V Belgiji so pravice in dolžnosti zdravnikov in pacientov urejene z Zakonom o pravicah pacientov z dne 22. avgusta 2002 (angl. The Law on Patients’ Rights, Official Gazette Republic of Belgium, No. 22737/02, 22587/05, 23386/06, 09163/13, 24225/13, 24167/14, 09199/14, 22198/14). 2. člen zakona navaja, da je pacient oseba, ki so na voljo zdravstvene storitve, na njegovo zahtevo ali pa tudi ne. To pomeni, da je pacient tudi oseba, ki opravi pregled lastnega zdravstvenega stanja na zahtevo tretje osebe (npr. delodajalca ali zavarovalnice). Zdravstvo pomeni storitev, ki jo zagotavljajo zdravstveni delavci z namenom, da bi spodbujali, ugotavljali, ohranjali, ozdravljali ali izboljšali pacientovo zdravstveno stanje ter, da bi zagotovili podporo umirajočemu pacientu (2. člen). To je osnovna opredelitev zdravstva. Zakon o pravicah pacientov z dne 22. avgusta 2002 namenja 3. poglavje urejanju pacientovih pravic, in sicer od 5. člena do 11. člena.
Transplantacijo, prekinitev nosečnosti, izvajanje evtanazije, medicinske poskuse, ki vključujejo ljudi, urejajo drugi zakoni. Kraljevi odlok št. 78 z dnem 10. novembra 1967 ureja prakso zdravniškega poklica (angl. Royal Decree No. 78 of 10 November 1967), kamor spadajo: zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, farmacevti, psihiatri, babice, sestre pomočnice, bolničarji. Strokovni delavci nekonvencionalne medicine so opredeljeni v Zakonu z dne 29. aprila 1999 (angl. Act of 29 April 1999) in tudi spadajo med zdravstvene delavce (2.
člen) (Centre for Biomedical Ethics and Law 2008).
4.2.1 Pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju
Zakon o pravicah pacientov (angl. The Law on Patients’ Rights, Official Gazette Republic of Belgium, No. 22737/02, 22587/05, 23386/06, 09163/13, 24225/13, 24167/14, 09199/14, 22198/14) navaja, da ima pacient pravico, do dobre obveščenosti/informiranosti pred
privolitvijo v medicinski poseg. Privolitev velja le za medicinske intervencije. Včasih se lahko dogodi, da se med samo operacijo odkrije novo obolenje, ki zahteva takojšnjo intervencijo. To seveda ne predstavlja nobenega problema, če je bil pacient o predvideni situaciji obveščen. Vendar v medicini niso vsi dogodki predvidljivi. V primeru, da pacient ni obveščen o dodatnem posegu, se lahko tega opravi le, če je nujen. V takšnem primeru se lahko soglasje domneva, v nasprotnem primeru, je treba soglasje pridobiti. Privolitev mora biti izrecno podana, razen, kadar zdravstveni delavec po tem, ko je obvestil pacienta, upravičeno sklepa po vedenju, da je soglasje podano. Soglasje, ki ni podano izrecno, se imenuje tudi implicitno, tiho ali neverbalno soglasje. Soglasje se zabeleži v pacientovo zdravstveno dokumentacijo.
Ko se v nujnih primerih pojavi negotovost glede volje pacienta ali njegovega zastopnika, zdravstveni delavci vedno zagotovijo vse potrebne intervencije za ohranitev življenja. Pacienti ima pravico, da kadar koli prekličejo soglasje o zdravljenju. 8. člen Zakona o pacientovih pravicah izrecno določa, da niti preklic soglasja niti zahtevek soglasja ne smeta vplivati na kakovost zdravstvene oskrbe. Zavrnitev soglasja ne konča pravnega razmerja med pacientom in zdravnikom. Zakon o pacientovih pravicah (angl. The Law on Patients’ Rights, Official Gazette Republic of Belgium, No. 22737/02, 22587/05, 23386/06, 09163/13, 24225/13, 24167/14, 09199/14, 22198/14) omogoča pacientom tudi vnaprej izraženo voljo, ki jo morajo zdravstveni delavci spoštovati. Pacienti lahko vnaprej določijo, katerih zdravstvenih storitev ne želijo. Vnaprej izražena volja je pravno zavezujoča, če vsebuje:
- natančno opredelitev zdravstvenih storitev, katerih pacient ne želi;
- ne sme biti prisotnega dvoma, da v naprej izraženo voljo ni podal pacient osebno.
4.2.2 Pravica do obveščenosti in sodelovanja
Po Zakonu o pacientovih pravicah (angl. The Law on Patients’ Rights, Official Gazette Republic of Belgium, No. 22737/02, 22587/05, 23386/06, 09163/13, 24225/13, 24167/14, 09199/14, 22198/14) imajo pacienti pravico, da od zdravstvenih delavcev pridobi ustrezne informacije, potrebne za oceno njegovega zdravstvenega stanja in njegove prognoze.
Komunikacija s pacientom mora potekati v jeziku, razumljivem za pacienta, kar pomeni, da se način zagotavljanja informacij prilagodi vsakemu pacientu. Pacient lahko zahteva, da se informacije poda pisno. Ker je informiranje pacientov temeljni element medicinske prakse, te obveznosti zdravnik ne sme prenesti na ostalo zdravstveno osebje. To ne pomeni, da ostalo zdravstveno osebje nima dolžnosti obveščati pacienta glede dejavnosti, ki jih lahko oni zakonito opravljajo. Zdravnik in ostalo zdravstveno osebje morajo zagotoviti, da je pravica do informiranja pacienta v celoti spoštovana. Če pacient ne želi biti obveščen (zahtevo mora podati v pisni obliki), zdravstveno osebje pacientu ne sme posredovati informacij: dolžnost obveščanja postane dolžnost ne-obveščanja. Zdravstveno osebje mora pacienta, kljub njegovi zahtevi o neobveščenosti, le-tega obvestiti v primeru, da ne vedeti pomeni resno škodo za pacientovo zdravje oziroma zdravje tretje osebe. Zdravstveno osebje se mora pred takšnim
dejanjem posvetovati z ostalimi zdravstvenimi delavci na tem področju in s pacientovim zaupnikom, če ta obstaja. Da je pravica do neobveščenosti pravno zavezujoča, mora biti izražena prostovoljno in zanesljivo. V izjemnih primerih (terapevtska izjema) lahko zdravnik zadrži informacije o zdravstvenem stanju pacienta, če bi razkritje povzročilo resno škodo za njegovo zdravje.
4.2.3 Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov
22. člen belgijske Ustave določa: »Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, razen v primerih in pogojih, določenih z zakonom«. Poleg splošne zaščite zasebnosti več zakonov podrobneje ureja pacientovo pravico do zasebnosti.
Razlikujemo pacientovo pravico do zasebnosti in obveznost zdravnika do poklicne molčečnosti (Centre for Biomedical Ethics and Law 2008).
Ena izmed najpomembnejših pravnih obveznosti zdravnika je, da zavaruje pacientovo
»izpoved«. 458. člen Kazenskega zakonika določa pravno obveznost zdravnika o ne-razkritju pacientovih zaupnih podatkov. Zdravnik, ki pregleduje pacienta po naročilu tretje osebe (npr.
delodajalec in zavarovalnica), je prav tako zavezan k poklicni molčečnosti. Poklicna molčečnost ni potrebna le v primeru, da je zdravnik v zakonskem stanu s pacientom. 458. člen Kazenskega zakonika poudarja, da je poklicna molčečnost dolžnost vseh zdravstvenih delavcev. Ker so vsi člani zdravstvenega tima dolžni spoštovati zaupnost pacientovih podatkov, lahko te informacije krožijo le znotraj tima. To se pogosto imenuje »skupna medicinska skrivnost«. 485. člen Kazenskega zakonika določa dve izjemi k dolžnosti poklicne molčečnosti. Ni prekršek, če zdravnik razkrije zaupne podatke med pričanjem na sodišču ali pred parlamentarnim odborom. Nekatere sodne prakse priznavajo, da je zdravnik lahko oproščen poklicne molčečnosti, če to dovoljuje pacient. Belgijska sodna praksa je še vedno razdvojena glede veljavnosti privolitve. Po mnenju Vrhovnega sodišča zdravnik ne more biti oproščen poklicne molčečnosti. To mnenje je popolnoma v skladu s 64. členom Kodeksa poklicne etike reda zdravnikov (angl. Code of professional ethics of the order of Physicians). Nižja sodišča in pritožbena sodišča pa so dovolila, da lahko pacient zdravnika razreši poklicne molčečnosti (Centre for Biomedical Ethics and Law 2008).
Obdelava pacientovih zdravstvenih podatkov je prepovedana. Izjema so naslednji primeri (Centre for Biomedical Ethics and Law 2008):
- če je oseba, na katero se podatki nanašajo, podala pisno soglasje o dovoljenju, soglasje lahko oseba kadar koli prekliče;
- če je obdelava potrebna za spodbujanje in zaščito javnega zdravja;
- če je obdelava potrebna na podlagi zakona, uredbe ali odloka zaradi javnega interesa;
- če je obdelava potrebna zaradi ohranitve zdravja osebe, na katero se podatki nanašajo in ta ne more podati soglasje;
- če je obdelava potrebna za namene preventivne medicine, za pridobitev zdravstvene diagnoze in za zagotovitev oskrbe ali zdravljenja.
Pacienti imajo pravico zasebnosti pri opravljanju zdravstvenih storitev in pravico do varstva njihove intime. Nobena druga oseba brez pacientove privolitve ne sme biti prisotna pri zagotavljanje zdravstvenih storitev, razen tistih, ki so potrebne za kakovostno izvedbo zdravstvenih storitev (Centre for Biomedical Ethics and Law 2008).
4.2.4 Pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo
Pacient ima pravico do zdravstvene dokumentacije, ki mora biti s strani zdravstvenih delavcev skrbno shranjena in posodobljena.
Zakon o pacientovih pravicah (angl. The Law on Patients’ Rights, Official Gazette Republic of Belgium, No. 22737/02, 22587/05, 23386/06, 09163/13, 24225/13, 24167/14, 09199/14, 22198/14) ne navaja opredelitve zdravstvene dokumentacije. Zdravstveni podatki so množica vseh dejstev, povezanih z zdravjem, različni dokumenti in dodatki, ki se nanašajo na enega pacienta. Vzdržujejo in hranijo jih zdravstveni delavci, včasih v različnih krajih in različnih oblikah (papirna, elektronska itd.). Na zahtevo pacienta zdravstveni delavci dodajajo različne dokumente, povezane z zdravjem, v pacientov zdravstveni karton. Pacient ima pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Zakon navaja, da ta pravica ni samo zadovoljevanje pacientove potrebe po informiranju, saj se to rešuje s pravico do obveščenosti o lastnem zdravstvenem stanju in s pravico do informiranega soglasja. Zdravstveni delavec je dolžan, tudi večkrat na dan, če je to potrebno, obveščati pacienta o zdravstvenem stanju (akutna obolenja). Pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo ni nadomestilo za slabo kakovost informacij. Glavni razlog za pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo je zaščita pacientove zasebnosti. Na podlagi te pravice lahko pacient izvaja nadzor nad osebnimi podatki in podatki povezanimi z njegovim zdravjem. Pacientova zahteva za vpogled v zdravstveno dokumentacijo se mora odobriti najkasneje v roku 15 dneh. Pravico do vpogleda v pacientovo zdravstveno dokumentacijo lahko uveljavlja tudi njemu najbližja osebe, če pacient seveda to dovoli. Pacient ima pravico do kopije zdravstvene dokumentacije, katere kopije zdravstveni delavec ne sme izdati, če je jasno razvidno, da pacient zanjo prosi na podlagi pobude tretje osebe. Na vsakem izvodu mora biti jasno navedeno strogo zaupno.
4.2.5 Pravica do pritožbe in odškodnine
Pacient ima pravico do pritožbe. Odgovornosti varuha človekovih pravic so natančno navedene v 11. členu Zakona o pravicah pacientov (angl. The Law on Patients’ Rights, Official Gazette Republic of Belgium, No. 22737/02, 22587/05, 23386/06, 09163/13, 24225/13, 24167/14, 09199/14, 22198/14). Poleg preventivnega delovanja (preprečevanje pomanjkljivosti in pritožb) in mediacije ima varuh tudi informativno vlogo. Zagotavlja
informacije o alternativnih možnostih reševanja pritožbe v primeru, da mediacija ne uspe ter zagotavlja informacije o organizaciji in delovanju Urada varuha človekovih pravic.