ADHD V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

ADHD je ena najpogosteje diagnosticiranih in obravnavanih motenj v otroštvu ter tako že v predšolskem obdobju predstavlja splošno razširjeno motnjo, ki pa se nadaljuje tudi v kasnejša obdobja življenja (Ghuman in Ghuman, 2014). Glede na to, da naj bi se ADHD diagnosticiral že v obdobju zgodnjega (2,5–6 let) in srednjega otroštva (6–9 let) (APA, 2013; ICD-11, 2019), je dobro, da so starši in vzgojitelji že v predšolskem otroku pozorni na nekatere znake, ki nakazujejo na pojav ADHD.

Kremžar in Petelin (2001) navajata, da je otrok z ADHD že kot dojenček bolj jokav, občutljiv na dotike, manj ceni telesni stik ter pogosteje odklanja ljubkovanje ter slabše spi. Otrok navadno shodi precej zgodaj, že med 9. in 10. mesecem, pri 15. mesecih pa že govori. Starši in vzgojitelji v predšolskem obdobju otroka opažajo zelo visoko raven aktivnosti in omejen obseg pozornosti, otrok težko čaka pri miru in je v stalnem gibanju. Zaradi različnih dražljajev otrok

12

težko ostane zbran, začeto nalogo pa vseskozi prekinja ter je velikokrat ne dokonča. Otrok je pogosteje zdolgočasen oz. nezainteresiran za dejavnosti, ima težave z organizacijo in pri usmerjanju v novo dejavnost ali učenje nove veščine, je pozabljiv, površen in dela banalne napake. Lahko deluje zasanjano, otopelo in počasno, ter se zdi, kot da ne posluša, čeprav je govor namenjen direktno njemu (Ghuman in Ghuman, 2014).

Na drugi strani se lahko znaki hiperaktivnosti kažejo tudi preko prekomernega govorjenja, otrokovega radovednega prijemanja različnih predmetov okoli njega in neprestanega gibanja (Ghuman in Ghuman, 2014). Predšolski otrok z ADHD ima pogosto tudi težave z usklajevanjem vložene energije in tempom, kar se kaže v nerodnem in togem gibanju ter samoobvladovanju telesa. Zaradi tega pogosteje krili z rokami, cepeta z nogami, se pozibava na stolu ter pleza ali hodi naokrog, ko se pričakuje mirno sedenje (Hughes in Cooper, 2007).

Zaradi impulzivnosti slabše obvladuje svoje reakcije in se zato pogosteje burno odzove, se odzove brez premisleka, težko počaka na vrsto, odgovori na vprašanje še preden je zaključeno ter drugemu otroku iztrga igračo ali ga udari, če je razburjen. Prav zaradi teh vedenjskih značilnosti, ki se nanašajo na slabšo motorično kontrolo in impulzivne reakcije, imajo otroci z ADHD pogosteje težave v socialni integraciji, saj težko navežejo stik in ohranijo pravo prijateljstvo (Ghuman in Ghuman, 2014). Slabši odnosi s sovrstniki pa so povezani tudi z nizko stopnjo frustracijske tolerance, kar pomeni, da jih je pogosteje težko disciplinirati (Santrock, 2011). Zgodi se namreč, da otrok z ADHD ustrahuje ostale otroke tako, da jih tepe, praska ali grize. Težje se vključuje v igro s sovrstniki, saj se zaigra le za kratek čas, potem pa njegova igra postane razdiralna, saj se hitro naveliča. Pri skupinski igri otrok z ADHD pogosto vztraja le, če se mu ostali otroci podredijo (Kremžar in Petelin, 2001).

Veliko predšolskih otrok z ADHD ima tudi težave s spanjem, saj se zvečer težje odpravijo spat, pogosto pa ne zaspijo tudi med počitkom v vrtcu. S tem se lahko povezuje tudi sindrom nemirnih nog, saj gre za najpogostejšo težavo s spanjem pri otrocih z ADHD in se kaže kot neudoben občutek oz. potreba po premikanju v nogah (Horne, 1992, v Ghuman in Ghuman, 2014). Poleg tega med spanjem za razliko od ostalih otrok pogosteje smrčijo, prekomerno dihajo ali pa nekaj časa med spanjem sploh ne dihajo, zaradi česar so lahko večkrat bolj utrujeni (Ghuman in Ghuman, 2014).

Večinoma se tako težave s pozornostjo in v še večji meri z nemirnostjo kažejo že pred vstopom v šolo, najpogosteje pa so prepoznane in obravnavane v obdobju šolanja (Mikuš Kos, Žerdin in Strojin, 1990, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011), ko se največkrat tudi formalno postavi diagnoza (Santrock, 2011). Ker zaradi kompleksnosti težav otroci z ADHD pogosto ne zmorejo slediti zahtevam, ki jih postavlja šola (Mikuš Kos, Žerdin in Strojin, 1990, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011), lahko pri otrocih z ADHD pride do odloga šolanja (Kremžar in Petelin, 2001). V Sloveniji so otroci večinoma, tako kot pretežno v vseh ostalih zahodnih državah ter tudi v ZDA, ob vstopu v šolo stari od 5 let in 8 mesecev do 6 let in 8 mesecev, saj večina otrok med petim in sedmim letom doseže razvojne mejnike, ki omogočajo običajno, redno všolanje. Se pa otroci med seboj razlikujejo in je ob všolanju nujno potrebno upoštevati otrokovo zrelost – a ne le

13

miselne oz. kognitivne in funkcionalne zrelosti, temveč tudi socialno in čustveno, saj je le otrok, ki je v socialnem razvoju dovolj zrel za skupinsko delo ter ima nadzor nad lastnimi impulzi, zrel za všolanje (Bregant, 2014).

Horvat in Magajna (1989, str. 151) navajata nekatere najpomembnejše lastnosti socialnega in čustvenega reagiranja, ki imajo visoko povezanost s kasnejšo šolsko uspešnostjo, ter neprimerne oblike vedenja, ki pa so visoko povezane s kasnejšimi težavami pri šolskem delu.

Lastnosti so predstavljene v spodnji preglednici (glej Preglednica 2).

Preglednica 2

Lastnosti socialnega in čustvenega reagiranja, ki so povezane z otrokovo kasnejšo šolsko uspešnostjo oz. neuspešnostjo

lastnosti socialnega in čustvenega reagiranja, ki so povezane z otrokovo

kasnejšo šolsko uspešnostjo

lastnosti socialnega in čustvenega reagiranja, ki so povezane z otrokovo

kasnejšo šolsko neuspešnostjo

 otrok zna že naučeno znanje uporabljati v novih situacijah,

 je samoiniciativen pri zaposlitvah in daje različne pobude,

 do svojih izdelkov je realistično kritičen,

 je priljubljen med sovrstniki,

 trenutni neuspeh ga ne potre, ampak večinoma motivira za nadaljnje delo ipd.

 doma pozablja potrebščine in pripomočke,

 pri težkih nalogah pade v jok,

 do ostalih otrok se vede agresivno in težko kontrolira svoje vedenje,

 usmerjeno delo ga ne privlači in se raje zaposli z drugimi stvarmi,

 med zaposlitvami klepeta in se igra,

 stalno išče pomoč vzgojitelja ali prijateljev ipd.

Horvat, L. in Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Državna založba Slovenije.

1.4.1 RAZŠIRJENOST ADHD V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Čeprav je ADHD najpogosteje raziskovano področje psiholoških motenj v otroštvu (Barkley, 1990, v Lougy idr., 2007), je pred vstopom v šolo za razliko od šolskega obdobja manj raziskav o pojavnosti ADHD med otroki. Zaradi tega je težje določiti, kakšna je dejanska pojavnost te motnje pri otrocih pred vstopom v šolo, saj številke med raziskovalci variirajo. Poleg tega so podatki o razširjenosti odvisni od številnih dejavnikov – uporabljenih ocenjevalnih virov (npr.

poročilo staršev, vzgojiteljev in/ali drugih strokovnjakov) in diagnostičnih metod ter kriterijev, ki se uporabljajo v posamezni državi (Ghuman in Ghuman, 2014) – kriteriji MKB-10 so strožji od kriterijev DSM-V, zato je po prvih kriterijih prevalenca nižja – le okrog 1–2 %, medtem ko je po DSM-V prevalenca povprečno 5 % (APA, 2013).

Različni avtorji v različnih raziskavah, ki se nanašajo na prevalenco ADHD v predšolskem obdobju, navajajo raznolike rezultate (v Ghuman in Ghuman, 2014):

 Egger, Kondo in Angold (2006) na podlagi polstukturiranega intervjuja (Preschool Age Psychiatric Assessment – PAPA) s starši poročajo o 3,3 % prevalenci ADHD pri otrocih

14

pred vstopom v vrtec, podobno pa v longitudinalni raziskavi Willoughby idr. (2012) na podlagi ADHD Rating Scale, ki temelji na znakih za ADHD v klasifikaciji DSM-V, znake ADHD zaznavajo pri 3,5 % predšolskih otrok;

 Lavigne idr. (1996) glede na poročilo staršev in kliničen sporazum ugotavljajo, da je pojavnost še nižja – ADHD naj bi bil prisoten pri približno 2 % predšolskih otrok, pri tem pa naj bi pri skoraj vseh otrocih prišlo tudi do sopojavljanja z drugimi motnjami, predvsem z opozicionalnim vedenjem;

 podobno pojavnost kaže tudi raziskava na Norveškem, kjer so Wichstrom idr. (2012) za detekcijo uporabili Vprašalnik prednosti in težav (SDQ) in strukturiran diagnostični intervju PAPA ter na ta način identificirali 1,9 % otrok z znaki ADHD;

 Pineda idr. (1999) so sprva uporabili le štiristopenjsko ocenjevalno lestvico za starše, ki je temeljila na kriterijih za ADHD po klasifikaciji DSM-IV, na podlagi katere je bila prikazana kar 18,2 % prisotnost ADHD v predšolskem obdobju, a so le-to številko kasneje (Pineda idr., 2003), ko so raziskovalci poleg ocenjevalnih lestvic za starše dodali še le-te za učitelje in dodane polstrukturirane diagnostične intervjuje, znižali na 7,7 %;

 Bhatia idr. (1991) so uporabili klinične in psihološke preizkuse ter na podlagi tega določili 5,2 % prisotnost pri 3–4 letnikih ter 10 % prisotnost znakov ADHD pri 5–6 letnikih;

 Meysamie idr. (2011) pa so na podlagi opazovalne sheme za učitelje in starše glede na podatke staršev ADHD identificirali pri kar 25,8 % predšolskih otrocih ter pri 17 % glede na rezultate podatkov, ki so jih posredovali učitelji.

Prav zaradi velike razpršenosti podatkov o prevalenci in različnih načinih diagnosticiranja same motnje, se Ghuman in Ghuman (2014) sprašujeta, ali je v predšolskem obdobju ADHD sploh smiselno diagnosticirati ali ne. Navajata, da na eni strani sicer prihaja do tega, da je ADHD pri nekaterih predšolskih otrocih neodkrita in posledično neobravnavana, kar lahko vodi v resne težave kasneje v življenju, a se na drugi strani še pogosteje pojavlja prehitro in pretirano diagnosticiranje, ki pa ne vključuje vseh simptomov ADHD (predvsem na področju čustvovanja), ampak se večinoma osredotoča le na nezaželeno, moteče vedenje otroka z ADHD. Zato številni avtorji, ki jih navajata (Briggs-Gowan idr., 2000; Earls, 1982; Egger idr., 2006; Keenan idr., 1997; Lavigne idr., 1996; v Ghuman in Ghuman, 2014) kot smiselne in ustrezne, predlagajo tiste raziskave, v katerih uporabljeni diagnostični pripomočki dajejo podatke o podobni pojavnosti ADHD kot v kasnejših obdobjih življenja, ko naj bi se pojavnost ADHD gibala med 3 in 7 % populacije (Hoagwood idr., v Lougy idr., 2007; Roberts idr., y, 2014, v Rahmi in Wimbarti, 2018) oz. do največ 9 % (Wasserman idr., 1999, v Sinha idr., 2008). Po poročanju Ameriške zveze za psihiatrijo (APA, 2013) naj bi bilo v populaciji otrok 5 % takih, ki imajo diagnozo ADHD, med odraslimi pa je delež nekoliko nižji – okrog 2,5 %, kar pa ne pomeni, da z leti ADHD izgine, ampak da uspejo nekatere osebe z ADHD (okrog 30 %) najti različne kompenzatorne strategije, s katerimi zmanjšajo vpliv ADHD v svojem življenju (Cantwell, 1996, v Pulec Lah, 2013).

15

V primerjavi med spoloma so dečki v predšolskem obdobju pogosteje diagnosticirani kot deklice, vendar se tudi tu razmerja razlikujejo glede na različne raziskovalce – od 7,8:1 (Bhatia idr., 1991, v Ghuman in Ghuman, 2014) do 2:1 (Egger idr., 1991, v Ghuman in Ghuman, 2014), ki naj bi predstavljal najbolj točen rezultat (Egger in Angold, 2006, v Ghuman in Ghuman, 2014). V času šolanja so dečki od tri- do štirikrat pogosteje diagnosticirani kot otroci z ADHD v primerjavi z deklicami (Akinbami idr., 2011, v Ghuman in Ghuman, 2014). Kot razlog za tako razliko v razmerju med spoloma različni avtorji (Hinshaw idr., 2006; Weiler idr., 1999, v Ghuman in Ghuman, 2014) navajajo, da so pri deklicah pogosteje prisotni znaki pomanjkljive pozornosti, pri dečkih pa znaki hiperaktivnosti in impulzivnosti, zaradi česar so njihove težave prej opazne, medtem ko na drugi strani manj opazne težave na področju pomanjkljive pozornosti (npr. zasanjanost, raztresenost, odsotnost, težave s poslušanjem, bojazljivost, odkrenljivost) še dodatno pripomorejo k težjemu odkrivanju in redkejšemu diagnosticiranju deklic, saj so te težave za okolico manj moteče (Adams idr., 2008). Po nekaterih podatkih (Moran, 2006, v Kesič Dimic, 2008) naj bi bilo spregledanih kar 75 % vseh deklic z ADHD, poleg tega pa je ADHD pri deklicah v povprečju odkrit pet let kasneje kot pri dečkih (Adams idr., 2008). So pa sicer na splošno pri otrocih obeh spolov v predšolskem obdobju bolj v ospredju znaki hiperaktivnosti in impulzivnosti, saj v podskupino otrok z ADHD, pri kateri prevladujejo le znaki pomanjkljive pozornosti, po ugotovitvah raziskave Byrne idr. (2000, v Ghuman in Ghuman, 2014) sodi le 4 % otrok.

2. SOCIALNI RAZVOJ