OPIS 16 SREČANJ SKUPINE IN ANALIZA VEDENJA (NEBESEDNE TELESNE KOMUNIKACIJE)

4.1 TERAPEVTSKI PRIPOMOČKI Program Pomoči z umetnostjo

V enoletnem individualnem in nato skoraj trimesečnem skupinskem programu pomoči z umetnostjo je sodelovalo 11 udeleženk, deklet z daljšo diagnosticirano motnjo hranjenja, ena od njih (udeleženka U1) pa je bila v tem procesu intenzivneje obravnavana in je podrobneje predstavljena v študiji primera. Program individualne pomoči z umetnostjo je zasnovan kot enoletni program za osebe z motnjo hranjenja in njihovi starši aktivno sodelujejo v procesu pomoči, ki mu sledi enoletni zaključevalni proces.

Za udeleženke v raziskavi je trajal od januarja 2015 do decembra 2015, trikrat tedensko, nato je od januarja do marca 2016 sledil še skupinski program. Individualni program je potekal v manjšem, mirnem prostoru praviloma trikrat tedensko. Prekinitve so bile med vikendi in prazniki ter med počitnicami, a ne več kot za teden dni. Skupinski program sem izvajala skupaj s psihologinjo dvakrat tedensko po dve uri, v popoldanskem času, v večjem, mirnem prostoru, izvedenih je bilo 16 srečanj, brez večjih prekinitev. Po končanem individualnem in skupinskem programu sledi zaključevalni enoletni proces, po potrebi pa se osnovni program pomoči podaljša (najpogosteje za osebe z anoreksijo nervozo), kot se je podaljšal v primeru udeleženke U1.

Za namen te raziskave sem za urejanje motenj hranjenja in drugih zasvojenosti sestavila poseben avtorski program Stik s telesom, ki je osnovan na a) teoretičnih izhodiščih (prikazanih v Teoretičnem uvodu); b) izkušnjah in znanju o pomoči z umetnostjo; c) izkušnjah in znanju o zasvojenostih in omamah, motnjah hranjenja pri otrocih, mladostnikih, mladih odraslih in odraslih; č) na načelih in elementih skupin za pomoč; d) načelih obravnave zasvojenosti; e) na elementih zasvojenosti in omam; f) na elementih logoterapije in antropohigiene; g) na načelih socialnega dela z družino. Program na zvišani ravni vključuje metode pomoči z umetnostjo z elementi giba in plesa, likovnosti, drame, pripovedovanjem zgodb, uporabo lutk in glasbe. Razdeljen je bil v sledeče večje sklope: stik s seboj in telesom (samopodoba, samozavest, samoizražanje, intuicija, čustva, čutenje in občutenje), stik z drugimi (komunikacija, negativna čustva, meje, izražanje jeze, reševanje konfliktov, prijateljstvo, partnerstvo), integracije v okolje – stik z okoljem (mesto v skupini, mesto v družini, v šoli, v okolju, v sistemu).

121

Vaje so bile sestavljene v sodelovanju z didaktičnim učiteljem Mossom Ladbrookeom iz Anglije, terapevta terapevtske metode Ples življenja (metoda Rolanda Tora). Gibalno – plesne vaje so bile pregledane s strani univ. dipl. fizioterapevtke iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Vključene so naslednje prvine pomoči z umetnostjo:

1) Plesno-gibalna dejavnost

Uporabljala sem naslednje plesno-gibalne metode in zvrsti: plese v krogu (spec. Marjan Rudel, dr. Meta Zagorc), družabni ples (dr. Meta Zagorc), gibalne igre, ustvarjalni gib (dr.

Breda Kroflič, dr. Hazel Carey, dr. Penelope Best), gibalno improvizacijo, povezano z notranjim doživljanjem (dr. Leah Bartal, dr. Hazel Carey, dr. Ineke Kneepkens), aktiviranje domišljije skozi gib (dr. Hazel Carey, dr. Ditty Dokter, dr. Dilys Morgan Scott) in terapevtski gib – ples po metodi Rolanda Tora Ples življenja (didaktični učitelj Moss Ladbrook).

Uporabljala sem tudi elemente Feldenkrais metode (metoda Mosheja Feldenkraisu), elemente plesa Pet ritmov (metoda Gabrielle Roth) in izvedla analizo opazovanja po Rudolfu Labanu (LMA).

2) Glasbena dejavnost in glasbila

Uporabljala sem ljudsko glasbo, klasično glasbo, etno slovensko glasbo in etno glasbo drugih narodov, slovensko in tujo glasbo (spec. Marjan Rudel) ter glasbila (spec. Nace Duh, dr.

Mirko Slosar, Hazel Carey) in glasbo za ponovno rojstvo: Mother and Baby, Heartbeat – A new life (2002) in nežno glasbo za ozadje Nature healing, Neptun (1993).

3) Dramska dejavnost

Uporabljala sem dramske tehnike za doseganje vzpostavitve ustvarjalnega procesa, doživetja duševne katarze in osebnostne rasti (spec. Vlado Šav). Uporabljala sem lutke (dr. Zlatko Baštašič, spec. Edvard Majaron) in pripovedovanje zgodb (dr. Naomi Adler) z glasbili ter komunikacijske tehnike, kot je npr. metoda EBL (mag. Elza Sabolič, dr. Marijke Rutten - Saris, doc. Alenka Vidrih, dr. Darko Kovačič).

4) Likovna dejavnost

Uporabljala sem tehnike risanje in likovnega izražanja (mag. Mojca Vogelnik, dr. Breda Kroflič, dr. Leah Bartal, dr. Dragica Čadež, dr. Vlasta Meden Klavora). Uporabljala sem tudi elemente vodenega čečkanja (metoda Florence Cane, 1995) in začetnega procesa intuitivnega spoznavanja (metoda Male Betensky, 1983), iskanje oblik in odnosov ter postopek amplifikacije (Vogelnik, 1996; Kariž, 2012), ustvarjalne terapevtske igre (M. Vogelnik, 1996) in tehnike risanja z desno hemisfero ter druge tehnike (Risanje v psihodiagnostiki; Tušak).

122 5) Druge prvine

V skupinskih srečanjih za pomoč sem vključevala vodeni pogovor, igro kot terapevtsko dejavnost, aktivacijo čutov in občutenja, humor in minimalno dotikov ter očesnega stika in seveda povratne informacije po vsaki vaji in zaključkih ter splošno počutje pred in potem (dr.

Jože Ramovš, dr. Anton Trstenjak, mag. Mojca Vogelnik).

6) Ustvarjalni pripomočki

Uporabljala sem primerne različne pripomočke, ki so spodbujali tako telesno kot besedno komunikacijo in sodelovanje med udeleženkami: barvice, flumastri, svinčniki, voščenke, barve za svilo, rutke, akrilne barve, vodene barve, tempere, platno, papir, velik plakat, šeleshamer, časopisni papir, kolaž papir, lutke, figurice, plastelin, obroče, material za maske, noske, lasulje, rjuhe, glasbila, cd prenosnik, ploščke, kasete, lončke, palete, čopiči, lepilo, škarje, trakce in trakove.

Na osnovi znanja in izkušenj sem uporabila kombinacijo vseh ustvarjalnih dejavnosti in zlasti pri tej ranljivi populaciji oseb z motnjami hranjenja primerno postopno in subtilno vključevanje najprej enostavnejših (t. i. mehkejših), manj izpostavljenih, nato vse zahtevnejših zvrsti in nalog, od likovnosti, preko glasbe, giba in ustvarjalnega giba in plesa do drame (t. i. zahtevna stopnja pomoči z umetnostjo; Šav, 2003, str. 11).

Poleg uvoda, glavne dejavnosti – tematike in zaključka so bile izrednega pomena vse povratne informacije udeleženk, tako besedne kot telesne, ki mnogokrat pri motnjah hranjenja povedo več kot same besede. Program je bil zastavljen tako, da so udeleženke podajale povratne informacije po vsaki vaji in tudi v zaključnem delu vsakega srečanja. Udeležba vodje in sovodje (psihologinje) je bila aktivna, opazovanje z udeležbo.

Celoten program se je tako prepletal z akcijsko raziskavo s kvalitativnimi (opazovanje, razgovori, sestanki, sodelovanje in načrtovanje dejavnosti, skupno prizadevanje za zmanjšanje posledic motenj hranjenja) in dodanimi kvantitativnimi (psihološki instrumenti) postopki. V procesu priprave raziskave se je izkazalo, da bi bilo za raziskavo koristno prepletanje obeh vrst, torej raziskava z mešano metodo (t. i. mixed methods research), ker le tako lahko pridobimo vse informacije, tako besedne kot nebesedne telesne, kar je pri osebah z zasvojenostjo in omamo ključnega pomena, ker se te v večini izražajo nebesedno telesno in minimalno besedno in tudi zaradi njihovega velikega primanjkljaja v besednjaku, ki opisuje čustva in občutja, potrebe in meje (Pahole, 1995; Lamovec, 1991, str. 307; /19/ in /20/).

Izrazoslovje oz. terminologija komunikacije, torej delitev na besedno in telesno komunikacijo je pri nas raziskal, strokovno utemeljil in oblikoval Kovačič tako v doktorski disertaciji

123

Možnosti kodiranja emocionalnih sporočil v različne kode človekove medosebne komunikacije (Kovačič, 1991), kot v znanstvenih in strokovnih prispevkih ter v učbeniku Medosebna komunikacija (Kovačič, 2010). »Prvo enostavneje imenujemo govor, druga pa ni enovita, pač pa jo sestavljajo različne oblike – kanali, kodi in sporočila – glede na termin pravzaprav vse, kar ni beseda, zato je zaradi vsebinske in formalne ustreznosti bolje uporabljati termin telesna komunikacija.« (Kovačič, 1994a, str. 49)

V raziskavi smo med oblikami nebesedne telesne komunikacije bili pozorni predvsem na uporabo glasu in tona pri izražanju, ki je pri osebah z motnjo hranjenja močno izražena in bistvenega sporočilnega pomena. V življenju so vplivi posameznih besednih in telesnih sporočil različni, odvisni od namena in vsebine sporočanja, situacije in osebnosti, formula (celotnega vtisa in pomena sporočila) pa je zapletena in z mnogimi neznankami (Kovačič, 2010). Razmerje pomembnosti besedne in nebesedne telesne komunikacije v običajnih socialnih situacijah se po naših več kot dvajsetletnih delovnih izkušnjah giblje 50–60 % za nebesedno telesno izražanje, 35–40 % za ton glasu in zgolj 5–10 % za besedno izražanje.

Sporočanje onstran besed kaže tudi po nekaterih raziskavah, da izražamo pomen sporočila 55 % v nebesedni telesni komunikaciji, 38 % s tonom glasu, le 7 % pa ubesedimo (Mehrabian, 1969, v Shapiro, 1999, str. 203).

Prav tako smo posebej opazovali uporabo socialno-čustvenih veščin ter izražanje negativne in rušilne agresivnosti, ki je pri osebah z zasvojenostmi in omamami zaradi vseh potlačitev čustev in potreb ter doživetih zlorab pogosta (predvsem v nebesedni obliki).

124 4.2 OPIS 16 SREČANJ SKUPINE

Za vsa srečanja skupine je bil program v naprej načrtovan, ki sem ga prilagajala dejanskim potrebam predvsem glede na udeleženko U1, saj so se ostale udeleženke (U2-U11) bolje prilagajale skupinski dinamiki. Pri tem sem sledila seveda potrebam vseh posameznic, bolj ranljivi udeleženki U1 in tudi skupinskim potrebam. Vsak posameznik je aktivni akter, ki soustvarja in usmerja dinamiko individualnega in skupinskega procesa. Skupino sem oblikovala in vodila po Terapevtskem modelu za vodenje skupine po Liebmanu (Liebman, 1986, v Šugman - Bohinc, 1994) in M. Vogelnik (1996) (priloga 2).

Tabela 1: Evalvacija posameznega srečanja

Tabela 1 z naslovom Evalvacija posameznega srečanja je predstavitev kategorij in stopenj, uporabljenih za analizo srečanj v tabelah 1.1 do 1.16, dodana je k opisu vsakega srečanja, ki ni predstavljeno v tabeli 2: Opazovanja in dogajanja v skupini – evalvacija posameznih srečanj (priloga 2), zaradi ohranitve prikaza živosti in dinamike dogajanj na srečanjih ter opazovanih vedenj.

Srečanja so bila razdeljena na tri glavne faze/sklope, s počasnimi prehodi:

I. stik s seboj in telesom (samopodoba, samozavest, samoizražanje, intuicija, čustva, čutenje in občutenje), 1.–6. srečanje;

II. stik z drugimi (komunikacija – besedna in nebesedna telesna, negativna čustva, izražanje jeze, postavljanje meja, reševanje konfliktov, prijateljstvo, partnerstvo), 7.–13. srečanje;

III. stik z okoljem in integracija v okolje – (mesto v skupini, mesto v družini, v šoli, v okolju, v sistemu), 14.–16. srečanje.

Pravila v skupini: vsaka udeleženka pride na vrsto, vsaka je videna in slišana in ima enako časa kot vse ostale. V skupini se določi red, udeležba in prisotnost ter točnost. Vsa srečanja so trajala od 1,5 ure do dveh ur, odvisno od dejanskih potreb skupine.

125

Vodenje: Minimalno predstavljanje udeleženk in povezovanje v skupini, minimalen očesni stik med udeleženkami in dotik (proces naravnega odpiranja sebi, drugim in okolju), v ozadju mirna, tiha glasba (Nature healing, Neptun, 1993). Na začetku programa nič giba, razen preteg na začetku in koncu srečanja, vstajanje ob zaključku (po Feldenkrais metodi, Trebel Thome, 1997). Uporaba mirnega tona vodje in sovodje in zmernih čustev (Lamovec, 1991).

Ustvarjanje mirnega vzdušja in varnosti v skupini z mirno, počasno in nežno konotacijo vaj ter besedne in telesne govorice vodje in sovodje ter upoštevanje njihove introvertiranosti (visoka senzitivnost, zmožnost sprejemanja manjšega števila zunanjih dražljajev, proces notranjega doživljanja in večjih potreb po umiku, predelavi itn.). Vodilo vseh srečanj: »Povej, kaj čutiš. Karkoli je, je dobro.« Uporaba komunikacijske tehnike Sokratovega dialoga.

Spodbujanje čutenja in občutenja in izražanja tega skozi besedno in nebesedno telesno govorico in ustvarjalno dejavnost, krepitev točk samopomoči, varovalnih dejavnikov, krepitev stika s seboj in svojim telesom, stik z drugimi − socialne interakcije, krepitev stika z okoljem.

Material in pripomočki pri vseh srečanjih: Vprašalnik lestvice splošnega počutja (SP) (prej in potem), CD-predvajalnik, ploščki, kasete, blazinice za na tla za vse udeležene, svinčniki, barvice, flumastri, voščenke, listi, risalni listi.

I. faza/sklop: Stik s seboj in telesom (v skupini) 1.–6. srečanje (prehod v 6 srečanju)

Primarni cilj: stik s seboj in telesom v skupini.

Sekundarni cilji: zviševanje samopodobe, samozavesti, samoizražanja, intuicije, stika s čustvi, čutenjem in občutenjem.