Izvajanje pouka likovne vzgoje

Tacol (2011b) pravi, da so izhodišča za izvajanje pouka likovne vzgoje likovna načela, ki temeljijo na usmerjanju likovne dejavnosti v doseganje nove kakovosti. Zelo pomembni sta tudi povezovalna in sporočilna sposobnost učenca, ki omogočata kakovostno komunikacijo.

Usvajanje likovnega jezika omogočata besedna in likovna komunikacija. Motivacija za učenje, interes za poznavanje posebnosti likovnega izražanja in likovnih problemov v okolju, družbi in naravi ter aktivnosti učencev omogočajo kakovostno učenje likovnega jezika.

Pomembna so tudi spodbujanje različnih načinov mišljenja, individualnost izražanja in samostojnost učencev, kar omogoča ustvarjalno snovanje idej in likovno izražanje.

Za izvedbo likovne dejavnosti učitelji načrtujejo likovno nalogo. Najobičajnaje poiščejo izhodišče za zasnovo likovne naloge v teoretičnem likovnem problemu, ki temelji na likovnem pojmu. Torej učitelji načrtujejo likovno nalogo tako, da zasnujejo likovni problem (v izhodišču je likovni pojem), likovna tehnika in motiv pa sta podrejena. Prevladuje spoznavni vidik, motorična dejavnost in doživljanje pa sta mu podrejena. Lahko pa najprej izpostavijo doživljajski vidik in motorično dejavnost, spoznavni vidik pa jima podredijo. Pri učiteljih lahko izpostavimo pomanjkljivo védenje o strukturiranju učnega procesa, ki bo zagotovil razvoj likovnih sposobnosti in učenčevih veščin, razumevanje ter znanje likovnih pojmov in razvoj likovne ustvarjalnosti. Torej je likovna aktivnost učencev usmerjena v realizacijo likovnega motiva in tehnike, ne pa v realizacijo vseh ciljev pouka likovne vzgoje (Tacol, 2011b).

Za izvedbo posameznih likovnih nalog učitelji uporabljajo in učencem svetujejo uporabo določenih izraznih sredstev, torej določen medij. Učenci lahko aplicirajo izrazni sredstvi linijo

in točko ter pri tem uporabijo različne materiale in pripomočke (Berce Golob, Karlavaris, 1991).

Za uspešno izvajanje učnega procesa likovne vzgoje so potrebni določeni pogoji:

- jasno opredeljen koncept likovne vzgoje in izobraževanja;

- ustrezne osebnostne lastnosti in strokovna usposobljenost učitelja;

- pedagoška občutljivost, da je likovna vzgoja enakovreden predmet v primerjavi z ostalimi;

- ustrezno število učencev, kar omogoča izvajanje zahtevnejših likovnih nalog;

- ustrezna velikost in svetlost učilnice ter kabinet za shranjevanje likovnih izdelkov, materialov in pripomočkov;

- nabava likovnega materiala v šoli za vse učence (Tacol, 2003, Tomšič Čerkez, 2011).

Pouk likovne dejavnosti je praktično in teoretično zasnovan. Praktično delo pripelje učence v najbolj neposreden stik z naravo in jim omogoča, da jo spoznavajo. Pri pouku je pomembno čustvovanje učencev, gibalne sposobnosti, opazovanje, miselna zbranost, likovni spomin, domišljija, motivacija in njihova ustvarjalnost. Lahko trdimo, da spoznavanje zakonitosti, ki pogojujejo likovno umetnost, omogoča najvišje poustvarjanje videza vidne resničnosti.

Likovno delo ne more biti posnemanje narave, temveč je tolmačenje narave in človekovega okolja v njej, je merilo odnosa med človekom in naravo. Umetnik ustvarja vedno nove likovne rešitve in poskuša uporabiti posebne strukture. Nobena umetnina ni ponovitev prejšnje, niti ni posnetek neke naravne ali umetne predloge. Tudi učenčev razvoj, ki ga zasledujemo v oblikah in barvah učenčevih izdelkov, se odvija po istem osnovnem načrtu.

Zaradi genetskih danosti, učenčevih osebnih lastnosti in vpliva okolja vsak učenec znotraj osnovnega razvojnega načrta razvije svoje lastne likovne oblike (Pibernik, 2006).

Pri pouku likovne dejavnosti učenci usvajajo kompleksna pravila s postopnim učenjem likovnega jezika in morajo biti sposobni opaziti ter razumeti razmerja med kvaliteto in kvantiteto v vsakdanjem življenju ter slednje tudi likovno ustvariti. Pozneje se bodo lažje odločali v praksah najrazličnejših poklicev, strok ter znanosti (Frelih, 2011).

Pristno učenčevo likovno delo je »lepo« in včasih spominja na likovno izražanje odraslih. Z likovno dejavnostjo pri pouku želimo vzgajati vsakega učenca in ga pripraviti za dojemanje

likovne umetnosti. Likovno izražanje učencev je posledica njihovega razvoja, ne pa učenja o moderni umetnosti (Gerlovič, Gregorač, 1968).

Pibernikova (povzeto po Berce Golob, Karlavaris, 1991, Tacol, 2003) izpostavi pomembne cilje likovne vzgoje:

- bogatitev likovnih predstav;

- bogatitev likovnega spomina;

- razbijanje shem in togih form pri likovnem izražanju;

- bogatitev likovnih znanj.

Pri likovni dejavnosti gre za zgled kakovostne komunikacije s prostorom. Zgled je ena izmed najpomembnejših prvin vsake vzgoje. Stična točka med likovno dejavnostjo in trajnostnim razvojem je v odnosu do okolja in prostora. Likovni prostor je kot most med fizičnim in duhovnim prostorom. Likovnost združuje znanje in ustvarjalnost. Učenci sprejemajo npr.

statistične podatke o onesnaževanju ozračja in te podatke pretvarjajo v likovno izkušnjo.

Likovna vzgoja na kognitivni ravni razgrajuje vidni svet, na izrazni pa ga likovno oblikuje. Z likovnim izražanjem učenci preverjajo in razvijajo razumevanje prostora, izražajo občutja, stališča ter vrednote. Likovna dejavnost omogoča učinkovit prikaz, kritično presojo in konstruktivno soustvarjanje trajnostnih konceptov (Butina, 2003, Flajšman, 2011).

Zelo pomembno je, da učitelj pri učencih razvija tudi likovno ustvarjalnost. Pri tem pa je potrebno razlikovati spodbude od ustvarjalnih procesov in upoštevati naslednje kreativne faktorje po Guilfordu:

- fluentnost (bogastvo idej);

- fleksibilnost (prožnost mišljenja, divergentno mišljenje);

- redefinicija (sposobnost, da se že spoznano in naučeno uporabi na nov način);

- originalnost (statistično manj pogosta rešitev);

- elaboracija (načrtovanje raziskav in strukturiranje rezultatov);

- občutljivost za probleme (sposobnost razločevanja bistvenega od nebistvenega) (Berce Golob, Karlavaris, 1991).

Berce Golob in Karlavaris (1991) sta združila mnenje številnih strokovnjakov, ki so likovne sposobnosti razvrstili v naslednje faktorje:

- natančno in občutljivo zaznavanje;

- vizualni spomin in kreativno mišljenje;

- imaginacija in emocije;

- motorična spretnost in motorična občutljivost.

Likovno izražanje temelji na kvantitativnih (učenje, delo, ocenjevanje) in kvalitativnih faktorjih (igra, ustvarjanje) ustvarjalnega procesa. Likovna dejavnost je zapletena in nanjo vplivajo kvantitativne (ki omogočajo) in kvalitativne (ki spodbujajo) sposobnosti. Pri tem upoštevamo različnost situacij in individualne razlike med ljudmi (Berce Golob, Karlavaris, 1991).

Tomšič Čerkez (2011) definira, da je učenje družbena dejavnost in pomeni konstrukcijo pomenov ter sistemov na osnovi izkušenj. Medsebojno vplivanje je sestavni vidik ustvarjalnega poučevanja in učenja, motivacija pa je pri tem ključna.