CELOSTNI HOSPIC PRISTOP V SKRBI ZA UMIRAJOČEGA BOLNIKA S PLJUČNIM RAKOM

Pljučni rak v napredovali fazi bolezni močno poseže v bolnikovo življenje.

Povzroča številne, težke simptome, ki lahko bistveno vplivajo na kvaliteto njegovega življenja. Spremljanje umirajočega bolnika prizadene tudi svojce – na vseh področjih njihovega življenja (Pera, 1998).

Upoštevati bolnika kot celoto

Napredovala bolezen se bolnika s pljučnim rakom dotakne v celoti. Ne samo v fizičnem smislu, ko se bori z boleznijo in simptomi. Prizadene ga z vsem njegovim upanjem, z vsemi njegovimi občutki, strahovi, oslabelostjo in telesno prizadetostjo (da ne more več skrbeti zase) in duhovnem iskanju – iskanju življenjskega smisla. V reviji Hospic sem prebrala zgodbo, ki jo je zapisala zdravnica Janja Ahčin. Opisuje, kaj ji je zaupal bolnik, kako se je počutil v bolnišnici. Povedal ji je: »Nikogar ni zanimalo, kdo sem in kaj doživljam. Želel sem si ohraniti svoje ime in obraz…«. Bolniki nam mnogokrat nevidno in tiho sporočajo – imej me za celoto in tudi ti bodi v vsem celosten.

Spremljevalci umirajočega bolnika

V odnos z bolnikom, kot spremljevalci prinašamo sebe, kot celega človeka.

Heinrich Pera je v svoji knjigi Razumeti umirajoče zapisal: »V srečanju z umirajočim je seveda tudi dokončno izkustvo meje. To pomeni, da kot spremljevalec čutim, da se tu dogaja nekaj, kar presega moje neposredno izkustveno področje. To dokončno izkustvo mora umirajoči v odločilnem trenutku prekoračiti sam. Vendar sem mu lahko spremljevalec – in to je upanje umirajočega – vse do prekoračitve meje. Da to uspe in prav tako slovo, je potrebna s strani spremljevalca zvestoba, in iz njegove zvestobe in zanesljivosti lahko zraste upanje, ki je nekaj čisto drugega kot pričakovanje.

Upanje, ki živi iz zvestobe do pogovora, iz iskrenosti, dobrote in nežnosti srečanja, iz vedno bolj sproščenega, mirnega pogleda na preteklo življenje umirajočega«. (Pera, 1998).

Načini sodelovanja v hospicu

Optimalna obravnava bolnika s pljučnim rakom in njegovih bližnjih zahteva visoko mero strokovnega znanja in široko ponudbo, ker so potrebe bolnika raznolike. Ne obravnavamo samo pljučnega raka, ampak osebo z biografijo, svojci, prijatelji, spomini, sedanjostjo in prihodnostjo, ne glede na to, kako kratka bo ta prihodnost (Husebo, 2009).

Multidisciplinarno in interdisciplinarno delo je izredno pomembno, ko proces bolezni napreduje in problemi naraščajo. V timu hospic so meje delujočih vlog pogosto zabrisane zaradi skupnega cilja – to so potrebe umirajočega bolnika in njegovih svojcev. Vrstni red vključevanja znotraj interprofesionalnega tima sledi trenutnim potrebam bolnika. Zahteva tesno, prekrivajoče sodelovanje vseh članov, učenje drug od drugega, iz obojestranskih presoj in strokovnosti.

Zdravnik Stein Husebo (2009) je o gibanju hospica v svoji knjigi Ljubezen in žalost zapisal: » Zelo zaslužni so tudi, da so prikazali pacienta in njegove svojce kot osebe z zgodovino in potencialom. Naši pacienti imajo prednost, ki je mi nikoli ne bomo dosegli, oni namreč poznajo svoje življenje, izkušnje, svojo moč in nemoč bolj kot vsi drugi. Tudi njihovi svojci imajo znanje in

T.Horvat:Obravnava bolnika s pljučnim rakom v hospicu

izkušnje, ki so lahko v veliko pomoč. Tako pacient kot svojci so pomembni člani zdravstvene ekipe. Od vsega začetka jih je treba z njihovim znanjem in izkušnjami enakovredno integrirati«. Bolnik in njegovi svojci so v središču dejavnosti in so del tima.

Lajšanje bolečin in drugih simptomov pri bolniku s pljučnim rakom Ko bolezen napreduje in število simptomov narašča je načrtovanje paliativne oskrbe individualna, prilagojena je stanju bolezni in odločitvam posameznega bolnika. Problemi, ki nastajajo (npr. bolečina, dihalna stiska…) prizadenejo bolnika kot osebnost, kot človeka – torej zajamejo vse štiri dimenzije človeške eksistence. Pomembno je, da se urejanje simptomov ne omeji samo na zdravila. Če ima bolnik dihalno stisko, je pomembno, da ima ob sebi ljudi, ki jih ima rad – ne more obstajati brez družine (socialna dimenzija človekove eksistence).

Strahovi lahko povečujejo bolečino. Bolnika skrbi, kako bo šlo naprej.

Sposobnost vživljanja, dobra in sočutna komunikacija blažijo strahove bolnika (duševna dimenzija).

Tudi upoštevane duhovne dimenzije mnogokrat zmanjšajo stisko bolnika (v sočutju se skupaj z njim, odpraviti na pot in ustvariti globok medosebni odnos). In kot je zapisal Heinrich Pera : «nobenih dobrih nasvetov, nobenih receptov…, ampak pripravljenost za poslušanje drug drugega, molčanje…«

(Pera, 1998).

Pomemben del v stroki zdravstvene nege pri zmanjševanju bolnikovih težav, imajo medicinske sestre tudi preko negovanja bolnika. Telesna nega je v zadnjem obdobju življenja, ko telo izgublja svojo moč in je neskončno ranljivo, zelo pomembna pot komunikacije. Je čudovit način izkazovanja skrbi, podpore in ljubezni ter neizmerno dragocen sopotnik umirajočemu bolniku, da se čuti manj ranjenega v svojem človeškem dostojanstvu.

Izkustvo dotika in naklonjenosti potrebuje umirajoči človek – prav tako kot novorojeni otrok. To, da je sprejet, je pogoj za olajšano umiranje in njegovo slovo. Zaposleni v zdravstveni negi v tem procesu lahko ustvarjamo globok, zdravilen odnos (upoštevana telesna dimenzija).

Zagovorništvo bolniku v spoštovanju njegovih želja, samoodločanju in dostojanstvu

Kot bolnikovi zagovorniki si prizadevamo, da je slišan in upoštevan v njegovih potrebah, pravicah in željah. Pomembno je, da mu prisluhnemo in zagovarjamo njegov glas ob odločitvah, ki so zanj pomembne.

Vključitev prostovoljcev v celostno obravnavo bolnika

Prostovoljci bolniku prinašajo novo razsežnost, saj mu lahko s svojo prisotnostjo, posluhom in pravo bližino obogatijo življenje. Spremljanje za prostovoljca v hospicu pomeni sedaj in tukaj »biti« za umirajočega bolnika.

Posebna pozornost bolnikovim svojcem med boleznijo in v času umiranja

Pljučni rak je bolezen, ki lahko močno poseže v življenje bolnikovih svojcev, prizadeta je celotna družina kot sistem. Skupaj skušamo prepoznati odnose v družini in njihovo zmožnost za zahtevno oskrbo bolnika, notranje rezerve v družini in omogočiti toplino in povezanost, s tem pa bolniku prijazno okolje, ki omogoča dostojno slovo. Namreč družina je eden najmočnejših varovalnih dejavnikov, ki bistveno vpliva na ugoden potek bolezni pri bolniku s pljučnim rakom.

Svojci potrebujejo veliko podpore pri soočanju z napredovalo boleznijo in umiranjem družinskega člana. Visoka mera pozornosti je tista, ki je potrebna, da prepoznamo čustvene odzive družine na proces umiranja (stiske, strahovi). Še posebej tiste družine, ki spremljajo bolnika v domačem okolju nosijo velik čut in breme odgovornosti. Sebe doživljajo kot nemočne.

Določene trenutke pa kot neznansko obremenjujoče. Postavljajo vprašanja:«

Koliko časa bomo še zmogli? Kdaj bo že rešen trpljenja?« Ob sočutni komunikaciji, razumevanju in sposobnosti vživljanja skupaj iščemo poti, ki bi prinesle olajšanje in smisel življenja. Svojcem je v takih trenutkih pomembno dati pogum, da zdržijo. Da bodo zmogli in da dogajanje sprejmejo kot njegov ritem, njegovo pot.

Slovo svojcev od umrlega družinskega člana

Svojcem večinoma olajša sprejeti izgubo družinskega člana, če ga lahko še zadnjič negujejo in uredijo. Čuteč kontakt z mrtvim telesom jim pomaga dojeti realnost smrti. Pomembno je, da imajo svojci dovolj časa za slovo. To je čas in priložnost, da še izrazijo kar čutijo v srcu. Rituali poslavljanja niso samo del kulture spomina, so pomembni za proces žalovanja.

ZAKLJUČEK

Hospic bolniku s pljučnim rakom omogoči, da zadnje obdobje življenja živi polno.

Pomaga mu doseči fizično in čustveno udobje. Bolnika dokler je le mogoče, spodbuja v dejavnostih, v katerih uživa, se nauči nekaj novega, počne tisto, kar si je vedno želel in se tako osredotoči na kakovost lastnega življenja. Če je le mogoče podpre svojce do take mere, da skrbijo za bolnika doma do konca življenja. V dobro delujočem domačem okolju je skrb za umirajočega družinskega člana neprecenljiva vrednost, ne samo za bolnika, pač pa tudi za žalujoče svojce.

Literatura

Pera H. Razumeti umirajoče. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana – Dravlje, 1998.

Husebø S. Ljubezen in žalost: Česa se lahko naučimo od otrok. Maribor: Hiša knjig, Založba KMŠ, 2009.

T.Horvat:Obravnava bolnika s pljučnim rakom v hospicu

Lunder U. Odprto srce: izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2010.

http://www.drustvo-hospic.si/page_id=190 (datum dostopa 13.04.2013) http://www.drustvo-hospic.si/page_id=198 (datum dostopa 13.04.2013) http://www.drustvo-hospic.si/page_id=311 (datum dostopa 13.04.2013)

OBRAVNAVA PACIENTA S PLJUČNIM RAKOM

DELAVNICE

OBRAVNAVA PACIENTA S PLJUČNIM RAKOM