DIAGNOSTIČNI KRITERIJI ZA OCENJEVANJE ADHD

Obe trenutno veljavni klasifikaciji DSM-V (2013) in ICD-11 (2019) poudarjata, da je za ADHD značilen vztrajen vzorec pomanjkanja pozornosti in/ali hiperaktivnosti – impulzivnosti, ki ovira funkcioniranje in razvoj posameznika. Znaki, ki se navezujejo na področje pomanjkljive pozornosti in/ali hiperaktivnosti in impulzivnosti, morajo za potrditev diagnoze zdravnika trajati vsaj pol leta (6 mesecev) in se morajo pomembno bolj izraziti kot pri vrstnikih iste starosti (neusklajenost z razvojno stopnjo) ter tako ovirati in zmanjševati kakovost delovanja posameznika z ADHD na socialnem, učnem in delovnem področju. Za potrditev diagnoze morajo biti znaki pomanjkljive pozornosti ali hiperaktivnosti ter impulzivnosti prisotni v vsaj dveh različnih okoljih (npr. doma, v šoli, na delovnem mestu; med prijatelji in sorodniki; pri drugih aktivnostih), posamezni znaki pomanjkljive pozornosti ali hiperaktivnosti ter impulzivnosti pa se prvič pojavijo že v zgodnjem oz. srednjem otroštvu, predvidena starost za pojav prvih znakov pa je v DSM-V razširjena do dopolnjenega 12. leta. Obe klasifikaciji predvidevata tudi izključitveni kriterij, pri čemer DSM-V (2013) opredeli, da znaki ADHD niso zgolj posledica shizofrenije ali drugih psihotičnih motenj ter ne morejo biti razloženi z drugimi duševnimi motnjami (npr. motnjami razpoloženja, anksioznostjo, motnjami dissocialnosti, osebnostnimi motnjami, zlorabo drog ipd.) oz. kot primarna posledica opozicionalnega vedenja, kljubovanja, sovražnosti ali nerazumevanja nalog oz. navodil. ICD-11 (2019) pa izključuje ADHD kot primarno posledico motenj avtističnega spektra, motečega vedenja oz.

dissocialnih motenj.

ICD-11 (2019) sicer kratko opiše podtipe ADHD, vendar pa za razliko od DSM-V (2013) ne ponudi konkretnih kriterijev oz. znakov, ki se jih v procesu diagnosticiranja upošteva. Po slednji klasifikaciji mora biti za potrditev ADHD prisotnih vsaj 6 znakov pomanjkljive pozornosti in/ali vsaj 6 znakov hiperaktivnosti in impulzivnosti (razen pri osebah, ki so starejše od 17 let – pri njih mora biti prisotnih vsaj 5 znakov) (DSM-V, 2013, str. 59, 60). Le-ti so v spodnji preglednici (glej Preglednica 1) navedeni na levi strani, medtem ko so na desni strani navedeni konkretni primeri vedenj predšolskih otrok z ADHD v vsakdanjem življenju, ki jih Ghuman in Ghuman (2014) prilagata za lažjo prepoznavo ADHD v predšolskem obdobju.

Preglednica 1

Pregled znakov pomanjkljive pozornosti ter hiperaktivnosti in impulzivnosti po klasifikaciji DSM-V ter nanje vezani primeri vedenj predšolskih otrok z ADHD v vsakdanjem življenju

KRITERIJI PO DSM-V PRIMERI VEDENJA PREDŠOLSKIH OTROK Z ADHD

Znaki pomanjkljive pozornosti

pogosto se težko osredotoči na detajle, zaradi nepazljivosti so pogoste napake pri šolskem delu, delu ali drugih aktivnostih (npr. spregleda, izpusti podrobnosti, izdelek je nenatančen)

 pri risanju in pisanju zgolj kaj načečka, da hitro konča, čeprav zmore v individualni situaciji narisati prepoznavane oblike, zapisati ime ipd.

 barva površno in se ne meni za omejitve

5 pogosto ima težave pri vztrajanju in

zadrževanju pozornosti pri nalogah ali igri (npr. težko ostane osredotočen pri urah, pogovorih ali ob dolgotrajnem branju)

 bega od ene do druge igrače

 ne konča niti preprostih sestavljank

 zgodbe ne posluša do konca

 z barvanjem prične, a ne konča pogosto se zdi, kot da ne sliši, kar mu

govorimo (npr. izgleda, kot da je z mislimi drugje, čeprav ni očitnih motečih

dražljajev)

 ko ga nekdo pokliče po imenu, se ne odzove, potrebno ga je poklicati večkrat

pogosto težko sledi navodilom in ne zmore dokončati (šolskih) nalog, drobnih

vsakodnevnih opravil ali zadolžitev na delovnem mestu (npr. začne naloge, a hitro izgubi osredotočenost in zlahka skrene, odvrne pozornost)

 med umivanjem zob prične z neko drugo dejavnostjo in si zato zob ne umije do konca

pogosto ima težave pri načrtovanju in organiziranju nalog ter aktivnosti (npr.

težave pri nalogah z več koraki;

vzdrževanje urejenosti in reda; izdelki so neurejeni; težko upravlja s časom; težko se drži rokov)

 iz sobe pride oblečen le delno, na pol

 z dejavnostjo prične še preden ima pripravljene vse pripomočke

 med oblačenjem narobe obleče oblačila

pogosto se izogiba oz. nerad in s težavo opravlja naloge, ki zahtevajo

ohranjevanje miselnega napora (npr.

šolske in domače naloge; pri starejših mladostnikih v puberteti in odraslih priprava poročil, izpolnjevanje obrazcev in pregledovanje daljših besedil)

 pritožuje se, da je naloga pretežka (»Tega ne maram.«), želi, da mu odrasli pomaga ali da nekaj naredi namesto njega

 odklanja aktivnosti, ki so povezane s pisanjem (npr. zapisovanje svojega imena, črk)

pogosto izgublja stvari, ki jih potrebuje za naloge ali aktivnosti (npr. šolske

pripomočke, svinčnike, domače naloge, knjige, denarnice, ključe, delovne liste, očala, telefon)

 ne najde igrač, barvic, čevljev, najljubše igrače ali kakšnega drugega ljubega predmeta

pogosto ga zmotijo zunanji dražljaji (to lahko pri starejših mladostnikih v puberteti in odraslih vključuje misli, ki niso povezane s trenutnim dogajanjem)

 med dejavnostjo ga zmoti, če vidi ptico, ki leti mimo okna, zato takrat stopi k oknu in gleda ptico

 zmoti ga, če v prostor stopi brat ali sestra – takrat preneha z dejavnostjo in bratu ali sestri sledi

6 pogosto je pozabljiv pri dnevnih aktivnostih

(npr. pri domačih nalogah in tekočih opravilih; starejši mladostniki v puberteti in odrasli pri vračanju klicev, plačevanju računov, držanju dogovorov)

 pozabi si umiti zobe, počesati lase ali obuti čevlje, ko gre ven, ali pozabi vzeti nahrbtnik

Znaki hiperaktivnosti in impulzivnosti pogosti so nemirni gibi rok in nog ter

zvijanje na stolu

 vedno se nečesa dotika

 odrasli mu vedno govorijo, da naj ima roke ob sebi

 vedno ima nekaj v rokah

 med sedenjem pri mizi med večerjo brca v mizo

 v avtu brca v sedež pred njim

 leze s stola ali sedi pod mizo

 sedi na naslonjalu stola ali kavča pogosto težko sedi pri miru, kadar se to

zahteva (npr. zapušča svoje mesto v učilnici, v pisarni na drugem delovnem mestu ali v drugih situacijah, ko se zahteva mirovanje na enem mestu)

 ne sedi na svojem mestu med jutranjim krogom, med obroki ali med pravljičnimi uricami v knjižnici; ne sedi niti med gledanjem televizije (vstaja in hodi okrog) ali v restavraciji

pogosto bega, teče naokoli ali pleza v situacijah, ko to ni primerno (v obdobju adolescence ali odraslosti je to lahko omejeno na občutke nemirnosti)

 vedno teka po stanovanju ali hiši

 vedno teče, kamor mora iti

 zaradi pogostega zaletavanja v predmete in ljudi dobi buške in odrgnine

 v trgovini spleza na prodajalni pult, v knjižnici spleza na knjižne police

 skače na pohištvo in z njega, skače po postelji

 teče skozi prehode v trgovinah

 med nakupovanjem steče stran od skrbnikov

težko se tiho in umirjeno igra oz. vključuje v prostočasne aktivnosti

 med igro je glasen, igrače udarja skupaj

 buta v predmete vedno je v gibanju, deluje kot »bi ga

poganjal motor« (npr. ne more ali mu je neprijetno dlje časa čakati pri miru – v restavraciji, na sestanku); drugi ga zaznavajo kot nemirnega (težko ga je dohajati)

 nikoli ni pri miru, aktiven je cel dan in se ne ustavi, dokler ne zaspi

 upočasni se le, če je bolan

7

pogosto prekomerno govori  vseskozi govori, tudi med branjem pravljice in med počitkom ne more biti tiho

pogosto odgovori na vprašanje še preden je to v celoti izgovorjeno (npr. dopolnjuje povedi drugih, skače v besedo)

 pove odgovor med jutranjim krogom ali med poslušanjem zgodbe, čeprav ni na vrsti

pogosto težko počaka, da pride na vrsto (npr. v skupini ali pri igri)

 vedno želi biti prvi

 ugovarja med čakanjem v vrsti (npr. ko čaka na obrok v vrtcu)

 če se želi igrati, igračo pogosto drugim vzame iz rok

 prične z norčavim obnašanjem ali

postane nestrpen, ko starši z njim čakajo v vrsti pred blagajno

pogosto moti ali nadleguje druge (npr.

plane in prekinja pogovor; brez vprašanja oz. dovoljenja drugih začne uporabljati njihove stvari; mladostniki v puberteti in odrasli se lahko vmešavajo v delo drugih)

 moti starše med pogovorom po telefonu ali kadar se pogovarjajo s kom drugim

 med igro moti sorojence, čeprav se starši trudijo, da ga zaposlijo z drugo zanimivo dejavnostjo

Ghuman, J. K. in Ghuman, H. S. (2014). ADHD in preschool children: assessment and treatment. Oxford University Press.

1.2.1 SOPOJAVLJAJOČE TEŽAVE

Čeprav se osnovni kriteriji za diagnosticiranje ADHD vežejo pretežno na vedenjsko sliko znakov pomanjkljive pozornosti in/ali hiperaktivnosti ter impulzivnosti, pa se ob teh osnovnih primanjkljajih pogosto pojavljajo tudi druge težave oz. motnje, ki se najpogosteje kažejo na področjih (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011):

 učenja: zmanjšana učinkovitost glede na zmogljivosti posameznika, pogostejše delanje napak zaradi slabše pozornosti, ne pa neznanja, nedokončanje začetih nalog, slabša organiziranost, slabše sledenje navodilom;

 vedenja: šibek samonadzor pri upoštevanju navodil, moteče vedenje;

 medosebnih odnosov: pogostejša izoliranost ali zavrnitev s strani sovrstnikov kljub želji po družbi – logične posledice vplivanja vseh ostalih težav in sovplivanj;

 čustvovanja: nižja samopodoba, motnje razpoloženja, občutki krivde in doživljanje stiske zaradi pogostih negativnih povratnih informacij.

8

Številni raziskovalci (Beauchaine idr., 2010; Beauchaine in Waters, b.d.; Ghuman idr., 2008;

Ghuman idr., 2007, v Ghuman in Ghuman, 2014) ugotavljajo, da naj bi imelo pridružene motnje med 20 % in 60 % otrok z ADHD, Kadesio in Gillberg (2001, v Pulec Lah, 2013, 15) pa navajata še večji delež – vsaj eno dodatno motnjo naj bi imelo 87 % otrok diagnosticiranih z ADHD in 67 % dve ali več dodatnih motenj. Jensen idr. (1997, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011) med najpogosteje sopojavljajoči motnji prištevajo motnje vedenja oz. opozicionalno kljubovalno motnjo vedenja (30–50 % sopojavljanje ADHD z motnjami vedenja in 46 % sopojavljanje z agresivnostjo (Pliszka, 2009, v Pulec Lah, 2013)) ter specifične učne težave (10–25 % sopojavljanje ADHD s specifičnimi učnimi težavami (Pliszka, 2009, v Pulec Lah, 2013)), lahko pa prihaja tudi do večjih zaostankov v govorno-jezikovnem razvoju (Ghuman in Ghuman, 2014) ter do sopojavljajočih motenj čustvovanja (30 % otrok z ADHD naj bi imelo tudi znake depresije (Pliszka, 2009, v Pulec Lah, 2013)).

Rotvejn Pajič in Pulec Lah (2011) opozarjata, da se lahko veliko razvojnih motenj odraža s podobnimi znaki, ki so značilni tudi za ADHD. Ker gre pri diagnosticiranju v prvi vrsti za opazovanje vedenjskih slik posameznikov, je zato nujno potrebno raziskati ozadje vedenjskih slik ter njihove vzroke. Zgodi se namreč lahko, da gre za motnjo ADHD, ki so ji pridružene druge težave in motnje, lahko pa gre v osnovi za neko drugo motnjo, ki se le kaže kot pomanjkljiva pozornost in hiperaktivnost (npr. motnje razpoloženja, vedenjske težave in opozicionalno vedenje, pervazivne razvojne motnje – motnje avtističnega spektra, neverbalne specifične učne težave).

In document TRENING ZA RAZVOJ SOCIALNIH VEŠČIN PRI PREDŠOLSKEM OTROKU Z MOTNJO POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTJO (Strani 18-22)