I. Splošne določbe
II. Človekove pravice in temeljne svoboščine III. Gospodarska in socialna razmerja
IV. Državna ureditev V. Samouprava VI. Javne finance
VII. Ustavnost in zakonitost VIII. Ustavno sodišče
IX. Postopek za spremembo ustave X. Prehodne in končne določbe
Vir: Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13.
Teorije, ki se ukvarjajo s pojmom ustave, poudarjajo njeno izhodišče in temeljnost tako, da razločujejo med formalno in materialno opredelitvijo ustave. Formalni pojem izraža pravno moč (stopnjo pravne veljave), ki gre k ustavi kot pravnemu aktu, materialna opredelitev pa se nanaša na vsebino pravnih pravil, ki jih ustava zajema ali pa bi jih vsaj morala zajemati.
Ustava v formalnem pomenu je izhodiščni pravni akt, to je akt, ki ima najvišjo stopnjo pravne veljave. Ustava v materialnem pomenu se nanaša na tvarino, ki ima ustavni pomen (Pavčnik 2007, 289–290).
V Ustavi RS pacientove pravice ureja neposredno več členov. Ustava RS vsakemu posamezniku zagotavlja pravico do dostojanstva in varnosti (34. člen), pravico do
nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnih pravic (35.
člen), pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen), pravico do socialne varnosti (50. člen), pravico do zdravstvenega varstva (51. člen), pravico do pravnega sredstva (25. člen) in pravico do povračila škode (26. člen).
Zakonska ureditev pacientovih pravic
Pacientove pravice predstavljajo zelo svojevrsten sistem, zato zahtevajo tudi svojevrstno ureditev. Zdravje ni več najvišji zakon, temveč je to pacientova volja, ki ga iz pasivnega udeleženca v procesu zdravstvene oskrbe spreminja v aktivnega in odločilnega akterja pri sprejemanju odločitev o lastnem telesu, zdravju in življenju (Kraljič 2009, 135, po Lešnik 2010, 10).
Pravice pacientov v RS sistemsko ureja ZPacP, sprejet 29. januarja 2008. V veljavo je prišel 26. avgusta 2008. Pred uveljavitvijo ZPacP, je te urejal Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), ki v prvem odstavku 47. člena določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico:
- do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda;
- do posvetovanja z ustreznimi specialisti, ki si jih sam izbere, oziroma da zahteva konziliarni pregled;
- izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja;
- dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih;
- odkloniti predlagane medicinske posege;
- do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje, razen če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje;
- zahtevati, da zdravstveni delavci in njihovi sodelavci brez njegove izrecne privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem stanju;
- zahtevati premestitev v drug zdravstveni zavod;
- do ugovora na pristojni organ nadzora, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali pa so bila krščena etična načela;
- da se seznani s stroški zdravljenja in zahteva obrazložitev računa za zdravstvene storitve;
- do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja.
Drugi odstavek 47. člena ZZDej določa, da navedene pravice za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo njihovi starši oziroma njihovi skrbniki. Zakon ne določa pristojnih organov, ki so odgovorni za razreševanje pritožb pacientov. To delno urejajo 76., 77., 78., 79., 80., 81., 82. in 83. člen ZZDej. ZPacP se dotika vseh prebivalcev RS, saj ne
zadeva le izvajalcev zdravstvenih storitev in zdravstvenih delavcev, ampak vsakogar, ki se znajde v vlogi uporabnika zdravstvenih storitev.
Pravice in dolžnosti, ki jih ureja ZPacP, segajo na večino temeljnih področij materialnega prava, družinskega in odškodninskega prava, prava disciplinskih prestopkov, prekrškov in kazenskega prava do številnih posebnih področij upravnega prava in tudi v postopkovno pravo (Balažič idr. 2009, 7).
ZPacP ima 92. členov. 5. člen ZPacP v štirinajstih alinejah ureja pacientove pravice:
- pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev;
- pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi;
- pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev;
- pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe;
- pravica do spoštovanja pacientovega časa;
- pravica do obveščenosti in sodelovanja;
- pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju;
- pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje;
- pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja;
- pravica do drugega mnenja;
- pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo;
- pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov;
- pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic;
- pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic.
Zakon ne ureja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, ki so sistemsko urejene v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja.
V magistrski nalogi bomo natančneje pregledali in analizirali pravno ureditev:
- pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju;
- pravice do obveščenosti in sodelovanja;
- pravice do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov;
- pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo;
- pravice do obravnave kršitev pacientovih pravic.
Pravno ureditev vseh naštetih pravic bomo pregledali in analizirali še v preostali šestindvajsetih državah članicah EU in tako postavili teoretični okvir pravnega varstva pacientovih pravic v državah članicah EU.
Druga področja, ki urejajo pacientove pravice
Zdravstveni delavci in sodelavci morajo zdravstveno dejavnost opravljati skladno z upoštevanje ustave, mednarodnih dokumentov, zakonov, pravilnikov, strokovnih meril in v skladu s spoštovanjem temeljnih etičnih načel-vrednot svojega poklica. Zdravstveni delavci opravljajo svoj poklic v skladu s sprejetim etičnim kodeksom. Zdravnike in zobozdravnike zavezuje Kodeks medicinske deontologije. Besedilo kodeksa je bilo sprejeto na 3. redni skupščini Zdravniške zbornice Slovenije 12. decembra 1992. Sestavljen je iz štirih delov:
uvoda, splošnih določb, posebnih določb in končnih določb. Kodeks v svojem prvem členu določa, da zdravnik ob vstopu v zdravniški poklic svečano obljublja, da bo svoje življenje namenil človečnosti, da s svojimi ravnanji ne bo prizadel ugleda svojega stanu, da bo svoj poklic opravljal vestno in odgovorno, njegov najvišji cilj bo ohranjevanje in obnavljanje zdravja, da bo varoval vse skrivnosti, ohranjal čast in plemenita izročila zdravniškega poklica in pri opravljanju svojih zdravniških dolžnosti ne bo dopuščal nobenih razlik zaradi vere, nacionalnosti, rase, politične pripadnosti ali socialnega položaja, spoštoval bo človeško življenje od spočetja dalje in celo pod grožnjo ne bo svojega zdravniškega znanja uporabil v nasprotju z zakoni človečnosti. Svojim učiteljem in kolegom bo izkazoval dolžno spoštovanje (Zdravniška zbornica Slovenije 1997).
V drugem delu so opredeljene splošne določbe, v katerih je zdravniku zaupana pravica, da odloča, o občutljivih vprašanjih, določene so naloge, posebne dolžnosti in osebna odgovornost. Dolžan je nuditi primerne zdravstvene storitve ob vsem spoštovanju človeškega dostojanstva, spoštovati pravice bolnikov, kolegov in drugih medicinskih sodelavcev, spoštovati zakone in svoje obveznosti, razen če bi bili ti zakoni ali obveznosti v nasprotju s koristjo bolnika, odkloniti sodelovanje z osebami, ki nezakonito ali nestrokovno opravljajo zdravstveni poklic, odkrivati zdravnike, ki delujejo nestrokovno, nepošteno in se poslužujejo prevar in pridobitništva (Zdravniška zbornica Slovenije 1997).
Zdravnik ima pravico in dolžnost zdraviti bolezen in varovati pacientovo zdravje.
Medicinske sestre in zdravstvene tehnike zavezuje Kodeks medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Skupščina Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je na svoji 16. skupščini 17.
februarja 2005 sprejela dopolnjeni Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije 1994).
Delo medicinske sestre močno vpliva na zdravje in življenje ljudi. S tem prevzema veliko odgovornost, ki je ni mogoče opredeliti samo z zakoni in predpisi, pomembna je etična drža posameznika, ki izhaja iz njegovih moralnih vrednot. Kodeks etike ima namen pomagati medicinski sestri pri oblikovanju etičnih vrednot in je vodilo ter spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska sestra je zagovornica koristi pacienta in mu nudi fizično,
psihično, socialno, duhovno ter moralno podporo (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije 1994).
Spoštovanje in razvijanje humanih vrednot poklica omogoča medicinski sestri osebnostno rast in zadovoljstvo pri delu.
Preglednica 7: Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije