Doživljanje čustev v odnosih - DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA DRUŽINSKO DINAMIKO

3. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA DRUŽINSKO DINAMIKO

3.4 Doživljanje čustev v odnosih

Tomori (1994) pravi, da je družina okolje, v katerem posameznik odrašča. V tem času skozi odnose z drugimi člani družine razvija svojo osebnost, se uči čustvovanja in pridobiva nove socialne izkušnje. Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) poudari, da je posameznikovo čustvovanje odvisno od pridobljenih izkušenj v družini.

Če je imel v otroštvu možnost spoznati in nadzorovati čustva, jih bo zmožen tudi v kasnejših odnosih.

Tomori (1994) pravi, da imajo družine pogosto težavo s komunikacijo in z izražanjem čustev. Poleg tega velja v družinah nenapisano pravilo, ki je poznano vsem članom družine. To pove, o katerih temah člani družine ne smejo govoriti. To so predvsem teme, ki v članih povzročijo neprijetne občutke. Člani družine izražajo čustva, kolikor jim to dovoljuje družina. Nekatere družine ne dovolijo izražanja pretiranih čustev, druge pa le določenih.

Kompan Erzar (2003) poudarja, da se mora otrok že v otroštvu naučiti zaznavati telesne impulze, svoja občutja in regulirati nastala čustva. Samo tako bo lahko kasneje v socialnih odnosih razlagal svoja občutja, prepoznal stres in ga bil zmožen obvladati. V nasprotnem primeru bo posameznik ob stresu razvil bolezni. Avtorica Tomori (1994) pojmuje stres kot nujni del življenja, s katerim se v svojem življenju sooča vsak posameznik. Vsak stres daje posamezniku in družini priložnost, da znotraj sistema prerazporedijo vloge in moči, med seboj sodelujejo, ob tem pa stres s skupno pomočjo obvladujejo. Za družinske člane je to priložnost, da oblikujejo odnose znotraj družine. Avtorica poudarja povezanost med člani družine, saj v primeru, ko se član družine sooča z zunanjim stresorjem, to občuti tudi preostali del družinskega sistema.

Poljšak Škraban (2002) poudarja, da čustva vplivajo na odnose v družini. Dokler so med člani družinskega sistema spodbujajoči odnosi, družina funkcionira. Brezina (1998, v Tivadar, 2000, v Gomezel in Kobolt, 2012 ) pravi, da negativni odnosi med starši in otroki večajo možnost za otrokovo prestopništvo. Podobno razmišljanje ima naslednji avtor; Musek (1995) pravi: »Družina je nenadomestljiva in nepogrešljiva. Še več, raziskave po vsem svetu jasno kažejo, da je prav motenost družinskih odnosov skupni imenovalec najbolj problematičnih pojavov, ki pestijo sodobne družbe, tudi našo: je skupni imenovalec psihičnih problemov in težav, nevrotičnosti, šolske neuspešnosti, je skupni imenovalec nasilja, agresivnosti, kriminala, vseh oblik odvisnosti od alkoholizma do uživanja drog, je skupni imenovalec samomorilnosti«

(str.18). Istega mnenja je avtorica Tomori (1994), ki meni, da je zatiranje čustev vzrok za nastanek psihosomatskih motenj.

11 4. FUNKCIONALNA DRUŽINA

V nadaljevanju dela uporabim idealno tipsko delitev družinskega sistema. Uporabim termina funkcionalna in disfunkcionalna družina. Poudariti moram, da s terminom

»disfunkcionalna« ne želim stigmatizirati družin in njihovih družinskih članov. Namen je le uporabiti termina, s katerima lahko razločno opredelim razliko v strukturi in delovanju družinskih sistemov. Termin »disfunkcionalna družina« ne pojmuje absolutno disfunkcionalne družine, temveč družino, ki ima velik potencial za nastanek disfunkcionalnosti znotraj lastnega družinskega sistema. Vsaka družina, tako funkcionalna kot potencialno disfunkcionalna, se spopada s težavami, preko katerih se uravnava ravnotežje družinskega sistema. Potencialno disfunkcionalne družine imajo velikokrat več težav kot funkcionalne. Stresne situacije so za potencialno disfunkcionalne družine izziv, s katerimi se pod težo nakopičenih bremen težko spopadejo.

Beavers (1976, v Poljšak Škraban, 2007) pojmuje funkcionalnost družine glede na kompetentnost in interakcijski stil družine. Kompetentnost opredeli kot sposobnost vodenja družine in doseganja zadanih vzgojnih ciljev. Osnova za družinsko funkcionalnost so struktura dinamike, reševanje konfliktov, komunikacija, avtonomija in izražanje emocij.

Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) definira funkcionalno družino kot družino, v kateri je posameznik spoštovan kot lasten individuum, ob tem pa je pomembna tudi avtonomija posameznika. Znotraj funkcionalne družine vladajo topli, empatični in skrbni odnosi.

Tomori (1994) isto družino definira kot družino s spreminjajočimi se pravili, ki določajo vloge članov družine. V tej družini je ključno to, da je posameznik znotraj sistema upoštevan kot lasten in avtonomen individuum, ki lahko vodi svoje vedenje tako, da ne posega v svobodo ostalih članov družine.

Tomori (1994) opredeli temeljne naloge funkcionalne družine:

- »Svojim članom daje možnost razvoja zaupanja vase in v druge ljudi.

- Pomaga jim zgraditi ustrezni vrednostni odnos do sebe, drugih in do sveta.

- Družina je okolje, v katerem se človek nauči navezovati pomembne čustvene odnose z drugimi ter razvijati bližino z njimi. V družini se mora naučiti tudi vzpostavljanja ustreznih razmejitev med seboj in drugimi. Te razmejitve so

potrebne za razvoj osebne avtonomije, samostojnega razmišljanja in dejavnega samopotrjevanja.

- Posameznikova vloga v družini mu mora dajati možnosti, da prek izkušenj v njej dopolnjuje svojo stvarno samopodobo.

- Preko odnosov z drugimi člani družine in prek izkušenj z njimi človek uri svoje sposobnosti za prevzemanje odgovornosti, sprejemanje in dajanje opore drugim, za prilagajanje svojih potreb in teženj potrebam in težnjam drugih ljudi, za vodenje in podrejanje, za sporočanje o sebi in sprejemanje izrazov drugega človeka.

- V družini se posameznik nauči izražanja sebe in razvija komunikacijske spretnosti, ki so potrebne za razvijanje odnosov in stikov z drugimi ljudmi zunaj družinskih meja.

- Družina pomaga posamezniku, da zna prisluhniti svojim čustvom, jih sprejemati in izražati na način, ki je tudi za druge razumljiv in sprejemljiv.

- V družini doživlja otrok preveč čustvene stiske, tesnobo, skrbi in bojazni, v družini doživi prve izgube. Tu je tudi delež prvih opor in pomoči ob premagovanju teh stisk. Ob tem se uči, kako v stiskah ravnati, jih reševati in obvladovati.

- Uči samostojnega opredeljevanja in odločanja« (str. 151−153).

Dular (2012) je v svoji raziskavi ugotovila naslednje: »Posamezniki iz družin brez prisotne odvisnosti poročajo o svojih izvirnih družinah kot o bolj kohezivnih, ekspresivnih, manj konfliktnih, z večjo stopnjo neodvisnosti, prav tako imajo boljše razvito organiziranost, v večji meri pa imajo izraženo tudi orientacijo k intelektualnim dejavnostim in telesnim aktivnostim« (str. 265).

Rijavec Klobučar (2007, v Sternad, 2012) pravi, da se vse družine soočajo s težavami. Razlika med funkcionalnimi in nefunkcionalnimi pa je v tem, da so prve kompetentne za reševanje težav, s katerimi se sooča posameznik ali celotni družinski sistem.

5. DISFUNKCIONALNA DRUŽINA

Tomori (1994) trdi, da družinski sistemi delujejo različno. Nekatere družine so zmožne opravljati vse svoje funkcije, druge ne. Med slednje spadajo disfunkcionalne družine, ki lahko odpovejo na določenem področju ali v določenem razvojnem

obdobju. Odpovejo lahko samo pri določenem posamezniku ali v sistemu kot celoti.

Če v določenem sistemu pride do zapleta in ta ni razrešen, lahko s časom pričnejo slabeti tudi druge funkcije. Rigidnost družinskih vlog in slaba prilagodljivost sistema na stres vplivajo na manjšanje funkcionalnosti družinskega sistema. V zaprtih tipih družine, kjer so meje rigidne in vloge točno določene, lahko že najmanjša sprememba v sistemu vzpostavi negotovost njenih članov.

Beavers (1976, v Poljšak Škraban, 2002) pravi, da je v disfunkcionalnih družinah pomembna delitev moči, saj ta sistem redko sprejema dogovore med člani družine.

Zmeraj obvelja beseda nosilca moči. V drugih primerih se med člani skupine vzpostavi pogajanje, a ne pride do skupnih rešitev.

Loeber ter Stouthamer (1986, v Ferić-Šlehan in Bašić, 2007) ugotovita pomembnost odnosa starš – otrok. Starši s svojim neprimernim nadzorom, z zmanjšano odgovornostjo, s pomanjkljivim zanimanjem in z nepreživljanjem časa z otroki vplivajo na nastanek vedenjskih težav pri otrocih. To potrjuje tudi Hawkins (1992 v Dular, 2012), ki je v svoji raziskavi prišel do ugotovitev, da na možnost uporabe psihoaktivnih snovi (v nadaljevanju PAS) pri otrocih vpliva šibka skrb družine, konflikti in slaba povezanost družinskega sistema.

Salvador Minuchin ( v Tomori, 1994, str. 115) s svojimi besedami podpre zgoraj zapisana mnenja. Opiše osnovne značilnosti družin s psihosomatsko simptomatiko:

- »Značilna je velika, že pretirana medsebojna povezanost družinskih članov.

- Vedenje je izrazito zaščitniško. Družina postavlja varovanje družinskih članov na vrh medsebojnih družinskih dolžnosti in odgovornosti.

Lastnost teh družin je njihova togost v odzivih na kakršenkoli stres. Ob zunanjih preizkušnjah niso dovolj prožne in se težko prilagajajo na zunanje spremembe.

Njihov slog vedenja v stresu je izogibanje in zanikanje. To so družine, ki se s težavo ne spopadejo, zato je ne morejo neposredno odpraviti« (prav tam, str. 18).

Kot zgoraj omenjeni avtor tudi Čačinovič Vogrinčič (1992) opisuje družino, ki se ni zmožna prilagajati na stres in se nanj odziva togo, kar je značilnost disfunkcionalnih družin.

»Večina teoretikov skuša razumeti nevrotske simptome staršev in otrok z vidika družine kot celote. Splošna teoretska, transakcionalna izhodišča pri tem so:

- Duševne motnje imajo svoj izvor v družini in bolnik je le vidni simptom, skozi katerega se izraža patologija družinskega sistema.

- Družina kot sistem ima lastne regulacijske mehanizme, ki nadzorujejo motivacijo posameznih članov. Vključeno je zato vedno več kot le podzavestna dinamika ene osebe. Predvsem lahko rečemo, da vsak družinski član izrablja vse druge člane, da bi uravnovesil svoje bolezensko stanje. Obenem je cilj omenjenih regulacijskih mehanizmov in reakcij članov doseči homeostazo celokupnih odnosov v družini. Kot smo uvodoma omenili, pomeni to, da je »bolnik« potisnjen v posebno vlogo, v kateri služi stabilizaciji duševnosti drugih članov in družine sploh. Tam, kjer srečamo motene otroke, naletimo zato tudi na motene zakone in na moteno družino v celoti.

- Vsak družinski član se prilagodi pravilom igre, ki vladajo v družini, ker mu sicer grozi izločitev in osamitev.

- Na odnose v družini vplivajo vsaj deloma tudi življenjska razočaranja staršev in njihove izkušnje iz rane mladosti« (Požarnik, 1979, str. 59).

Uživanje različnih substanc pri posameznikih avtorji opisujejo zelo podobno.

Perko (2006) pravi, da posameznikovo konfliktno vedenje pogosto odraža kruto realnost njegove primarne družine. Prav tako odvisnost posameznika ne vpliva samo nanj, temveč na vso družino. Ta družinski sistem deluje nefunkcionalno, saj znotraj njega vlada odtujenost, nerazumevanje in nesoglasja med člani. Tako kot zgoraj omenjeni avtor tudi Žvelc (2001) predvideva, da družina osebe z izkušnjo odvisnosti deluje nefunkcionalno, saj je ta vplivala na posameznikovo osebnost.

Otroci, ki odraščajo v neurejenih, konfliktnih družinskih odnosih, navadno z vso silovitostjo odražajo travmatično realnost družine. Bradshav (1995, v Perko, 2006, str. 46) : »ugotavlja, da izbirajo celo poklice, ki zadovoljujejo starše in ne njih in tako zadovoljujejo zafrustrirane in neuresničene želje ter potrebe očetov in mater«.

6. DRUŽINA Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI

Več avtorjev omenja pri osebah z izkušnjo odvisnosti motenost v objektnih odnosih.

Med razvojem je imel otrok malo pozitivnih izkušenj s primarnimi objekti, kar

posameznika pripelje do neuresničenih želj. Droga nadomesti posamezniku preko simbiotične odvisnosti od objekta primarne objektne odnose iz otroštva (Woollcott,1981, Johnson, 1993, Krystall, 1993, 1997, Greenspan 1993 in Volkan 1994 v Žvelc, 2001).

Dular (2012) poudarja rezultate raziskave, ki so pokazali, da družine oseb z izkušnjo odvisnosti od PAS delujejo manj funkcionalno kot družine brez odvisnosti od PAS.

Prve svojim članom pogosteje ne dopuščajo avtonomije pri odločanju, omejujejo njegovo participacijo pri intelektualnih, kulturnih in rekreacijskih dejavnostih.

Saatcioglu, Erim in Cakmak (2006, v Dular, 2012) pravijo, da odvisnost postane del družinskega sistema, ki ima vpliv na razvoj družinskih podsistemov in njihove meje.

Medtem ko želi družina odvisnost preprečiti, oseba z izkušnjo odvisnosti spretno manipulira s člani družine. Connell Henderson (2000, v Dular, 2012) prav tako opisuje vpliv odvisnosti kot stresnega dejavnika za družino. Družinski člani svoje delovanje usmerijo okrog odvisnosti, odpovedujejo se lastnim potrebam in zanikajo občutene emocije. Tako vedenje vodi v disfunkcionalnost sistema.

Različni avtorji (Catherall, 1998; Connell Henderson, 2000; Muisener, 1993, v Dular, 2012) naštejejo značilnosti zgoraj omenjene družine: »zanikanje odvisnosti;

poudarjanje prisotnosti normalnega stanja v družini za zunanjo okolico; poudarek na prelaganju in izpodrivanju občutka krivde na druge člane; neposredna raven komunikacije, nenapisano pravilo o prepovedi izražanja močnih negativnih čustev;

konflikti v družini, kako se spoprijemati s članom z izkušnjo odvisnosti; prisotni so strukturni deficiti (pomanjkanje kohezije, rigidne vloge); manjša učinkovitost pri reševanju razvojnih družinskih problemov; pogosti zlomi v družinski dinamiki; težave z mejami v odnosih; težave z zaupanjem; prevzemanje vlog, ki izražajo patologijo, nastalo zaradi odvisnosti; pogoste družinske disfunkcije« (str. 256).

Kovač (2010, v Sternad, 2012) opozarja na nastanek soodvisnosti članov družine z izkušnjo odvisnosti. Soodvisnost se lahko kaže v različnih kemičnih in nekemičnih odvisnostih, duševnih motnjah in drugih boleznih.

Jackson (1954, v Perko, 2006) opiše v sedmih točkah potek akomodacije družine na odvisnost od alkohola enega izmed članov družine:

- stadij anulacije problema in zanikanja alkoholizma,

- stadij eliminacije problema in socialna izolacija družine, - stadij dezorganizacije družin,

- stadij reorganizacije družine, - razpad družine,

- stadij reorganizacije enega dela družine,

- stadij reintegracije družine (Jackson, 1954 v Perko, 2006).

Poudariti je potrebno, da zgoraj opisani potek akomodacije družine ni veljaven za vse primere družin z izkušnjo odvisnosti, saj je idealno tipski model. Nekatere družine določene faze nikoli ne dosežejo, druge pa se lahko nanje vrnejo.

6.1 Vloge otrok v družini z izkušnjo odvisnosti

Vsa dinamika zakona staršev je zapisana v vezeh med sorojenci. Kakšni bodo njihovi medsebojni odnosi, je odvisno od tega, kakšna je starostna razlika, od rivalstva, čustvenih nalog, ki jih dobivajo od staršev in načina možnosti, ki so jih imeli za vključevanje v družino. Večjo vlogo kot jo je otrok imel v zakonu svojih staršev, manjša bo povezanost med njim in njegovim sorojencem (Kompan Erzar, 2003).

Več avtorjev (Dular, 2012; Bradshaw, 1995 in Wegscheider, 1981, v Perko, 2008) govori o otrokovih stereotipnih vlogah znotraj sistema družine.

Sorojenci lahko zaradi prej omenjenih razlik prevzamejo različne vloge od svojih sorojencev.

Wegscheider (1981, v Perko, 2006, str.52−53) je opisal štiri tipe osebnosti, značilne za otroke oseb z izkušnjo odvisnosti od alkohola:

- »Družinski heroj ali odgovorni. Skrbi za vse ostale, zlasti npr. za očeta alkoholika in mater, ki je ob tem možu nemočna in histerična. Skrbi tudi za sorojence, kajti alkoholična starša tega nista sposobna. Vse napravi tako, kot je treba. V večini primerov je ponos družine, prinaša ji varnost in je visoko uspešen. S svojo vlogo vzdržuje funkcioniranje sistema v svoji patologiji. Kasneje v življenju igra svojo vlogo naprej in je odgovoren za vse in vsakega, je nezmotljiv in običajno postane odvisen v svojem zakonu. Družinski heroji so navadno prvorojenci ali edinci. /…/

- Žrtveno jagnje ali grešni kozel ali upornik se upira, pretepa, je neodgovoren, v šoli je neuspešen, kadi, pije. Je jezljiv in se obnaša zelo negativistično. Hitro je užaljen. Večji je zakonski konflikt, večja je patologija družinskega sistema, bolj se odslikava v tem otroku, oziroma jo on odslikava. Upornik vzdržuje funkcioniranje družine v ravnotežju, tako da se preko cirkularnega feedbacka staršem ni treba soočati z njihovimi lastnimi nerazrešenimi agresivnimi vzgibi in drugimi oblikami patološkega sobivanja in so usmerjeni na problematičnega otroka. Navadno so grešni kozli drugorojenci.

- Izgubljeni otrok je neopazen, ne dela nobenega nemira in ne predstavlja nobenih problemov. Je miren, neodločen in zelo prilagodljiv. Počuti se neljubljenega, nevrednega in notranje praznega. Pogosto imajo ti otroci težave s prehranjevanjem, so podvrženi različnim oblikam zasvojenosti in duševnim zapletom do psihoz.

- Družinska maskota prinaša v družino veselje s svojo komiko. Igra družinskega klovna. Je tisti, ki razelektri napeto situacijo in vrača razpoloženje. V svoji notranjosti pa je v bistvu preplašen, anksiozen, ima kup težav pri učenju in je hiperaktiven. Stresnih situacij ne obvlada in tudi on pogosto zapade v katero od zasvojenosti« (prav tam, str. 52−53).

Medosebni odnosi sorojencev so zelo pomembni za otrokovo razvijanje avtonomnosti, prav tako pa za njihove nadaljnje odnose v odraslem obdobju, ko bosta predstavljala podobo svoje primarne družine in ob tem ustvarila lasten dom v zunanjem svetu (Kompan Erzar, 2003).

6.2 Komunikacija

Komunikacija je prikaz posameznikove avtonomije. V disfunkcionalnih družinah posamezniki ne spoštujejo posameznikovih čustev in dojemanja. Posamezniki v družini delijo veliko skupnih misli, a jih ne izražajo in razumejo, saj so odnosi med člani družine precej nejasni (Beavers, 1976, v Poljšak Škraban, 2002).

Podobno dokazuje tudi Dular (2012), ki trdi, da je komunikacija v družini z izkušnjo odvisnosti negativna in direktna. To se izraža v sporazumevanju članov družine, ki so pogosto v nasprotovanju, konfliktih, pri njihovem reševanju problemov in v nestabilnosti družinske dinamike. Rezultati raziskave (Dular, 2012) kažejo tudi na

neizražanje občutkov članov družine, kar vpliva na komunikacijske težave, težave z agresijo in izražanjem občutka jeze.

Družba se pogosto vpraša, zakaj ljudje ne govorijo odkrito o svojih težavah. Tomori (1994) meni, da družina skrbno skriva neko dejstvo, predvsem zato, ker je povezano s temo, ki bi znotraj družine vzbudila ogromno bolečino, razumljivo samo članom tega sistema.

6.3 Doživljanje čustev oseb v družini z izkušnjo odvisnosti

Cvetek (2014) opiše čustvovanje kot kompleksen proces, sestavljen iz več komponent. Te so zaznava in ocena dogodka, telesni odzivi, subjektivno doživljanje čustev, stanje akcijske pripravljenosti, čustveno zavedanje in prepoznavanje čustev, čustvena izraznost in stabilnost. Avtorica je mnenja, da imajo čustva v posameznikovem razvoju velik pomen. Ta vplivajo na posameznikovo doživljanje sebe, na odnose med ljudmi in na posameznikovo okolje. Čustva lahko na posameznika vplivajo pozitivno ali negativno, kar je odvisno od posameznikove sposobnosti uravnavanja čustev.

Cvetek (2014) pravi, da imajo čustva velik vpliv na družinsko dinamiko; predvsem vplivajo na razvoj nezadovoljstva članov in na njihovo slabljenje odnosov.

6.3.1 Čustvovanje osebe z izkušnjo odvisnosti

Posameznikova nezmožnost uravnavanja čustev, predvsem negativnih, lahko vodi v razne oblike duševnih in telesnih bolezni, ter v razvoj težav na področju socialnega vključevanja (Cvetek, 2014).

Žvelc pravi, da je vsem osebam z izkušnjo odvisnosti skupna želja po harmonični enosti. Želijo si tolažbe in miru. Osebam z izkušnjo odvisnosti primanjkujejo doživetja zlivanja z drugimi osebami, ki so temeljna za razvoj odnosov. Te izkušnje posameznik doživi s pomočjo nedovoljene substance.

Volkan (1994, v Žvelc, 2001) je mnenja, da posameznik uživa drogo zaradi primanjkljaja v objektnih odnosih iz obdobja otroštva in zaradi ponotranjenosti strogega objekta starša. Z drogo posameznik doživi občutja, ki prikrijejo pretekla ponotranjena občutja brezvrednosti in samokritike. Droga posamezniku omogoča, da skrije lastne fantazije, spomine in čustva, s tem da mu nudi doživetje prijetnih in pozitivnih občutij, ki jih lahko enačimo s simbiozo matere. Ob popuščanju substance

se posameznik ponovno sooči s prej omenjenimi občutki. Da jih zatre, ponovno poseže po nedovoljeni substanci. Takšno vedenje se ponavlja in posameznik pristane ujet v krog odvisnosti.

Požarnik (1979) meni, da osebe z izkušnjo odvisnosti ne usmerjajo pozornosti v prihodnost. Prav tako imajo nizko samoodgovornost in delujejo na podlagi samodestruktivnih teženj. Avtor meni, da posameznikova odvisnost temelji na dinamiki bolne družine, ki se razteza od ekstremnega razvajanja do zanemarjanja otroka.

6.3.2 Čustvovanje družine osebe z izkušnjo odvisnosti

Odvisnost v družini vpliva na vse posameznike znotraj družinskega sistema. Vsi člani družine se soočajo s krizo družine na svojstven način.

Bradshaw (1996, v Dular, 2012) pravi, da je posttravmatska stresna motnja, povzročena zaradi odvisnosti v družini, primerljiva z življenjem v koncentracijskih taboriščih. Različni avtorji (Copello in Orford, 2002; Velleman in Templeton, 2003, v

In document POLOŽAJ SOROJENCEV V DRUŽINI Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI (Strani 16-0)