo zunaj. Ali pa kako bom od doma prenesla veliko ogledalo, ki ga bomo potrebovali zunaj« (U1R20). Druge učiteljice so podobnega mnenja. Večina jih omenja, da je nujno treba prej poskrbeti za spremstvo, za varnost otrok in pregledati prej lokacijo, kamor gredo.
3. 4. 2. 8 Evalvacija
OFSTED (2014) priporoča, da se po koncu pouka na prostem izvede še evalvacijo z učenci. Evalvacijo izvajajo tri učiteljice od sedmih (Slika 8). Učiteljice, ki jo izvajajo, jo po navadi izvedejo v obliki pogovora. Učiteljica 3 evalvacijo opredeli kot ključen del pouka na prostem: »Učenci pri meni na koncu vedno povejo, kaj bi lahko izboljšali, kdo ni nič delal, kdo je več delal. In potem včasih uporabimo njihove ideje. Dejavniki uspešnosti so, da dovoliš, da tudi otroci naredijo svoje, da jim zaupaš, da so tvoj partner in sodelujejo s teboj pri pouku. Če jih sprejmeš kot svojega partnerja, dajo veliko od sebe« (U3R16). Učiteljica 5 na koncu naredi evalvacijo predvsem zaradi tega, da bi vsi učenci dojeli, da je to tudi pouk in ga približali tudi tistim, ki jim na začetku tak način dela ni všeč. Učiteljica 7 evalvacijo z učenci izpelje predvsem zase, da ima pregled nad tem, kako učenci doživljajo tak pouk. Le učiteljica 1 je izpostavila, da je poleg evalvacije z učenci pomembna tudi samoevalvacija učitelja. Pove, da si vedno prej napiše učne cilje in cilje zase, ki jih želi doseči v uri, jih preveri ter s pomočjo ugotovljenega naslednjič uro izboljša.
Iz odgovorov izbranih učiteljic smo zbrali tri razloge, zakaj se odločijo za evalvacijo. Da lahko naslednjič pouk izboljšajo, da se učenci počutijo kot del skupnosti in dobijo občutek zaupanja s strani učitelja ter da se spodbuja ustvarjalnost učencev, ko podajo še svoje ideje za dejavnosti na prostem.
65