Funkcionalna in nefunkcionalna družina, nepodporne – škodljive vloge otroka

»Funkcionalna družina je tista, ki odgovorno opravlja vse svoje naloge. Ta opis zajema vsa glavna področja, ki naj bi jih družina izpolnjevala pri razvoju osebnosti vsakega od svojih članov, pri njegovi socializaciji in pripravljanju za samostojno življenje. Pri tem pa upošteva vse različnosti in izraze samobitnosti vsake družine in jih ceni kot njeno posebno vrednoto.«

(Tomori, 1994, str. 151) »Družina je prostor, kjer se odigravajo najpomembnejše zgodbe življenja. Je kraj, ki je zaznamovan z najsilovitejšimi doživetji, ki za vselej vtisnejo svojski pečat na vse člane družine. V družini se otrok nauči osnovnih oblik obnašanja, v družini prvič začuti globoko intimnost, pripadnost, ljubljenost, hotenost, želenost ali pa odvečnost, zavrženost in nepripadnost.« (Gostečnik, 1999, str. 7)

Motnje hranjenja (zlasti pri otrocih in mladostnikih) so tesno povezane s strukturo in dinamiko družine, zato bom obravnavala družino, njene funkcionalne in nefunkcionalne različice. In varovalne dejavnike v družini.

Opredelitve družine, ki bi jo opisovala v vsej njeni pojavnosti ni, saj se nenehno spreminja, zato so samo približni in uporabni opisi. M. Ule (2003, str. 125, v IJŠ in FSD, 2004, str. 45) opredeli družino kot »osebo ali skupino oseb, ki skrbi za otroka in jo zakonodaja in praksa posamezne države pripozna za tako, torej za družino. Družina je socialni sistem, ki se kot taka definira sama. Pogosto družino veže skupna zgodovina, trajnost odnosov, krvne vezi in konfliktnost odnosov, ki izhajajo iz nerešljive drame ločitve med starši in otroki, skupni motivi in cilji (Čačinovič - Vogrinčič, 1998, v IJŠ in FSD, 2004, str. 45). Na področju družinskega življenja se dogajajo številne spremembe – pluralizacija družinskih oblik – nuklearna ali jedrna družina je izgubila svoj primarni status, nastalo pa je veliko število novih družinskih oblik (npr. enostarševske, rekonstruirane, istospolne), upad števila rojstev, zvišanje starosti staršev od rojstvu prvega otroka itn. (Inštitut Jožef Štefan in FSD, Preventiva za družinske patologije: grajenje skupnosti, 2004, str. 45).

Eden od najstarejših konceptov zdrave družine (»hipoteza o zdravi družini«) se glasi:

»Družina je zdrava, če uresniči biološke potenciale odnosa roditelj – otrok in mož – žena:

zagotoviti mora zaščito pred nevarnostmi in materialni obstoj družine; pripadati mora skupnosti in biti varno integrirana; navznoter mora biti enotna, sposobna, da se sama stabilizira in raste; ohraniti mora sposobnost, da se prilagaja spremembam. Družina mora imeti cilje in realistične, primerne, uresničljive vrednote. Družina mora zagotoviti vzdušje, v katerem se bo psihološka identiteta njenih članov uskladila z identiteto družinske skupine, tako da bo omogočala individualizacijo. Družinske vloge morajo biti v skladu s spolom, dobro

93

opredeljene in morajo omogočati zadovoljevanje temeljnih potreb njenih članov. Ko pride do konfliktov in pomanjkljivega zadovoljevanja osebnih potreb, mora imeti družina psihološka sredstva za korektno percepcijo problema. Sposobna mora biti, da najde rešitev, ki pomeni zadovoljevanje potreb in rast vseh njenih članov. Sprejemanje identitet posameznika in družine ustvarja možnosti za individualno avtonomijo in ustvarjalnost. Vzgoja mora upoštevati telesne in duševne potrebe otroka in preprečiti tekmovanje (rivalstvo) med potrebami staršev in potrebami otrok. Pokazatelj zdravih družinskih odnosov je ustvarjalna komplementarnost v vlogah mož – žena, roditelj – otrok, ne pa odsotnost konfliktov.«

(Ackermann, 1966, v Čačinovič - Vogrinčič, 1998, str. 49–50)

»Družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje;

povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in določa relativno trajna struktura statusov in vlog, v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov; diferencirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni odnosi med člani.« (Čačinovič - Vogrinčič, 1998, str. 130–131) »Za človeka je družina prvi socialni sistem, v katerem začne poimenovati, prepoznavati svoje potrebe; to je prvi socialni sistem, v katerem se uči z njimi ravnati, jih izraziti, jih zadovoljiti.« (Čačinovič - Vogrinčič, 1998, str.

134–135) »V različnih kulturah poznajo različne oblike in velikosti družin, v zahodni kulturi pa velja, da se zaradi velikih sprememb lahko definira precej ohlapno in se jo pojmuje kot posebno socialno skupino, za katero so značilni intimnost in medgeneracijski odnosi«

(Petzold, 1996, v Poljšak Škraban, 2007, str. 190). »Funkcioniranje družine se nanaša na vprašanja kakovosti odnosov, sposobnost adaptacije v družini – torej na kakovost procesov v družini, na katere je treba gledati skozi socialni in razvojni kontekst. Koncept funkcionalnosti nasproti disfunkcionalnosti je pogosto uporabljen za definiranje normalnosti družinskega funkcioniranja in se nanaša na vrednotenje uporabnosti družinskih vzorcev v doseganju družinskih ciljev.« (Poljšak Škraban, 2007, str. 192) »Pri vrednotenju, kaj je funkcionalno oz.

disfunkcionalno, je treba upoštevati naslednje: poglede na normalnost in zdravje vseh družinskih članov; razmere in razvojne možnosti, obdobja, v katerem se nahaja družina;

ekonomske in kulturne okoliščine. Razlika med funkcionalnimi in disfunkcionalnimi družinami je predvsem v strategijah reševanja problemov, emocionalni klimi družine, sposobnosti spreminjanja skozi različna življenjska obdobja družine, uravnoteženju bližine in oddaljenosti v odnosih ter v ustvarjanju funkcionalnih mej med generacijami.« (Brajša, 1990, v Poljšak Škraban, 2007, str. 194) »Morda bi bilo ustrezneje in manj stigmatizirano govoriti o funkcionalnosti vzorcev vedenja oz. procesov funkcionalnosti, kajti v sistemu je lahko neko vedenje funkcionalno za starše, za otroke pa ne. Tako se moramo, ko govorimo o

94

funkcionalnosti, vedno vprašati, za koga in za kaj je nekaj funkcionalno.« (Walsh, 1993, v Poljšak Škraban, 2007, str. 192) »Mnogi starši uspevajo obdržati družino in otroke funkcionalne za visoko ceno odnosa s partnerjem in osebnega dobrega počutja.« (Poljšak Škraban, 2007, str. 192) Na drugi strani pa imamo najpogosteje žrtvovanje otroka, kot je v družinah z motnjo hranjenja, tako da se ohranja navidezna funkcionalnost družine in predvsem partnerski odnos (Poljšak Škraban, 2007).

Uporabljam uveljavljene termine funkcionalna in disfunkcionalna oziroma nefunkcionalna družina v smislu prevladujočih vzorcev odnosov.

Pri razlikovanju funkcionalne od nefunkcionalne družine je v pomoč koncept zaprtega in odprtega družinskega sistema. »Za zaprti sistem je značilno: nizko samospoštovanje, posredna, nejasna, nedoločna, nedosledna komunikacija, ki zavira osebnostno rast. Stili komunikacije so: pomirjanje, obtoževanje, računanje in odmikanje. Pravila, ki vladajo v družini so: zaprta, času neustrezna, nečloveška, ostajajo nespremenljiva, člani družine podrejajo in prilagajajo svoje potrebe obstoječim pravilom, izražanje mnenja je omejeno.

Rezultat je: nenačrtovan, zmeden, razdiralen, neprilagojen odnos (samovrednotenje vse bolj načenjajo dvomi in vse bolj postaja odvisno od drugih ljudi). Ravno obratno pa je v odprtem sistemu: visoko samospoštovanje, neposredna, jasna, določna, dosledna komunikacija, ki spodbuja osebnostno rast. Stil komuniciranja je ustrezen. Pravila v družini so: odprta, času primerna, človeška, spreminjajo se, ko je to potrebno, izražanje mnenja o čemerkoli je popolnoma svobodno. Rezultat ustreza stvarnosti, je primeren in konstruktiven.

Samovrednotenje je vedno bolj zanesljivo, polno zaupanja in vedno več izvabi iz jaza.« (Satir, 1995, str. 111–112) Ni potrebno razvijati lažnega jaza, ker je občutje varnosti zagotovljeno.

»Naloga družine je, da na svoj poseben, edinstven način obvlada neskončno raznolikost razlik med posamezniki in ustvari sistem oziroma skupino, ki bo omogočila srečanje, soočenje in odgovornost.« (Čačinovič - Vogrinčič, 1998, str. 10)

»Za delovanje vsakega sistema je potrebno njegovo notranje ravnovesje oz ravnotežje. Kakor v vsaki drugi skupnosti živih bitij, je tudi v družini nujno potrebno notranje ravnotežje, ki omogoča vsem njenim članom dobro počutje in učinkovito obvladovanje nalog vsakodnevnega življenja, celotni družini pa daje ustrezno trdnost. To je dinamično notranje ravnotežje ali homeostaza, ki ni nekakšno mirujoče stanje, ki bi vse prikovalo na mesta v nekem optimalnem položaju, temveč je ves čas dinamično in prelivajoče se dogajanje, z dopolnjevanjem in živim pretokom medsebojnega usklajevanja, z izkazovanjem vzajemnosti in medsebojne pripadnosti na različne načine.« (Tomori, 1994, str. 100) V vzdrževanju ravnotežja v zdravem sistemu sodelujejo vsi njegovi člani, utrjuje pa ga ponavljanje enake razporeditve zdravih vlog prav tako vseh družinskih članov (Tomori, 1994, str. 102–103).

95