Doživljanje čustev oseb v družini z izkušnjo odvisnosti

Cvetek (2014) opiše čustvovanje kot kompleksen proces, sestavljen iz več komponent. Te so zaznava in ocena dogodka, telesni odzivi, subjektivno doživljanje čustev, stanje akcijske pripravljenosti, čustveno zavedanje in prepoznavanje čustev, čustvena izraznost in stabilnost. Avtorica je mnenja, da imajo čustva v posameznikovem razvoju velik pomen. Ta vplivajo na posameznikovo doživljanje sebe, na odnose med ljudmi in na posameznikovo okolje. Čustva lahko na posameznika vplivajo pozitivno ali negativno, kar je odvisno od posameznikove sposobnosti uravnavanja čustev.

Cvetek (2014) pravi, da imajo čustva velik vpliv na družinsko dinamiko; predvsem vplivajo na razvoj nezadovoljstva članov in na njihovo slabljenje odnosov.

6.3.1 Čustvovanje osebe z izkušnjo odvisnosti

Posameznikova nezmožnost uravnavanja čustev, predvsem negativnih, lahko vodi v razne oblike duševnih in telesnih bolezni, ter v razvoj težav na področju socialnega vključevanja (Cvetek, 2014).

Žvelc pravi, da je vsem osebam z izkušnjo odvisnosti skupna želja po harmonični enosti. Želijo si tolažbe in miru. Osebam z izkušnjo odvisnosti primanjkujejo doživetja zlivanja z drugimi osebami, ki so temeljna za razvoj odnosov. Te izkušnje posameznik doživi s pomočjo nedovoljene substance.

Volkan (1994, v Žvelc, 2001) je mnenja, da posameznik uživa drogo zaradi primanjkljaja v objektnih odnosih iz obdobja otroštva in zaradi ponotranjenosti strogega objekta starša. Z drogo posameznik doživi občutja, ki prikrijejo pretekla ponotranjena občutja brezvrednosti in samokritike. Droga posamezniku omogoča, da skrije lastne fantazije, spomine in čustva, s tem da mu nudi doživetje prijetnih in pozitivnih občutij, ki jih lahko enačimo s simbiozo matere. Ob popuščanju substance

19

se posameznik ponovno sooči s prej omenjenimi občutki. Da jih zatre, ponovno poseže po nedovoljeni substanci. Takšno vedenje se ponavlja in posameznik pristane ujet v krog odvisnosti.

Požarnik (1979) meni, da osebe z izkušnjo odvisnosti ne usmerjajo pozornosti v prihodnost. Prav tako imajo nizko samoodgovornost in delujejo na podlagi samodestruktivnih teženj. Avtor meni, da posameznikova odvisnost temelji na dinamiki bolne družine, ki se razteza od ekstremnega razvajanja do zanemarjanja otroka.

6.3.2 Čustvovanje družine osebe z izkušnjo odvisnosti

Odvisnost v družini vpliva na vse posameznike znotraj družinskega sistema. Vsi člani družine se soočajo s krizo družine na svojstven način.

Bradshaw (1996, v Dular, 2012) pravi, da je posttravmatska stresna motnja, povzročena zaradi odvisnosti v družini, primerljiva z življenjem v koncentracijskih taboriščih. Različni avtorji (Copello in Orford, 2002; Velleman in Templeton, 2003, v Dular, 2012) trdijo, da se stres članov družine z izkušnjo odvisnosti kaže v visokih stopnjah fizičnega in psihičnega obolevanja posameznikov znotraj teh družin. To dokazujeta tudi Gregg in Toumbourou (2003), ki opozarjata, da so duševne motnje pri sorojencih oseb z izkušnjo odvisnosti prisotne v višji stopnji kot običajno.

Sternad (2012) omenja, da družine pogosto zaznajo stisko posameznika, a cele družine prekasno. Ta stiska vpliva na celotno družino, zato si mora ta ob zavedanju in priznanju težav poiskati strokovno pomoč. Dular (2012) je mnenja, da je strokovna pomoč družine potrebna, ker lahko v družini nastale simptome članov družine leti prenašajo naprej na potomstvo.

Zelo pomemben vidik delovanja družine z izkušnjo odvisnosti je ta, da člani družine osebi z izkušnjo odvisnosti namenijo večino svojega časa. Howard idr. (2010) pravijo, da se vsa dejanja družine vrtijo okrog odvisnosti osebe, ki zlorablja substance – okrog uporabe substance, streznitve in ponovne odvisnosti. Gregg in Toumbourou (2003) opozarjata, da lahko ob prekomernem dajanju pozornosti družine na otroka z izkušnjo odvisnosti drugi otrok v tej družini doživlja sebe kot zapostavljenega. Prav sorojenci so tisti člani družine, ki so pogosto najbolj prizadeti znotraj družine z izkušnjo odvisnosti. Avtorja menita, da se mladostniški sorojenci oseb z izkušnjo

20

odvisnosti soočajo z več pomembnimi vprašanji. Ta vključujejo lažji dostop do drog, izpostavljenost družinskim sporom, nasilju in težave v šoli.

Sorojenec osebe z izkušnjo odvisnosti ni nikdar svoboden pred odvisnostjo. To odražajo naslednje zgodbe, ki nudijo osebni vpogled v izkušnje sester oseb z izkušnjo odvisnosti. Avtorice (Howard idr. 2010) so svoja občutja opisale z naslednjimi besedami:

- Krivim sebe.

- Imeti sorojenca z izkušnjo odvisnosti vključuje trenutke jeze, strahu, željo pomagati, občutke frustracije, nepravičnosti, ljubezni, žalosti, brezupa in nemoči.

- Počutila sem se, kot da mi je spodletelo. Nisem se dovolj potrudila, nisem dovolj govorila.

- Ali sem sestra, mlajši sorojenec, njegova najboljša prijateljica ali poslušna hči svojih staršev? Biti sorojenka odvisnika ni spremenilo samo odnosa, ki ga imam z njim, ampak tudi moj odnos s starši in pogled nase. Počutila sem se primorano biti posrednik med mamo, ki mu je vse omogočala, in očetom, ki je dovolil svojemu sinu, da pristane na dnu (oba z iskrenimi nameni, da bi mu pomagala).

Pogosto sem bila jezna na svojega brata, da je skoraj razdrl našo družino, jezna na mamo, da mu je dajala denar, ki ga je lahko uporabil za zadovoljevanje svoje odvisnosti, jezna nase, da sem ga spravila iz zapora, ker sem želela biti dobra sestra, in razočarana nad trenutki, ko sem dovolila njegovi zasvojenosti, da je vstopila v življenja mojih prijateljev in partnerja.

Člani družine z izkušnjo odvisnosti doživljajo predvsem negativna čustva. Ta vplivajo na medosebne odnose članov družine in na klimo družinskega sistema.

Najpogostejša čustva, ki jih svojci (starši in sorojenci) oseb z izkušnjo odvisnosti doživljajo, so:

- Jeza je čustveni odziv, ki ga doživljamo ob stanju vznemirjanja (Cvetek, 2014). Posameznik to stanje doživlja ob povzročeni krivici, neopravičeni obravnavi, nespoštovanju drugih in nezadovoljenih lastnih potrebah.

21

- Krivda je oblika jeze, ki jo doživljajo tako starši kot sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti. Milivojević (2008) opredeli občutek krivde kot obliko jeze, ki predstavlja posameznikovo jezo nase. Občutek krivde nastane, ko oseba oceni, da je s svojim dejanjem povzročila pri drugemu škodo in neprijetna občutja. Starši doživljajo občutke krivde predvsem v povezavi z vzgojo otrok, sorojenci pa večkrat povezujejo krivdo z nudeno pomočjo sorojencu ali prikrivanjem odvisnosti sorojenca staršem.

- Žalost je občutek posameznika, ko izgublja nekaj zase pomembnega, nekaj, do česar čuti čustveno navezanost (Milivojević, 2008). Je negativno čustvo, ki ga povezujemo z občutjem bolečine (Cvetek, 2014). Pojavi se ob raznih izgubah osebe, predmeta, spomina, ki jim je posameznik bil naklonjen.

Najpogostejši razlogi za nastop žalosti so ločitev od pomembnih ljudi, izgube in nedosežena pričakovanja ter cilji. Pri svojcih oseb z izkušnjo odvisnosti se žalost pojavi takrat, ko se svojci zavejo izgube osebe, izgube odnosa, ki so ga imeli z osebo. Svojci pogosto poročajo o odtujenosti osebe z izkušnjo odvisnosti, in občutkih bolečine ob pogledu na to osebo.

- Strah je negativno čustvo, ki posameznika opozori na znano nevarnost. Ima funkcijo samozaščite. Čustvo strahu v posamezniku sproži obrambni odziv in poveča posameznikovo pozornost v smer nevarnosti. Pogosto se pojavlja v naslednjih kontekstih: pred zaupanjem nekomu ali nečemu, v stvareh, ki posameznika presegajo in v odnosu do nepoznanega (Cvetek, 2014).

- Naklonjenost je čustvo, ki temelji predvsem na občutju ljubezni prve osebe do druge. Oseba, ki izraža naklonjenost, postane pozorna na potrebe drugega, jih prepoznava in se nanje odziva. Čustvo naklonjenosti posameznika motivira in usmerja k skrbi za drugo osebo (Cvetek, 2014).

Naklonjenost je značilna za svojce oseb z izkušnjo odvisnosti. Ti skušajo s skupnim ciljem osebi pomagati na različne načine. Pogosto postanejo člani družine preveč naklonjeni do osebe z izkušnjo odvisnosti, ob tem pa pozabijo nase.

- Nezaupanje je pogost pojav med člani družin z izkušnjo odvisnosti, o katerem poročajo svojci oseb z izkušnjo odvisnosti. Avtorica (Cvetek, 2014) je mnenja, da je zaupanje pomembna kvaliteta za nastajanje tesnih vezi in odnosov med posamezniki, saj oseba v odnosih sprejema drugega, se od njega uči in ob tem razkriva sebe ter svojo ranljivost. Če se posameznik počuti varnega, bo

22

doživljal zaupanje, v nasprotnem primeru pa nezaupanje. Avtorica omenja, da občutje nezaupanja temelji na posameznikovih preteklih negativnih izkušnjah.

V skladu z njimi ta razvija negativna pričakovanja in predvidevanja o določenih situacijah. Posameznikovo doživljanje nezaupanja nanj vpliva tako, da se oddaljuje v odnosih z drugimi, vede se obrambno in dvomi v dobronamernost ljudi. Osebe z izkušnjo odvisnosti velikokrat izgubijo zaupanje svojcev. V takih primerih svojci postanejo previdnejši, nezaupljivi do osebe z izkušnjo odvisnosti in ob tem zaradi preteklih izkušenj odnose ohranjajo na distanci.