Analiza gibanja (angl. Laban Movement Analysis, LMA) po Rudolfu Labanu

Labanova analiza gibanja (tudi v kombinaciji s temeljnimi prvinami Imgard Bartenieff) je teoretični in izkustveni sistem za opazovanje, opis, zapis (Labanotacija), izvajanje ter interpretacijo človeškega gibanja. Laban je značilne drže ljudi v vsakdanjem življenju razporedil v štiri skupine: oblika »stolpa ali puščice« − ozki, vitki liki posameznikov; oblika

»zidu« – široki, ploščati, čvrsti liki; oblika »klopčiča« – pokrčeno, zaokroženo telo s pretegnjenimi nogami; oblika »vijaka« − značilna zavitost telesa v ramenskem delu (Kroflič, 1992, str. 36; 1999, str. 27–28). Gibanje ali gibalna dejanja je opisal s pomočjo kategorij: telo, prostor, čas, moč, oblika, tok, napor (angl. effort – dinamika, motivacija, energija), odnos (položaj glede na druge ljudi, predmete, telesne dele), stavek (angl. phrasing – zaznana enota gibanja, ki ima pomen) /22/ in /23/.

118

S kombinacijami različnih stopenj znotraj kategorij prostora (naravnost – v loku – vijugasto – neravno), časa (počasi – hitro) in moči (šibko – močno) je določil osem značilnih človekovih gibalnih dejanj (angl. effort actions): udarec, potiskanje, dotik, drsenje, zamah, zvijanje, trepet, zibanje (Kroflič, 1999, str. 28), ki kažejo različne stopnje vloženega napora, motivacije in energije. Uporabila sem eno izmed ravni načrtnega sistematičnega opazovanja in analize gibanja (Laban Movement Observation and Movement Analysis; Ulman, 1960), na kateri se glede na različne elemente kot pozitivne ali negativne ocenjuje deset kategorij: prostor, drža, teža, moč, ritem, čas, glasba, tok gibanja, raven gibanja, smer gibanja. Drugi ocenjevalni pripomočki pri tem so bili: ustna poročila in opažanja udeleženk (tudi psihologinje), pogovori z udeleženko U1 po posameznih skupinskih srečanjih v skupini.

9. Porajajoči se jezik telesa (angl. Emerging Body Language, EBL) je metoda in sistem opazovanja, analize, sinteze, prakse, uporabe telesne (posredno tudi besedne) komunikacije in njenega razvoja od dojenčka do odraslega. Osnova je podrobno opazovanje interakcije predvsem majhnih otrok, oblikovanje gibalnih telesnih funkcionalnih enot in faz socialnega vedenja, kar je v pomoč vzpostavljanju in razvijanju dobrega stika in v vzgojni, psihosocialni terapevtski in klinični praksi pri različnih osebnih in skupinskih težavah ter motnjah, namenjena je predvsem izboljšanju interakcijskih težav (Sabolič, seminar Porajajoči se jezik telesa − Metoda EBL 1.stopnja, 2001/02). Avtorica Marijke Rutten - Saris ga opisuje kot jezik medsebojnih odnosov, iz katerih izvirajo vsebine in oblike. Porajajoči se jezik telesa je dan vsakomur že ob rojstvu, kasneje pa se razvija in ohranja, na zavedni ali nezavedni način (Rutten - Saris, 1992). Metoda temelji na petih interakcijskih funkcionalnih strukturah, ki jih razvije otrok med prvimi petimi leti življenja in se v razdelani obliki in v različnih kombinacijah ponavljajo v vseh socialnih interakcijah. Te enote so: uglaševanje, izmenjava, izmenjava z dodajanjem novih elementov, igrivi dialog in tema – zaključek, pri čemer je pomembna celotna telesna komunikacija, posebej pa je izpostavljen ritem in očesni stik.

Naštete razvojne stopnje je oblikoval Daniel Stern (1985, v Rutten - Saris, 1992). Ta metoda je uspešna, tudi ko ni besednega govora, znakovnega jezika, napisane besede, ko nobena druga komunikacija ni možna. Celoten proces interakcije je po metodi EBL razdeljen na tretjine: 1) prvo sestavljajo usklajevanje, zrcaljenje in očesni stik, 2) drugo dodajanje, odmori, ojačitve ritma in očesni stik, 3) tretjo zaključevanje (Sabolič, seminar Porajajoči se jezik telesa – Metoda EBL, 2. stopnja, 2002/03). Vse te enote interakcije z udeleženko U1 sem opazovala, uporabila in opisala, prav tako pa svoja občutja ob tem.

119

3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Med celotnim individualnim in skupinskim programom so bili zbrani številni kvantitativni in kvalitativni podatki. Kvalitativno analizo smo osredinili predvsem na skupinski del, na aktivnost, sodelovanje, motivacijo, razpoloženje, skupinsko klimo, komunikacijo v skupini, itn. Predmet opazovanja in analize je bila interakcija oziroma nebesedna telesna komunikacija 11 oseb (ne pa besedni odgovori ene osebe), zato sta kodiranje in kategorizacija dogajanja med skupinskimi srečanji potekala predvsem na osnovi konceptualne delitve interakcije na vsebinsko (opravilo, naloga) in odnosno (medosebno, čustveno) ter prilagojene Balesove Analize interakcijskega procesa (IPA; 1950, 1970, 1982; po Kovačič, 2010, str. 100) in tudi prilagojenega Vprašalnika za merjenje negativne in rušilne agresivnosti (osem kategorij) (Buss - Durkee, 1961, v Lamovec in Rojnik, 1978, str. 75) ter prilagojene lestvice socialno – čustvenih veščin (deset kategorij čustvene spretnosti – pismenosti) (Schilling, 2000, str. 1–2).

Pri tem je bilo treba upoštevati tudi, da je v skupini procese opazovanja, ugotavljanja, ocenjevanja, preverjanja težko ločiti, ker so tesno povezani, zato najprej ugotovimo odsotnost oz. prisotnost določenih dejavnikov, lastnosti, težav in motenj, šele nato lahko ocenimo razvitost, pogostost, jakost, motenost, težavnost (Galeša, 1995). Na osnovi navedenih načel in kategorij je bilo izvedeno opazovanje, analiza opazovanj ter izpeljani zaključki.

Za kvantitativne podatke so izpeljani izračuni mer srednjih vrednosti (aritmetične sredine), mer razpršitve (standardni odklon, kjer je bilo to smiselno glede na spremenljivko in majhen vzorec), rangov ter določeno njihovo mesto in pomen glede na norme (kjer obstajajo) oziroma glede na razpon možnih izidov v času pred in po raziskovalnem programu. V skladu z raziskovalnimi vprašanji je odločilni statistični postopek preverjanje statistične pomembnosti razlik med rezultati na posameznih spremenljivkah (ITM, SP, LS, VGMH, VJV) v času pred programom in po programu. Zaradi majhnega vzorca in nejasne izvorne distribucije podatkov gre namreč za motnjo in ne »normalno« lastnost v populaciji je uporabljen neparametrski Wilcoxonov test za povezane podatke.

Udeleženka U1, ki je bila v individualnem procesu pomoči, je bila pred programom in po programu ocenjena še na LES in PIE. Za LS, PIE in LES so podatki prikazani glede na norme, pri čemer so za LS in LES norme orientacijske, za PIE pa so veljavne za slovensko populacijo. Za VGMH norm ni, številsko izražene ocene so informativne le za ta primer udeleženk glede na razliko med stanjem pred obravnavo in po obravnavi. Za VJV so ocene informativno predstavljene za posamezno udeleženko.

120

4 OPIS 16 SREČANJ SKUPINE IN ANALIZA VEDENJA (NEBESEDNE