Področje odvisnosti je kljub veliko raziskavam še zmeraj pomembna tema raziskovanja, saj se v družbenem prostoru pojavljajo nove, še nepoznane substance.
Področju vpliva odvisnosti na posameznika in njegovemu doživljanju je bilo posvečeno veliko raziskovanja, manj izpostavljeni raziskovanju pa so bili svojci, predvsem sorojenci oseb z izkušnjo odvisnosti. Najdlje trajajoči odnos je prav odnos med sorojencema, saj ta ohranjata odnos od njunega rojstva do smrti. V odnosu sorojencev lahko opazimo delovanje njunega primarnega družinskega sistema, ki je v družini z izkušnjo odvisnosti pogosto disfunkcionalen.
V teoretičnem in empiričnem delu sem se osredotočila na dinamiko družinskega sistema z izkušnjo odvisnosti. Na podlagi štirih intervjujev sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti sem želela pridobiti vpogled v njihovo doživljanje dinamike družine z izkušnjo odvisnosti. Sorojenci so z odgovori na vprašanja potrdili teorije zgoraj omenjenih avtorjev, v katerih so razpravljali o dinamiki družin z izkušnjo odvisnosti.
Tako sem skozi analizo štirih intervjujev pokazala pomembnost vpliva več dejavnikov, kot so vzgoja otrok, vedenje sorojencev, otrokove izkušnje izven primarne družine in vpliv okolja na družinsko dinamiko in odnose med člani družine.
O razlogih za nastanek odvisnosti pri posamezniku bi težko govorili, saj vsak posameznik doživlja odnose v družini z vidika lastne perspektive. Prav tako so lahko različno interpretirani tudi stresni dogodki, s katerimi se spopadajo člani družine.
Ključnega pomena za nastanek odvisnosti je po mojem mnenju vzgoja otroka v družini. Vzgojni pristopi staršev med sorojencema se glede na odgovore sorojencev pogosto razlikujejo v postavljanju mej in vlog med osebami v družini. Večina
47
sorojencev (S2, S3 in S4) opozori na razpuščenost meja pri sorojencih z izkušnjo odvisnosti. Kljub temu ne morem trditi, da je za osebe z izkušnjo odvisnosti značilna določena struktura postavljanja meja, saj je analiza raziskave pokazala, da lahko v odvisnost posameznika vodijo meje, ki so zelo toge ali pa nasprotno, povsem razpuščene. Glede postavljanja meja so opazne razlike pri intervjuvanih sorojencih, za katere je značilna odsotnost izkušnje odvisnosti. Sorojenca (S1 in S3) sta imela razpuščene, (S2 in S4) pa toge meje. Glede na te podatke postavitve meja ne morem upoštevati kot ključni dejavnik za nastanek odvisnosti, temveč le kot delni dejavnik, ki vpliva na nastanek odvisnosti skupaj z ostalimi dejavniki.
Pri vlogah v družini pomemben izsledek analize prikazuje premestitev odgovornosti staršev od substanc neodvisnega otroka. O tem poročajo sorojenke (S2, S3 in S4).
Pomembna ugotovitev raziskave je ta, da vsi sorojenci poročajo o omejenem ali neprimernem izražanju čustev s strani staršev. Ti otroci posledično niso imeli možnosti, da bi se naučili izraziti lastna čustva, kar je velikokrat razlog za poseganje po nedovoljenih substancah. Vse tri sorojenke (S2, S3 in S4) izpostavijo, da se sedaj v svoji lastni družini učijo izražanja čustev in komunikacije, ki jim je v otroštvu primanjkovala. Komunikacija in odnosi v družini z izkušnjo odvisnosti so zelo skopi in omajani. To doživljajo tako osebe z izkušnjo odvisnosti kot njihovi svojci.
Pogosto se družinski člani prično ukvarjati z odvisnostjo posameznika v želji po ozdravitvi posameznika. Ob tem doživljajo paleto čustev, ki so enotna vsem sorojencem. V raziskavi osebe naštejejo in opišejo naslednje občutke: žalost, jezo, strah in nezaupanje v odnosu do osebe z izkušnjo odvisnosti. Sorojenci doživljajo izkušnjo odvisnosti sorojenca podobno kot njihovi starši. Menim, da na svojce vpliva tabu družbe, posledica tega je neizpostavljanje svoje izkušnje z odvisnostjo v javnosti. Z analizo intervjujev sem prišla do spoznanja, da imajo nekatere sorojenke (S3 in S4) željo po odmiku od primarne družine. V intervjujih (S2, S3 in S4) poudarijo selitev, ki vpliva na njihovo zmanjšano vpletenost v primarni družini. Trdim lahko, da selitev delno pomaga pri odmiku od težav primarne družine, saj ima tako oseba možnost zaživeti in si ustvariti lastno življenje. Kljub temu pa je pomembno, koliko oseba dovoljuje svoji primarni družini, da posega v družino, ki si jo sama ustvari.
Pomembno spoznanje raziskave je to, da večina sorojencev razmišlja o strokovni pomoči, kljub temu pa se je le ena od štirih oseb odločila poiskati pomoč. Slovenska
48
društva opažajo upad svojcev v samopomočnih skupinah za svojce. Ob analizi intervjujev in pisanju teoretičnega dela o samopomočnih skupinah sem opazila nezanimanje svojcev, predvsem sorojencev, za sodelovanje v samopomočnih skupinah. To vprašanje puščam odprto za nadaljnje raziskovanje Glede na uspešnost pilotne raziskave vrstniške skupine sorojencev oseb z izkušnjo odvisnosti avtorjev Gregg in Toumbourou (2003) spodbujam vse sorojence oseb z izkušnjo odvisnosti k vključitvi v skupine za samopomoč ali k iskanju druge oblike podpore.
49 13. LITERATURA
Cvetek, M. (2014). Živeti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj. Ljubljana: Teološka fakulteta.
Čačinovič Vogrinčič, G. (1992). Psihodinamski procesi v družinski skupini: prispevek k razvidnosti družinske skupine. Ljubljana: Advance.
Dular, K. (2012). Dinamika in funkcioniranje družine kot dejavnika tveganja za razvoj odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Socialna pedagogika, 16(3), 249−281.
Erjavec, A., Murgelj, A. (2010). Reševanje konfliktov in komunikacija v družini. Revija
Panika,15(1),23−26. Pridobljeno s
http://www.dsps.si/uploads/1/0/7/6/10762945/reevanje_konfliktov_in_komunikacija_v _druini.pdf.
Ferić Šlehan, M., Bašić, J. (2007). Starši in mladostniki v odnosu do tveganih oblik vedenja in načinov discipliniranja. Socialna pedagogika, 11(2), 171−188.
Gomezel, A., Kobolt, A. (2012). Vpliv družine na mladostnikovo identiteto. Socialna pedagogika, 16(4), 323−354.
Gregg, M. E., Toumbouru, J. W. (2003). Sibling Peer Support Group for Young People with Sibling Using Drugs: A Pilot Study. Journal of Psychoactive Drugs, 35(3), 311−319. DOI: 10.1080/02791072.2003.10100014
Howard, K. N., Heston, J., Key, C.M., McCrory, E., Sema-McDonald, C., Smith, K. R.,
& Henderick, S.S. (2010). Addiction, the Sibling, and the Self. Journal Of Loss &
Trauma, 15(5), 465−479. DOI: 10.1080/ 15325024.2010.508359.
Incerti, L., Henderson-Wilson, C., & Dunn, M. (2015). Challenges in the family. Family Matters, 96, 29−38.
Kompan Erzar, K. (2003). Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek:
Frančiškanski družinski inštitut.
Milivojević, Z. (2008). Emocije: razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad:
Psihopolis institut.
Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy d. o. o.
Perko, A. (2006). Samopodoba ljudi v stiski. Ljubljana: Samozaložba.
50
Perko, A. (2008). Družina na križpotju: Sodoben pristop k urejanju ljudi v stiski.
Ljubljana: Umco: Zavod Mitikas.
Perko, A. (2013). Pijan od življenja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Poljšak Škraban, O. (2002). Mladostnik/ca v družini in medsebojno doživljanje družinskih članov. Socialna pedagogika, 6(4), 369−394.
Poljšak Škraban, O. (2007). Pojmovanja »normalnosti« procesov v družini;
funkcionalnost in kompetentnost družinskega sistema. Socialna pedagogika,11(2), 189−212.
Poljšak Škraban, O., Dekleva, B. (1997). Vloga družine v oblikovanju in razvoju identitete. Socialna pedagogika, 1(2), 25−46.
Požarnik, H. (1979). Zakonski in družinski konflikti ter njihovo zdravljenje. Maribor:
DDU UNIVERZUM.
Rugelj, J. (2008). Pot samouresničevanja: zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski: priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje. Ljubljana: Umco.
Sternad, M. (2012). Socialnopedagoško sodelovanje z družinami z več problemi.
Socialna pedagogika, 16(4),437−468.
Täschner, K. L. (2002). Trde droge – mehke droge?: vse pomembnejše snovi, ki povzročajo odvisnost, in njihov učinek: kako prepoznati znake odvisnosti: koristni napotki za starše, prijatelje in učitelje. Ptuj: In obs medicus.
Tomori, M. (1994). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO.
Žižak, A., Koller – Trbović, N. (2007). Temna stran družinskega življenja v doživljanju otrok in mladostnikov. Socialna pedagogika, 11(2), 147−170.
Žvelc, G. (2001). Odvisnost kot poskus samoregulacije. Psihološka obzorja, 10(3), 57−74.
51 14. PRILOGE
Primer kodiranja:
Besedilo Koda 1. reda Koda 2. reda Kategorija
Kakšen odnos sta imela