Razvoj ustvarjalnosti v učnem procesu

Ustvarjalnost v učnem procesu je kot bogastvo oziroma dobrina človeka, proces (kaj dela) ali izdelek (kaj naredi) in je povezana z bistvom ali naravo. Postopek, ki podpira ustvarjalnost, podpira tudi razvoj življenja. Ko vidimo ustvarjalnost pri pouku, se je šele zavedamo, ampak je težko opisati vse procese, ki so pri pouku vključeni. Biti kreativen pomeni biti produktiven v mislih, besedah in dejanjih ter presegati omejitve drugih. Ustvarjalnost je kot evolucija in izobraževanje, ustvarjena na preizkusih, ki včasih uspejo in včasih padejo. Od učencev terjajo pogum za tveganje, če želijo postati drugačni. Ustvarjalnost je pri pouku pomembna, saj učenci lahko razmišljajo in ustvarijo nove stvari ali najdejo ter rešijo likovne probleme.

Ustvarjalni učenci trdo delalo in nenehno izboljšujejo ideje ter rešitve, tako da postopno sprememinjajo in izpopolnjujejo svoje likovno delo. Ključi do ustvarjalnosti so motivacija, navdih, učinkovitost in sodelovanje (Fisher, 2004).

Bezić (2012b) razlaga pomen ustvarjalnega produkta, ki je rezultat ustvarjalnega procesa. Ta produkt je posledica splošnih in specifičnih sposobnosti človeka in njegovega znanja, notranje motivacije ter njegove ustvarjalnosti. Renzullijev trikrožni model nadarjenosti je rezultat treh dejavnikov: sposobnosti, ustvarjalnosti in notranje motivacije, ki se prekrivajo ter skupaj

tvorijo nadarjenost. Bezić (prav tam) izpostavi trditve Cropleya in Urbana, ki trdita, da spodbujanje razvoja ustvarjalnosti ni v pospeševanju izjemnih rezultatov, ampak v maksimalno mogočem razvoju vseh učenčevih ustvarjalnih potencialov. Program ne sme enostransko poudarjati posameznih elementov (npr. le razvijanje načinov in strategij razmišljanja). Učitelj mora poskrbeti, da učenci svoje izjemne potenciale uresničujejo v dobrobit drugim učencem. Razvijanje ustvarjalnosti naj ima poleg humanistične dimenzije tudi socialno in etično razsežnost.

Bezić (2012a) nadaljuje, da so šolski pristopi usmerjeni bolj v kognitivno napredovanje učenca in ne toliko v teste ustvarjalnosti. Pri šolskih pristopih gre za hitrejše napredovanje pri posameznem predmetu ali za poglabljanje obravnavane snovi. Slednje potekajo znotraj rednega kurikuluma. Obogativneni pristopi pa z razliko od šolskih bolj poudarjajo ustvarjalnost, sodelovanje in spodbujanje notranje motivacije.

Ustvarjalno reševanje problemov poteka v petih korakih:

- iskanje dejstev (opis in pregled);

- iskanje problema;

- iskanje idej;

- iskanje rešitev;

- iskanje najboljše rešitve (Bezić, 2012b).

V učnem procesu moramo upoštevati učenčevo delovno uspešnost, tempo delovnega procesa in pojav ustvarjalnosti. Pri likovni dejavnosti moramo upoštevati osebnostne razlike med učenci, svobodo njihovega likovnega izražanja, posebnosti pouka in paziti, da v učnem procesu poučujemo sistematično. Sistematično delo je zasnovano na zakonitostih, ki jih pogojuje razvoj učenčevih miselnih in gibalnih sposobnosti, kar zadeva likovno izražanje s sistemom likovnega znanja, zakonitosti likovne umetnosti in spoznavanje ter rabo likovnih materialov. Pri določanju likovnih nalog je nujen izbor likovnega gradiva, problema, likovne tehnike, likovnega motiva, metode dela, uresničitev učne ure, povezava učne snovi z učno snovjo prejšnje in prihodnje učne ure, povezava učne snovi z učno snovjo drugih učnih predmetov. Učenec se mora pripraviti na likovno ustvarjanje, zato mora vedeti, kaj bo oblikoval, s čim in kako bo to delal ter tudi zakaj bo to delal. Učenčevo likovno delo naj ima smisel (Pibernik, 2006).

Da bi se lahko razvila ustvarjalnost, je potrebnih več sestavin: izvirnost, domiselnost, prožnost in divergentno mišljenje. Ob nadarjenosti in ustvarjalnosti sta pomembna še motivacija in okolje – ambicioznost, marljivost in vztrajnost ter emocionalna trdnost. Če se vse te komponente v stični točki prekrivajo, lahko nastopi visoka storilnost (Nagel, 1987).

Davis in Rimm (1998, povzeto po Bezić, 2012b) sta napisala temeljne cilje vseh programov za razvijanje ustvarjalnosti učencev, torej naslednji cilji veljajo tudi za likovno dejavnost:

- razvijati zavest o pomenu in vrednosti ustvarjalnosti;

- povečati metakognitivno znanje o ustvarjalnem procesu;

- spodbujati razvoj ustvarjalnih sposobnosti;

- učiti se tehnik ustvarjalnega mišljenja;

- vključevati učence v ustvarjalne aktivnosti.

Za doseganje teh ciljev pa naj bi učencem omogočali:

- razvijanje ustvarjalnih spretnosti z reševanjem avtentičnih problemov;

- vaje za razvijanje spretnosti divergentnega in konvergentnega mišljenja;

- ustvarjanje temeljev splošnega in specifičnega znanja;

- učenje transfera;

- vaje v komuniciranju rezultatov;

- razvijanje samozavesti, samopodobe in domišljije;

- vzpostavljenje pozitivnega odnosa do problemov;

- razvijanje čustvene inteligence (Davis, Rimm, 1998, povzeto po Bezić, 2012b).

Med dejavnostmi, ki spodbujajo razvijanje ustvarjalnosti, so različne naloge:

- predstaviti učencem različne hipoteze;

- narediti ustvarjalno klimo, ki dopušča napake, drugačnosti, nejasnosti in izvirne ideje;

- narediti tudi naloge predvidevanja, spreminjanja gradiva itd.;

- ustvariti ustvarjalno opazovanje, zaznavanje, opredeljevanje problema, iskanje rešitev in odgovorov;

- zgraditi ustvarjalni tim – primer dejavnosti znotraj tima je možganska nevihta (Pečjak, 2011, povzeto po Bezić, 2012b).

Razlike med bolj in manj ustvarjalnimi ljudmi so pogojene od vpliva vzgoje in okolja, v katerem posameznik živi ter dela. Okolje in okoliščine lahko ustvarjalnost tudi popolnoma zavreta. Naloga pouka likovne vzgoje je, da spodbuja razvoj ustvarjalnih potencialov vseh učencev in predvsem ustvarjalno vzdušje. Ekvallov koncept ustvarjalnega vzdušja je pokazal, da je občutek varnosti v oddelčni skupnosti zelo pomemben, prisotna mora biti tudi ustrezna raven miselnih izzivov (Bezić, 2012b).

Berce Golob in Karlavaris (1991) pravita, da se ustvarjalna ideja pri likovnem izražanju ne porodi vselej, tudi ne na željo nekoga drugega. Ideja je rezultat določenega procesa, ki spodbudi kvantitativne in kvalitativne faktorje. Ustvarjalni proces ima navadno štiri do pet faz:

- učenje – odkrivanje problema in kritična presoja zbranih informacij;

- igra – inkubacija, ki spodbudi invencijo;

- ustvarjalnost – pojav kreativne ideje;

- delo – realizacija, ki se najpogosteje likovno izrazi;

- ocenjevanje – kritična presoja rezultata.

Tak proces se mora odvijati tudi pri pouku likovne vzgoje, kar pomeni, da naj bo uvodni del ure sestavljen iz faz učenja in igre, osrednji ali delovni del iz faz ustvarjanja in dela ter zaključni del iz vrednotenja (Berce Golob, Karlavaris, 1991).