V Grčiji je razmerje med pacientom in zdravnikom urejeno z odločbami v različnih pravnih aktih in ne s specifičnim zakonom. Razvoj zakonodaje o pravicah pacientov je šel skozi štiri glavne faze v zadnjih petnajstih letih. Do leta 1992 so bile pravice pacientov posredno obravnavane z ustreznimi predpisi v Civilnem (angl. Civil Code) in Kazenskem zakoniku (angl. Penal Code, Official Gazette Republic of Greece, No. 42/15) (Goffin idr. 2007a, 8).
Pravice pacientov so bile urejene tudi v zakonodaji, ki se osredotoča na obveznosti zdravnika, in sicer v Kodeksu medicinske prakse iz leta 1939 (angl. Code on Medical Practice No.
1565/39, Official Gazette Republic of Greece, No. A 16/39). Kodeks medicinske prakse zdravnikom narekuje, da vse paciente obravnavajo enako skrbno, spoštujejo njihovo dostojanstvo, versko svobodo in spoštujejo poklicno skrivnost. V letu 1992 je prišlo do širše reforme zakonodaje zdravstvenega varstva, ki vsebuje neposredne določbe obravnave
pacientovih pravic v bolnišnicah po 47. členu Zakonu o modernizaciji in organizaciji zdravstvenega sistema št. 2071/92 (angl. Act on Modernization and Organization of the Health System No. 2071/92, Official Gazette Republic of Greece, No. A 123/92).
Reforma je temeljila na Evropski listini o pacientovih pravicah v bolnišnici iz leta 1979 (angl.
European Charter of Hospital Patients' Rights) (Active Citizenship Network 2002).
Določbe za izvajanje zakonodaj do leta 1997 niso bile zakonsko urejene. V letu 1997 so določbe iz leta 1992 (nanašajo na pravice pacientov v bolnišnici) razširili na celotno populacijo in ju uzakonili. Glavne značilnosti zakonodaje iz leta 1997 so (Goffin idr. 2007a, 8):
- uvedba ukrepov za izvajanje določb 47. člena Zakona o modernizaciji in organizaciji zdravstvenega sistema št. 2071/92 (Zakon ureja pravice pacientov v bolnišnicah);
- razširitev pravic tudi na paciente, ki iščejo samo osnovno zdravstveno dejavnost.
Zakonodaja iz leta 1997 predstavlja velik korak k izboljšanju kakovosti pri zagotavljanju zdravstvenih storitev. Leta 2005 je Grčija naredila najpomembnejšo spremembo v zdravstveni zakonodaji. Razglašen je bil novi Kodeks medicinske etike, ki je bil ratificiran in razglašen za Zakon št. 3418/05 (angl. Code of Medical Ethics No. 3418/05, Official Gazette Republic of Greece, No. A 287/05). Novi Kodeks medicinske etike je zamenjal Kodeks uredbe medicinske prakse iz leta 1995, Kodeks medicinske prakse iz leta 1939 ostaja v veljavi.
4.10.1 Pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju
Zdravnik, ki ne informira pacienta in ne dobi njegovega soglasja za zdravljenje, tudi v primeru, da ravna lege artis in opravlja zdravljenje uspešno, krši pravico do osebne svobode, dostojanstva in integritete. Pacientova privolitev je pogoj za pričetek zdravljenja. Medicinska intervencija, ki krši fizično integriteto pacienta, se obravnava kot namerna škoda, ki je sankcionirana s členi 308, 309 in 310 Kazenskega zakonika.
Soglasje se lahko domneva v primeru diagnostičnega in terapevtskega postopka, ki ne predstavljata tveganja oz. se pogosto prakticirata.
Pravica do informiranega soglasja je tudi zaščitena z 2. in 5. členom grške Ustave (The Constitution of Greece 1996).
Če pacient ne želi biti informiran, se njegovo željo spoštuje. Kodeks medicinske etike iz leta 2005 navaja zdravnikovo dolžnost iskrenosti do pacienta. Pacienta mora obvestiti o njegovem zdravstvenem stanju v celoti in razumljivo (vsebino in rezultate predlaganega zdravljenja, posledice, tveganja, stranske učinke zdravljenja, alternativne možnosti, čas zdravljenja) tako, da si lahko pacient oblikuje popolno sliko o medicinskih, socialnih, ekonomskih dejavnikih in posledicah njegovega stanja (11. in 12. člen Kodeksa medicinske etike). Pisno soglasje ni
obvezno. Obstajajo izjemni primeri, ki dovoljujejo zdravljenje brez predhodne privolitve (tako imenovani »medicinski ukrepi brez privolitve«). Po grškem zakonu so vsi tako imenovani medicinski ukrepi brez privolitve posegi s strani zdravnika na pacienta (preventivni, diagnostični, kurativni), za katere je odločitev, ali naj se poseg izvede ali ne, izključno zdravnikova. Po 47. členu Zakona o modernizaciji in organizaciji zdravstvenega sistema št. 2071/92 ima vsak pacient pravico zavrniti diagnostični ali terapevtski poseg. Pri mladoletnih osebah je zdravnik dolžan pridobiti soglasje zakonitega zastopnika (starša, skrbnika), kot določata Civilni in Kazenski zakonik. Paciente, mlajše od 18 let se obravnava kot mladoletne osebe. 12. člen Kodeksa medicinske etike iz leta 2005 navaja, da se mnenje mladoletne osebe upošteva, če zdravnik meni, da je mladoletna osebe sposobna razumeti svoje zdravstveno stanje (odvisno od duševne in čustvene zrelosti mladoletne osebe). Starejši mladoletnik lahko sam poda soglasje, vendar se še vedno lahko zahteva soglasje staršev. Če starši mladoletne osebe zavrnejo soglasje za zdravljenje in je življenje mladoletne osebe s tem ogroženo, je dolžnost zdravnika, da reši mladoletno osebo/pacienta in ravna na lastno pobudo.
V primeru duševno bolnih pacientov poda soglasje zakoniti skrbnik. 11. člen Kodeksa medicinske etike iz leta 2005 navaja da mora zdravnik v vsakem primeru poskušati pridobiti prostovoljno sodelovanje pacienta, še posebej tistih, ki razumejo svoje zdravstveno stanje, naravo bolezni, posledice in tveganja pri zdravljenju.
4.10.2 Pravica do obveščenosti in sodelovanje
11. člen Kodeksa medicinske etike iz leta 2005 natančno določa, da zdravnik nosi dolžnost iskrenosti do pacienta. Pacient mora biti o svojem zdravstvenem stanju obveščen v celoti in na razumljiv način. Dolžnosti obveščenosti je manj jasna v primeru, da za pacienta ni več možne terapije, vendar ima pacient pravico do obveščenosti tudi v tem primeru. Če pacient ne želi biti obveščen, se željo spoštuje (11. člen Kodeksa medicinske etike 2005). V tem primeru je pacientova pravica, da zdravnik obvesti izključno tiste osebe, ki jih je predlagal. Osebe prejmejo informacije namesto pacienta in vsebina informacij/obveščenosti ostaja ista, čeprav prejemnik ni pacient. Pravica ne biti obveščen ni absolutna v primeru, da bi neobveščenost resno škodovala pacientu ali drugi osebi. Terapevtska izjema se uporablja le v posebnih okoliščinah in zdravnik mora dokazati, da je zadrževanje informacij/obveščenosti od pacienta utemeljeno v terapevtske namene.
4.10.3 Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov
13. člen Kodeksa medicinske etike določa, da imajo zdravniki obveznost, da ohranjajo medicinske podatke zaupne. Ta dolžnost je absolutna. Grški Kazenski zakonik navaja dve izjemi poklicne molčečnosti. Zdravnik lahko razkrije informacije za sodišče oz. pravne obveznosti. Pravico do informacijske zasebnosti in obveznost zdravnika, da spoštuje vidik zasebnosti pacienta, najdemo v grškem pravnem redu. Najpomembnejšo zakoni na tem področju so:
- Kodeks medicinske prakse 1565/39 (angl. Code on Medical Practice No. 1565/39, Official Gazette, No. A 16/39).
- Zakon o odnosu države/državljanov 1599/86 (angl. Act 1599/86 on the State/Citizen Relationship, Official Gazette Republic of Greece, No. A 75/86).
- Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (angl. Convention on Human Rights and Fundamental Freedoms).
Zakon o modernizaciji in organizaciji zdravstvenega sistema št. 2071/92 vsebuje tudi pravico do zasebnosti: »vsak pacient ima pravico do zaščite svoje zasebnosti«. To vključuje tudi pravico do ustrezne in zaupne obravnave podatkov, dokumentov in datotek, ki vsebujejo osebne podatke, vključno z medicinskimi pripombami in spoznanji (Goffin idr. 2007a, 12).
371. člen Kazenskega zakonika prepoveduje obdelavo osebnih podatkov v zvezi z zdravstvenim stanjem, zdravstvenim pregledom, zdravstveno oskrbo in zdravljenjem.
Obstajajo izjeme. Zdravnik lahko brez soglasja pacienta obdeluje zdravstvene podatke od pacienta pod njihovim nadzorom in odgovornostjo. Zdravstvene podatke se lahko posreduje drugim zdravstvenim osebam s pisnim dovoljenjem pacienta ali zdravnika z namenom izboljšanja same zdravstvene oskrbe pacienta. 7. člen Zakona o varstvu posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov št. 2472/97 (angl. Law 2472/97 on the Protection of Individuals with regard to the Processing of personal Data, Official Gazette Republic of Greece, No.
967B/97, 139A/98, 11A/99, 72A/99, 555B/99, 84A/00, 109A/01, 1345B/01, 220A/02, 274A/02, 329A/02, 74A/03, 111A/03, 157A/03, 1803B/04, 133A/06, 290A/07, 136A/09, 1666B/10, 22A/11, 165A/11, 226A/11, 107A/13), z dnem 26. marca 1997, navaja medicinske podatke kot »občutljive podatke«. Obdelava vseh »občutljivih podatkov« je po zakonu dovoljena pod določenimi pogoji. 12. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov določa pravico do dostopa in vedenja, če se podatki obdelujejo. 13. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov omogoča pravico do ugovora osebe, na katero se podatki nanašajo, v primeru nepravilnih podatkov.
4.10.4 Pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo
14. člen Kodeksa medicinske etike iz leta 2005 določa, da morajo zdravniki voditi zdravstveno dokumentacijo v elektronski ali pisni obliki. Zdravstvena dokumentacija vsebuje podatke o bolezni oz. zdravstvenem stanju pacienta. 14. člen Kodeksa medicinske etike tudi določa obveznost zdravstvene ustanove do arhiviranja dokumentacije, in sicer 20 let, zasebni zdravniki pa pet let od zadnjega obiska pacienta. Glede na 14. člen Kodeksa medicinske etike mora pacientova zdravstvena dokumentacija vsebovati:
- ime in priimek;
- starost;
- spol;
- izobrazbo;
- naslov;
- datume obiska/ posvetovanja;
- vse bistvene elemente zdravstvene nege;
- vse bistvene elemente bolezni;
- razloge obiska/ posvetovanja;
- diagnozo;
- sprejete ukrepe;
14. člen Kodeksa medicinske etike omogoča tudi pravico do dostopa in fotokopije zdravstvene dokumentacije. Po pacientovi smrti imajo pravico do njegove dokumentacije njegovi sorodniki. Pravice do popravkov, izbrisa oz. blokiranja zdravstvene dokumentacije niso navedene v grški zakonodaji.
4.10.5 Pravica do pritožbe in odškodnine
Pravica do pritožbe je varovana po Zakonu o modernizaciji in organizaciji zdravstvenega sistema. Zakon navaja, da ima vsak pacient pravico, da predstavi in predloži na ustrezen način vse pritožbe in ugovore ter da je popolnoma obveščen o učinkih in rezultatih. Varstvo te pravice je prišlo v prakso z ustanovitvijo Servisa in odbora (angl. Service and the Committee) s strani Ministrstva za zdravje in socialno solidarnost (angl. Minister of Health and Social Solidarity). Poleg te inštitucije ima vsaka bolnišnica Komunikacijski urad (angl.
Communications Office) in Sekretariat za urgentne zadeve (angl. Secretariat for urgent cases).
Grčija ima tudi varuha človekovih pravic, katerega urad je zakonsko neodvisen. Varuh obravnava zdravstvene in socialne ugovore.
Civilna odgovornost zdravnika nastane, ko so z dejanji kršene določbe civilnega prava.
Zdravnik je odškodninsko odgovoren, če je oseba zaradi kršitve utrpela škodo.