2.2 LIKOVNA NADARJENOST UČENCA
2.2.3 Delo z likovno nadarjenimi učenci
Izhodišča za delo z likovno nadarjenimi učenci po Konceptu (1999) so:
- koncept dela z likovno nadarjenimi učenci naj izhaja iz sodobnega pojmovanja likovne nadarjenosti;
- delo z likovno nadarjenimi učenci naj se začne čimbolj zgodaj. V prvi triadi poteka delo z likovno nadarjenimi v oblikah diferenciacije pouka, v drugi v oblikah notranje in fleksibilne diferenciacije, v tretji triadi pa poleg naštetih oblik tudi v oblikah delne zunanje diferenciacije;
- učinkovita skrb za likovno nadarjene učence predpostavlja ustrezne materialne in kadrovske pogoje ter stalno strokovno izpopolnjevanje;
- skrb za likovno nadarjene je del programa vsake šole, pomemben del njenega načrta in vizije;
- izobraževanje likovno nadarjenih se izvaja v skladu z Zakonom o osnovni šoli, 12.
člen (3. odstavek);
- za usklajenost in izvedbo na operativni ravni se oblikuje strokovna skupina na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo.
Likovno nadarjeni učenci so deležni več različnih oblik dodatnega izpopolnjevanja pri rednem delu v šoli, pri likovnem ustvarjanju v okviru kulturnih dejavnosti, interesnih dejavnostih in pri organiziranem dodatnem pouku. Ustvarjalnost in samostojnost pri likovnem izražanju sta osnovni kompetenti likovne vzgoje. Likovno nadarjenost odkrivamo s pomočjo dobro postavljenih ciljev in individualnega dela s posamezniki. Toda poglabljanje znanja in razvijanje sposobnosti je mogoče le pri manjši skupini izbranih učencev in to imenujemo dodatni pouk. Dodatni pouk omogoča likovno nadarjenim učencem, da poglabljajo vsebine likovne vzgoje, da spoznajo in razvijajo sposobnosti samostojnega razvijanja izražanja z likovno govorico ter tako hitreje napredujejo. Izbrane metode pouka naj izhajajo iz želje po večji učenčevi samostojnosti in navdušenosti za likovno delo (Kramberger, 1987).
Kramberger (prav tam) nadaljuje, da so vsebine pri dodatnem pouku likovne vzgoje vzete iz učnega načrta ali pa izbrane na podlagi interesov in želja posameznega učenca. Važen element pri izbiri vsebin so likovna izrazna sredstva, da pa je učenec bolj zavzet pri delu, mora znati uporabiti določeno likovno tehniko. Možnosti za delo pri dodatnem pouku temeljijo na strokovnosti učitelja, zavzetosti učencev in primerni opremi. Delo naj vodi učitelj, ki je strokovnjak na likovnem področju in dobro pozna nagnjenja vseh otrok.
Seznanjen mora biti z novejšimi didaktikami, poznati sodobna likovna gibanja in tudi sam aktivno razvijati svoje likovneizrazne sposobnosti. Ustvarjanje naj ne bo pretrgano, naloge ne smejo biti časovno omejene in skupaj naj omogočajo odkrivanje nove kreativnosti. Poudarek mora biti na kvaliteti in ne na kvantiteti likovnih vsebin, da bodo učenci lahko bolj poglobljeno ustvarjali.
Šole ponujajo številne aktivnosti, kjer nadarjeni učenci pokažejo svoje likovne sposobnosti in znanje. Te dejavnosti so sledeče: avtentične naloge, sodelovalno učenje, natečaji, tekmovanja,
raziskovalno in projektno delo, tabori ter sobotne šole. Posamezne učence lahko povabimo, da sodeluje pri načrtovanju učnih ur. Učitelji delajo napake, ker likovno nadarjene ukalupljajo v želene oblike ljudi, morali pa bi spodbujati njihovo samokritičnost. Zanimajo naj se tudi, kako so posamezni učenci razvijali svoj talent po končanem študiju (Klemenčič, 2008).
Za delo z likovno nadarjenimi učenci so predlagane naslednje oblike dela: individualne zadolžitve, individualizirani pouk, skupinsko učenje, dnevi dejavnosti, interesne dejavnosti, hitrejša napredovanja in dodatni pouk. Po Konceptu (1999) delo z likovno nadarjenimi učenci izhaja iz naslednjih temeljnih načel:
- širitev in poglabljanje temeljnega znanja;
- hitrejše napredovanje v procesu učenja;
- razvijanje ustvarjalnosti;
- uporaba višjih oblik učenja;
- upoštevanje posebnih sposobnosti in močnih interesov;
- upoštevanje individualnosti;
- spodbujanje samostojnosti in odgovornosti;
- skrb za celostni osebnostni razvoj;
- raznovrstnost ponudbe ter omogočanje svobodne izbire učencev;
- skrb za to, da so likovno nadarjeni učenci v svojem razrednem in šolskem okolju ustrezno sprejeti;
- ustvarjanje možnosti za občasno druženje glede na njihove posebne potrebe in interese (Koncept, 1999).
Pri izdelavi posebnih programov za likovno nadarjene je potrebno upoštevati naslednje pogoje:
- da izbrana metoda poudarja razvijanje višjih miselnih procesov in konceptov;
- da je metoda dovolj prilagodljiva in odprta, da učencu omogoča lasten tempo likovnega razvoja;
- da zagotavlja učno okolje, ki daje učencu čustveno varnost in inteligentne izzive;
- da izbrana metoda ne bi učenca odtujila od vrstnikov ali škodljivo vplivala na nadaljnje učenje;
- da izbrana metoda daje prednost procesu po meri učenca (George, 1997).
Koncept (1999) daje tudi predloge za delo z likovno nadarjenim učencem v vseh treh triadah.
V prvi poteka delo z likovno nadarjenimi učenci v okviru matičnega razreda v oblikah notranje diferenciacije pouka, priporočljivo je le občasno krajše ločevanje likovno nadarjenih iz razreda (pri samostojnem učenju in raznih interesnih dejavnosti). V drugi in tretji triadi se delo razširi na druge oblike, ki se večinoma organizirajo v okviru fleksibilne in delne zunanje diferenciacije. Večino omenjenih oblik in aktivnosti tudi za likovno nadarjene učence nekatere šole že izvajajo. V prvi triadi je zlasti potrebno dobiti soglasje staršev, v drugi in tretji pa se že upošteva mnenje učenca.
Pibernik (2006) ugotavlja, kaj vse zajema psihološko vrednotenje učenčeve risbe. Ugotoviti moramo, ali učenec riše skladno s svojim razvojem ali v razvoju prehiteva ali pa zaostaja. Ko bo učenec dovolj likovno oblikovan in če bomo dalj časa spremljali njegov likovni razvoj, bomo prepoznali, kakšen izrazni tip je. Pri vrednotenju ugotavljamo bogastvo in skromnost učenčeve ustvarjalne domišljije. Nato vrednotimo, kakšen je učenčev likovni spomin in kakšne so njegove vidne predstave. Ugotavljamo moč pozornosti učenčevega usmerjenega opazovanja in njegovega samozaupanje. En del psihološkega vrednotenja je ugotavljanje, kakšne so njegove motorične sposobnosti in spretnosti pri risanju ter uporabi materialov in sredstev za likovno izpoved.
Ferk (2012) opozarja, da se učitelj ne sme osredotočiti samo na cilje, vsebino in didaktične pristope, ampak tudi na značilnosti, potrebe, želje ter interese posameznika. Učitelj sproti spremlja učenčevo delo in si beleži rezultate opazovanja. Prav tako razrednik organizira tudi dodatni pouk, likovni krožek, tekmovanja, natečaje, šole v naravi itd., kjer se okrepi učenčeva samozavest. O svojem posebnem delu je dolžan sproti seznanjati starše in se z njimi posvetovati. Učitelj mora vzpostaviti takšne učne situacije, ki pri učencih spodbujajo višje oblike učenja. Avtorica jih našteje nekaj: raziskovalno učenje, samostojno iskanje virov za pridobivanje informacij, uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije, projektno delo, ustvarjalne delavnice in sobotne šole. Če učitelj ne organizira učnih situacij, ne more opaziti znakov nadarjenosti. V situacijah lahko opazi, kako posameznik uporablja likovne materiale, kakšna je njegova domišljija, ali je samokritičen, kako hitro razume bistvo problema, kako je zmožen usmeriti in ohranjati pozornost itd. Nekateri izmed njih imajo dobro razvite ročne spretnosti in radi obiskujejo likovno-interesne dejavnosti.
Utopično je pričakovati, da bo učitelj zmogel vsak dan spremljati likovne dosežke vseh učencev, saj njegovo delo zahteva obseg učnih priprav in ostalih papirologij. V preteklosti so se v glavnem posvečali učencem s težavami, likovno nadarjeni učenci pa so bili zapostavljeni.
Dandanes je mogoče nuditi možnost hitrejšega napredovanja likovno nadarjenih, več različnih predmetov in več ur dodatnega pouka, kooperativno učenje, predvsem pa več diferenciacije in individualizacije znotraj ur rednega pouka. Zagotoviti je potrebno, da bo področje odkrivanja in vzgojno-izobraževalnega dela z likovno nadarjenimi postalo tudi del dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov bodočih učiteljev in stalna vsebina programov njihovega nadaljnjega izobraževanja (Bezić, 2012c).
Ko delamo z likovno nadarjenimi učenci, moramo vnaprej načrtovati ponudbo programov, ki bodo lahko podprli celotni razvoj likovno nadarjenega učenca. Poučevanje naj bo toliko odprto, da bodo lahko likovno nadarjeni s svojimi idejami vplivali na vsebine ter načine dela.
Vsi učenci, še posebej likovno nadarjeni, potrebujejo spodbude za razvoj na področju njihovih najmočnejših potencialov. Potrebno je poudariti, da na vseh področjih razvoja ne smemo težiti k odličnosti, ampak je potrebno nekatera področja videti kot podporna. Če odkrijemo, da je učenec nadarjen na likovnem področju, potem moramo individualiziran program načrtovati na ustvarjalnem poudarku. Pri tem pa načrtujemo vzgojno-izobraževalno delo tako, da bo učenec razvijal tudi znanja in spretnosti za samostojno načrtovanje dela, pripravil nastop ter oblikoval vrednotne kriterije (Bezić, 2006).
Pomembno je, da je učitelj spodbujevalec učenja za vsakega učenca posebej. Za to vlogo potrebuje visoko stopnjo prepoznavanja potreb in močnih področjih učencev. Za upoštevanje individualnih značilnosti potrebuje tudi kakovostno strokovno znanje in pedagoško-didaktično usposobljenost. Samo na ta način bo omogočal optimalni razvoj posameznega učenca. Omogoči naj mu priložnosti, da lahko prispeva k skupnim ciljem, tako da spremlja sošolce kot nekakšen tutor in lahko načrtuje skupaj z učiteljem. Te dejavnosti niso samo za delo z likovno nadarjenimi učenci, ampak so pomembne pri delu z oddelkom v celoti (Kalin, 2008).
Metode in oblike dela učitelja naj bi spodbujale razvoj višjih oblik mišljenja, samostojnosti, odgovornosti in sodelovalnosti. Posebej pomembno je, da spodbujamo razvoj ustvarjalnih sposobnosti in takšnih osebnostnih lastnosti, ki bodo likovno nadarjenemu omogočile sodelovanje z drugimi, razvijale pogum za tveganje, idealizem, spoštovanje drugačnosti in
razvijale strpnost. Za razvijanje odgovornosti naj učenci čim bolj aktivno sodelujejo pri načrtovanju dela in pri vrednotenju rezultatov. Za razvijanje ustvarjalnosti naj se uporabljajo tehnike za razvijanje ustvarjalnosti, samostojnosti in odgovornosti. Pozorni moramo biti na dejstvo, da niso vsi likovno nadarjeni učenci splošno visoko nadarjeni na vseh likovnih področjih (Bezić, 2006).
Svetovalni program mora tudi likovno nadarjenim omogočiti spoznati in razumeti svoje sposobnosti, motive, interese in svoje vrednote. Oseba, ki svetuje, mora dobro poznati posebnosti emocionalnega in intelektualnega razvoja likovno nadarjenih. Od učitelja se zahteva, da za njih naredi individualiziran program s primernimi metodami dela. Sodelovati mora z drugimi strokovnjaki znotraj šole, da bi skupaj zadovoljili individualne potrebe likovno nadarjenih učencev, in sodelovati mora s starši. Svetovalec naj pomaga likovno nadarjenim razumeti njihove posebne značilnosti. Uči naj jih, kako spoznati svoja šibka in močna področja, ter jim pomaga načrtovati spremembe. Svetovalec svetuje na področju učenja, poklicne orientacije in je pozoren na njihove kognitivne ter emocialne potrebe. Vodi pregled materialnih virov za svoje varovance, ki so za njih zanimivi, ali pa jih spodbuja, da se udeležijo kakšnega dogodka v muzeju in tekmovanja, gredo na tabor, konference itd.
Svetovalec naj jih spodbuja, da bodo vrednotili lastne načrte učenja (Bezić, prav tam).
Tacol (2003) omenja individualno delo, ki se pogosto pojavlja v likovnem procesu. Učitelj nudi učencem individualno pomoč in svetovanje. Učiteljeva dejavnost je usmerjena k motiviranosti in k samoorganiziranosti učencev. Vse to z namenom, da se v njih prebudi samospoštovanju, individualnost izražanja, samosvojost čustvovanja in likovni (estetski) čut.
Manj znano delo z likovno nadarjenimi učenci so sobotne šole, ki so pripravljene kot delavnice npr. enkrat mesečno po dve uri. Te delavnice so načrtovane medpredmetno in problemsko. Priporočljivo je, da je prisotnih več učiteljev iz različnih področjih. Tematike sobotnih šol se izbirajo glede na življenjske in aktualne potrebe učencev (Novak, 2012).
Drugo možno obliko dela z likovno nadarjenimi učenci opisuje Hederih (2012). Imenuje ga tabor, katerega osnovni namen je ponuditi razširjen program v skladu s potrebami in z zmožnostmi likovno nadarjenih učencev. Program mora zajemati znanje, spretnosti in vsebine, ki so prvenstveno namenjene njim.
Cropley in Urban, pravi Bezićeva (2012b), sta ustvarila nekaj priporočil za dejavnosti učencev in učiteljev v zvezi spodbujanja ustvarjalnosti:
- ustvarjanje ustvarjalnega vzdušja, ki omogoča učencem, da govorijo, mislijo in delajo brez da bi čutili pritisk in strah pred napakami;
- izogibanje pretirani tekmovalnosti in zavisti;
- preprečevanje negativnih reakcij med učenci;
- izmenjavanje obdobij dela in sprostitve;
- vključevanje humorja;
- spodbujanje igranja z likovnimi idejami;
- spodbujanje samoiniciativnega spraševanja in učenja učencev;
- postavljanje izzivajočih vprašanj in likovnih situacij, ki zahtevajo ustvarjalne reakcije učencev;
- premišljeno dajanje povratnih informacij in likovnih vrednotenj;
- biti vzor s svojim likovnim vedenjem;
- omogočiti učencem, da sami iščejo strategije za reševanje likovnih problemov;
- dovoliti napake, vse dokler ne ogrožajo drugih;
- napake učencev vrednotiti kot pozitivni način samostojne rešitve likovnih problemov;
- obravnavati tudi strategije, ki so pripeljale do napačnih rešitev;
- podpirati interes učencev za probleme na različnih likovnih področjih;
- strpnost do drugačnega, novega in neobičajnega;
- razvijanje kulturo visokega vrednotenja ustvarjalnih idej;
- omogočiti učne materiale, sredstva in učne pripomočke za preizkušanje idej;
- podpirati in spodbujati izdelave in obdelave likovnih idej;
- uporabljati in usposabljati učence za konstruktivno kritiko.
Cvetković-Lay (2002) pravi, da mora biti učitelj avtoriteta. Dajati mora kratka, jasna in razumljiva navodila. Pri predavanju naj ne bo dolgočasen, temveč zanimiv, kreativen in poln novih idej. S svojimi učenci se mora znati pogovarjati, jih razumeti in biti strpen do njih.
Učitelj naj upošteva vsak učenčev predlog. Razumeti mora, zakaj je posameznik predlagal takšno idejo. To pomeni, da se zanima za razvoj vseh učencev in lahko izmed njih odkrije likovno nadarjene.
Kušarjeva (2008) na primeru osnovne šole Mladika Ptuj pripoveduje o izboljšavah pri delu z likovno nadarjenimi in navaja, da je pomembno sodelovanje staršev ter oddelčnega
učiteljskega zbora. Učitelj mora imeti z učenci osebni stik, kjer lahko izražajo svoje potrebe, želje in interese. Pomembne osebe so ravnatelj/ica, ki spremlja pouk v razredu, kjer je likovno nadarjeni, in strokovni delavci, ki lahko doprinesejo h kvalitetnejšemu programu.