1.3 DOSTOJANSTVO
1.3.2 Dostojanstvo bolnika z rakom
Z razvojem in napredovanjem medicine se pojavlja čedalje več možnosti zdravljenja rakavih obolenj. Napredno sodobno zdravljenje prinaša njegove boljše izide (Daher, 2013).
Navsezadnje pa postajajo odločitve o zdravljenju čedalje zahtevnejše pri bolnikih z napredovalim rakom. Pojavljajo se dileme med negotovimi rezultati preživetja, kakovostjo življenja in neželenimi učinki, ki jih povzroča ponujeno zdravljenje. V tej fazi se postavlja vprašanje, koliko časa naj zdravstveni delavci še vztrajajo z nadaljevanjem terapije, ki ne vpliva na zmanjšanje obsega rakave bolezni (Ong et al., 2012).
Ko nikakršno zdravljenje in vzdrževanje življenja ne zagotavlja izboljšanja, ampak le podaljšuje trpljenje umirajočih, je prekinitev vzdrževanja življenja etično dejanje.
Zdravstveni delavci umirajočemu bolniku tako omogočijo naravno smrt brez trpljenja in ohranjajo njegovo dostojanstvo do konca življenja (KME – Komisija za medicinsko etiko, 2018).
9
1.4 BOLEČINA
Za predstavitev teme o bolečini pri bolnikih z rakom v diplomskem delu smo se odločili, ker smo po pregledu literature ugotovili, da obravnava bolečine v onkologiji predstavlja zdravstvenim delavcem še vedno velik problem, neustrezno lajšanje bolečine pa ima velik vpliv na bolnikovo kakovost življenja.
Bolečina je ena izmed najbolj obremenjujočih simptomov pri bolnikih z rakom (Utne et al., 2019). Nekateri zdravstveni delavci jo pogosto obravnavajo neučinkovito, saj podcenjujejo njeno jakost. Nezadostno obvladovanje bolečine ni le velik problem v onkologiji, temveč jo Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje kot globalno razširjeno zdravstveno težavo (WHO, 2007, cit. po Overcash et al., 2013). Bolečina pri rakavih obolenjih je kompleksen simptom, ker se lahko hkrati pojavlja več različnih vrst bolečin (Overcash et al., 2013).
Največkrat je bolečina znak neposrednega pritiska tumorja ali metastaze na neko tkivo (Shahriary et al., 2015). Pojavi se lahko tudi kot posledica operacije, diagnostično-terapevtskih postopkov ali samega zdravljenja (Overcash et al., 2013).
Medicinske sestre imajo pri lajšanju bolečine pri bolnikih z rakom zelo pomembno vlogo.
Za razliko od ostalih zdravstvenih delavcev preživijo z bolniki največ časa, zato so pogosto same tiste, ki ugotavljajo potrebe po protibolečinski terapiji in ocenjujejo njen učinek. Za predpisovanje analgetične terapije so strokovno usposobljeni zdravniki, medicinske sestre pa so usposobljene za dajanje priporočil o nefarmakoloških možnostih lajšanja bolečine (Utne et al., 2019). Za optimalno ocenjevanje in zdravljenje bolečine je potrebna celostna in multidisciplinarna obravnava bolnika (Lahajnar Čavlovič et al., 2015, 6).
Vsak bolnik ima pravico do optimalnega lajšanja bolečine, vendar nekatere medicinske sestre ne izpolnjujejo svoje dolžnosti izvajanja kakovostne nege in bolečino marsikdaj nepravilno ocenijo, kar slabo vpliva na celostno oskrbo bolnika. Kljub napredku kirurškega in radiološkega zdravljenja ter učinkovitosti farmakoloških sredstev se mnogi bolniki z rakom še vedno soočajo z visoko stopnjo bolečine in trpljenja (Shahriary et al., 2015).
10
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je z etičnega vidika opredeliti nekatera področja onkološke zdravstvene nege, ki so najbolj izpostavljena etičnim izzivom, hkrati pa imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju kakovostne zdravstvene nege bolnika z rakom. V ta namen smo si zastavili naslednje cilje diplomskega dela:
predstaviti komunikacijo z onkološkim bolnikom in z njo povezane etične dileme, ki jih doživljajo medicinske sestre v onkologiji;
predstaviti etične izzive zagotavljanja avtonomije bolnika z rakom in dileme, ki jih doživljajo medicinske sestre med oskrbo;
z etičnega vidika predstaviti dostojanstvo bolnika z rakom in etične izzive, s katerimi se spopadajo medicinske sestre;
predstaviti etični vidik obravnave bolečine pri bolnikih z rakom in probleme, ki se ob tem pojavljajo.
11
3 METODE DELA
Za dosego namena diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela s sistematičnim pregledom literature. Strokovno in znanstveno literaturo smo zbirali od novembra 2020 do vključno maja 2021. Iskanje literature je bilo usmerjeno v zdravstveno obravnavo onkološkega bolnika z etičnega vidika iz štirih izbranih področij: komunikacije, avtonomije, dostojanstva in bolečine.
Slovensko literaturo smo iskali v slovenskem arhivu Obzornik zdravstvene nege, Digitalni knjižnici Slovenije (dLib) in v spletnem portalu Google učenjak. Do tuje strokovne in znanstvene literature smo dostopali preko mrežnika z oddaljenim dostopom v podatkovnih bazah Medline in Science Direct. Za vsako raziskovalno tematiko smo uporabili izbrane ključne besede v slovenskem ali angleškem jeziku. Za komunikacijo: komunikacija z onkološkim bolnikom, communication challenges AND cancer patient, communication AND cancer care AND nursing; za avtonomijo: avtonomija onkološkega bolnika, cancer care AND patient autonomy, oncology AND patient decision making; za dostojanstvo:
dostojanstvo onkološkega bolnika, cancer patient AND dignity OR dignity care, cancer patient AND loss of dignity, cancer care AND quality of life; za bolečino: pain management AND oncology OR cancer nursing care.
Omejitveni kriteriji za iskanje ustreznih domačih in tujih strokovnih in znanstvenih člankov so bili: izvirni ali pregledni članki objavljeni med letom 2010 in 2021, prosto dostopno celotno besedilo in besedilo v angleškem ali slovenskem jeziku. Izmed danih možnih člankov smo po pregledu naslova, izvlečka in posameznih ugotovitev izključili vse, ki so obravnavali pediatrične onkološke bolnike, dvojnike člankov in članke, ki so bili bistveno bolj osredotočeni na medicinski vidik oskrbe bolnikov z rakom.
Zaradi pomanjkanja novejše slovenske literature smo uporabili 6 enot starejše od leta 2010.
Iz izbrane tuje literature smo zaradi dodatnih pojasnil po pregledu enot literature vključili še en članek. Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili še zakone, priročnike, pravilnik in kodeks; tako smo v celotnem diplomskem delu uporabili 53 enot literature.
Izmed najdenih enot literature smo se osredotočili na tiste, v katerih so izbrana raziskovalna področja predstavljala največ etičnih dilem in stisk med medicinskimi sestrami. Tako smo analizirali 16 člankov. Članki so v tabelah predstavljeni naraščajoče po letu objave.
12
4 REZULTATI
V tem poglavju predstavljamo 16 raziskav, ki smo jih podrobneje analizirali. Izsledki raziskav so prikazani v 4 tabelah, s katerimi izpostavljamo vlogo medicinske sestre za zagotavljanje najboljše možne zdravstvene obravnave bolnikov z rakom in težave, s katerimi se soočajo v klinični praksi.
13
4.1 KOMUNIKACIJA
Tabela 1 prikazuje glavne ugotovitve raziskav o komunikaciji medicinskih sester z bolniki z rakom in izzivih, s katerimi se pri tem soočajo.
Tabela 1: Rezultati raziskav o komunikaciji medicinskih sester z bolniki z rakom Avtor
Leto Država
Raziskovalna metodologija in vzorec Ključne ugotovitve
Helft et al., 2011 ZDA
Presečna raziskava. Iz društva Oncology nursing society so randomizirano izbrali 5 % včlanjenih medicinskih sester.
Vprašalnike so jim poslali po pošti v maju 2007. 394/1338 onkoloških medicinskih sester z več kot 1-letnimi izkušnjami je izpolnilo vprašalnik.
Večina medicinskih sester se strinja, da lahko bolnik sprejema dobre odločitve v zvezi z zdravljenjem, če razume svojo prognozo bolezni. Nelagodno jim je odgovarjati na s prognozo povezana vprašanja. Dodatna izobraževanja bi izboljšala njihove komunikacijske spretnosti.
Huang et al., 2014
Tajska
Pilotna kvantitativna raziskava. Sodelovalo je 68 onkoloških medicinskih sester. Z vprašalnikom so raziskovali njihov odnos do razkrivanja resnice o diagnozi bolniku. 48 se jih je soočilo z informiranjem bolnika z napredovalim rakom (izkušena skupina), 20 pa ne (neizkušena skupina).
Izkušena skupina meni, da je potrebno pri sporočanju resnice o neozdravljivi bolezni oceniti, koliko bolnik ve, prisluhniti bolniku ter upoštevati želje svojcev. Neizkušene niso želele razkriti resnice, ker je to dolžnost zdravnika ali pa so se s tem težko soočile. Neizkušena skupina ima pri razkrivanju resnice bolniku ali svojcem večje težave kot izkušena.
Banerjee et al., 2016
ZDA
Kvalitativna raziskava. Od novembra 2012 do marca 2014 je 121 onkoloških medicinskih sester izpolnjevalo spletni vprašalnik.
Ocenjevale so svoje zmožnosti in izzive pri empatični
komunikaciji, pogovorih o smrti, umiranju ter oskrbi bolnikov ob koncu življenja.
Največji etični izziv je zadrževanje slabih informacij, ki bolniku še niso bile razkrite. Pomanjkanje veščin in znanja o tem, kako naj bolnikom nudijo občutek empatije, jim povzroča težave v komunikaciji. V pogovorih o smrti in umiranju se težko soočajo z lastnimi čustvi.
Ghoshal et al., 2019
Indija
Presečna raziskava z opazovalno metodo dela od februarja do maja 2017. Vključili so 250 bolnikov in 250 družinskih
negovalcev. Razdelili so jim vprašalnike povezane s prognozo in diagnozo raka in podatke dopolnili še z intervjuji.
Bolniki z rakom si želijo odkritih informacij o diagnozi in prognozi bolezni, da se bolje pripravijo na prihodnost in
zdravljenje. Družinski negovalci menijo, da razkritje slabih novic negativno vpliva na potek bolezni in bolnikovo čustveno stanje, saj mu odvzamejo upanje na ozdravitev.
14
Rezultate izbranih raziskav o komunikaciji medicinskih sester z bolniki z rakom smo razdelili na štiri podteme, znotraj katerih so se onkološke medicinske sestre najpogosteje soočale z etičnimi dilemami.
4.1.1 Prikrivanje informacij
Za medicinske sestre v ameriški raziskavi (Banerjee et al., 2016) je bila največja etična preizkušnja zadrževanje slabih novic o zdravljenju ali prognozi bolezni pred tistimi bolniki, katerih zdravnik še ni seznanil s temi informacijami. Ker je informiranje bolnika o zdravstvenem stanju izven obsega kompetenc medicinskih sester, jim teh informacij niso mogle razkriti. Ob tem so občutile težko breme in visok nivo psihološkega stresa z zavedanjem, da puščajo bolnike v nepoznavanju njihovega zdravstvenega stanja. Podobno ugotavljajo tudi avtorji ameriške raziskave (Helft et al., 2011). Ti razkrivajo, da se 46 % onkoloških medicinskih sester pogosto ali skoraj vedno izogne pogovorom z bolniki o prognozi zaradi nelagodja, ki ga občutijo pri podajanju slabih informacij.
V indijski raziskavi (Ghoshal et al., 2019) so ugotavljali odnos bolnikov z rakom in njihovih negovalcev do popolnega razkritja diagnoze in prognoze rakave bolezni bolniku. Družinski negovalci in bolniki se strinjajo, kako pomembno je, da bolnik prejme informacije o poteku zdravljenja in da ga zdravnik seznani z možnimi neželenimi učinki. Negovalci pa so v nasprotju z bolniki manj naklonjeni razkrivanju neuspešnosti onkološkega zdravljenja.
4.1.2 Izzivi odkrite komunikacije
Zdravnik je glavni pristojni za informiranje bolnika o diagnozi in prognozi bolezni. Avtorji Huang in sodelavci (2014) so opravili pilotno raziskavo, v katero so vključili 68 onkoloških medicinskih sester iz treh kliničnih oddelkov izobraževalne bolnišnice v Taipeiju na Tajskem.
Po opravljenih dodatnih izobraževanjih o komunikaciji z bolniki z napredovalim rakom je posamezni klinični oddelek nekatere medicinske sestre pooblastil za delno ali popolno informiranje bolnikov o neozdravljivi bolezni. Avtorji so želeli raziskati, s katerimi etičnimi izzivi se medicinske sestre srečujejo pri sporočanju informacij o napredovali bolezni ob koncu življenja.
15
Na vprašanje, kdo naj bolnikom razkrije resnico o napredovali bolezni ob koncu življenja, je 77,9 % medicinskih sester odgovorilo, da bi moral resnico o napredovali bolezni ob koncu življenja bolniku razkriti zdravnik, dobrih 13 % vprašanih meni, da bi lahko zdravnik novico sporočil skupaj z medicinsko sestro, slabih 3 % pa, da bi moral novico posredovati zdravnik skupaj s svojci bolnika (Huang et al., 2014).
V raziskavi (Huang et al., 2014) se je z informiranjem o napredovali bolezni ob koncu življenja preizkusilo 48 medicinskih sester (izkušena skupina), 20 pa se jih s tem ni soočilo (neizkušena skupina). Ugotovili so, da med izkušenimi in neizkušenimi medicinskimi sestrami obstajajo različni pristopi razkrivanja informacij. Izkušene medicinske sestre sporočajo resnico postopoma. 79,2 % teh se želi najprej prepričati, koliko je bolnik že obveščen o svoji bolezni in koliko informacij si še želi izvedeti. Bolnikovim željam o informiranju prisluhne 47,9 % medicinskih sester in 31,1 % jih upošteva željo svojcev, da se bolniku informacije ne razkrijejo.
Neizkušene medicinske sestre se z informiranjem bolnikov z napredovalim rakom ob koncu življenja ne sooča, ker menijo, da je to primarna dolžnost zdravnika ali pa prikrivanje resnice zahteva od njih bolnikova družina. Tri medicinske sestre pogovora sploh niso želele opraviti, ker jim sporočanje slabih novic predstavlja prevelik izziv. Izkušene medicinske sestre imajo z bolniki z rakom več delovnih izkušenj kot neizkušene. Pri pogovorih o koncu življenja imajo manj težav, zato lahko z bolniki in njihovimi svojci pogosteje komunicirajo odkrito.
Novica o napredovalem raku ob koncu življenja bolnika močno prizadene, kljub temu pa 48,5
% medicinskih sester iz obeh skupin ne bi skrivala diagnoze pred bolnikom. Večina medicinskih sester bi resnico bolniku razkrila na blag, posreden način, pri čemer bi ohranjale upanje in optimizem. Približno 78 % medicinskih sester se strinja, da prikrivanje prognoze ob koncu življenja pri bolnikih z rakom lahko poveča anksioznost. Kljub vsemu pa 41,2 % medicinskih sester bolnikom običajno laže o resnosti bolezni, ker se bojijo soočiti z njihovimi čustvenimi reakcijami. Menijo, da imajo za pogovore o napredovali bolezni ob koncu življenja in smrti premalo komunikacijskih spretnosti (Huang et al., 2014).
Ghoshal in sodelavci (2019) so v raziskavi ugotovili, da je večina bolnikov z rakom bolj naklonjena popolnoma odkritim informacijam o diagnozi in resnosti bolezni kot njihovi negovalci. Slednji verjamejo, da bi bili bolniki zaradi resnice bolj zaskrbljeni in bi doživljali večji stres. Z njimi se strinjajo tudi nekateri bolniki, ki zaradi slabih novic postanejo žalostni in depresivni. Vendarle pa si večina bolnikov z trakom želi, da bi jim bile informacije podane v polnem obsegu, ne glede na vsebino sporočila. Več kot polovica bolnikov verjame, da bi jim
16
iskrene novice pomagale pri nadaljnjem odločanju o zdravljenju, sprejemanju odločitev in načrtovanju prihodnosti.
V ameriški raziskavi (Helf et al., 2011) so onkološke medicinske sestre spraševali o komunikaciji, povezani s prognozo bolnikov z rakom. Po rezultatih se 90 % medicinskih sester strinja, da je bolnik z rakom zmožen sprejemati dobre odločitve o zdravljenju, ampak samo če je seznanjen s svojo prognozo. Večina medicinskih sester se strinja, da je informiranje bolnika o prognozi bolezni zdravnikova dolžnost. Po njihovih ocenah nekateri zdravniki še vedno pomanjkljivo obveščajo bolnike o njihovi prognozi zaradi nelagodja, ki ga zdravniki občutijo pri sporočanju slabih novic. Bolniki zato poskušajo iskati odgovore tudi pri medicinskih sestrah.
Pri tem 52 % medicinskih sester občasno ali skoraj vedno občuti etični konflikt. Negotov položaj, katere informacije lahko posredujejo znotraj svojih pristojnosti, jih močno ovira pri tem, da bolnikom in svojcem pomagajo razumeti informacije, ki so povezane s prognozo bolezni.
Medicinske sestre so v raziskavi (Helf et al., 2011) navedle, da sta pomanjkanje časa in strah, da z resnico o slabi prognozi bolniku odvzamejo upanje, razlog za pomanjkljivo informiranje o prognozi bolezni. Skoraj vse onkološke medicinske sestre, vključene v raziskavo, se strinjajo, da bi za ustrezen pogovor o prognozi bolezni z bolnikom potrebovale več dodatnih izobraževanj.
4.1.3 Empatična komunikacija
Rezultati v ameriški raziskavi (Banerjee et al., 2016) kažejo, da je nekaterim onkološkim medicinskim sestram v komunikaciji z bolniki z rakom težko nuditi empatijo. Med oskrbo se nanje precej čustveno navežejo. Ti občutki jih ovirajo pri nudenju ustrezne psihosocialne podpore. Onkološke medicinske sestre največkrat začutijo primanjkljaj empatičnih komunikacijskih veščin pri oskrbi bolnikov, ki prehajajo v paliativno oskrbo. Marsikdaj se v pogovorih počutijo preveč obremenjene s tem, ali bodo ustrezno reagirale na intenzivna bolnikova čustva. Nekatere v teh situacijah težko izberejo ustrezne besede, s katerimi bi bolnikom nudile občutek empatije, ne pa pomilovanja. Ob tem čutijo tudi strah, da bi njihove izjave zvenele preveč plitko in plehko, zaradi česar bolniki ne bi dobili občutka iskrene čustvene podpore. Onkološke medicinske sestre se s čustvenimi stiskami bolnikov z rakom srečujejo vsakodnevno, zato lahko postanejo čustveno manj občutljive. Nekatere s težavo nudijo
17
edinstveno pozornost vsakemu bolniku posebej in težko vzdržujejo empatično komunikacijo skozi celoten proces oskrbe bolnika. Večina medicinskih sester je v raziskavi izpostavila, da omejenost časa, ki ga ima medicinska sestra na razpolago za enega bolnika, ključno vpliva na kakovost empatične komunikacije.
4.1.4 Komunikacija ob koncu življenja
V raziskavi (Banerjee et al., 2016) so onkološke medicinske sestre izpostavile, da imajo pogovori z bolnikom z rakom o smrti in koncu življenja na njih pogosto velik čustven vpliv, ker v njih sprožijo lastne strahove pred smrtjo in končnostjo življenja. Dve medicinski sestri sta omenili težave, ko bolniki preidejo v hudo napredovalo fazo bolezni. Eni izmed njiju je bil velik izziv preveriti, ali se bolnik sploh zaveda svoje slabe prognoze bolezni, medtem ko je bil drugi medicinski sestri izziv, kako naj pogovor ob koncu življenja sploh začne. Za večino medicinskih sester so pogovori o predvidenem času preživetja in opisovanje zadnjih dni bolnikovega življenja najbolj zahtevni. Ko svojci vprašajo, kdaj in kako bo nastopila smrt, se počutijo zelo neprijetno. Težko jim razložijo, da bolnikovo življenje ugaša (Banerjee et al., 2016). Medicinske sestre se sicer strinjajo, da jim ocene o pričakovani življenjski dobi ni treba podajati, ker je to dolžnost zdravnika. Zavedajo pa se, da poleg zdravnika tudi one same nosijo odgovornost, kako bolnika in družinske člane pripraviti na bolnikovo smrt (Helft et al., 2011).
Po mnenjih onkoloških medicinskih sester so pomanjkanje komunikacijskih veščin, pomanjkanje znanja o oskrbi bolnika z rakom ob koncu življenja težave pri nudenju ustrezne empatije ali pomanjkanje časa za zaseben pogovor glavni razlogi za etične izzive pri pogovorih z bolnikom ob koncu življenja (Banerjee et al., 2016).
Po izsledkih raziskave Ghoshal in sodelavcev (2019) le 8,8 % družinskih negovalcev želi, da so bolniki z rakom seznanjeni s pričakovano življenjsko dobo, saj verjamejo, da bi bolniki izgubili upanje na ozdravitev, kar bi slabo vplivalo na njihovo aktivno zdravljenje. Bolniki, ki bi si želeli izvedeti, kdaj bo nastopil konec njihovega življenja, sporočajo, da bi se lahko s prejetimi informacijami bolje psihično pripravili na smrt, svojo družino pa postopoma pripravili na izgubo bližnjega.
18
4.2 AVTONOMIJA
V tabeli 2 prikazujemo ključne ugotovitve raziskav o avtonomnem odločanju bolnikov z rakom o svoji zdravstveni oskrbi in sodelovanju njihovih svojcev pri skupnem sprejemanju odločitev.
Tabela 2: Rezultati raziskav o avtonomiji bolnikov z rakom Avtor
Leto Država
Raziskovalna metodologija in vzorec Ključne ugotovitve
Rood et al.
Bolniki imajo večje potrebe po informacijah pri medicinskih kot pa psihosocialnih problemih. Bolniki s slabšo kakovostjo življenja, zmerno komorbidnostjo in mlajši bolniki izražajo večje želje po aktivnem vključevanju v zdravstveno oskrbo in informiranje.
Tamirisa et al.
2017 ZDA
Kvalitativna raziskava. 20 bolnikov z različnimi vrstami raka v času aktivnega zdravljenja in 8 zdravnikov. Opravili so individualne intervjuve.
Želeli so raziskati njihov vidik o skupnem odločanju v onkološki zdravstveni oskrbi.
Zdravniki delno zadovoljijo informacijskim potrebam bolnika. Bolniki in zdravniki se strinjajo z aktivno vlogo bolnika v zdravstveni oskrbi in
upoštevanjem njegove avtonomije. Večina bolnikov želi prejeti zdravnikovo priporočilo o zdravljenju, med tem ko so zdravniki manj naklonjeni dajanju mnenj.
Pongthavornkamol et al.
2018 Tajska
Kvalitativna deskriptivna raziskava. Od oktobra do novembra 2014 so zbirali podatke s
skupinskimi intervjuji dveh ciljnih skupin po 8 onkoloških medicinskih sester, ki so zaposlene vsaj 6 mesecev.
Medicinske sestre podpirajo bolnikove avtonomne odločitve, ki so v skladu z načrtom zdravljenja. Bolnikovo sodelovanje je zaželeno predvsem pri lajšanju bolezenskih simptomov. Aktivno vključenost bolnika v zdravstveno oskrbo ovira predvsem delovna obremenjenost in pomanjkanje časa zdravstvenih delavcev.
Laryionava et al.
2020 Nemčija
Kvalitativna raziskava 22 zdravnikov in 7 medicinskih sester iz šestih različnih onkoloških oddelkov. Podatke so zbirali s polstrukturiranimi intervjuji.
Medicinske sestre in zdravniki so izpostavili dva pristopa vključevanja svojcev pri sprejemanju odločitev; osredotočenost na bolnika, ki je neodvisen pri odločanju; in zdravnik je mediator pri oblikovanju odločitev med družino in bolnikom.
19
4.2.1 Sodelovanje in avtonomno odločanje bolnika z rakom v zdravstveni oskrbi
V nizozemski raziskavi (Rood et al., 2015) je 40,6 % bolnikov, ki so rešili anketne vprašalnike, menilo, da bi zdravstveni delavci lahko še izboljšali informiranost bolnikov z malignimi hematološkimi obolenji, medtem ko se zdravnikom iz ameriške raziskave (Tamirisa et al., 2017) zdi, da svojim bolnikom zagotovijo dovolj informacij o možnostih, tveganjih in prednostih določenega zdravljenja. Bolniki iz te raziskave opozarjajo, da pisne informacije občasno opisujejo potek zdravljenja preveč podrobno in zahtevno, na podlagi česar menijo, da morda njihov zdravnik sploh ni ocenil, koliko podatkov si v resnici želijo izvedeti.
Večina bolnikov z rakom iz ameriške raziskave (Tamirisa et al., 2017) si želi biti aktivno
Večina bolnikov z rakom iz ameriške raziskave (Tamirisa et al., 2017) si želi biti aktivno