Dostojanstvena onkološka zdravstvena nega

Medicinske sestre morajo z bolnikom zgraditi zaupanja vreden odnos, vendar morajo biti za to pripravljene prisluhniti njegovim osebnim zgodbam in skrbem. Z njim naj iskreno komunicirajo o bolezni in zdravljenju (Crump, 2019), saj z empatično komunikacijo, ki ohranja upanje in navdihuje, utrjujejo bolnikovo dostojanstvo (Bagherian et al., 2020). Pomembno je, da onkološke medicinske sestre zagovarjajo želje in stališča bolnikov o njihovi zdravstveni oskrbi, predvsem tistih, ki jih zaradi napredovanja rakave bolezni sami ne zmorejo več zagovarjati (Bagherian et al., 2020; Crump, 2019).

Dostojanstvena zdravstvena nega mora bolniku omogočati svobodno izbiro odločanja (Crump, 2019). To dokazuje tudi raziskava v Iranu, kjer so bolniki z rakom, ki so soodločali in bili vključeni v proces zdravljenja, imeli večji občutek spoštovanja in dostojanstva (Bagherian et al., 2020). V raziskavi (Crump, 2019) so onkološke medicinske sestre v polstrukturiranih intervjujih izpostavile pomanjkanje znanja o ohranitvi dostojanstva bolnikov v zadnjih dneh življenja. Zavedajo se, da je treba v tem času ob nudenju čustvene podpore in zagotavljanju psihofizičnega udobja spoštovati tudi bolnikove želje. Nekatere medicinske sestre v intervjujih nagovarjajo vodje medicinskih sester k izražanju večjega sočutja do sodelavcev tako, da poskusijo zmanjšati njihovo obremenjenost z delom. Menijo, da bi bilo lahko za dostojanstvo bolnikov z rakom v zdravstveni negi poskrbljeno bolje, če bi imele na voljo več časa, ki bi ga preživele z bolniki.

25

4.4 BOLEČINA

Tabela 4 prikazuje ključne ugotovitve raziskav o obravnavi bolečine medicinskih sester pri bolnikih z rakom.

Tabela 4: Rezultati raziskav o obravnavi bolečine pri bolnikih z rakom Avtor,

Leto Država

Raziskovalna metodologija in vzorec Ključne ugotovitve

Shahriary et al.

2015 Iran

Presečna raziskava 58 ženskih onkoloških medicinskih sester. Izpolnile so vprašalnik Nurses knowledge and attitudes survey regarding pain (NKAS).

Medicinskim sestram primanjkuje znanja o obvladovanju bolečine zaradi premajhnega poudarka v času formalnega izobraževanja. Slabše znanje so dosegle s področja uporabe analgetikov, farmakologije opioidov in z njimi povezano odvisnostjo.

Beck et al., 2016 ZDA

Prospektivna korelacijska raziskava. 91 medicinskih sester; 28 s certifikatom za kompetentno delo z bolniki z rakom, 37 brez njega, 26 ne dosega pogojev za prejem; je izpolnilo NKAS vprašalnik. Rezultate so primerjali z bolnikovimi ocenami o kakovosti obravnave bolečine in jakosti bolečine.

Medicinske sestre s certifikatom o kompetentnem delu z bolniki z rakom imajo več znanja o protibolečinski obravnavi bolnika, kot tiste, ki ga nimajo ali do njega niso upravičene. Več znanja vseeno ni znatno povezano z večjo kakovostjo obravnave bolečine in manjšo bolečino pri bolnikih.

Utne et al.

2019 Norveška

Presečna raziskava. 312/1704 onkoloških medicinskih sester iz Združenja medicinskih sester Norveške je po elektronski pošti izpolnilo vprašalnik NKAS.

Večina medicinskih sester je dosegla nižje rezultate na področju želenih in neželenih učinkov analgetikov. Več znanja o lajšanju bolečine imajo zaposlene na specialističnih oddelkih in opravljenim tečajem o lajšanju bolečine, manj znanja pa imajo zaposlene na primarnem nivoju.

Toba et al.

2019 Palestina

Presečna raziskava. Anketiranih 220 onkoloških medicinskih sester; 47,7 % moškega spola. Izpolnili so vprašalnik o znanju, praktičnih izkušnjah in ovirah lajšanja bolečine.

Nekatere medicinske sestre imajo slabše znanje o odmerjanju opioidov in njihovo odvisnostjo. Ovire pri obravnavi bolečine pri bolnikih z rakom so neustrezna ocena jakosti bolečine zaradi nezadovoljivega znanja medicinskih sester, dolgotrajen proces predpisovanja opioidov in strogo evidentiranje porabe opioidov.

26

Rezultati raziskav Utne in sodelavcev (2019), Shahriary in sodelavcev (2015) ter Beck in sodelavcev (2016) temeljijo na vprašalniku NKAS, s katerim so ocenjevali znanje medicinskih sester in njihov vidik obravnave bolečine pri bolnikih z rakom. Po navedbah razvijalcev vprašalnika morajo medicinske sestre doseči vsaj 80 % uspešnost za kompetentno obravnavo bolečine bolnikov (Utne et al., 2019). Povprečna ocena pravilnih odgovorov je pri norveških medicinskih sestrah znašala 75 % (Utne et al., 2019), v raziskavi Shahriary in sodelavcev (2015) so medicinske sestre dosegle v povprečju le 66,6 % pravilnih odgovorov, Beck in sodelavci (2016) pa poročajo, da je 43 % medicinskih sester preseglo ta mejnik uspešnosti. V palestinski raziskavi (Toba et al., 2019) je na podlagi prilagojenega vprašalnika o znanju, praktičnih izkušnjah in ovirah pri obvladovanju bolečine 42,7 % medicinskih sester ocenilo svoje znanje o lajšanju bolečine kot dobro, kar 19,1 % kot zelo slabo in le 9,5 % kot odlično.

V raziskavah so medicinske sestre dosegle največ pravilnih odgovorov v povezavi s toleranco bolečine pri različnih starostnih skupinah in z bolnikovimi odzivi na bolečino (Shahriary et al., 2015; Utne et al., 2019). Norveške medicinske sestre, vključene v raziskavo, se 99 % strinjajo, da zna bolnik sam najbolj natančno oceniti jakost bolečine.

Hkrati norveški avtorji dokazujejo, da počutje bolnika znatno vpliva na oceno medicinskih sester o potrebi analgezije pri bolniku. Kljub enaki bolnikovi oceni o jakosti bolečine so bolniku, ki bolečino izraža z grimasami, bolj pripravljene lajšati bolečino (87 %) kot bolniku, ki se ob sočasni prisotnosti bolečine smeji (73 %) (Utne et al., 2019). Beck in sodelavci (2016) so po bolnikovih ocenah ugotovili, da je v zadnjih 24-ih urah kar 30 % bolnikov kljub prejemanju analgetikov občutilo pogosto ali konstantno bolečino. To so po kratkem vprašalniku o bolečini (Brief Pain Inventory; 0 = ni bolečine, 10 = huda bolečina) ocenili s povprečno oceno 6,2.

V raziskavi Toba in sodelavcev (2019) so medicinske sestre z reševanjem anketnega vprašalnika prikazale pomanjkljivo znanje s področja želenih in neželenih učinkov protibolečinskih zdravil. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Shahriary in sodelavci (2015). Te kažejo na nizko znanje medicinskih sester o protibolečinski terapiji. V obeh raziskavah (Toba et al., 2019; Shahriary et al., 2015) je le dobrih 20 % medicinskih sester vedelo, da Morfin nima učinka zgornje meje, kar lahko kaže na nepoznavanje uporabe in preračunavanja opioidov. Da Morfin nima učinka zgornje meje pomeni, da se lahko odmerek viša tako dolgo, dokler bolečina ne popusti. Učinkovit odmerek se določi s titracijo (Lahajnar

27

Čavlovič et al., 2015, 17–9). Medtem so v ameriški raziskavi (Beck et al., 2016) medicinske sestre s certifikatom za kompetentno delo z bolniki z rakom pokazale boljše znanje o dolgotrajnem zdravljenju z opioidi, njihovi odtegnitvi in neželenih učinkih v primerjavi z medicinskimi sestrami brez certifikata.

Utne in sodelavci (2019) omenjajo, da pri bolnikih z rakom obstaja manj kot 1 % možnosti za razvoj respiratorne odpovedi zaradi zdravljenja bolečine z opioidi. Več avtorjev (Toba et al., 2019; Shahriary et al., 2015) ugotavlja, da nekatere medicinske sestre opioidnim analgetikom pripisujejo višje tveganje za razvoj odvisnosti in respiratorne depresije.

Nekatere medicinske sestre je zaradi pomanjkljivega znanja o opiodnih analgetikih strah njihovih neželenih učinkov, zato so njihovi uporabi pri lajšanju bolečine pri bolnikih z rakom tudi manj naklonjene (Utne et al., 2019).

Toba in sodelavci (2019) so anketirance spraševali o težavah pri lajšanju bolečine bolnikov z rakom. Kot najpogostejša ovira za ustrezno obravnavo bolečine je bila s 76,8 % ocenjena neustrezna ocena bolečine zdravstvenega osebja. Za eno izmed ovir so navedli tudi nezadostno znanje bolnikov o nadzorovanju bolečine, prav tako pa so kot oviri izpostavili strogo ureditev za vodenje porabe opioidov in dolgotrajen proces za predpisovanje opioidov pri zdravniku.

V norveški raziskavi (Utne et al., 2019) so medicinske sestre, zaposlene na specialističnih oddelkih, dosegle boljše rezultate kot tiste, zaposlene v primarnih zdravstvenih storitvah.

Prav tako so medicinske sestre z opravljenim tečajem o obravnavi bolečine dosegle boljše rezultate kot tiste brez tečaja. Shahriary in sodelavci (2015) povezujejo slabše rezultate vprašalnika NKAS s premajhnim poudarkom na lajšanju bolečine v času formalnega izobraževanja medicinskih sester v Iranu. Tudi ameriški avtorji (Beck et al., 2016) ugotavljajo, da so medicinske sestre s specialnimi znanji in certifikatom iz onkološke zdravstvene nege dosegle statistično boljše rezultate v primerjavi z medicinskimi sestrami brez tega certifikata. Kljub doseženim rezultatom pa avtorji ugotavljajo, da boljše znanje ali pridobljeni certifikat ne vpliva znatno na višjo kakovost obravnave bolečine pri bolnikih z rakom.

28

5 RAZPRAVA

S pregledom literature smo osvetlili nekatera področja onkološke zdravstvene nege, na katerih se zdravstveni delavci največkrat soočajo z etičnimi dilemami in izzivi. Ugotavljamo, da so pogosti faktorji za njihov pojav med onkološkimi medicinskimi sestrami pomanjkanje strokovnega znanja in delovnih izkušenj ter strah, negotovost in pomanjkanje časa, zato sta etičnost in kakovost obravnave bolnikov z rakom pred veliko preizkušnjo.

Največ etičnih preizkušenj prinašajo zdravstvenim delavcem sporočanje slabih novic, kot je diagnoza rak, neučinkovito zdravljenje, slaba prognoza ter pogovor o paliativni oskrbi in smrti. Onkološke medicinske sestre doživljajo pri komunikaciji z bolnikom z rakom ob posredovanju slabih informacij čustvene stiske, saj želijo izhajati iz etičnega načela resnicoljubnosti, hkrati pa želijo neugodne informacije dobronamerno prikriti, da bolniku ne skalijo upanja na izboljšanje stanja (Banerjee et al., 2016). Dilema resnicoljubnosti se pojavi tudi, ko zdravnik bolniku še ne razkrije informacij. Zaradi negotovosti in radovednosti včasih želi sam izvedeti informacije od medicinske sestre, ta pa nima pristojnosti za podajanje pojasnil v zvezi z zdravljenjem (Banerjee et al., 2016; Svoljšak, 2011, 40).

Medtem ko večina medicinskih sester meni, da je informiranje bolnika o prognozi rakave bolezni odgovornost zdravnika, je njihovo sodelovanje pri informiranju ključnega pomena, saj lahko zdravnike opozarjajo na morebitne komunikacijske neustreznosti (Huang et al., 2014; Helf et al., 2011). Nujno je, da onkološke medicinske sestre opozarjajo na možne komunikacijske težave, saj le učinkovita komunikacija pozitivno vpliva na skladno in kakovostno delo zdravstvenega tima in izboljšuje počutje bolnikov.

Onkološke medicinske sestre, ki imajo z bolniki z rakom več delovnih izkušenj, lažje odkrito komunicirajo o bolezni in ob tem občutijo manj moralnih stisk (Huang et al., 2014). Zaradi vsakodnevnega srečevanja s čustvenimi stiskami bolnikov lahko postanejo čustveno manj dostopne. Empatična komunikacija lahko zaradi občutka rutine srečevanj s stiskami bolnikov z rakom tudi zataji (Banerjee et al., 2016).

Bolnika naj ne bi obremenjevali s preveč informacijami, zato naj zdravnik upošteva značilnosti posameznega bolnika, njegove osebne potrebe, želje in prepričanja (Sarafis et al., 2014). To omenja tudi medicinska sestra v eni izmed ameriških raziskav: »Čutim, da je za vsakega bolnika pomembno, da pridobi vse potrebne informacije, ko jih želi izvedeti«

(McLennon et al., 2013). Medicinske sestre naj zato najprej preverijo, koliko je bolnik že

29

obveščen o svoji bolezni, in prisluhnejo njegovim željam, koliko informacij si želi izvedeti, da slučajno ne razkrijejo tistih, ki jih zdravnik bolniku še ni posredoval. Zdravnik je namreč edini, ki je pooblaščen za sporočanje vseh informacij o zdravljenju bolezni.

Družinski negovalci so manj naklonjeni razkrivanju slabih novic bolniku z rakom (Ghoshal et al., 2019). Štrancar in Žagar (2011, 64) pojasnjujeta, da so pogovori med družino in bolnikom običajno lažno tolažeči in neiskreni, ker si oboji želijo drug drugega obvarovati pred psihološkimi in duhovnimi stiskami. Zdravnik iz nemške raziskave pravi: »To ima opraviti z našo socializacijo. Socializirani smo, da v odnosih zaščitimo drug drugega pred težavami, pred skrbmi. In enako je, ko nekdo umira« (Laryionava et al., 2020).

Onkološkim medicinskim sestram primanjkuje komunikacijskih veščin, s katerimi bi informacije posredovale na empatičen in optimističen način ter ob tem vlivale stvarno upanje (Banerjee et al., 2016; Huang et al., 2014; Helft et al., 2011). Medtem je osnova za etično delovanje medicinske sestre ravno empatičen odnos z bolnikom. Ta temelji na zaupanju, saj bo le tako bolnik odkrito razkril svoje intimne čustvene stiske (Jug, 2015). Tretje načelo Kodeksa (2014) pravi, da medicinska sestra pomaga bolniku v času njegove bolezni najti in vzdrževati upanje, ob tem pa naj mu nudi pomoč pri premagovanju njegovih stisk in strahov.

Obstaja več različnih načinov, kako se onkološke medicinske sestre spopadajo s težavami pri komuniciranju z bolniki z rakom. Nekatere med njimi sicer znajo opisati teoretični pristop blagega in posrednega razkrivanja informacij, ki je osnovan na ohranjanju upanja, vendar se v klinični praksi odmikajo resnicoljubnosti, saj nekatere bolnikom celo lažejo o resnosti bolezenskega stanja. Eden izmed vzrokov takega vedenja je strah pred soočenjem z bolnikovimi čustvi in nadaljnjimi vprašanji, saj ne vedo, kako bi nanje odgovorile. Na ta način se medicinske sestre ščitijo pred moralnim stresom in čustveno izgorelostjo, namesto tega pa lahko bolnik zaradi neodgovorjenih vprašanj in nerazrešenih čustvenih stisk ostane v hudi negotovosti (Ghoshal et al., 2019; Banerje et al., 2016; Huang et al., 2014; Helft et al., 2011). Wittenberg-Lyles in sodelavci (2013) predlagajo obvezno usposabljanje iz komunikacijskih veščin, da bi znale onkološke medicinske sestre bolje reševati etične izzive v komunikaciji. S tem bi izboljšale sposobnost prepoznavanja potreb po informiranju bolnikov z rakom in bolje premagovale komunikacijske ovire z njimi.

Na podlagi ugotovitev sklepamo, da sta za medicinske sestre, zaposlene v onkologiji, potrebni obnovitev in nadgradnja spretnosti komuniciranja. Ob tem bi teoretične

30

predpostavke podkrepile z izkustvenimi metodami učenja, kot so razprave o težavah v komuniciranju, opazovanje ali igra vlog (Lunder, Kersnik, 2003). Razmišljamo, da bi medicinskim sestram lahko konstruktivno pomagala reševati stresne situacije supervizijska srečanja in samorefleksija etičnih dilem. Ob tem bi se usposabljale iskati ustrezne komunikacijske rešitve, da bodo v nelagodnih pogovorih ravnale bolj strokovno in bodo bolnikom z rakom na voljo za podporo v njihovih stiskah.

Steber sodobne medicine predstavlja dobro informiran bolnik z možnostjo avtonomnega odločanja o poteku svojega zdravljenja (Pongthavornkamol et al., 2018). Sodelovanje bolnika z zdravstvenimi delavci ima številne prednosti. Če je bolnik aktiven član zdravstvenega tima, se lahko zdravstveni delavci stalno prilagajajo njegovim potrebam, kar poveča zadovoljstvo bolnika ter posledično izboljša učinke zdravljenja in kakovost njegovega življenja. Za boljše sodelovanje bolnikov z rakom z zdravstvenim timom bi morali zdravniki okrepiti znanje bolnikov o njihovi bolezni, kar bi lahko dosegli z večkratno postopno razlago informacij o njenem poteku (Tamirisa et al., 2017).

Bolnik z rakom se zaradi težkega sprejemanja odločitev obračajo po nasvete k zdravstvenim delavcem. Ti so ob tem izpostavljeni precejšnjim dilemam, saj s svojimi odgovori ne želijo vplivati na avtonomnost odločitve bolnika. To lahko razberemo iz izjave zdravnika onkologa: »Vedno poskušam ostati resnično objektiven, saj je težko podati mnenje, ne da bi vplival na odločitev bolnika, vendar to storim tako, da sledim informacijam o njegovem stanju« (Tamirisa et al., 2017). Spoštovanje bolnikove avtonomije daje bolniku občutek nadzora in upravljanja nad svojim telesom, kar lahko sklepamo iz izjave bolnice z rakom dojke: »Raje bi videla, da jaz sprejemam odločitve. Navsezadnje je to moje telo, a ne?«

(Tamirisa et al., 2017). Bolnikova odločitev mora biti zato rezultat skupnih prizadevanj bolnika in zdravstvenih delavcev. Sprejeta naj bo na podlagi najboljših razpoložljivih možnosti ter upoštevanja vrednot in želja posameznega bolnika (Tamirisa et al., 2017) Potrebe bolnikov z rakom po informiranju so odvisne od različnih dejavnikov. Mlajši bolniki izražajo večje zanimanje za aktivno sodelovanje kot starejši. Razlog za to je morda, da so starejši bolniki še vedno pod vplivom preteklega paternalističnega odnosa z zdravnikom (Rood et al., 2015). V tem vidimo priložnost, da bi prav njih onkološke medicinske sestre lahko bolj spodbujale in jih opolnomočile za aktivno sodelovanje, kar bi dvignilo njihovo avtonomnost na višjo raven. Menimo, da bi morale medicinske sestre v onkološki

31

zdravstveni negi nameniti posebno pozornost tudi bolnikom z negotovimi prognozami in s slabo kakovostjo življenja. Zaradi njihove želje po izboljšanju kakovosti življenja so njihove potrebe po pogovoru in pridobivanju informacij bistveno večje (Laryionava, Winkler, 2019;

Rood et al., 2015).

Medicinskim sestram predstavljata etični problem pri zagotavljanju avtonomnosti bolnika (Pongthavornkamol et al., 2018) in po besedah Crump (2019) tudi pri spoštovanju bolnikovega dostojanstva pomanjkanje časa in delovna preobremenjenost. Medicinska sestra v študiji (Pongthavornkamol et al., 2018) navaja: »Bolniki si običajno ne upajo izraziti želje, da bi sodelovali, če vidijo, da smo zasedene. Kasneje, ko jih vprašamo, povedo, da si nas niso upali poklicati.« V raziskavi (Crump, 2019) pa medicinska sestra navaja:

»Medicinske sestre so tako zaposlene, da pozabljajo, da so bolniki ljudje. Nekatere so ujete v izpolnjevanje dokumentacije in niso pozorne na potrebe bolnikov.«

Avtonomija bolnika je rezultat samoodločanja na podlagi lastnih vrednot. Vključitev družine v njegovo zdravstveno oskrbo lahko zato predstavlja morebiten poseg v njegovo neodvisno odločanje, zlasti če se njene vrednote in želje razlikujejo od bolnikovih (Laryionava et al., 2020). Družina marsikdaj dojema bolnikovo stanje utopično in zanika njegovo prihajajočo smrt, zato vztraja pri aktivnem zdravljenju, kar lahko razberemo iz izjave nemške medicinske sestre, zaposlene na onkološkem oddelku: »Bolnik je že tako daleč, da pove 'Ne želim več nadaljnje terapije, pravzaprav sem končal s svojim življenjem'. V tem položaju družina ne more izpustiti bolnika in mu pravi 'Ne poskušaj tega, poskusi še to ali ono' in umirajočemu svojcu ne pusti, da odide« (Laryionava et al., 2020). Medicinska sestra mora biti zato pozorna na morebiten vpliv družine na bolnika, saj mora v skladu z etičnimi načeli skupaj z zdravnikom zagovarjati želje in stališča bolnika (Laryionava et al., 2020; Crump, 2019). V duhu svojega etičnega poslanstva naj zdravstveni delavci bolnike z rakom ob koncu življenja iz brezupnega aktivnega zdravljenja preusmerijo k zdravljenju, ki jim bo z lajšanjem simptomov in trpljenja zagotovilo večjo kakovost preostanka življenja (Laryionava, Winkler, 2019). Diagnoza rak marsikdaj stresno vpliva tudi na družinske člane in družinsko sobivanje (Laryionava et al., 2020), zato naj medicinske sestre za vzpostavitev družinske blaginje nudijo svojcem čustveno podporo in jih vključijo v onkološko oskrbo bolnika, hkrati pa naj ostane upoštevanje bolnikovih odločitev prvenstvena skrb vseh zdravstvenih delavcev.

32

Po tretjem načelu Kodeksa (2014) morajo medicinske sestre spoštovati intimnost in zasebnost vseh bolnikov, kar je osrednji etični koncept zdravstvene nege. Pretirano poseganje v zasebno življenje bolniki z rakom že smatrajo za kršitev dostojanstva. Nanj močno vplivajo tudi kulturne vrednote. Zaradi verskih in kulturnih prepričanj občutijo ženske v muslimanskem svetu ob razgaljanju telesa sram in nelagodje (Bagherian et al., 2020). Ena izmed bolnic z rakom v Iranu je opisala svojo izkušnjo med hospitalizacijo:

»Ogled mojega tumorja na dojki je bil za zdravstvene delavce glavni dogodek v dnevu. Med seboj so govorili in za ogled tumorja samovoljno razgrnili moja oblačila. Nobeden od njih ni kasneje ponudil pomoči pri oblačenju ali se opravičil za vdor v intimnost. Bila je boleča izkušnja. Počutila sem se kot predmet, ne človek« (Bagherian et al., 2020). Občutek izgube dostojanstva se stopnjuje z napredovalo rakavo boleznijo in večjim doživljanjem negativnih simptomov, saj slaba kakovost življenja vzbudi v bolniku vprašanja obstoja in psihosocialni stres (Wang et al., 2019). Slabša kakovost življenja zaradi posledic ob izgubi gibljivosti in vrednosti zmanjšuje integriteto bolnika (Rodríguez-Prat et al., 2016), saj svojih sposobnosti ne zmore več izkazovati (Šmitek, 2006). Zelo pomembno je, da zdravstveni delavci zagotavljajo bolniku moralno podporo skozi celoten potek onkološkega zdravljenja, in ne samo v fazi hudo napredovale bolezni ob koncu življenja (Bagherian et al., 2020). Menimo, da bi morala onkološka zdravstvena nega za izboljšanje dostojanstva bolnikov z rakom, ki so zaradi dolgotrajne bolezni izgubili občutek lastne vrednosti in človečnosti, v večji meri zagotavljati zadovoljevanje psihosocialnih potreb. Med oskrbo pa bi skrbno vključili tudi družino, tako bi bolnik dobil občutek pripadnosti družinski skupnosti. Ta bi mu vzbudila smisel in vrednost življenja.

Nekateri bolniki s hudo napredovalim rakom zaradi čedalje slabšega psihofizičnega stanja ne vidijo več smisla življenja, zato izražajo željo po smrti z evtanazijo ali zdravniško pomočjo pri samomoru (Rodríguez-Prat et al., 2016). V Sloveniji sta nedotakljivost življenja bolnikov in spoštovanje njihovega dostojanstva zakonsko zapisana v Ustavi Republike Slovenije, kar pomeni, da se evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru v Sloveniji štejeta za kaznivo dejanje. Ob tem pa imajo bolniki z rakom v Sloveniji pravico do zagotavljanja kakovostne paliativne oskrbe, zato je etični pristop v zdravstveni negi ob koncu njihovega življenja še posebej pomemben. Zdravstveni tim naj bolnikom z rakom ob koncu življenja blaži bolečine, s pogovorom lajša stiske ter ohranja njihovo dostojanstvo ne glede na stanje njihove zavesti in motenih kognitivnih procesov (KME, 2018). Nujno potrebno je, da medicinske sestre z empatično komunikacijo najdejo način za izvajanje

33

moralne in etične zdravstvene nege bolnikov z rakom ob koncu življenja (Östlund et al.,

moralne in etične zdravstvene nege bolnikov z rakom ob koncu življenja (Östlund et al.,