Struktura moči in postavljanje meja v družinskem sistemu

3. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA DRUŽINSKO DINAMIKO

3.1 Struktura moči in postavljanje meja v družinskem sistemu

Družinski sistem mora za svojo uspešnost imeti določene meje, ki so lahko spremenljive. Poljšak Škraban (2007) pravi, da meje opredeljujejo pravila znotraj družinskega sistema. Določajo, komu je dovoljeno sodelovati v nekem odnosu in komu ni. Tomori (1994) trdi, da meja med partnerjema in ostalim delom družine zagotavlja partnerjema določene cone, v katere ostali člani družine ne vstopajo.

Poljšak Škraban (2002) meni, da meje v sistemu določajo podsistemi družinskega sistema, vzpostavljajo pa jih člani sistema. Družinski sistem mora imeti jasno

določene meje med podsistemi. Čačinovič Vogrinčič (1992) pravi, da je družina demokratična struktura, znotraj katere je potrebno spreminjati in jasno postavljati meje. Poudarja, da so meje fleksibilne in so lahko postavljene s strani vseh članov in podsistemov družinske strukture.

Poljšak Škraban (2002) pravi, da ob določitvi mej postaneta jasni tudi hierarhija podsistemov in njihova moč, ki je določena glede na razporeditev vlog. Vloge članov družinskega sistema so odvisne od razvojnega obdobja družine, strukture družine in okoliščin, v katerem se nahaja sistem. V sistemu družine ima največjo moč podsistem partnerjev. Ta je zadolžen za celovito delovanje sistema. Tomori (1994) meni, da je pomembna meja tista med podsistemom partnerjev in otrok. Z razvojem otrok se le-ta močno spremeni. Najprej; v otroštvu je meja med podsistemom partnerjev in otrok odprta, saj so otroci odvisni od staršev. Z večanjem samostojnosti in željo po avtonomiji se meja utrdi in stabilizira. Starši morajo spoštovati otrokove potrebe in zasebnost, kljub temu pa morajo ob potrebi uporabiti vzgojne omejitve, ki otroka, predvsem mladostnika, obvarujejo pred nevarnostmi. Ferić Šlehan in Bašič (2007) menita, da morajo starši s pravo mero nadzorovati mladostnike, da lahko s tem zmanjšajo možnost tveganja vedenjskih težav in rizičnih vedenj mladostnika.

Tomori (1994) pravi, da slaba komunikacija med podsistemoma partnerjev in otrok kaže na zaprtost meje med tema dvema sistemoma. Ob takem odnosu bodo imeli otroci manj možnosti za uspešno razvijanje svoje osebnosti, prav tako pa bosta oba podsistema prikrajšana za nove čustvene izkušnje.

Tomori (1994) pravi: »Družina z ustrezno razporeditvijo moči, ki ustreza osebnim potrebam vseh članov in je hkrati skladna z njeno razvojno fazo in splošnimi objektivnimi okoliščinami, je trdna in močna v celoti. V njej ni nihče prikrajšan, pri nikomer ni ogrožena samozavest zaradi občutja podrejenosti drugim. V taki družini imajo člani občutek varnosti, predvidljivosti in zanesljivosti. Družina z ustrezno razporeditvijo moči spodbuja k razvoju individualnosti in hkrati povečuje pripadnost med družinskimi člani. Laže premaguje krize prehodov iz enega razvojnega obdobja v drugo in se je sposobna prožno prerazporediti tudi ob nepričakovanih zunanjih spremembah. V stresu ravna učinkovito in zna smiselno aktivirati vse člane glede na njihove sposobnosti in stopnjo zrelosti« (str. 34).

8 3.2 Razporeditev vlog v družinskem sistemu

Družina kot sistem je sestavljena iz podsistemov, ti pa iz posameznikov, ki v odnosu do drugih članov družine zavzemajo določeno vlogo v sistemu.

Tomori (1994) pravi, da je vloga člana družine določena na podlagi različnih dejavnikov. Ti dejavniki so spol, razvojno obdobje in potrebe ter osebnostne značilnosti posameznika. Prek odnosa posameznika do drugih članov družine lahko prepoznavamo njegovo vlogo v družini. Vsak posameznik sprejema svojo vlogo aktivno in vzdržuje notranje ravnotežje v družini. Ob tem ostalim članom sistema omogoča dopolnjujoče vloge njegovi.

Perko (2006) meni, da so znotraj družine značilne različne vloge članov, predvsem pa je pomembno to, da svoji vlogi najprej prevzameta starša. Lidz ( 1971, v Čačinovič Vogrinčič, 1992) pravi, da se morata partnerja podpirati in biti povezana v svojih vlogah. Perko (2006) meni, da omogočata s svojima vlogama in enotnostjo v delovanju svojemu otroku omogočata uspešen prehod v »zunanji« svet. Čačinovič Vogrinčič (1992) omenja, da mora družina posebno pozornost posvetiti distanci v odnosu med materjo in otrokom, saj lahko povečana bližina izključuje druge člane družine (oče, drugi otrok). Perko (2006) meni, da starši velikokrat niso sposobni izvršiti svojo vlogo, kar posledično vpliva na otroka. Ta prevzame vloge staršev v odnosih do drugih članov družine. Tomori (1994) meni, da ima vloga, ki jo posameznik prevzame v družinskem sistemu, pomemben vpliv na posameznikove kasnejše odnose zunaj družinskega okolja in na svojo bodočo družino, saj so izkušnje iz primarne družine del posameznikove osebnosti.

Perko (2006) trdi, da je za optimalen potek psihosocialnega razvoja otroka potreben ljubeč in urejen odnos staršev. Tako okolje otroku nudi možnost za uspešen osebnostni in emocionalni razvoj.

3.3 Komunikacija v družinskem sistemu

Avtorica Tomori (1994) opiše komunikacijo kot osnovno kompetenco, ki jo posameznik razvije tekom zgodnjega otroštva v odnosih z ostalimi člani družinskega sistema. Je kompetenca, ki posamezniku pomaga pri izražanju in razumevanju oseb, s katerimi je v odnosu. Družina posamezniku nudi okolje, kjer se uči novih izkušenj, čustvovanja in komunikacije. Ključnega pomena je to, da se posameznik nauči jasne komunikacije, ki omogoča boljšo kakovost odnosov z drugimi ljudmi in posamezniku

pomaga pri uspešnem reševanju problemov. Veliko družin je takih, katere člani ne vedo jasno in odkrito komunicirati. V takih družinah prihaja do nerazrešenih težav.

Avtorica Poljšak Škraban (2002) je mnenja kot Tomori (1994), in komunikacijo opredeljuje kot ključni vidik delovanja družinskega sistema. Pravi, da komunikacija vpliva na kakovost odnosov med člani družine, na njihovo delovanje v družini in na družino kot celoto.

Tomori (1994, po Poljšak Škraban, 2002, str. 381) povzema naslednje značilnosti jasne, razumljive in neposredne komunikacije:

- Govor v prvi osebi in neposredno naslavljanje sporočil na tistega, ki mu je sporočilo namenjeno,

- razumljiv, odprt in enoznačen način izražanja čustev, misli in stališč, - občutljivo in dejavno sprejemanje sporočil in izrazov vseh članov družine,

- upoštevanje, spoštovanje in dopuščanje izrazov čustev, misli in stališč, tudi če so ta različna od drugih,

- izražanje le svojih lastnih mnenj in čustev, brez podtikanja čustev in misli drugim, - uporabljanje imen, ne pa nedoločenih oznak za druge člane družine,

- izogibanje ugotavljanju, »kdo ima prav«, in motivu, »kdo bo koga« (str. 381).

Tomori (1994) pravi, da je komunikacija pomemben vidik, po katerem se razlikujejo družine, saj ta vpliva na sporazumevanje in odnose članov v družini kot sistemu.

Družinski odnosi so pokazatelji osebnosti članov in navad družine, prav tako pa kažejo bližino članov in odprtost družine.

Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) opredeljuje odprto, neposredno in jasno komunikacijo kot značilnost funkcionalne družine. Nasprotje teh so disfunkcionalne družine, za katere je značilna nejasna, neodkrita in konfliktna komunikacija.

3.4 Doživljanje čustev v odnosih

Tomori (1994) pravi, da je družina okolje, v katerem posameznik odrašča. V tem času skozi odnose z drugimi člani družine razvija svojo osebnost, se uči čustvovanja in pridobiva nove socialne izkušnje. Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) poudari, da je posameznikovo čustvovanje odvisno od pridobljenih izkušenj v družini.

Če je imel v otroštvu možnost spoznati in nadzorovati čustva, jih bo zmožen tudi v kasnejših odnosih.

Tomori (1994) pravi, da imajo družine pogosto težavo s komunikacijo in z izražanjem čustev. Poleg tega velja v družinah nenapisano pravilo, ki je poznano vsem članom družine. To pove, o katerih temah člani družine ne smejo govoriti. To so predvsem teme, ki v članih povzročijo neprijetne občutke. Člani družine izražajo čustva, kolikor jim to dovoljuje družina. Nekatere družine ne dovolijo izražanja pretiranih čustev, druge pa le določenih.

Kompan Erzar (2003) poudarja, da se mora otrok že v otroštvu naučiti zaznavati telesne impulze, svoja občutja in regulirati nastala čustva. Samo tako bo lahko kasneje v socialnih odnosih razlagal svoja občutja, prepoznal stres in ga bil zmožen obvladati. V nasprotnem primeru bo posameznik ob stresu razvil bolezni. Avtorica Tomori (1994) pojmuje stres kot nujni del življenja, s katerim se v svojem življenju sooča vsak posameznik. Vsak stres daje posamezniku in družini priložnost, da znotraj sistema prerazporedijo vloge in moči, med seboj sodelujejo, ob tem pa stres s skupno pomočjo obvladujejo. Za družinske člane je to priložnost, da oblikujejo odnose znotraj družine. Avtorica poudarja povezanost med člani družine, saj v primeru, ko se član družine sooča z zunanjim stresorjem, to občuti tudi preostali del družinskega sistema.

Poljšak Škraban (2002) poudarja, da čustva vplivajo na odnose v družini. Dokler so med člani družinskega sistema spodbujajoči odnosi, družina funkcionira. Brezina (1998, v Tivadar, 2000, v Gomezel in Kobolt, 2012 ) pravi, da negativni odnosi med starši in otroki večajo možnost za otrokovo prestopništvo. Podobno razmišljanje ima naslednji avtor; Musek (1995) pravi: »Družina je nenadomestljiva in nepogrešljiva. Še več, raziskave po vsem svetu jasno kažejo, da je prav motenost družinskih odnosov skupni imenovalec najbolj problematičnih pojavov, ki pestijo sodobne družbe, tudi našo: je skupni imenovalec psihičnih problemov in težav, nevrotičnosti, šolske neuspešnosti, je skupni imenovalec nasilja, agresivnosti, kriminala, vseh oblik odvisnosti od alkoholizma do uživanja drog, je skupni imenovalec samomorilnosti«

(str.18). Istega mnenja je avtorica Tomori (1994), ki meni, da je zatiranje čustev vzrok za nastanek psihosomatskih motenj.

11 4. FUNKCIONALNA DRUŽINA

V nadaljevanju dela uporabim idealno tipsko delitev družinskega sistema. Uporabim termina funkcionalna in disfunkcionalna družina. Poudariti moram, da s terminom

»disfunkcionalna« ne želim stigmatizirati družin in njihovih družinskih članov. Namen je le uporabiti termina, s katerima lahko razločno opredelim razliko v strukturi in delovanju družinskih sistemov. Termin »disfunkcionalna družina« ne pojmuje absolutno disfunkcionalne družine, temveč družino, ki ima velik potencial za nastanek disfunkcionalnosti znotraj lastnega družinskega sistema. Vsaka družina, tako funkcionalna kot potencialno disfunkcionalna, se spopada s težavami, preko katerih se uravnava ravnotežje družinskega sistema. Potencialno disfunkcionalne družine imajo velikokrat več težav kot funkcionalne. Stresne situacije so za potencialno disfunkcionalne družine izziv, s katerimi se pod težo nakopičenih bremen težko spopadejo.

Beavers (1976, v Poljšak Škraban, 2007) pojmuje funkcionalnost družine glede na kompetentnost in interakcijski stil družine. Kompetentnost opredeli kot sposobnost vodenja družine in doseganja zadanih vzgojnih ciljev. Osnova za družinsko funkcionalnost so struktura dinamike, reševanje konfliktov, komunikacija, avtonomija in izražanje emocij.

Skynner (1982, v Poljšak Škraban, 2002) definira funkcionalno družino kot družino, v kateri je posameznik spoštovan kot lasten individuum, ob tem pa je pomembna tudi avtonomija posameznika. Znotraj funkcionalne družine vladajo topli, empatični in skrbni odnosi.

Tomori (1994) isto družino definira kot družino s spreminjajočimi se pravili, ki določajo vloge članov družine. V tej družini je ključno to, da je posameznik znotraj sistema upoštevan kot lasten in avtonomen individuum, ki lahko vodi svoje vedenje tako, da ne posega v svobodo ostalih članov družine.

Tomori (1994) opredeli temeljne naloge funkcionalne družine:

- »Svojim članom daje možnost razvoja zaupanja vase in v druge ljudi.

- Pomaga jim zgraditi ustrezni vrednostni odnos do sebe, drugih in do sveta.

- Družina je okolje, v katerem se človek nauči navezovati pomembne čustvene odnose z drugimi ter razvijati bližino z njimi. V družini se mora naučiti tudi vzpostavljanja ustreznih razmejitev med seboj in drugimi. Te razmejitve so

potrebne za razvoj osebne avtonomije, samostojnega razmišljanja in dejavnega samopotrjevanja.

- Posameznikova vloga v družini mu mora dajati možnosti, da prek izkušenj v njej dopolnjuje svojo stvarno samopodobo.

- Preko odnosov z drugimi člani družine in prek izkušenj z njimi človek uri svoje sposobnosti za prevzemanje odgovornosti, sprejemanje in dajanje opore drugim, za prilagajanje svojih potreb in teženj potrebam in težnjam drugih ljudi, za vodenje in podrejanje, za sporočanje o sebi in sprejemanje izrazov drugega človeka.

- V družini se posameznik nauči izražanja sebe in razvija komunikacijske spretnosti, ki so potrebne za razvijanje odnosov in stikov z drugimi ljudmi zunaj družinskih meja.

- Družina pomaga posamezniku, da zna prisluhniti svojim čustvom, jih sprejemati in izražati na način, ki je tudi za druge razumljiv in sprejemljiv.

- V družini doživlja otrok preveč čustvene stiske, tesnobo, skrbi in bojazni, v družini doživi prve izgube. Tu je tudi delež prvih opor in pomoči ob premagovanju teh stisk. Ob tem se uči, kako v stiskah ravnati, jih reševati in obvladovati.

- Uči samostojnega opredeljevanja in odločanja« (str. 151−153).

Dular (2012) je v svoji raziskavi ugotovila naslednje: »Posamezniki iz družin brez prisotne odvisnosti poročajo o svojih izvirnih družinah kot o bolj kohezivnih, ekspresivnih, manj konfliktnih, z večjo stopnjo neodvisnosti, prav tako imajo boljše razvito organiziranost, v večji meri pa imajo izraženo tudi orientacijo k intelektualnim dejavnostim in telesnim aktivnostim« (str. 265).

Rijavec Klobučar (2007, v Sternad, 2012) pravi, da se vse družine soočajo s težavami. Razlika med funkcionalnimi in nefunkcionalnimi pa je v tem, da so prve kompetentne za reševanje težav, s katerimi se sooča posameznik ali celotni družinski sistem.

5. DISFUNKCIONALNA DRUŽINA

Tomori (1994) trdi, da družinski sistemi delujejo različno. Nekatere družine so zmožne opravljati vse svoje funkcije, druge ne. Med slednje spadajo disfunkcionalne družine, ki lahko odpovejo na določenem področju ali v določenem razvojnem

obdobju. Odpovejo lahko samo pri določenem posamezniku ali v sistemu kot celoti.

Če v določenem sistemu pride do zapleta in ta ni razrešen, lahko s časom pričnejo slabeti tudi druge funkcije. Rigidnost družinskih vlog in slaba prilagodljivost sistema na stres vplivajo na manjšanje funkcionalnosti družinskega sistema. V zaprtih tipih družine, kjer so meje rigidne in vloge točno določene, lahko že najmanjša sprememba v sistemu vzpostavi negotovost njenih članov.

Beavers (1976, v Poljšak Škraban, 2002) pravi, da je v disfunkcionalnih družinah pomembna delitev moči, saj ta sistem redko sprejema dogovore med člani družine.

Zmeraj obvelja beseda nosilca moči. V drugih primerih se med člani skupine vzpostavi pogajanje, a ne pride do skupnih rešitev.

Loeber ter Stouthamer (1986, v Ferić-Šlehan in Bašić, 2007) ugotovita pomembnost odnosa starš – otrok. Starši s svojim neprimernim nadzorom, z zmanjšano odgovornostjo, s pomanjkljivim zanimanjem in z nepreživljanjem časa z otroki vplivajo na nastanek vedenjskih težav pri otrocih. To potrjuje tudi Hawkins (1992 v Dular, 2012), ki je v svoji raziskavi prišel do ugotovitev, da na možnost uporabe psihoaktivnih snovi (v nadaljevanju PAS) pri otrocih vpliva šibka skrb družine, konflikti in slaba povezanost družinskega sistema.

Salvador Minuchin ( v Tomori, 1994, str. 115) s svojimi besedami podpre zgoraj zapisana mnenja. Opiše osnovne značilnosti družin s psihosomatsko simptomatiko:

- »Značilna je velika, že pretirana medsebojna povezanost družinskih članov.

- Vedenje je izrazito zaščitniško. Družina postavlja varovanje družinskih članov na vrh medsebojnih družinskih dolžnosti in odgovornosti.

Lastnost teh družin je njihova togost v odzivih na kakršenkoli stres. Ob zunanjih preizkušnjah niso dovolj prožne in se težko prilagajajo na zunanje spremembe.

Njihov slog vedenja v stresu je izogibanje in zanikanje. To so družine, ki se s težavo ne spopadejo, zato je ne morejo neposredno odpraviti« (prav tam, str. 18).

Kot zgoraj omenjeni avtor tudi Čačinovič Vogrinčič (1992) opisuje družino, ki se ni zmožna prilagajati na stres in se nanj odziva togo, kar je značilnost disfunkcionalnih družin.

»Večina teoretikov skuša razumeti nevrotske simptome staršev in otrok z vidika družine kot celote. Splošna teoretska, transakcionalna izhodišča pri tem so:

- Duševne motnje imajo svoj izvor v družini in bolnik je le vidni simptom, skozi katerega se izraža patologija družinskega sistema.

- Družina kot sistem ima lastne regulacijske mehanizme, ki nadzorujejo motivacijo posameznih članov. Vključeno je zato vedno več kot le podzavestna dinamika ene osebe. Predvsem lahko rečemo, da vsak družinski član izrablja vse druge člane, da bi uravnovesil svoje bolezensko stanje. Obenem je cilj omenjenih regulacijskih mehanizmov in reakcij članov doseči homeostazo celokupnih odnosov v družini. Kot smo uvodoma omenili, pomeni to, da je »bolnik« potisnjen v posebno vlogo, v kateri služi stabilizaciji duševnosti drugih članov in družine sploh. Tam, kjer srečamo motene otroke, naletimo zato tudi na motene zakone in na moteno družino v celoti.

- Vsak družinski član se prilagodi pravilom igre, ki vladajo v družini, ker mu sicer grozi izločitev in osamitev.

- Na odnose v družini vplivajo vsaj deloma tudi življenjska razočaranja staršev in njihove izkušnje iz rane mladosti« (Požarnik, 1979, str. 59).

Uživanje različnih substanc pri posameznikih avtorji opisujejo zelo podobno.

Perko (2006) pravi, da posameznikovo konfliktno vedenje pogosto odraža kruto realnost njegove primarne družine. Prav tako odvisnost posameznika ne vpliva samo nanj, temveč na vso družino. Ta družinski sistem deluje nefunkcionalno, saj znotraj njega vlada odtujenost, nerazumevanje in nesoglasja med člani. Tako kot zgoraj omenjeni avtor tudi Žvelc (2001) predvideva, da družina osebe z izkušnjo odvisnosti deluje nefunkcionalno, saj je ta vplivala na posameznikovo osebnost.

Otroci, ki odraščajo v neurejenih, konfliktnih družinskih odnosih, navadno z vso silovitostjo odražajo travmatično realnost družine. Bradshav (1995, v Perko, 2006, str. 46) : »ugotavlja, da izbirajo celo poklice, ki zadovoljujejo starše in ne njih in tako zadovoljujejo zafrustrirane in neuresničene želje ter potrebe očetov in mater«.

6. DRUŽINA Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI

Več avtorjev omenja pri osebah z izkušnjo odvisnosti motenost v objektnih odnosih.

Med razvojem je imel otrok malo pozitivnih izkušenj s primarnimi objekti, kar

posameznika pripelje do neuresničenih želj. Droga nadomesti posamezniku preko simbiotične odvisnosti od objekta primarne objektne odnose iz otroštva (Woollcott,1981, Johnson, 1993, Krystall, 1993, 1997, Greenspan 1993 in Volkan 1994 v Žvelc, 2001).

Dular (2012) poudarja rezultate raziskave, ki so pokazali, da družine oseb z izkušnjo odvisnosti od PAS delujejo manj funkcionalno kot družine brez odvisnosti od PAS.

Prve svojim članom pogosteje ne dopuščajo avtonomije pri odločanju, omejujejo njegovo participacijo pri intelektualnih, kulturnih in rekreacijskih dejavnostih.

Saatcioglu, Erim in Cakmak (2006, v Dular, 2012) pravijo, da odvisnost postane del družinskega sistema, ki ima vpliv na razvoj družinskih podsistemov in njihove meje.

Medtem ko želi družina odvisnost preprečiti, oseba z izkušnjo odvisnosti spretno manipulira s člani družine. Connell Henderson (2000, v Dular, 2012) prav tako opisuje vpliv odvisnosti kot stresnega dejavnika za družino. Družinski člani svoje delovanje usmerijo okrog odvisnosti, odpovedujejo se lastnim potrebam in zanikajo občutene emocije. Tako vedenje vodi v disfunkcionalnost sistema.

Različni avtorji (Catherall, 1998; Connell Henderson, 2000; Muisener, 1993, v Dular, 2012) naštejejo značilnosti zgoraj omenjene družine: »zanikanje odvisnosti;

poudarjanje prisotnosti normalnega stanja v družini za zunanjo okolico; poudarek na prelaganju in izpodrivanju občutka krivde na druge člane; neposredna raven komunikacije, nenapisano pravilo o prepovedi izražanja močnih negativnih čustev;

konflikti v družini, kako se spoprijemati s članom z izkušnjo odvisnosti; prisotni so strukturni deficiti (pomanjkanje kohezije, rigidne vloge); manjša učinkovitost pri reševanju razvojnih družinskih problemov; pogosti zlomi v družinski dinamiki; težave z mejami v odnosih; težave z zaupanjem; prevzemanje vlog, ki izražajo patologijo, nastalo zaradi odvisnosti; pogoste družinske disfunkcije« (str. 256).

Kovač (2010, v Sternad, 2012) opozarja na nastanek soodvisnosti članov družine z izkušnjo odvisnosti. Soodvisnost se lahko kaže v različnih kemičnih in nekemičnih odvisnostih, duševnih motnjah in drugih boleznih.

Jackson (1954, v Perko, 2006) opiše v sedmih točkah potek akomodacije družine na odvisnost od alkohola enega izmed članov družine:

In document POLOŽAJ SOROJENCEV V DRUŽINI Z IZKUŠNJO ODVISNOSTI (Strani 13-0)