Resno disfunkcionalne družine

Obstaja več vrst. Ko gre za simbiotičen odnos med roditeljema, ta zlijeta (angl. fused) svojo identiteto v eno, za katero so značilni mehanizmi projekcije in introjekcije. Tak sistem deluje kaotično, nerazumljivo, nedostopen je zunanjim vplivom. Otroci, rojeni v takem zakonu, so bodisi vključeni v simbiozo med starši bodisi izključeni in na ta način zanemarjeni. Pogosto gre za dominiranje edega od staršev v družini s svojimi čustvenimi in drugimi izpadi.

»Skynner (1982) navaja, ko povzema razne študije, da zdrave družine obstajajo, so pa redke.

Precej enotna je ugotovitev, da je v populaciji približno 20 % disfunkcionalnih družin, okoli 20 % funkcionalnih – zdravih, 60 % pa »srednjih« ali »srednje motenih«. V raziskavah je bil

107

temeljni kriterij za izbor zdrave oz. normalne družine definiran skozi odsotnost obravnavane patologije na ravni posameznika« (Skynner, 1982, v Poljšak Škraban, 2007, str. 199).

V. Satir meni, da v družini potekajo procesi spontano. Poudarja, da je le ena desetina vsega, kar se dogaja v družini, na ravni ozaveščenega, kar priča o tem, koliko soočenja in odgovornosti zmore roditelj v vsakdanjem življenju in kako ozek je ta običajen skupni, razvidni prostor (Satir, 1995; Čačinovič – Vogrinčič, 1998).

Raven družinske funkcionalnosti

Raven družinske funkcionalnosti definirata dve dimenziji, to sta: kompetentnost in interakcijski stili v družini (1976; Beavers in Hampson, 1993, v Poljšak Škraban, 2007, str.

197).

»Kompetentnost definira skozi zmožnosti družine kot interakcijske enote, da dosega potrebne in vzgojne cilje v organizaciji in vodenju družine. Glavni elementi so: 1) struktura družinske enote – gre za enakovredno vodenje družine, za močno koalicijo staršev oz. drugih odraslih oseb in razvite generacijske meje; 2) stopnja spodbujanja avtonomije družinskih članov, ki se kaže v rastočem zaupanju, jasnih mejah, jasni in odprti komunikaciji ter sposobnosti reševanja oz. sprejemanja različnosti; 3) sposobnost reševanja konfliktov ter jasnega in neposrednega komuniciranja; 4) spontanost, izražanje široke palete čustev, optimizem« (Beavers in Hampson, 1993, v Poljšak Škraban, 2007, str. 197).

»Interakcijski stil je dimenzija (po Stierlinu) in se nanaša na: navznoter usmerjene – centripetalne (starši otroka vežejo nase) in navzven usmerjene – centrifugalne (tendence pri vplivanju na separacijo mladostnika – starši spodbujajo otrokovo separacijo).« (Beavers, 1976, v Poljšak Škraban, 2007, str. 197) »Družinski sistem zdravo funkcionira, ko je prilagodljiv. Kar pomeni, da se kompetentne družine, ki so se sposobne prilagoditi odgovornostim in razvojnim potrebam družine skozi življenjske cikle, spreminjajo tudi v stilu.« (Poljšak Škraban, 2007, str. 197)

Glede na interakcijski stil se tudi loči pet tipov družin (Beavers, 1976, v Poljšak Škraban, 2007, str. 198). Zdrave družine so glede interakcijskega stila bolj ali manj uravnotežene (usmerjene tako navzven kot navznoter). Ekstreme v stilu je opaziti predvsem v motenih družinah, kjer gre za nižje stopnje kompetentnosti (povezava interakcijskih stilov v manj kompetentnih družinah s tipi simptomov, ki se razvijejo pri posameznih družinskih članih).

Člani, ki izhajajo iz navznoter usmerjene družine, bodo prej razvili simptome, kot je depresija ipd., tisti iz navzven usmerjenih družin pa delinkventno vedenje, psihopatije ipd.

108 Varovalni dejavniki v družini

Za zdrav kognitivni razvoj družine je potrebno (Kobolt, 2011, str. 160):

1) da so dogajanja v svetu predvidljiva;

2) da so za nas varna;

3) da vsaj okvirno vemo, kaj nas čaka;

4) da to dogajanje ni preveč neskladno s predhodnimi izkušnjami;

5) da okolje obvladujemo in smo mu kos s tem, kar smo se do zdaj naučili.

Dejavnike tveganja za nastanek težav v družini (Garner, Green in Marcus, 1994, v Ferić -Šlehan, Bašić, 2007, v Sternad, 2012, str. 442) so: »konflikti v družini, družinsko nasilje, neorganiziranost in pomanjkanje družinske povezanosti, socialna izolacija, pogoste in hude stresne situacije, pomanjkljiv ali pretiran nadzor ter neustrezno discipliniranje in visoka in nerealna pričakovanja staršev«.

Varovalni dejavniki družine:

a) kakovosten partnerski odnos;

b) procesi, ki prispevajo k zdravemu funkcioniranju družine;

c) varovalni viri skupnosti – zdrava skupnost (vključenost v skupnost, prostovoljno delo, družinski rituali, praznovanja in družinski običaji v skupnosti).

Za vsakega otroka naj bi bila njegova družina zdrava in najboljša, zato ne moremo poenostavljeno govoriti o zdravih ali bolnih oz. dobrih ali slabih družinah, o odprtih ali zaprtih, temveč o njeni funkcionalnosti, torej o funkcionalnih in disfunkcionalnih ali nefunkcionalnih družinah. V slednjih je značilno nesprejemanje starševskih odgovornosti in neopravljanje nalog ter nezdrav in neustrezen način reševanja vsakodnevnih težav. »Konflikti v družini so neizogibni, konflikti preživetja z drugim človekom zase. V družini se mora zgoditi nemogoče: treba je ustvariti pogoje za odnose, soočenje, odgovornost, da bi skupaj – ne drug proti drugemu in ne drug mimo drugega – preživeli.« (Čačinovič - Vogrinčič, 1991, str. 22) »Družinski sistem deluje po svojem nenapisanem pravilniku.« (Tomori, 1994, str. 18) Družina je torej zapleten sistem, ki jo opredeljuje struktura družine, kot so komunikacija, vloge ter trije ključni elementi; podsistemi moči, hierarhija in meje (Skynner in Cleese, 1994, v Sternad, 2012) ter elementi dobre družine kot so konstruktivno reševanje konfliktov in dvosmerna komunikacija, povezanost, avtonomija, individualnost in prilagodljivost. Zelo pomembno vlogo ima tudi ravnanje s spremembami (zunanje in notranje) in prilagajanje nanje, zaradi vzpostavitve ponovnega ravnovesja. Pogoj pa je zdrav partnerski odnos in posledično zdravo zavezništvo med starši.

109 Zaključek

»Družina je osnovna celica družbe, je nekakšna miniaturna družba, ki ima svojo sestavo, svoja socialna pravila in notranja razmerja moči, ima svoj jezik, obrede in zgodovino, ki jo delijo vsi člani te skupine in prenašajo njena sporočila v starih, ustaljenih vzorcih v nove okoliščine.« (Tomori, 1994, str. 10) »Družina je tudi skupnost oseb na različnih stopnjah razvoja, skupnost, ki skrbi za otroke. Člani družine so povezani na različne načine in so med seboj odvisni, kar ne izhaja le iz osnovnih potreb za preživetje, temveč se ves čas sproti razvijajo in dopolnjujejo v čustvenem doživljanju, spoznavnih izkušnjah, oblikovanju socialne podobe in osebne rasti slehernega družinskega člana. Vse, kar se dogaja z enim članom družine, se na nek način zrcali na vseh preostalih. Vsaka sprememba, ki jo doživi družina kot celota, pusti v življenju vsakega od teh, ki družino sestavljajo, svojo posebno sled.« (Tomori, 1994, str. 18) »Družina pa je sestavljena iz podsistemov in če so ti prilagojeni zdravim potrebam družine, torej ne motijo sprejemljivih vlog in deleža posameznih članov družine, če se ustrezno prilagajajo notranjim in zunanjim spremembam, so koristni za dinamično ravnotežje družinskega sistema. Če pa so pretogi, zaprti (ali pretirano odprti) in spravljajo v neugodje katerega koli od članov družinske skupnosti, pa utegnejo v tej skupnosti nastati napetosti in psihosomatske motnje (t. i. bolezenska težava, katere nastanek je zelo odločilno povezan z duševnimi dogajanji v družini; Tomori, 1994, str. 114) S tem pa je posredno ogroženo celotno ravnotežje družine.« (Tomori, 1994, str. 26)

»Ko družina kot celota obvladuje vse naloge neke stopnje v svojem razvoju, vstopa v naslednjo z veseljem, vnemo in pričakovanjem, tako doživlja nove spodbude, prednosti in zadoščenja. Tako kot vsak posameznik, se tudi družina kot celota razvija prek zaporednih obdobij, kjer se hkrati spreminja potreba po notranji bližini, razporeditvi v prostoru in urniku, po drugačnih veljavnih pravilih in povezav z zunanjim svetom. To je zdrav in naraven razvoj vsake družine. Vsak član družine povezuje z vsem novim, kar ga čaka, določene predstave in se pripravlja na uresničitev teh.« (Tomori, 1994, str. 38–39). »Ne glede na razvojne sile posameznih članov družine in na vitalnost celotne družinske skupnosti je vsako prehajanje iz enega razvojnega obdobja v drugo lahko težaven in zahteven proces. Opustiti je treba toliko znanih, preizkušenih, varnih in zato udobnih poti in se odpraviti na nove, še neznane in morda težavne. Preoblikovati je treba toliko medsebojnih odnosov, v katerih so se že vsi člani družine počutili domače. Vsakdo mora svojo samopodobo prilagoditi novim razmeram in pri tem krmariti med občutji neodvisnosti in bližine, samostojnosti in pripadnosti. Zato so prehodi iz enega obdobja razvoja družine v naslednje za družino pomembna preizkušnja. Od vseh članov zahtevajo veliko energije in prilagajanja. Tako je zorenje neke vrste izziv za vso družino.« (Tomori, 1994, str. 40)

110