Največkrat omenjena prednost pouka na prostem je bila učenje v življenjskih situacijah.
To prednost je izpostavilo pet učiteljic. Večkrat omenjene prednosti so bile tudi več gibanja, boljše pomnjenje, večja motivacija in izpostavljenost svežemu zraku. Te prednosti so omenile 4 učiteljice. Po besedah učiteljice 2 jim ravno možnost do večje mere gibanja omogoči boljše pomnjenje: »Učenci si tudi več zapomnijo preko gibanja, s takim poukom učencem omogočimo, da imajo nekaj časa, da se malo razgibajo, odmislijo stvari in se potem spet vrnejo k nalogam« (U2R2). Učiteljica 1 se je za pouk na prostem odločila ravno zaradi večje motivacije učencev: »Imela sem razred, ki je bil zelo težko vodljiv, imel je zelo kratko pozornost in nisem vedela, kaj naj še naredim, da bi delali več kot 10 minut, /…/ In potem sem začela izvajati ure na prostem, učenci so imeli večjo motivacijo, boljšo koncentracijo, predvsem ker so morali raziskovati naravo zunaj ter se gibali« (U1R14). Učiteljica 5 je mnenja, da svež zrak ne pomaga samo učencem, ampak tudi učiteljem. Tudi v raziskavi Novljan (2018) je največ učiteljev kot motivacijo za izvajanje fizikalnih in kemijskih vsebin s poukom na prostem navedlo izboljšanje učenčeve motivacije, samozavesti in spretnosti.
Večkrat omenjene prednosti so bile tudi rast razredne skupnosti, izkustveno učenje in uporabnost naučenega. Te prednosti so omenile tri učiteljice. Učiteljica 3 tak pouk opiše kot gradnjo trajnejših vezi: »/…/ boljši pomagajo slabšim. Večkrat sem opazila, da se učenci kar sami javijo, da bodo pomagali, če komu kaj ne gre, in še po skupinah
Učenje v življenjskih situacijah
Več gibanja, boljše pomnjenje, večja motivacija, izpostavljenost svežemu zraku
Rast razredne skupnosti, sodelovanje, izkustveno učenje in uporabnost naučenega
Večja koncentracija, možnost raziskovanja, popestritev
Možnost odmora med učenjem, celosten razvoj otroka, razvoj samozavesti, pozitiven odnos do narave in življenje za trajnostni razvoj, razvoj ročnih spretnosti, trajnejše znanje, interesi fantov, razvoj vztrajnosti, možnost sprotnega dodajanja
vsebin, učenje skozi igro, boljše razumevanje vsebine ter nadgradnja pouka
50
se družijo z različnimi sošolci. Tako se gradijo vezi, ki postanejo trajne« (U3R1).
Učiteljici 5 se zdi zelo pomembno, da otrok izkusi naravo: »Bolj kot otrok nekaj otipa, doživi, si po moje več zapomni. Na primer enkrat sem prinesla v šolo spomladanske cvetice, ker jih v okolici nimamo, in se mi zdi, da so si veliko bolje zapomnili konkretno naravo, kot če bi jim to samo pokazala na slikah« (U5R15). Tudi učiteljica 6 je mnenja, da učenci veliko pridobijo s takim načinom pouka: »Najbolje se je učiti praktično, izvesti stvari, videti v naravi, da res tako delujejo, kot je zapisano v knjigah ter to prenesti v svoje življenjske izkušnje, saj veste, kar se Janezek nauči, to Janezek zna« (U6R1).
To je možno potrditi tudi s teoretičnega vidika. Ivanuš Grmek in Hus (2006) govorita o tem, da izkustveni pouk učencem omogoča, da pridobijo lastne izkušnje, ki so jim v pomoč pri razumevanju učne vsebine ali pri pridobivanju znanja. Marentič Požarnik (1987) izpostavlja, da če človek nekaj naredi sam, se nauči največ.
Manj pogosto so se pojavljale še prednosti, kot so popestritev pouka, večja koncentracija, možnost odmora med učenjem, celosten razvoj otroka, razvoj samozavesti, pozitiven odnos do narave in življenje za trajnostni razvoj, razvoj ročnih spretnosti, trajnejše znanje, interesi fantov, razvoj vztrajnosti, možnost sprotnega dodajanja vsebin, učenje skozi igro, boljše razumevanje vsebine ter nadgradnja pouka.
Učiteljica 2 je izpostavila zanimivo prednost možnosti odmora med učenjem:
»Učencem lahko s takim poukom tudi omogočimo, da jim damo nekaj časa, se malo razgibajo okoli, odmislijo stvari, potem pa se spet vrnejo k zastavljenim nalogam«
(U2R2). Učiteljica 3 glede pozitivnega odnosa do narave in trajnostnega razvoja pove, da verjame, da lahko s takim poukom nanj vplivamo: »Če ti pobiraš smeti okrog in okrog, potem bolj skrbiš za to, da boš druge opozarjal na to in tudi sam ne boš smetil.
Se mi zdi, da s takim poukom vplivamo na to, da bomo čim dlje ohranili našo Zemljo«
(U3R1). Tudi Straker (2014) izpostavlja, da cilje trajnostnega razvoje dosegamo ravno s poukom na prostem, saj otrokom omogoča razumeti, kako se njihova dejanja in vse življenje medsebojno povezujejo. Ista učiteljica opozori na to, da je šola večinoma narejena za ''pridne punce'' in ne toliko za fante in da je ena izmed prednosti pouka interes fantov, da lahko tudi fantje uživajo v urah in delajo to, kar jih veseli. Učiteljica 3 izpostavi prednost izboljšanja samozavesti učencev. Učenci ob pomoči drugih in potem tudi sami vidijo, da zmorejo, predvsem je to pomembno pri učencih, ki jim stvari ne uspejo vedno. Učenci spodbujajo drug drugega in se naučijo, da je vsak zmožen doseči nek cilj, važno je, da se ohrani vztrajnost.
− Odzivi učencev
Izbrane učiteljice omenjajo, da so s poukom na prostem nadaljevale predvsem zaradi pozitivnega odziva učencev. Celoten pedagoški proces je tako kvalitetnejši. Seveda se najde nekaj učencev, ki jim tak pouk ni všeč, vendar po poročanju učiteljic taki učenci v nadaljevanju ure začnejo uživati in jim postane tak način dela všeč.
Izbrane učiteljice navajajo naslednje pozitivne odzive učencev:
− Hvaležnost
− Kasnejše zanimanje za vsebino
− Boljša koncentracija
− Medsebojna pomoč
− Veselje do raziskovanja
51
− Veselje do gibanja
− Odpornost učencev
− Dolgotrajnejše znanje
Najpogostejši odzivi so veselje do gibanja (7 izbranih učiteljic), medsebojna pomoč (6 izbranih učiteljic), veselje do raziskovanja (5 izbranih učiteljic) in dolgotrajnejše znanje ter boljša koncentracija (3 izbrane učiteljice).
Učiteljica 1 kot zanimiv odziv omeni hvaležnost učencev za tak pouk: »To je bila ena ura, ki je bila zelo pozitivna. To sem videla predvsem v tem, ko so se mi prihajali učenci zahvaljevati za tako uro« (U1R16). Učiteljice izpostavljajo tudi boljšo koncentracijo, npr. učiteljica 1 pove, da so učenci po pouku na prostem med nadaljnjimi urami veliko bolj skoncentrirani: »Na primer dobro mi je, ker če imaš pouk zunaj 3. šolsko uro, so ostale ure boljše. Po navadi je vsaj v mojem razredu tako, da sta 4. in 5. ura že kar naporni in če vmes izvedemo aktivnosti na prostem, zna to zelo dobro vplivati na ostale šolske ure« (U1R21).
3. 4. 1. 5. Spodbuda šole
Glede na odgovore izbranih učiteljic in primerjavo opisov njihovih šol v intervjuju oz. v gradivu je bil oblikovan kriterij za oznake šol, na katerih poučujejo izbrane učiteljice.
Šole so bile razdeljene v tri skupine glede na podporo izvedbe pouka na prostem in opremljenost za pouk na prostem:
− ''Zelo spodbudna šola''
− ''Spodbudna šola''
− ''Manj spodbudna šola''
Šole, ki sodijo v skupino ''zelo spodbudnih šol'', so šole, ki so postavljene ob gozdu z namenom izvajanja pouka na prostem, lahko pa so tudi na poljubni lokaciji, imajo učilnico na prostem in šolski vrt, vodstvo spodbuja tak način izvajanja pouka, ureja spremstvo, ko je to potrebno, ter spodbuja k udeležbi izobraževanj in izmenjav (Erasmus+). Take šole imajo prav tako ekipo učiteljev, ki pripravljajo dejavnosti, pripomočke in material za pouk na prostem, sam pouk na prostem pa je vključen v pouk vseh učencev (od 2. ure naprej so zunaj, v času podaljšanega bivanja in v okviru aktivnega odmora prostovoljno izvajajo pouk na prostem).
Šole, ki sodijo v skupino ''spodbudnih šol'', so šole, ki imajo učilnico na prostem in šolski vrt, okoli nje je več dreves in grmičevja. Vodstvo spodbuja tak način pouka in brez problema ureja morebitno spremstvo.
Šole, ki sodijo v skupino ''manj spodbudnih šol'', so šole, ki učilnice na prostem nimajo, zato mora učitelj, ki si želi izvajati pouk na prostem, improvizirati (uporablja blazine ali male mize prinesejo ven). Pred šolo je nekaj dreves in manjši travnik.
52
Ugotavljalo se je, ali je ''spodbuda šole'' lahko eden od dejavnikov za odločanje izvajanja pouka na prostem. Porazdeljenost izbranih učiteljic glede na to, v katero skupino spodbude spada njihova šola, je prikazana na spodnji sliki (Slika 3). Učiteljica 3 meni, da na odločanje za izvajanje pouka na prostem spodbuda šole vpliva. Pri njih ravnateljica zelo spodbuja tak način dela. Nekaj učiteljev je šlo na njeno pobudo na izmenjavo Erasmus+ na Islandijo, kjer so dobili veliko znanja in primerov dobre prakse.
Na šoli so naredili ekipo učiteljev, ki se s tem ukvarjajo. Po učiteljičinih besedah je organizacija takega pouka zdaj veliko lažja: »Na začetku sem imela problem najti skupino, s katero bi delali skupaj in sem bila entuziastična in delala kot zmešana, pripravljala pripomočke … potem gre vse navzdol. Ko dobiš ekipo, narediš akcijske načrte, vsak nekaj pripomore in stvari stečejo« (U3R2).
Ugotovitve potrjujejo, da je spodbuda šole lahko eden od dejavnikov za odločanje izvajanja pouka na prostem, vendar ni ključen. Učiteljice, ki učijo na zelo spodbudnih šolah, res pogosteje izvajajo pouk na prostem (vsak dan, enkrat na teden), vendar se je hkrati izkazalo, da se učiteljica, ki je na manj spodbudni šoli, prav tako pogosto poslužuje takega pouka (najmanj 1-krat na teden). Učiteljica 5 si na primer učilnico na prostem ustvari kar sama. Priskrbela je nekaj mizic in stolčkov ali pa pouk izvaja na klopcah pred šolo. Veliko je odvisno tudi od samoiniciativnosti učitelja samega.