Pravice pacientov so v Bolgariji poleg Ustave Republike Bolgarije (angl. Constitution of the Republic of Bulgaria, State Gazette Republic of Bulgaria, No. 56/91, 85/03, 18/05, 27/06, 78/06, Constitutional Court Judgment No. 7/06, 12/07) zaščitene v različnih zakonih, ki so nastajali v obdobju 1995–2005. Zakoni, ki v Bolgariji ščitijo pacientove pravice, so naslednji:
- Zakon o zdravilih in Zakon o lekarnah (angl. Law of Drugs and Pharmacies in Human Medicine, State Gazette Republic of Bulgaria, No. 36/95, 38/98, 59/00, 49/01, 2/03, 56/03, 71/03, 112/03, 70/04, 111/04, 105/06, 31/07, 19/08, 71/08, 10/09, 23/09, 41/09, 88/09, 102/09, 59/10, 98/10, 9/11, 12/11) iz leta 1995.
- Zakon o zdravstvenem zavarovanju (angl. The Health Insurance Act, State Gazette Republic of Bulgaria, No. 70/98, 93/98, 153/98, 62/99, 65/99, 67/99, 69/99, 110/99, 113/99, 1/00, 64/00, 41/01, 1/02, 54/02, 74/02, 107/02, 112/02, 119/02, 120/02, 8/03, 50/03, 107/03, 114/03, 28/04, 38/04, 49/09, 70/04, 85/04, 111/04, 39/05, 45/05, 76/05, 99/05, 102/05, 103/05, 105/05, 10/06, 18/06, 30/06, 33/06, 34/06, 59/06, 95/06, 105/06, 11/07, 26/07, 31/07, 46/07, 59/07, 97/07, 100/07, 113/07, 37/08, 71/08, 110/08, 35/09, 41/09, 42/09, 93/09, 99/09, 101/09, 19/10, 26/10, 43/10, 49/10, 58/10, 59/10, 62/10, 96/10, 97/10, 98/10, 100/10, 9/11, 60/11, 99/11, 100/11, 38/12, 60/12, 94/12, 101/12, 102/12, 4/13, 15/13, 20/13, 23/13, 106/13, 1/14, 18/14, 35/14, 53/14, 54/14, 107/14, 12/15) iz leta 1998.
- Zakon o hrani (angl. The Food Act, State Gazette Republic of Bulgaria, No. 90/99, 102/03, 70/04, 87/05, 99/05, 105/05, 30/06, 31/06, 34/06, 51/06, 55/06, 96/06, 31/07, 51/07, 36/08, 69/08, 23/09, 41/09, 74/09, 82/09, 93/09, 23/10, 25/10, 59/10, 80/10, 98/10, 8/11, 54/12, 77/12, 68/13, 26/14) iz leta 1999.
- Zakon o zdravstvenem varstvu (angl. Health Act, State Gazette Republic of Bulgaria, No.
70/04, 46/05, 76/05, 85/05, 88/05, 94/05, 103/05, 18/06, 30/06, 34/06, 59/06, 71/06, 75/06, 81/06, 95/06, 102/06, 31/07, 41/07, 46/07, 59/07, 82/07, 95/08).
Najpomembnejši izmed naštetih pa so: Zakon o zdravstvenem zavarovanju iz leta 1998, ki v 4. členu določa, da mora obvezno zdravstveno zavarovanje zavarovancu nuditi prost dostop do zdravstvenih storitev, kot tudi prosto izbiro ponudnika zdravstvenih storitev. Zakon o zdravstvenem varstvu iz leta 2004, pa je nekakšna »Ustava zdravstvenega varstva«, ki ureja status pravic in obveznosti državljanov na področju zdravstvenega varstva. 2. člen določa, da je varovanje zdravja državljanov pogoj za popolno fizično, duševno in socialno blagostanje, nacionalna prednostna naloga države in da naj le-ta to zagotovi z uporabo načel enakopravnosti, dostopnosti in kakovosti zdravstvenega varstva.
Pravice in obveznosti pacientov so zajete v tretjem poglavju Zakona o zdravstvenem varstvu.
4.3.1 Pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju
52. člen Ustave določa, da nihče ne sme biti izpostavljen prisilnem zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Glavni predpis o pravici do informiranega soglasja navaja 87.
člen Zakona o zdravstvenem varstvu, ki določa, da se lahko zdravstvena dejavnost izvaja le, če je podano pacientovo soglasje. Pacient ima pravico do svobodne izbire zdravljenja.
Zdravnik, ki je odgovoren za pacientovo zdravljenje, mora pacientu podati informacije v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem pravočasno, na ustrezen način in v obliki, ki zagotavlja svobodno izbiro odločanja. Zagotovitev informacij s strani zdravnika do pacienta v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem in nadaljnjim zdravljenjem ureja 88. člen Zakona o zdravstvenem varstvu. Oblika informiranega soglasja je lahko pisna ali ustna. Zakon izrecno navaja primere, kjer je zahtevana kvalificirana oblika (pisna oblika ali pisna oblika z notarskim žigom). Ustna oblika je dovoljena za primere, ki niso izrecno omejeni z zakonom.
Zdravstvene dejavnosti, kot so: kirurški posegi, splošna anestezija, invazivne in druge diagnostične metode, terapevtske metode, ki vodijo k večjemu tveganju za pacientovo zdravje se lahko brez informiranega soglasja izvajajo samo, če obstaja neposredna nevarnost za pacientovo življenje in če njegovo stanje ne dovoljuje, da bi sam podal soglasje. V nujnih medicinskih intervencijah lahko zdravnik nudi nujno medicinsko pomoč brez soglasja (enako velja za duševno bolne paciente). Pacient ima pravico do zavrnitve zdravljenja, ki mora biti podana v pisni obliki. V skladu z bolgarskim civilnim pravom so mladoletne osebe tiste, ki še niso dopolnile 18 let. Zakon o zdravstvenem varstvu ureja soglasje mladoletnikov in mladoletnih pacientov ločeno. Če je pacient mladoletnik, se poleg njegove privolitve, navede še soglasje staršev ali skrbnika. 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu razlikuje tri oblike pravno nezmožnih odraslih oseb: pacienti, ki so delno pravno nezmožni, in pacienti, ki so popolnoma pravno nezmožni. Če je pacient delno pravno nezmožen, je poleg skrbnikovega oziroma starševskega soglasja potrebno tudi njegovo. Pacient s popolno pravno nezmožnostjo ne more dati prostovoljnega soglasja zase. Privolitev je podana s strani staršev ali skrbnika.
Tretja kategorija so duševno bolni pacienti. Privolitev zanje poda oseba določena s strani sodišča.
4.3.2 Pravica do obveščenosti in sodelovanja
Pacient ima pravico biti obveščen o njegovem zdravstvenem stanju s strani zdravnika, ki ga zdravi. Vsebina te pravice ni v povezavi z vsebino pravice do soglasja. Zdravnik je dolžan pacienta seznaniti o njegovem zdravstvenem stanju, potrebnem zdravljenju in prognozi.
Pacient ima tudi pravico, da ne ve, vendar ta pravica ni absolutna. V skladu z 92. členom Zakona o zdravstvenem varstvu se lahko uporablja samo za informacije o bolezni, zaradi katere je pacient poiskal zdravniško pomoč, informacije o prognozi in informacije o načrtovanih preventivnih, diagnostičnih, terapevtskih in rehabilitacijskih dejavnostih in s tem povezanimi tveganji. Zavračanje posredovanja podatkov mora pacient podati v pisni obliki in se dokumentira v pacientovi zdravstveni dokumentaciji. Bolgarska zdravstvena zakonodaja ne
navaja terapevtske izjeme, zato zdravnik ne sme omejevati pravice do informacij v nobenem primeru.
4.3.3 Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov
Zdravstveni delavci morajo vse podatke v zvezi s pacientovim zdravstvenim stanjem varovati kot poklicno skrivnost. To obveznost navaja Zakon o zdravstvenem varstvu. Zdravnikova dolžnost je, da ne razkrije zaupnih pacientovih podatkov v procesu zdravljenja. Prav tako je treba dejstva, ki so v neposredni povezavi s pacientovim zdravjem, varovati kot poklicno skrivnost, če je to v interesu pacienta. Pacient in njegovi svojci določijo, katera so ta dejstva in okoliščine. Če zdravstveni delavec posreduje informacije javnosti, kljub izrecni prepovedi, je to kršitev pacientove pravice. 28. člen Zakona o zdravstvenem varstvu navaja primere, kdaj se lahko zdravstveni podatki od pacienta posredujejo tretji osebi. Pravica do zasebnosti je izrecno zaščitena tudi z Ustavo. 32. člen Ustave navaja, da je zasebnost državljanov nedotakljiva. Vsakdo ima pravico do varstva pred kakršnim koli nezakonitim vmešavanjem v njegovo zasebnost in družino. Zakon o varstvu podatkov v 5. členu določa prepoved obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo na zdravje. Ta prepoved ne velja, če je oseba, na katero se podatki nanašajo, obdelavo dovolila. Druga izjema pri tem pravilu se pojavi, ko je obdelava potrebna za varovanje življenja in zdravja posameznika, na katerega se podatki nanašajo, oz.
varovanje tretje osebe. Tretja izjema nastane v primeru, ko je treba podatke obdelovati za namene preventivne medicine, zdravstvene diagnostike, zagotavljanja in opravljanja določenih zdravstvenih storitev. 17. člen Zakona o varstvu podatkov določa, da mora oseba, ki bo obdelovala zdravstvene podatke, vložiti prijavo za registracijo. Zakon o varstvu podatkov v 26. členu določa, da je vsak posameznik upravičen da dostopa do osebnih podatkov. V primeru, da lahko posameznik pri pregledu svojih podatkov razkrije tudi podatke tretjih oseb, se mora posamezniku zagotoviti ustrezen dostop do tistega dela podatkov, ki se nanašajo nanj. V skladu z 28. členom Zakona o varstvu podatkov ima posameznik pravico, da lahko kadar koli zahteva odstranitev, popravek ali preprečitev obdelave podatkov.
4.3.4 Pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo
Pacientovo pravico do zdravstvene dokumentacije ureja specifična in splošna zakonodaja.
Specifična pravila zasledimo v Zakonu o zdravstvenem varstvu, splošna pa v Zakonu o varstvu podatkov (angl. Personal Data Protection Act, State Gazette Republic of Bulgaria, No.
1/02, 70/04, 93/04, 43/05, 103/05, 30/06, 91/06, 57/07, 42/09, 94/10, 97/10, 39/11, 81/11, 105/11). Zdravnik je dolžan voditi pacientovo zdravstveno dokumentacijo in je hkrati odgovoren za njeno hranjenje. Če v času zdravljenja zdravnik odstopi od zdravljenja pacienta, je dolžan zagotoviti kontinuiteto pri zdravljenju s predstavitvijo vseh potrebnih informacij zdravniku, ki ga bo nadomestil. Pravice, povezane z zdravstveno dokumentacijo, se nahajajo v prvem poglavju Zakona o zdravstvenem varstvu, z naslovom: »Zdravstvene informacije in dokumentacija«. Pojem zdravstvene informacije pomeni: »osebni podatki, povezani z
zdravstvenim stanjem, telesnim in duševnim razvojem posameznika, kakor tudi vsi ostali podatki iz zdravniških receptov, protokolov in spričeval«.
4.3.5 Pravica do pritožbe in odškodnine
Bolgarska zakonodaja ne določa posebnih organov in postopkov za zaščito pacientovih pravic. Pacient ali pacientov starš, skrbnik ali skrbnica oziroma oseba pooblaščena za pacienta, lahko vloži pritožbo na Regionalni center za zdravstvo (angl. Regional Healthcare Centre) v primeru kršitve pravic. Varuh človekovih pravic v Bolgariji je poseben organ, ustanovljen z Zakonom o varuhu človekovih pravic (angl. Act on the Ombudsman, State Gazette Republic of Bulgaria, No. 48/03, 30/06, 68/06, 42/09, 97/10, 29/12) in velja od 1.
januarja 2004. Varuh človekovih pravic stoji za osebo, ko so njegove pravice in svoboščine prizadete. Pravna doktrina ga navaja kot: »javnega zagovornika«, zdravstvena doktrina pa kot:
»pacientovega svetovalca«.