REZULTATI – POSAMEZNIH UDELEŽENK V SKUPINI

Tu so prikazani individualni rezultati na vseh spremenljivkah (ITM, SP, LS, VGMH) po posameznih udeleženkah, poudarek je na razlikah pred programom in po njem. Udeleženka U1 je posebej obravnavana v razdelku 5.3.

Za Lestvico samospoštovanja (LS) so prikazani surovim vrednostim (vsota točk posameznice iz tabele 5.1.7) ustrezni decili vsake udeleženke glede na navedene orientacijske norme (226 študentk, Lamovec, 1994). Ker je pomembna predvsem primerjava stanja pred programom in po njem (to je primerjava zneskov točk, ki so prikazani v tabeli 5.1.7) in decilov (prikazanih v tabelah 5.2.1 do 5.2.10 ter za udeleženko U1 v tabeli 5.3.1), je velikost odstopanja od orientacijskega povprečja bolj informativnega pomena. Za druge spremenljivke oziroma ocenjevalne pripomočke (SP, VGMH) rezultati niso podani na ta način, pač pa neposredno v samoocenah na lestvicah s stopnjami od 1 do 10, ker norm, razen za ITM, zanje ni.

Komentarji ob naslednjih tabelah 5.2.1 do 5.2.10 se nanašajo na ocene v točkah na SP in VGMH ter na ocene, izražene v točkah in decilih na LS. LS je izdelana tako, da kaže višji seštevek točk v kategorijah (faktorjih, dimenzijah) socialni jaz, čustveni jaz in telesni jaz na slabši rezultat glede ravni samospoštovanja. Kot v razdelku 5.1 in 5.3 so tudi tu (pri pretvorbi v decile) vrednosti obrnjene tako, da pri vseh štirih kategorijah višja vrednost pomeni sorazmerno višjo in bolj pozitivno vrednost samospoštovanja, s čimer so rezultati preglednejši.

Ob kvantitativnih podatkih in rezultatih so prikazani tudi kvalitativni podatki in širši kontekst:

biografski podatki, nagnjenost k osebnostnim potezam, ki predstavljajo tveganje za razvoj motnje hranjenja (perfekcionizem, introvertiranost, ki vodi v osamitev in izogibanje socialnih interakcij, pretirana storilnost in izrazita pridnost, potreba po zunanjih pohvalah, potrditvah), pritisk staršev v neizražanje in potlačevanje čustev in občutij ter neuresničevanje potreb, asketsko držo, posledično nižja prijetnost, tip motnje hranjenja (purgativen ali restriktiven tip), potek omamljanja – ritualnosti oz. nadomestnega vedenja – neustreznega kompenzacijskega vedenja (kot na primer samopovzročeno bruhanje, pretirana telesna aktivnost, jemanje odvajal in diuretikov, stradanje, prenajedanje, restrikcija itn.) in njegovo zmanjšanje (npr. bruhanje na dan, telesna aktivnost na dan), družinska dinamika in njena motenost (prevzem nepodpornih, škodljivih vlog), od staršev pričakovano in zahtevano asketsko obnašanje ob hkratnih blagih merilih do sorojencev, raven sodelovanja staršev in sorojencev v procesu pomoči itn.

163

Skupne značilnosti udeleženk in njihovih družin, povzete iz življenjepisa udeleženk, življenjepisa njihovih staršev ter izpolnjenih vprašalnikov VGMH in VJV

Vse udeleženke so bile s starši že nekajkrat v daljših obravnavah, tako svetovalnih kot zdravstvenih, a neuspešno. Starši so sodelovali v procesu okrevanja – večinoma po eden, sorojenci pa niso pomagali, celo nasprotno – bili so ljubosumni, rušilni, netolerantni, niso si želeli sprememb bolne sorojenke (razen v primeru udeleženke U1 in udeleženke U10).

Udeleženke niso sprejemale svojega telesa in vse so imele amenorejo. Iz prekomerne telovadbe so vse prešle na priporočljivo redno polurno telovadbo na dan, ker so se zaradi vključenosti v daljši program (vsaj dve leti) počutile dovolj varno.

V svojem delovanju so bile perfekcionistične (v šoli, pri pospravljanju, urejanju bivalnega okolja in urejenem videzu oz. skrbi zanj). Živele so brez priznanja za svoje delo in dosežke, brez pohval in pozitivnega vrednotenja ter brez čustvene topline, bližine in sprejemanja. To stanje bi lahko v tem primeru zelo primerno imenovali čustvena podhranjenost ali celo izstradanost, to je čustveno motnjo, ki se je najbolj očitno pokazala kot motnja hranjenja.

Njihovi starši so bili pretirano zaščitniški, nadzirajoči in/ali ambiciozni, niso spodbujali separacije in individualizacije, predvsem so mame imele previsoka in nerealna pričakovanja glede uspešnosti in dosežkov udeleženk na različnih področjih ter glede pomoči udeleženk njim samim (v vlogi *mame, tolažnice, svetovalke, prijateljice mami, substitut za partnerja, gospodinjske pomočnice, skrbnice za ostale sorojence, ipd.). Starši so pričakovali in zahtevali asketsko držo – obnašanje (visoka stopnja storilnostne orientacije – pretirana storilnost in izrazita pridnost, pretirane obremenitve, častihlepnost – najboljše ocene, rezultati in dosežki (nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše), pretiran perfekcionizem, infantiliziranje – onemogočanje separacije in individualizacije − težnje otroka po rasti in razvoju – infantilizacija odločanja za otroka in namesto njega, prepoved in onemogočanje samostojnega odločanja, oblikovanja lastnega mišljenja in pogleda na stvari in svet, *hiperprotektivnost – pretirano ščitenje otroka vodi v socialno izolacijo – življenje brez druženja, brez prijateljev (nihče ni dovolj dober), pretirano zavedanje lastne odgovornosti – visok vzor sorojencem,

*prezgodnje in preveliko uglaševanje na druge, *neustrezno postavljanje meja med seboj in drugimi, prevzemanje problemov staršev in odraslo reševanje teh in restrikcija – omejevanje kot na primer pretirana skromnost, brez porabe zase, oblek, besedni in nebesedni pritisk za življenje brez zdrave zabave in sprostitve, vzajemnega sodelovanja in druženja s sovrstniki, za prijetne prostočasne aktivnosti, neizražanja čustev in uresničevanja potreb), medtem ko od ostalih sorojencev takih pričakovanj in zahtev niso imeli. *Zaradi nedovoljenega izražanja jeze so to čustvo potlačile, kar se je pričelo izražati v različnih oblikah negativne in rušilne agresivnosti in tudi avtoagresivnosti. Tudi njihove socialno – čustvene veščine so bile slabo

164

oblikovanje in izgrajene. *Starševskih vlog, vloge mame in vloge očeta, starši niso ustrezno in odgovorno prevzemali in izpolnjevali, prav tako niso skrbeli za kakovosten partnerski odnos.

Starši so imeli izrazito potrebo po vzdrževanju videza zelo urejene družine navzven, te pa so bile večinoma skrajno zaprte ali pa zelo odprte. Navidezno so te družine dajale vtis brezkonfliktnosti, dejansko pa so imele potlačene, stalne ali nerešljive konflikte.

*Pojasnilo:

Pogosto se poleg zamenjave vlog v nefunkcionalnih družinah lahko pojavijo tudi obrnjene vloge mati – otrok oziroma inverzna simbioza, pri kateri mati vstopa v odnos z otrokom s pozicije majhne deklice, otrok pa naj bi zadovoljil njene potrebe in zato postane prezgodaj in preveč uglašen na druge ljudi. Tako se od otroka pričakuje, da skrbi za mater (na primer depresivne matere so zelo neodzivne, zato jo otrok skuša oživeti in ji vdihniti življenje, t. i.

»sindrom mrtve matere«; Stern, 1985, v Žvelc, 2011, str. 214), kar je zanj preveliko breme, ki se kaže skozi zasvojenosti na primer motnje hranjenja in druge odklonske motnje (Schiffin, 1975, v Žvelc, 2011, str. 214).

Neizpolnjene čustvene potrebe in pogrešanje potrditev osnovne človeške vrednosti, ki izhajajo iz nezadovoljujočega partnerskega odnosa, so lahko razlog, da se oče ali mati pretirano čustveno navezuje na otroke (Tomori, 1994, str. 25).

»Mati, ki zaradi svojih lastnih tesnob in bojazni zadržuje adolescentno hči v otroštvu, in ji deklištvo in odraščanje predstavlja kot nekaj nevarnega, neprijetnega ali celo slabega, ji hudo otežuje prehod v naslednjo stopnjo razvoja (posledica je lahko na primer amenoreja, zaustavitev adolescentnega psihofizičnega razvoja, kronična oblika anoreksije nervoze oziroma t. i. duševna anoreksija). Prepovedi in omejitve vedenja, ki bi utegnilo spraviti dekle v težave, in nagrajevanje in spodbujanje njenega otroškega in nezrelega obnašanja vzdržuje hčer, mater in posredno še vse preostale na stopnji, ki je zanje še varna in domača, a je hkrati ovira k nujnim korakom naprej – naslednjim razvojnim fazam tako dekleta kot družine.«

(Tomori, 1994, str. 52)

Osebe z motnjo hranjenja občutijo motnje v sposobnosti za stalnost objekta. Kot otroci so se počutile večkrat zapuščene zaradi nestanovitne matere in odsotnega očeta. Bile so v nenehnem strahu pred izgubo, kar jim je povzročalo hude bolečine, zato so na ta prostor postavile hrano, da so manj trpele. Občutje meja lastnega telesa razvijejo tako, da bolj poznajo tisto, kar je znotraj njih samih (misli in občutja) kot tisto, kar je zunaj njih. Ta del otrokovega razvoja spoznavanja separacije od drugih se oblikuje znotraj njihovega telesnega prostora.

Težave v postavljanju meja med seboj in drugimi izhajajo iz zmešnjave med notranjostjo in zunanjostjo, med mislimi in dejanji (Pahole, 1995, str. 76).

Študije družin kažejo, da je za osebe z anoreksijo nervozo »značilna hiperprotektivnost, separacijski problemi in omejevanje razvoja avtonomnosti, neobičajno nizko število konfliktov (izogibanje konfliktom) ter redko izražanje čustev (emocionalna hladnost).

Družine oseb z bulimijo nervozo pa raziskave najpogosteje povezujejo z lastnostmi, kot so družinska disharmonija in hostilnost. Starši v tej družinah so bolj zavračajoči, manj skrbni, izražajo manj empatije, pogosto zanemarjajo otroke in vzbujajo občutja krivde. Matere so izrazito dominirajoče in zahtevne. V teh družinah je veliko več odkritega izražanja čustev, vendar predvsem čustva z negativno konotacijo (pogostost konfliktov, kritiziranje)« (Copak in Ucman, 2010, str. 114).

Agresivnost je lahko pozitivna, zdrava, konstruktivna, kar potrebuje človek za asertivnost in zdravo ambicioznost. Reaktivna agresivnost je negativna, rušilna agresija, ki želi škodovati in prizadeti posameznika ali večjo skupino. Pri motnjah hranjenja je pogosta tudi avtoagresivnost (Mrevlje, 2010, str. 111).

165 1. Udeleženka U2

Tabela 5.2.1: Rezultati udeleženke U2 (21 let, bulimija nervoza – purgativni tip) pred celotnim programom in po njem (ITM, VGMH) ter pred skupinskim programom in po njem (SP, LS) (LS − predstavljen v decilih 1– 0 glede na orientacijske norme (orn), SP in VGMH – ocene 1–10; SP, LS, VGMH – višja vrednost pomeni bolj pozitivno)

U2 Prej Potem Razlika (+)

ITM 17,3 20,9 3,6

SP 7,1 9,9 2,8

LS