Postopek obdelave podatkov

Po opravljenih intervjujih sem posnetke intervjujev poslušala, naredila njihov transkript in jih uredila. Zaradi varovanja osebnih podatkov sem intervjuvancem zagotovila anonimnost. V nadaljevanju bodo imenovani s kraticami S1, S2, S3, S4.

Pri obdelavi podatkov sem uporabila kvalitativno analizo besedila. V prvem koraku sem razčlenila besedilo glede na pomembnost informacij za mojo raziskavo. Te dele besedila imenujemo enote kodiranja. Nadaljevala sem z določanjem kod prvega in drugega reda. Slednje kode sem združila v kategorije, povezane s prej določenimi raziskovalnimi vprašanji.

Določene kategorije so naslednje: sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti, dinamika družine z izkušnjo odvisnosti in podpora svojcem oseb z izkušnjo odvisnosti.

28 11.4 Rezultati in interpretacija

V nadaljevanju bodo predstavljene kategorije prikazovale izsledke analize štirih primerov. Opozoriti je potrebno, da rezultatov analize primerov ne moremo posplošiti na vse sorojence oseb z izkušnjo odvisnosti, saj izsledki analize veljajo samo za analizirane primere. Imena oseb so zaradi zagotavljanja anonimnosti spremenjena.

SOROJENCI OSEB Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI

Spreminjanje odnosov med sorojenci v družini z izkušnjo odvisnosti

Oseba S1 opisuje sebe in sestro kot »črno belo«. Njuna karakterja sta se zelo razlikovala. On je bil miren, sestra zelo živahna. Kljub razlikam v letih in karakterju opisuje S1 njun odnos v otroštvu kot dober. Bila sta povezana in sta drug drugemu zaupala (»ja, povedala mi je npr. pri trinajstih al štirinajstih, da kadi travo«). Starejša sestra je bila v odnosu do S1 zaščitniška, občasno pa je njegovo naivnost tudi izkoristila. Njegovo vlogo je opisal kot: »bil sem njen pajdaš«.

Njun odnos v otroštvu zaznamuje ločitev staršev (»Jaz sem šel živet k mami, sestra k očetu«), ta je vplivala na njuno ločitev in slabljenje njunega odnosa. Odnos s sestro po ločitvi opiše z naslednjimi besedami: »Pol, ko so se starši ločili, sva tudi midva postala bolj tujca. Še zmeraj mi je povedala določene stvari, ampak dosti manj«.

Obdobje njunega otroštva in mladosti lahko opišemo kot viharno in dinamično obdobje. Posledica tega obdobja je bila sestrina selitev na Dunaj. To obdobje je vplivalo na popoln razpad odnosa med sorojencema. S1 opiše odnose po sestrini selitvi z naslednjimi besedami: »Potem pri osemnajstih se je itak odselila v Piran in slišal sem jo samo takrat, ko me je poklicala /…/ Se spomnim, ko je prišla nazaj iz Pirana, za dva dni ampak ni šla domov, samo v mestu je bila in sva šla na kavo.

Mene je poklicala, starše pa ne. Niti jaz jim nisem povedal, da je sestra v mestu.

Takrat mi je bilo težko, neko tako čudno ozračje je bilo, ker nisem vedel sploh, kaj bi govoril z njo«. To obdobje S1 opisuje kot zanj obremenjujoče obdobje. Danes, med sestrinim zdravljenjem, S1 poroča o ponovni vzpostavitvi njunega odnosa: »Zdaj se lahko končno spet pogovarjava in imava bolj odprt odnos«.

Kljub odnosu, ki ga ima S1 s svojo sestro, sam pravi, da sestra v njegovem življenju ni imela velike vloge, kot vzrok poda ločitev staršev, selitev in ločeno odraščanje.

29

Podobno izkušnjo opiše tudi S3, ki ima nekaj let starejšega brata. Pravi, da sta bila v otroštvu navezana drug na drugega. Njun odnos v družini opisuje z naslednjimi besedami: »Znotraj družine sva si ustvarila en svoj svet, v katerem sva se počutila varno«. S3 poudarja, da je brat v odnosu do nje deloval zelo zaščitniško. Kot mlajša sestra je v obdobju odraščanja hrepenela po bratovi pozornosti, zato ga je naivno poslušala in ubogala. Zaveda se, da je brat njeno naivnost izkoristil tudi v drugih življenjskih obdobjih. Sama pravi naslednje: » Po domače povedano igral je šefa, jaz pa sem bila naivna in sem ga ubogala«. Mladostniško obdobje je, po besedah S3, bilo zaznamovano v luči dobrega odnosa med sorojencema. Ta odnos se je spremenil v obdobju odraslosti, ob nastanku bratove odvisnosti. Njun odnos v tem obdobju je S3 opisala z naslednjimi besedami: »Takrat sva se odtujila, bežal je pred mano in mojimi vprašanji«.

Tako kot v primeru S1, kjer je bila omenjena selitev sorojenke, tudi S3 poroča o obdobju, ko je brat (v obdobju odvisnosti) odpotoval v tujino. V Slovenijo se je vrnil po nekaj letih. Droga je bila še vedno del njegovega življenja. S3 med intervjujem pripoveduje o zadnjem dogodku z bratom, ki je nanjo pustil velik vtis, izgubila je vso zaupanje vanj, saj je, kot že v obdobju otroštva, ponovno izrabil njeno zaupanje.

Dogodek je opisala tako: »Tisti dan, ko sem ga peljala na Malenškovo, da končno začne s programom, mi ob vstopu v hišo Društva Projekt Človek (v nadaljevanju DPČ) pove, da se je v tem mesecu, ko sem jaz skrbela zanj, in mi je zatrjeval, da je čist, zadolžil za noro vsoto denarja pri nekom in da moram jaz rešiti situacijo, saj mu je dal mojo telefonsko in me bo tip začel prej ali slej izsiljevati.« Doživljanje S3 ob tem dogodku bom opisala spodaj, pod kategorijo doživljanje čustev sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti.

Zgoraj opisani dogodek se je zgodil pred bratovim vstopom na zdravljenje v DPČ.

Danes, ko brat zaključuje z zdravljenjem, sta sorojenca ponovno vzpostavila odnos.

S3 o njunem zdajšnjem odnosu govori tako: »Tudi zdaj poskušava ohraniti tak odnos, kot sva ga imela pred odvisnostjo, vendar tokrat mu jaz žal ne verjamem vsega in mu ne zaupam, čeprav ga imam neizmerno rada.«

Naslednji dve zgodbi sta bili opisani s strani starejših sorojenk oseb z izkušnjo odvisnosti.

30

Pri S2 težko govorimo o odnosu med sorojencema v otroštvu, saj je S2 od svojega brata starejša 10 let. Njeno doživljanje brata v otroštvu opisuje tako: »Dobro, no, v otroštvu mi je šel na živce. Jaz sem bila 10 let stara, ko se je on rodil ... in itak je bilo to obdobje, ko sem padala v puberteto.« Svoj odnos do brata je z leti spremenila.

Opisuje ga kot dober odnos, v katerem sebe dojema v materinski vlogi. S2 opisuje odnos z bratom kot odprt odnos, komunikacija je bila odprta, v njunem odnosu je vladalo zaupanje.

Njun odnos se ni nikdar spremenil. S2 pravi: »Tudi v vsej tej njegovi odvisnosti … imam občutek, da je to bolj želel skriti pred mano, ker ga je bilo sram /…/ Ja, takrat ko je bil v tej fazi, se me je izogibal … Ko je bil brez – to so bile kratkotrajne faze – sva bila v kontaktu.« Kljub dobremu odnosu pa S2 poroča o tem, da ni seznanjena z informacijo o pričetku bratove uporabe heroina (»nikoli se nisva v detajle spuščala«).

S2 poroča, da je bilo najdaljše obdobje prekinitve njunega odnosa v obdobju, ko je bil brat (»v eni res grdi fazi«). V tistem obdobju je rodila nedonošenega otroka in postavila svojo družino na prvo mesto. Sama pravi, da je v tem obdobju odnos z bratom dala na stran (»sem ga mogla dat na stand by«).

Izkušnja S2 se z odnosom S1, S3 in S4 razlikuje v tem, da sta sorojenca imela skozi vse življenje dober odnos. Predvidevam, da je na to vplivala razlika v letih sorojencev, sestrina selitev v nov dom in njena materinska vloga. Prav tako v intervjuju ni bilo opažanj, da je v odnosu sorojencev prihajalo do večjega manipuliranja (kot pri S1 in S3), v odnosu, s strani oseb z izkušnjo odvisnosti.

Opaženo pa je bilo prikrivanje odvisnosti svojcem.

S4 v intervjuju izpostavi, da s pet let in pol mlajšim bratom nista imela odnosa. Ona je bila najstarejši otrok v družini, on pa najmlajši. Pove, da je brat imel boljši odnos z drugo (srednjo) sestro. O odnosu v otroštvu ne govori, pove le to: »Nikoli nisva šla skupaj ven. /…/ Odnosa nisva imela. Tudi zaupal mi ni stvari o sebi«.

Med intervjujem pogosteje izpostavi »odnos«, ki sta ga imela v odraslosti. To je obdobje bratove odvisnosti. Predvsem gre bolj za naštevanje dogodkov. S4 pove, da je brata večkrat opozarjala na njegova dejanja (»pa tudi vino mi je kradel, pa kolo

…«) in podobnost med njegovim in očetovim vedenjem, ki je prav tako imel težave z alkoholizmom. Nazaj je dobila očitke: »Kaj pa ti veš, jaz imam tako težko življenje. Ne

31

veš, kaj so meni starši rekli, mati me nonstop zajebava«. Dejala je, da je po nekaj poizkusih odnehala. Med intervjujem opiše dogodek, kjer je razvidna skrb sestre za brata: »Sploh se ni zavedal, kaj je počel. Takrat je potem moj mož vzel ključe iz avta in sva ga šle skupi s sestro spravit iz avta v hišo. Veš, jaz sem zato jezna nanj, ker imam svojo družino in dejte me pustit pri miru.« Ob dogodku opiše tudi svoje doživljanje čustva jeze. To je pogosto čustvo med sorojenci in svojci oseb z izkušnjo odvisnosti.

S4 v intervjuju večkrat ponovi to, da z bratom nista imela odnosa, saj jo je brat spominjal na očeta, ki ga »sovraži«, saj je ta pogosto pil in v fazi alkoholiziranosti bil nasilen. Sama svoj odnos do bratove alkoholiziranosti opiše z naslednjimi besedami:

»V fazi alkoholiziranosti nisva imela veliko stika, ker mi ga ni bilo lepo gledat.

Umikala sem pogled od njega. /…/ Tako da pijanih ljudi ne morem gledat, težko sem v njihovi bližini«.

Spremembo v odnosu z bratom S4 opaža sedaj, med bratovim zdravljenjem. Opaža, da gradita na odnosu, katerega nikoli nista imela. Odnos do brata v treznem stanju opiše z naslednjimi besedami: »Zdej, ko je trezen… midva o vsem debatirava. To je čisto nekaj drugega, drugi človek. Kljub dobremu odnosu pa sestra izpostavi, da bratu zaradi preteklih dogodkov ne zaupa. Prav tako ne verjame v njegov uspeh ozdravitve, saj se zaveda, da je to že četrti poizkus bratovega zdravljenja.

Doživljanje čustev sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti

Značilnost ranljivih družin je ta, da osebe pogosto niso zmožne komuniciranja in izražanja lastnih čustev. Še posebno težko je izražati negativna čustva, ki jih doživljajo člani družine z izkušnjo odvisnosti. Doživljanje čustev vpliva na medsebojne odnose članov družine, če so ti negativni, družina ne more pravilno delovat.

Intervjuvane osebe najpogosteje izpostavijo doživljanje negativnih čustev, kot so žalost, jeza, krivda, nezaupanje in strah. Čustvo sreče omenijo predvsem v kontekstu z zdravljenjem sorojenca z izkušnjo odvisnosti.

32

Žalost omenjajo S1, S2 in S3. Po Milivojeviću (2008) subjekt doživlja žalost ob izgubi zanj pomembnega objekta, na katerega je bil čustveno navezan. Pomembnejši kot je bil objekt za subjekt, večje bo subjektovo doživljanje žalosti.

S1 doživlja čustvo žalosti ob tem, ko pomisli na sestrin način življenja in posledice, ki jih je odvisnost pustila sestri. Žalost povezuje z vrednoto družine, saj pravi naslednje:

»Žalosten sem, zanjo, ker si je uničila najboljša leta življenja, mladost … to, da ne bo nikoli mogla imet otrok zaradi svojega življenja. To me žalosti«. S2, prav tako kot S1, omenja žalost ob svoji poroki, ko se je morala ločiti od brata. Kot v prvem primeru to povezujem z vrednoto družine, lahko pa tudi z vrednoto medosebnih odnosov.

Dogodek ločitve sorojencev in mejnik za izgubo njunega odnosa je S2 opisala s tresočim glasom in z rosnimi očmi. Spominja se tako: »To je blo men, k me je pač on lahko bi rekla oddal in to je blo men… naslednji dan, ko sem prišla domov spakirat, sva imela skup sobo pa sem ga pustila. Ta del je bil tist, za katerega lahko rečem najbolj čustven«. Žalost omenja tudi v obdobju zavedanja sorojenčeve izkušnje odvisnosti in mladosti, ki jo je ob tem zapravil. Pravi: »Na momente ti je hudo, k veš, da je mlad začel ... pa da ne vem. Ti je težko, k veš, da je odvisen«. Tako S1 kot S2 izpostavljata izgubo mladostniških let sorojencev, ob tem pa občutita čustvo žalosti.

Intervjuvanka S3 v svoji pripovedi omenja, da se v preteklosti ni zavedala čustev, ki jih je doživljala. Če danes pogleda v preteklost, lahko pove naslednje: »Zelo sem bila nesrečna, žalostna in predvsem jezna /…/ Če zdaj pomislim za nazaj, se počutim žalostno, preslišano, toda v mlajših letih se nisem prav zelo obremenjevala s tem in se mi je zdelo precej samoumevno.

Med intervjujem S4 bolj poudarja ostala negativna čustva (»občutila sem jezo, nemoč, izdajstvo, sram«), predvsem izpostavlja jezo. Čustvo jeze, po Milivojevič (2008) oseba občuti, kadar oceni, da vedenje druge osebe ogroža zanj pomembno vrednoto. S3 izpostavlja doživljanje jeze v odnosu do vseh članov družine (»na svojega brata, ker mi prej ni povedal za svoje težave, na svoje starše, ker že prej niso opazili bratovih klicev na pomoč«). Doživljanje S3 ob dogodku, ko ji je brat zaupal za svojo odvisnost, ta opisuje z naslednjimi besedami: »Takrat bi ga najrajši pretepla, a sem le nemo strmela vanj in nisem izustila nobene prave besede«. Jeza je tudi najpogostejše čustvo, ki ga v odnosih z družino doživlja S4. To opisuje predvsem v kontekstu dejanj, opravljenih s strani družinskih članov. Večkrat poudari

33

podobnost med očetom in njenima sorojencema. Jezna na brata je bila zato,: »ker se ni oziral na nas. Takrat sem bila noseča, pa sem imela majhne otroke. Pa je prišel domov in razbijal«. S4 omeni, da svojega doživljanja ni nikoli delila z drugimi ljudmi.

Pravi, da je občutke potlačila vase, saj je bila zmeraj nasmejan otrok in še danes je ljudje ne poznajo kot osebo s težavami (»skozi se delam norca iz sebe in se smejem«). Tudi S3 omenja doživljanje jeze in besa ob pogledu na odnose članov družine. Svoje doživljanje opiše tako: »Potem si istočasno besen, k veš, da si ne dovoli pomagat, pa vidiš, da starši trpijo in najin odnos … Pa da ga moji otroci ne vidijo, takrat si definitivno jezen, a je tega res treba?«

Oseba S3 v pogovoru omeni tudi občutek jeze nase. To je doživljanje krivde, ki nastane ob subjektovi ocenitvi, da je njegovo dejanje drugi osebi povzročilo škodo in neprijetna občutja (Milivojevič, 2008). Zgoraj omenjena sorojenka povezuje občutke krivde s svojo ločitvijo od brata. Sama doživlja krivdo, ker je mnenja, da je brata zapustila v njegovem najbolj ranljivem obdobju – mladosti. Svoj odhod od doma dojema kot možen razlog za bratovo odvisnost. Doživljanje jeze nase opiše z naslednjimi besedami: »Tako da imam nek občutek odzad, da imel je mene ne, ful sva bla skup, navezana, skup sva imela sobo in potem je kar naenkrat sam ostal a ne. Amm in imam občutek, kdaj sama sebi rečem, da če bi bila mogoč takrat še doma, mogoče tega ne bi bilo«. Z odvisnostjo sorojenke povezuje svojo krivdo tudi S1. Ta danes pravi: »Obžalujem to, da takrat staršem nisem povedal za njene težave, ampak sem bil njen ˮpajdašˮ. Drugi dve intervjuvanki občutka krivde ne omenjata.

V teoretičnem delu sem opisala še eno negativno čustvo – strah. Milivojević (2008) je mnenja, da oseba doživlja strah ob ogroženosti njegovih vrednot in mnenju, da se objektu ali situaciji, ki ogroža njegovo vrednoto, ne bi mogel zoperstaviti. S1 povezuje strah z obdobjem, ko se je sestra odselila od doma. Strah ga je bilo, saj ni imel informacij o tem, kaj se dogaja s sestro. S1 pravi: »Bal sem se za Mojco, ker pogosto nisem vedel, kje je. Vsake toliko se mi je javila in mi povedala, da je v redu ... čeprav sem vedel, da ni. Strah me je bilo, ko sem jo klical in se mi ni javila«. Tako kot S1 se je tudi S3 obremenjevala s tem, kaj njen brat počne, kaj se mu lahko zgodi … Pravi, da ponoči ni mogla spati, vzrok za to pa je bil bratov recidiv. Svoje občutke in

34

razmišljanja opiše tako: »Sekirala sem se, kje ga bom mrtvega našla, kdo ga bo zbil

…«.

Tudi groza je občutje, povezano s strahom. Milivojevič (2008) omenja, da posameznik doživlja grozo, ko ga je strah in ne vidi rešitve. S2 je svoje doživljanje opisala kot grozno, predvsem dogodek, ko jo je brat povabil na skupno terapijo in jo prosil, naj mu odpusti. Dogodek in svoje doživljanje opiše s sledečimi besedami:

»Tako da ti je grozn, ko se ti tako čustveno, nič mu ne morš ... Ja, a mi oprostiš? Ja, seveda ti oprostim, ampak nimaš enega pravila, kaj bi mu rekel, tako da definitivno ti ni vseen. Terapevtka te sicer usmerja, ampak ne vem, najraje bi ga objela, pa mu rekla, glej, sej je vse kul, ampak ne vem, če mu to kaj pomaga, ne«. V tem trenutku S2 ni vedela, kako komunicirati z bratom, ob tem je čutila strah, saj se je čutila dolžno (zaradi materinske vloge) mu oprostiti, a ni vedela, ali je to rešitev za bratovo težavo.

Še zadnji omenjen neprijetni občutek je doživljanje nezaupanja. Sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti zaradi preteklih dejanj pogosto niso sposobni popolnoma zaupati svojemu bratu oziroma sestri. Milivojevič (2008) doživljanje nezaupanja povezuje z dvomom. Oseba, ki spozna, da je vedenje druge osebe nekonsistentno, vanjo zaradi pretekle izkušnje dvomi in težko vzpostavi ponovni občutek zaupanja.

Občutek nezaupanja do sorojenca z izkušnjo odvisnosti omenja oseba S3. V zgoraj opisanem dogodku se je ob bratovih besedah počutila izdano. Dogodek je bil glavni mejnik za spremembo njunega odnosa. Sama je dejala naslednje: »Sem se počutila izdano in sem izgubila zadnje zaupanje vanj. Vem pa, da je to naredil pod vplivom droge in da mu ni bilo mar zame v tistem trenutku. /…/ Počutila sem se izdano, potlačeno kot pohojen ogorek na cesti, čisto majhno /…/ vem, da mu do konca življenja ne bom popolnoma zaupala, čeprav ga imam neizmerno rada«.

Dve intervjuvanki imata dogodke, ko razmišljata o prekinitvi odnosov s svojo primarno družino. S3 si želi prekiniti odnose, saj nima energije za igranje vloge mediatorja v primarni družini. Svoje življenje želi posvetiti svoji družini, ki si jo je ustvarila. S3 to opiše tako: »Včasih si želim, da bi zbežala daleč stran in ne imela več opravka s svojo družino«. Tudi S4 omenja, da se kdaj vpraša, zakaj si ni zgradila doma stran od svoje primarne družine.

35

Howard idr. (2010) omenjajo, da so ugotovitve raziskave pokazale, da so ženske sorojenke oseb s problematičnimi izkušnjami zlorabe substanc občutile jezo, frustracije, zmedo in nemoč. Z analizo intervjujev lahko to tezo potrdim, saj so vse sorojenke; S2, S3 in S4, doživljale neprijetna čustva ob nezadovoljitvi želj. V določenih obdobjih so doživljale zmedo v odnosih in doživljanju čustev. Predvsem pa lahko potrdim tezo doživljanja nemoči, ki jo lahko povezujemo v odnosu pomoči sorojencu z izkušnjo odvisnosti.

Howard idr. (2010) omenja, da so bila zgoraj omenjena čustva povezana tudi z odvajanjem in s potrebo po prekinitvi stikov s sorojencem s problematično zlorabo substanc. Analiza štirih primerov je pokazala, da samo dve sorojenki razmišljata o prekinitvi stikov, ne zgolj s sorojencem, temveč z vsemi člani primarne družine.

Odnos do uporabe drog pri sorojencih

Sorojenci doživljajo odvisnost od drog na različne načine. Nekateri so v svoji mladosti tudi sami eksperimentirali s prepovedanimi drogami (kannabis), a so ta dejanja kmalu opustili. S1 omenja, da je nekajkrat probal »joint«, a mu njegov učinek ni ustrezal«.

S2 omeni, da je brat kadil »joint« ob koncu osnovne šole. Svoje mnenje opiše tako:

»Ampak meni je bilo to čisto nepojmljivo, ne, da pr petnajstih joint prižge, ker ga jaz nikoli nisem, a ne«. Tudi oseba S4 omenja, da »jointa« ali kakšne druge droge v svojem življenju ni poizkusila (»Odkar sem prebrala tisto knjigo Mi otroci s postaje ZOO, sem bila tako prestrašena«).

»Ampak meni je bilo to čisto nepojmljivo, ne, da pr petnajstih joint prižge, ker ga jaz nikoli nisem, a ne«. Tudi oseba S4 omenja, da »jointa« ali kakšne druge droge v svojem življenju ni poizkusila (»Odkar sem prebrala tisto knjigo Mi otroci s postaje ZOO, sem bila tako prestrašena«).