2.1. Družina
Oče, mama, otroci. Družina. Oče, ati, otroci? Sploh ne družina in sploh ne primerno za otroka, ki nujno potrebuje mamo, za primeren (predvsem psihični) razvoj. Takšne in podobne odgovore otroci, dijaki, študentje oziroma pravzaprav vsi prebivalci prejemamo vsak dan iz vseh strani.
Različni viri razlagajo družino na različne načine. Najbolj osnovna razlaga, ki jo vsi poznamo, je ta, da je družina osnovna enota družbe.
George Peter Murdock človeško družino opredeljuje kot »družbeno skupino, za katero je značilno skupno gibanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj« (Murdock v Haralambos in Holborn, str.
325). Ta definicija ne zajame enostarševskih in mavričnih oz. homoseksualnih skupnosti oz.
družin, zato je treba na pojem gledati še bolj široko.
Najbolj enostavno lahko družine razdelimo na:
• jedrne – družine dveh staršev in otrok;
• klasične razširjene družine – družine, sestavljene iz več jedrnih družin, ki jih vežeta sorodstvo in lokacija bivanja;
• modificirane razširjene družine – družine, ki so geografsko ločene, ampak vzdržujejo sorodstvene vezi;
• enostarševske družine – družine z enim staršem;
• reorganizirane družine – družine, v katerih je vsaj eden izmed staršev socialni, ne pa tudi biološki starš.
Morda najbolj široko pa je pojem družina opredeljen v Družinskem zakoniku, kjer družina predstavlja »življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države« (Družinski zakonik, 2011). Ali torej mavrične družine spadajo v to skupino? Ni nujno, ker gre pri takih družinah največkrat za posvojene otroke in zopet smo priča izključitvi takšnih zvez. Kljub temu pa se o teh družinah govori redko kdaj, najpogosteje v strokovni literaturi. Švab za to krivi predsodke in pravi takole: »Javni govor o teh družinah je, kot že rečeno, prežet s predsodki in strahom, v katerih se napajajo
»strokovne« teorije in ugibanja o tem, kakšne posledice bi utegnilo imeti življenje v njih na otroke, ter je povsem mistificiran« (Švab v Rener idr. 2006, str. 133).
7
V strokovni literaturi, medijih ali pa vsakodnevno na ulici dobijo takšne družine zelo različna imena. Mavrične, »nenormalne«, moderne, mnogi pa takšne zveze oz. skupnosti sploh ne želijo označiti z besedo družina, ki je mnogim ljudem sveta in jo skoraj da že častijo. »Lezbične in gejevske družine se uvrščajo med tiste družinske oblike, ki jih družboslovna literatura različno poimenuje – kot netradicionalne, nekonvencionalne, alternativne oz. izbirne družine, socialne družine in »parastarševanje« (ki ga omenja Arendell, 1997, 69) ipd. Zakonski heteroseksualni par z otroki, ki ga imamo v mislih, ko rečemo tradicionalna družina, sicer komajda še opravičuje to oznako, saj po statistikah v Sloveniji predstavlja le še dobro polovico družinskih oblik in še to samo, če jih primerjamo z družinami z otroki. Kljub temu pa še vedno velja za normo družinskega življenja (prav tam, str. 134). Vendar pa vsi tej izrazi nekako niso primerni. Če mavrične družine označimo kot alternativne, netradicionalne ali nekonvencionalne, to razliko le poudarimo in jih damo v predal, v katerega spadajo nenaravne, po našem mnenju nenormalne stvari. Družine gejev in lezbijk bi zato morale biti samo družine, takšne kot vse ostale.
Mavričnim družinam res ni treba dokazovati, da spadajo v univerzalno shemo družin.
Ker pa skorajda ničesar ne moremo izreči brez takojšnjega negativnega odgovora, je tudi pri tem ugovoru tako. Univerzalna uporaba besede »družina« z njeno tradicionalnostjo homogenizira in celo prikrije vse ostale raznolike družinske prakse. Ker je heteroseksualna nuklearna družina samoumevna predpostavka, morajo vse ostale družine dokazovati svojo
»normalnost« in jih zgolj ustreznejši izrazi ne morejo rešiti pred izključevanjem. Pri vsem skupaj pa je treba pomisliti še na eno stvar. »Pomembna sprememba v dojemanju koncepta družine je, da daje prednost subjektivnim pomenom intimnih razmerij pred formalnimi, objektivnimi, krvnimi ali zakonskimi opredelitvami. Če torej vzamemo za izhodišče subjektivno presojo ljudi, katera razmerja občutijo kot družinska, postanejo nenadoma poročeni pari z otroci primerljivi z ljudmi, ki živijo v ločenih gospodinjstvih, ali pa z ljudmi, ki si preprosto pripadajo kot družina, in s številnimi drugimi ureditvami medsebojnih razmerij« (prav tam, str. 136).
2.2. Mavrične družine v Sloveniji
Kakšne so istospolne družine v Sloveniji? Brezpravne. Lahko bi rekli, da se trenutno nahajajo med zanikanjem, nadzorom in podporo. Zakon o registraciji istospolne skupnosti oz. danes družinski zakonik jih delno priznava – sicer kot skupnosti, pravice do skupne posvojitve otrok pa ne omenja. Sicer pa noben zakon ne more preprečiti, da bi istospolni partnerji vseeno imeli otroke. V Sloveniji je že nekaj otrok, ki živijo v mavričnih družinah. Nekaj jih živi v dopolnjenih istospolnih družinah, kjer je starš v istospolno zvezo pripeljal otroka iz prejšnje heteroseksualne družine; obstajajo pa tudi načrtovane istospolne družine, kjer sta partnerki dobili otroka preko umetne oploditve ali nadomestnega materinstva. To je tudi eden izmed načinov, kako lahko istospolni partnerji postanejo starši. Težava pa se pokaže takoj, ko postane jasno dejstvo, da je umetna oploditev omogočena le zakonskim parom, ki se zdravijo zaradi neplodnosti. Torej na tej točki istospolni partnerji oz. partnerke odpadejo.
To pripelje vse lezbijke, ki si želijo postati matere, do tega, da poiščejo rešitev v tujini, ali pa same “opravijo” oploditev po osebnem dogovoru z darovalcem. Možnosti za posvojitev pa
8
praktično ni. Če bi geje in lezbijke obravnavali kot individualne osebe, bi bila posvojitev še mogoča, vendar jih vedno obravnavajo kot skupnost, otroka pa lahko posvojijo le poročeni pari.
Na noben tip življenjske skupnosti se ne veže le rejništvo, zato je le-to teoretično še najbolj mogoče. Po drugi strani pa se geji, ki si želijo ustvariti družino, ubadajo z veliko večjimi in težje premostljivimi težavami. Najprej s tem, da jim narava ni dala primernih organov za nošenje otroka, zato lahko otroka dobijo le s posvojitvijo ali s pomočjo nadomestnega materinstva.
Navsezadnje pa se jih drži tudi večja socialna stigma. Otrok po mnenju nekaterih brez matere ne zmore, zato je očetovstvo celo v heteroseksualnem smislu zelo tabuizirana tema. Gej, ki želi postati oče, je tako pojav contra natura vsaj dvakrat: najprej kot homoseksualec, ki po »naravni poti« ne more imeti otrok s svojim partnerjem, in nato kot moški, ki mu zmožnost, da skrbi za otroke, »naravno ni dana« (prav tam, str. 143).
2.3. Zveze in partnerstva
Zakonsko v Sloveniji ločimo med zvezami in partnerstvi. Kot zvezo razumemo zakonsko zvezo moškega in ženske, ki sta se poročila na uradu RS, vsa pravna določila za zvezo pa se tako kot za ostala razmerja in partnerstva nahajajo v družinskem zakoniku. Ta pa razlikuje še med tremi drugimi življenjskimi skupnostmi. Zunajzakonska skupnost predstavlja dalj trajajočo zvezo moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske skupnosti. Pravno gledano se v družinskem zakoniku zunajzakonska skupnost enači z zakonsko, tudi če sta tokom zveze partnerja dobila otroka. Partnerska skupnost pa je “prijavljena” zveza dveh moških ali dveh žensk. Tudi to sklenitev in pravne posledice ureja družinski zakonik in se enačijo s posledicami zakonske zveze. Če partnerja ne prijavita partnerske skupnosti dobimo naziv zunajpartnerska skupnost, njene pravne posledice pa so enake partnerski skupnosti. Če pod vse potegnemo črto, imajo vse štiri življenjske skupnosti povsem enaka pravna določila in posledice, če le ni v zakonu določeno drugače. Glavna razlika se kaže v možnosti posvojitve otrok, ki pri partnerski skupnosti teoretično ni mogoča.
2.4. Istospolno partnerstvo – da ali ne?
Kaj bi naredili, če bi z vašim otrokom v vrtec hodil otrok, ki ima dve mami? Dva očeta? Verjetno bi se nekaterim otrok takoj zasmilil. Potem pa bi začeli razmišljati o njegovem psihičnem razvoju, zanimalo vas bi, ali se o tem pogovarjajo v skupini, ali drugi otroci vedo o tej »situaciji«.
Nekaj glavnih razmišljanj, ki istospolno starševstvo zavračajo, se nanaša na težave v razvoju spolne identitete, na vedenjske in osebnostne težave, otroci naj bi bili podvrženi diskriminaciji.
Tisto najbolj homofobično in najmanj realno razmišljanje pa pravi, da je otrokom življenje v takšni družini vsiljeno. Dve splošni predpostavki pa sta še mnenji, da so istospolne družine nenaravne ter da geji in lezbijke zaradi svoje “bolezni” predstavljajo grožnjo otrokom. Grožnjo, ali pa bolj realno rečeno, strah ostali ljudi, da bodo tudi ti otroci postali geji in lezbijke.
Švab v delu Družine in družinsko življenje v Sloveniji podrobneje argumentira štiri takšne predpostavke oz. mišljenja. “Izviri življenja proti za življenje zaprtim razmerjem.” Družina je
9
naravna zato, ker se v njej otroci lahko zaplodijo po naravni poti. Ker istospolni partnerji po naravni poti ne morejo imeti otrok, njihove družine niso naravne. Zato nekateri takšne družine dojemajo kot protidružinsko usmerjene in narcistično usmerjene ter celo indiferentne do otrok.
Švab pravi: »ti miti se raztezajo od blagih izrazov nestrpnosti do izenačenja pravic na področju družinske zakonodaje« (prav tam, str. 143). Če lezbijke in geji želijo urediti svoje življenjske razmere, morajo sprejeti, da se razlikujejo od heteroseksualnih partnerskih skupnosti. Takšne in drugačne argumente, ki niso bili nič manj rasistični, kljub temu da se niso sprenevedali v zaščiti tradicionalnih vrednot, so podali tisti, ki so menili, da bi lezbijke in geji državo enostavno preveč finančno obremenili, ker bi bili deležni vseh ugodnosti, kot jih dobi/ima heteroseksualna mlada družina.
“Lezbične matere in gejevski očetje – grožnja za otroke?” Geji in lezbijke še vedno veljajo za ljudi, ki imajo težave. Posamezna istospolno usmerjena oseba je skozi vse življenje podvržena diskriminaciji in ostalim stresnim okoliščinam. Homofobična stališča družbe v zvezi z istospolnim starševstvom se pri posameznikih lahko izrazijo kot občutenje, da niso “primerni” za otroke oz.
da je biti eden od staršev v nasprotju z njihovo spolno usmerjenostjo. Nihče pa se ne vpraša, ali bi bila lezbijka ali gej morda (naj)boljša starša v skupini heteroseksualnih in homofobnih staršev.
To in tudi zgodovinsko demoniziranje je vir mnogih prepričanj, da so istospolne osebe grožnja za otroke. Zato so otroci v mnogih vrtcih in šolah še mnogo bolj diskriminirani kot njihovi starši, ki pa so verjetno skoraj vedno izključeni iz mnogih dogodkov v sklopu otrokovega šolanja. Zato se tudi mnogi drugi geji in lezbijke raje ne odločajo za otroke. Za voljo sebe in predvsem za voljo njih. Mnogi heteroseksualci v sebi še vedno nosijo strah pred “infekcijo” in mitske predstave o tem, da homoseksualci zlorabljajo svoje otroke. Za to pa so krivi prenekateri mediji, ki v isti sapi govorijo in enačijo homoseksualce s pedofilijo. Vendar pa statistika in raziskave to seveda zavračajo – še vedno največ zlorab storijo heteroseksualni moški nad deklicami.
Stereotip pa je še vedno uporabljen pri izločevanju gejev in lezbijk iz varstvenih in izobraževalnih poklicev.
“Otroci bodo imeli težave s spolno identiteto.” Gejevski in lezbični starši naj bi svoje otroke spodbujali k manj stereotipiziranim spolnim vlogam, a to ne vpliva na njihovo izbiro igrač in dejavnosti za otroka. Otroci niso nemočni in ne le, da sprejemajo, kar se jim dogaja, temveč to, kaj pomeni biti moški ali ženska oblikujejo skozi vso otroštvo. Večjo vrednost od spolnih vlog v družini imajo izkušnje z vrstniki istega spola v vrtcu in s tamkajšnjimi dejavnostmi. Raziskave so pokazale tudi to, da je v istospolnih družinah več podobnosti kot razlik glede na heteroseksualne družine. Ena izmed večjih razlik je ta, da otroci niso pridobili avtomatičnega znanja o tradicionalnih spolnih vlogah, vezanih na očeta ali mamo. Izkušnja teh otrok je, da si starši delijo vloge glede na konkretne okoliščine in da tudi mama pelje avto k mehaniku ali pa da oče obeša perilo, kuha kosilo in neguje otroka.
“Otroci bodo diskriminirani.” Ena izmed najbolj pogostih predpostavk se nanaša na diskriminacijo. Otroci bodo diskriminirani, izpostavljeni bodo nasilju, prijateljstva bodo težko vzpostavljena in nestabilna. Študije kažejo, da so otroci vse do adolescence enako priljubljeni kot njihovi vrstniki iz heteroseksualnih družin (Švab v Rener idr., str. 147). V adolescenci pa se pokaže sprememba. Večino adolescentov zbadajo zaradi socialnega statusa ali telesnih
10
značilnosti, otroci istospolnih staršev pa postanejo tarče zbadanja zaradi spolne usmerjenosti staršev. Dolgoročne posledice so tukaj zelo odvisne od odziva staršev. Zelo pomembna pa je tudi vloga vrtca in kasneje šol. Pomembno je, da vrtci v temo družine vključijo pogovor o istospolnih družinah, da vse starše vključijo v dogodke, da celo organizirajo roditeljski sestanek, kjer se istospolna starša predstavita ostalim in jim »dokažeta« svojo normalnost. Če takšna starša povabijo v igralnico ali učilnico, bodo preprečili vsaj nekaj diskriminatornih dejanj s strani vrstnikov. Največji problem tukaj so ostali starši. Mnogi se takih dogodkov ne bodo udeležili, otrokom bodo prepovedali druženje s takimi otroci, morda bodo celo spodbujali diskriminacijo.
Vse dokler se ne bodo – povsem hipotetično glede na prej povedano – začeli zbirati podpisi, s katerimi bodo starše izločili iz starševske skupine, končni rezultat pa bo ta, da bodo istospolni starši svojega otroka izpisali iz razreda oziroma šole.
2.5. Nezrela družba – zrele istospolne družine
Pogosta fraza nasprotnikov legalizacije istospolnih družin je, da »družba še ni zrela« in da zato nimamo pravice izpostavljati otrok načinu življenja, ki jih bo stigmatiziral. Otroci si ne izberejo sami, da bodo živeli v istospolni družini, pravijo. Pustimo ob strani dejstvo, da si skoraj noben otrok ne more izbrati svojih staršev. Argument je zanimiv predvsem zato, ker v isti sapi priznava diskriminacijo nad istospolno populacijo, hkrati pa navaja k sklepu, da je bolje, da ne spreminjamo obstoječih razmer. Včasih ta argument »nezrele družbe« uporabijo isti ljudje, ki trdijo, da homoseksualci pri nas niso več diskriminirani in da imajo že tako dovolj pravic. Od kje potem bojazen, da bo otroke istih nediskriminiranih oseb zapostavljala neka abstraktna nezrela družba? Vedno znova se v teh razpravah tudi pozablja, da ti otroci niso namišljeni subjekti neke hipotetične zakonodaje, ampak so že tukaj. Ne bi jih smeli pustiti predolgo čakati, da jih priznamo za svoje. Diskriminacije se praviloma ne preprečuje z nepriznavanjem, da neka krivica obstaja, ampak z močno zakonodajo, ki zagotavlja človekove pravice in odpravlja krivice (prav tam, str. 148). Družba je še kako zrela za legalizacijo istospolnih družin. Tisti, ki nis(m)o zreli, s(m)o sestavni člani družbe, (homofobični) prebivalci Slovenije. V šolah se otroci oblačijo, kakor se želijo, lahko se obnašajo, kakor se želijo, kričijo na učitelje, jih udarijo. Družba je zrela za takšne dogodke in se jim (nekako) ne upira. Po ulicah se prodaja droga, otroci vseh starosti polnijo klube in ulice, vase zlivajo alkohol in polnijo kri ter pljuča z drogami – družba je zrela in se ne upira. Vse več družinskega nasilja, ki se dogaja v povsem heteroseksualnih družinah.
Čudno je mišljenje, da družba še ni zrela za takšno alternativo, ko pa živimo v alternativnem svetu 21. stoletja.
11