UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
TINKARA UREK
ISTOSPOLNE DRUŽINE IN VRTEC DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
TINKARA UREK
Mentor: doc. dr. Darij Zadnikar
ISTOSPOLNE DRUŽINE IN VRTEC DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
POVZETEK
V prvem delu diplomskega dela sem razčlenila osnovne pojme, kot so homoseksualnost, družina, diskriminacija in homofobija. Ti so temelji mojega raziskovanja, ki pa ni bilo empirično, temveč zgolj teoretično. Sprva sem se osredotočila na zgodovino homoseksualnosti v svetu in pri nas ter na homoseksualnost kot tako. Kljub temu, da bi se o omenjeni temi lahko dalo še razpravljati, sem se raje posvetila vse bolj aktualnemu problemu istospolne družine. Tega sem opisala predvsem iz pravnega vidika. V drugem delu pa sem problem prenesla direktno na otroka in izobraževalne institucije. Na tej točki me je precej presenetilo pomanjkanje literature, zato sem se rahlo dotaknila tudi osnovnih šol in ne le vrtca. V zadnjem delu pa je bilo raziskovanje največje, kajti vključevanje teme homoseksualnosti in mavrične družine v vrtec je res pravi izziv. Moja glavna ugotovitev je, da je homoseksualnost in z njo družinsko življenje povezano še vedno zelo tabuizirana tema, kateri se vzgojitelji najraje izognejo. Istospolnost je v povezavi z vrtcem še vedno omenjena le v negativnem smislu, v glavnih literaturah za vzgojitelje pa po navadi niti ni omenjena. Zato so dejavnosti, ki sem jih navedla v zadnjem delu, prilagojene, nekaj idej in nasvetov pa je tudi osebno mojih.
Ključne besede: homoseksualnost, mavrična družina, vrtec, otrok, diskriminacija, homofobija
ABSTRACT
In the first part of the thesis I analysed the main concepts such as homosexuality, family, discrimination and homophobia. Those were the bases of my research, that was not empirical but only theoretical. Firstly I focused on the history of homosexuality in Slovenia and in the rest of the world and on the homosexuality itself. I could debate more on that subject, but I did rather focus on the more and more famous problem of the same-sex families. I described that more from the legal site. In the second part I transferred the problem directly to the child and education. At this point I was quite shocked because of the lack of the literature, so I include not only kindergarten problems, but also primary school. The last part my research was the biggest, because it’s most challenging to include homosexuality and same-sex families into the kindergarten. My biggest finding is that homosexuality and family life associated with it is still a big taboo that pre-school teachers like to avoid. Homosexuality, when mentioned connected to kindergarten, is always negative and not even mentioned in the key literature for the pre-school teachers. That is why all the activities that I wrote about in the last part are customized, and some ideas and tips are my own.
Key words: homosexuality, same-sex family, kindergarten, children, discrimination, homophobia
Kazalo
UVOD ...1
1. HOMOSEKSUALNOST ... 2
1.1. Homoseksualnost ... 2
1.2. Zgodovinski pregled homoseksualnosti ... 3
1.3. Zakaj istospolno vedenje? ... 5
2. DRUŽINE IN PARTNERSKE SKUPNOSTI ... 6
2.1. Družina ... 6
2.2. Mavrične družine v Sloveniji ... 7
2.3. Zveze in partnerstva ... 8
2.4. Istospolno partnerstvo – da ali ne? ... 8
2.5. Nezrela družba – zrele istospolne družine ... 10
3. RAZKRITJE, DISKRIMINACIJA, NASILJE IN SRAMOTA ... 11
3.1. Razkritje istospolne usmerjenosti ... 11
3.2. Diskriminacija in nasilje ... 12
3.3. Nasilje in sramota homoseksualnosti ... 13
3.4 Homofobija ... 13
3.4.1. Drugost in homofobija med mladimi ... 14
4. DISKRIMINACIJA V IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH ... 15
4.1. Diskriminacija in pravo v šolah ... 15
4.2. Integracija konceptov homofobije in homoseksualnosti v učni sistem ... 16
5. LGBT GIBANJA V SLOVENIJI ... 17
6. PRAVNI IZZIVI IN ISTOSPOLNE DRUŽINE ... 19
7. PEDAGOŠKI IZZIVI PRI VKLJUČEVANJU TEMATIKE (ISTOSPOLNIH) DRUŽIN V VRTCU ... 20
7.1. Kurikularno področje družba in družina ... 21
7.1.1. Cilji iz področja družbe ... 21
7.1.2. Primeri dejavnosti v kurikulu ... 22
7.1.3. Sodelovanje in vloga odraslih ... 23
7.2. Morala, etika in moralna panika v pedagoškem procesu ... 23
8. VPELJEVANJE TEME MAVRIČNE DRUŽINE IN MORALNIH NAČEL V VRTCU ... 26
ZAKLJUČEK ... 30
LITERATURA ... 31
1
UVOD
Družina. Pojem, ki si ga skorajda vsak človek razlaga po svoje. Nekomu družino predstavljajo partner in njuni skupni otroci, nekomu drugemu pa je družina hišni ljubljenček, ki mu dela družbo vsak dan. Kljub temu pa še vedno obstajajo družine, ki niso sprejete kot družine same in jih je tudi kar težko ustvariti. V diplomskem delu sem si postavljala veliko vprašanj, vsa pa imajo skupni dve točki: homoseksualnost in družino. Homoseksualnost je zelo aktualna tema, predvsem v zadnjem desetletju. Pa ne zaradi nje same in homofobije, ki jo obkroža, ampak zaradi povezovanja z družino. Vsak človek si enkrat v življenju želi otroka in homoseksualne osebe niso izjema. Izjema so morda le zato, ker jih na poti do ustvarjanja družine z otrokom spremlja veliko težav. Ko pa vse te težave prebrodijo, se začnejo nove. In predvsem te sem želela bolje spoznati in poiskati vsaj kakšno rešitev. V mislim imam seveda težave, ki vključujejo nasilje, stereotipizacijo, homofobijo in diskriminiranje otrok v pedagoških ustanovah. Glavni namen tega diplomskega dela so predvsem ugotovitve, ali so otroci slovenskih mavričnih družin diskriminirani že v vrtcih ali pa se vse težave in pa tudi iskanje morebitnih rešitev tem problemov začnejo v osnovnih šolah. Zaradi velike tabuizacije same teme sem se odločila za raziskovanje zgolj s pomočjo literature in vključevanja lastnega mnenja, ki sem si ga ustvarila skozi izkušnje v letih študija. Po splošni opredelitvi in razčlenitvi pojma homoseksualnosti pa sem se dotaknila tudi težav, s katerimi se istospolno usmerjene osebe srečujejo. V drugem delu pa sem raziskala predvsem probleme, ki se nanašajo na izobraževalne ustanove, ter izzive, s katerimi se srečujemo pedagoški delavci vsakič, ko v učne načrtne vključujemo pojem (mavrična) družina.
2
1. HOMOSEKSUALNOST
1.1. Homoseksualnost
Homoseksualnost različni viri opredeljujejo na različne načine. Besedo homoseksualnost najbolj strokovno opredelimo kot sestavljenko iz grške besede “homos” (isti, enak) ter latinskega korena “sex”. Homoseksualnost je torej spolna usmerjenost, spolno nagnjenje do oseb istega spola. Izraz je prvič v javnosti uporabil borec za človekove pravice, Karl Maria Kertenby v 19.
stoletju. Poleg slovenskega izraza istospolnost se v knjižnem jeziku uporabljata tudi besedi
“lezbijka” in “gej”. Ker pa smo Slovenci precej homofobično usmerjen narod, ne zmoremo živeti brez žaljivk, kot so peder, homič, toplovodar, topli bratec, lezba in mnogih drugih, katere si v nekem trenutku izmisli narod 21. stoletja. Vendar pa niso le povprečni ljudje tisti, ki postavijo istospolnost na nek nižji nivo.
Homoseksualnost so opredelili mnogi avtorji in le-te opredelitve so zelo različne. Dr. Hubert Požarnik pravi, da je homoseksualnost istospolna bolezen; homoseksualci si torej želijo imeti oz. imajo spolne stike z ljudmi istega spola (Požarnik 1984, str. 160). Na drugi strani pa negativno mnenje o homoseksualnosti širi tudi Cerkev. Rocca v knjigi Vest, svoboda, morala – odgovori mladim in vzgojiteljem razlikuje med homoseksualnimi težnjami ter homoseksualnimi dejanji. S težnjo, tj. privlačnostjo do osebe istega spola se ukvarjajo znanstvene raziskave.
Moralno pa jih zanima dejanje, kjer človek težnjo zadovoljuje čustveno ali seksualno. Rocca pravi: “Z objektivnega stališča – če torej odmislimo konkretne okoliščine in posebne psihološke položaje, v katerih se znajde neka oseba – pomeni homoseksualno ravnanje za katoliški nauk velik moralni nered” (Rocca 2001, str. 115).
Istospolnost pa ni značilna samo za en del sveta ali pa npr. samo za določeno kulturo, temveč je razširjena vsepovsod, tudi med živalmi. Pravzaprav je ta pojav dokumentiran že več kot 4000 let. Grški misleci, kot so Sokrat, Platon in Sofoklej so imeli telesa mladih dečkov za pojem lepote, še več, cenili so spolne odnose z njimi. Ob tem se moramo vsi zavedati enega vprašanja: zakaj naše otroke v šolah, gimnazijah, na fakultetah učimo grške zgodovine, zakaj jim govorimo o Sokratu in Platonu, če pa je homoseksualnost greh, sramota, bolezen? Zakaj smo torej Slovenci homofobični, a vseeno mnogi “častimo” grško zgodovino in beremo ter mlade izobražujemo o grških veleumih, ki so homoseksualne odnose jemali kot nekaj izjemno resnega? Vse skupaj pa lahko dvignemo še na višji nivo. Kdo ne pozna Leonarda da Vincija,
“grdega račka” Hansa Christiana Andersena (in celoten pomen zgodbe naj bi bil ravno izločenost njega samega kot homoseksualca iz družbe), Labodjega jezera Petra Ilije Čajkovskega, Živalskega vrta Camilla Saint-Saensa ali Slike Doriana Graya, odličnega romana Oscarja Wildea? Verjetno smo tekom našega šolanja vsi slišali vsaj za eno delo vseh teh umetnikov, redko kdo pa ve ali “želi” poznati dejstvo, da so vsi ti (in mnogi drugi pesniki, pisatelji, igralci …) homoseksualci.
3 1.2. Zgodovinski pregled homoseksualnosti
Mnogi mislijo, da je homoseksualnost rezultat alternative 20. oz. 21. stoletja, pa temu ni tako.
Homoseksualnost obstaja odkar obstaja človeška družba. Skozi zgodovino se je spreminjal le odnos do nje. Ali ste vedeli, da stare civilizacije Egipta, Mezopotamije in Kitajske niso razločevale med homo- in heteroseksualnostjo? Takrat je enostavno obstajala le spolnost, ne glede na spol partnerja.
Že Grki so svobodno izbirali med obema spoloma, saj je bila za njih bolj kot privlačnost pomembna lepota. Sicer pa je bila homoseksualnost pri Grkih bolj značilna za odrasle moške in dečke, med deklicami je bila redka. Pri Dorcih oz. njihovih višjih slojih je bila smatrana za religiozno in pravno institucijo. Homoseksualnost v Grčiji je imela močan vojaški pomen in je bila znak grštva. Erotični odnos med moškima je predstavljal pomembno vzgojno točko, ker je spodbudil željo po arête – kreposti. Arete predstavlja dosežek v življenju dečka, ko doseže nadpovprečno duhovno in telesno dovršenost ter zmogljivost in postane “človek in pol”. Za Grke je bilo to seveda najbolj pomembno pri vojskovanju. Prav tako pa je sama razlika v letih povzročila, da je deček začel občudovati junaka, po katerem se je lahko zgledoval. Pri Špartancih je imel odrasli moški – učitelj erotične odnose z dečkom od njegovega 12. leta dalje.
Da pa bi bilo vse skupaj še bolj presenetljivo, so ta odnos označili za najlepši in najpopolnejši del grške vzgoje. Zanimivo bi bilo, če bi te in ostale informacije učili in pripovedovali učitelji in predvsem, kako bi to vplivalo na učenje grškega dela zgodovine. Če so otroci homoseksualnih staršev pogosto diskriminirani v šolah, zakaj torej nihče ne zavrača grške zgodovine, ki je te odnose častila? Če je pri nas “sramota”, da si homoseksualec ali imaš homoseksualne starše, je bila v Grčiji sramota, če deček ni našel ljubimca. Posebna čast za vsakega dečka pa je bila, če ga je učitelj izbral sam. Kot že omenjeno, pa erotični istospolni odnosi niso bili le značilnost dečkov.
Na otoku Lesbos so v času med otroštvom in poroko oz. v puberteti deklice dobile bolj poglobljeno izobrazbo v Hiši učenk Muz, ki je temeljila na religiji. Deklice so se tam izobraževale v disciplinah, kot so glasba, ples, petje in telovadba, uspeh pa je bil utemeljen na podlagi erotične povezave med učenko in učiteljico. Šola na otoku Lesbos ni bila edina, obstajalo naj bi jih več, vse pa so delovale po istem sistemu.
Za razliko od Grkov pa so bili Hebrejci prvi, ki so postavili mnoge moralne zapovedi in predpise.
Ženska je bila last moža, več žena je predstavljalo njegovo moškost oz. vpliv in moč. Vsak prekršek, npr. masturbacija, incest ali nezvestoba, je bil kaznovan s smrtjo. Zgodnje krščanstvo je imelo enaka načela. Avguštin in Tomaž Akvinski sta poudarjala, da je ženska dana možu izključno za rojevanje otrok, ko pa je moški osamljen, lahko zanj poskrbi le drugi moški. Tako so homoseksualnost začeli gojiti v podobi moške družbe, ki zaničuje ženske. Človeška seksualnost v srednjem veku postane sveta in kot je taka je omejena zgolj na seksualni izraz znotraj zakonske zveze. Tomaž Akvinski z uvedbo posebne skupine spolnih grehov, ki jih imenuje grehi proti naravi, zapečati cerkveno učenje o homoseksualnosti. Med grehe proti naravi šteje masturbacijo, ki jo povezuje z mehkužnostjo, bestialnost, istospolne odnose in odklone od
4
naravne spolne združitve (Kuhar 2001, str. 38). Evropa 14. stoletja homoseksualnost začne povezovati tudi s herezijo, z grešnim čarovništvom, demonizmom in oderuštvom. Obsojene sodomije so zato žive sežgali, cerkvi in državi pa se je greh zdel tako ostuden, da so bili podatki o procesu pogosto sežgani skupaj s kršiteljem, saj bi imenovanje tega greha onesnažilo tiste, ki poslušajo. Kazen za sodomijo je bila v večini resda sežig na grmadi, a je bila upoštevana tudi starost storilca. Mladoletnike, ki so služili seksualnim namenom starejših moških in se kot taki temu niso mogli upreti, je najpogosteje doletela zaporna kazen in globa. Marsikaterega izmed njih so, če ni plačal globe, slekli, privezali za genitalije in ga vlekli po mestu, potem pa izgnali (Kuhar 2001, str. 39).
15. stoletje prekine črno dobo s humanizmom in Michelangelovim kipom Davida kot primerom homoerotične umetnosti. Protestantizem rešuje probleme z molitvijo in abstinenco. Tokrat se prvič pojavi homofobija, ko je skupina moških označena za manjvredne in jih zaničujejo zaradi njihove seksualnosti. Sodomija je bila včasih greh človeštva, v protestantizmu pa se prenese na posamezno osebo. Francoska revolucija je prekinila zaničevanje in smrtno kazen, uvedla enakost pred zakonom in celo dopustila spolne odnose v zasebnosti, ne glede na spol partnerjev. Lahko rečemo, da so “legalizirali” homoseksualnost, kljub temu da je bila še vedno obsojana.
Ko v 19. stoletju vero zamenja medicina, označijo sodomijo za bolezen in prvič pri opisu uporabijo besedo “homoseksualen”. Homoseksualci so pomehkuženi oziroma imajo v svojem telesu ženske možgane. Grešni kozel za padec rodnosti niso higiena, pomanjkanje medicinskega znanja in podobno, ampak pade vse na ramena istospolnih – kar naj bi po njihovem mnenju uničilo tudi Grke in Rimljane. Izbruh obeh svetovnih vojn je prinesel mnoge spremembe in katastrofe. Kot mnoge druge ljudi, so tudi homoseksualce pošiljali v koncentracijska taborišča, kjer so jim nalagali najtežja dela in jim največkrat tudi prvim sodili.
20. stoletje pa je prineslo mnoge raziskave, ki so se posvečale razreševanju homoseksualnosti.
Veliko moč sta imela psihoanaliza in Freud. Prelomnico in začetek gibanja za pravice in svoboščine predstavlja Stonewallski upor leta 1969. Te demonstracije, usmerjene proti policijskim racijam, so bile prvi upor gejev in lezbijk v zgodovini Amerike. Leta 1970 je bil v New Yorku in Los Angelesu prvič organiziran Gay Pride March, v Ljubljani pa šele leta 2001. Ta je bil organiziran kot protest proti žaljivemu osebju nekega ljubljanskega lokala in je širil zavedanje o naši izjemno homofobični družbi. Od takrat Ljubljana Pride poteka vsako leto. Sicer pa je Pride leta 2001 izzval zelo negativne odzive iz medijskih hiš, ki neposredno niso predvajale skoraj da ničesar iz samega protesta. Celotno problematiko so preusmerili na tujino in tako dokazali, da jih je sram lastne države in dokazali tudi to, kakšni homofobi smo. Ker očitno ni bilo dovolj, da so bili geji in lezbijke večkrat pregnani iz ljubljanskih lokalov in drugih prireditev. Sicer se v nadaljnjih letih vsaj iz strani medijev kaže večje odobravanje (ali pa znajo homofobično nastrojenost dobro skriti).
5 1.3. Zakaj istospolno vedenje?
Vprašanje, na katerega bomo dobili ravno toliko odgovorov, kot je homoseksualcev in lezbijk, pa še enkrat toliko od raziskovalcev, zdravnikov, psihologov, staršev, učiteljev in vseh ostalih.
Istospolne osebe vam bodo odgovorile z »že od malega se vidim kot ženska/moški, privlačijo me osebe istega spola, zgodilo se je nenadoma kot eksperiment, nadaljevalo se je kot resna zveza ...«. Kljub tem povsem enostavnim odgovorom so se mnogi strokovnjaki podali v raziskovanje. Tako so nastale mnoge biološke in psihološke teorije in razlage. Pri bioloških je bila ena izmed prvih teorij napisana leta 1886, ko je bil Kraft-Ebing prepričan, da je istospolnost posledica okvare osrednjega živčevja. Tako je homoseksualce označil za mentalno motene osebe. Leta 1952 pa je Kalmann vso pozornost pridobil z raziskavo o enojajčnih dvojčkih.
Ugotovil je, da kadar je eden izmed enojajčnih dvojčkov istospolno usmerjen, je isto usmerjen tudi drugi. Pri dvojajčnih dvojčkih naj te povezave ne bi bilo, zato je sklepal, da na razvoj homoseksualnosti vpliva dednost. Pri tem je zelo zanimivo dejstvo, da se spolna usmerjenost staršev zanemari oz. ni omenjena (kljub temu, da gre verjetno za heteroseksualne starše). Med vsem tem pa najbolj izstopajo ugotovitve (ki so dobile odločne kritike), da so homoseksualni moški manj poraščeni in imajo lepša telesa, ožje boke. Nihče se ni vprašal, ali moški sami skrbijo za neporaščeno telo ali lepšo postavo. Zaradi tega je leta 1956 Pare zdravstveno pregledal 50 homoseksualcev in 50 heteroseksualcev ter seveda ni našel nobene kromosomske razlike. Zato so on in mnogi drugi zavrnili vse teorije o dednostnih, kromosomskih, hormonalnih in drugih nevroloških osnovah za homoseksualnost ter jih označili za plod napak in predsodkov.
Med psihološkimi teorijami pa so najbolj pogoste psihoanalitične (Požarnik 1984, str. 167). Zelo zanimiva je razlaga moške homoseksualnosti, ki jo na kratko imenujemo kastracijski kompleks.
Moški se namreč tako neprijetno počutijo v ženski družbi, da jim je že sama misel na spolne odnose z njimi odvratna. Ob enem pa jih je strah izgube lastnega spolnega uda, zaradi česa ne prenesejo bitja, ki nima moškega spolnega uda, prav tako pa se v njihovi podzavesti zbudi otroški strah »če ne boš priden, ti ga bomo odrezali«. Najbolj absurdno pa je dejstvo, da naj bi moški homoseksualci v ženskem spolnem organu videli orodje za kastracijo.
Kaj pa naj bi bil glavni vzrok za tako mišljenje? Napačna vzgoja? Če gledamo na to iz povsem stereotipne strani, bi lahko za to res krivili vzgojo. Mame fantom ne dovolijo dekliške družbe, govorijo jim, da so ženske nevarna bitja, ker se bojijo prehitrega odhoda sinov od doma in podobno. Posledica? Fant gre od doma, a ne v ženski, temveč v moški družbi. Seveda pa je to povsem stereotipno sklepanje – razlogov in razlag je mnogo več. Kar se tiče mater, pa so homoseksualni fantje nanje veliko bolj navezani kot na očete. Še več, z njimi se poenotijo do tolikšne mere, da si izbirajo mlajše partnerje in jih ljubijo z nežnostjo svojih mam. To pomeni, da ljubijo sami sebe. Drugi si zaradi navezanosti na mamo želijo uživati tako kot ona – torej z moškim, nekateri pa v vsaki ženski vidijo svojo mamo, zato se jih zaradi občutkov krivde raje izogibajo. Psihoanalitičnih razlag je mnogo, ki so prinesle dodatne raziskave o osebnosti staršev homoseksualcev in o družinskih razmerah. Kot prej omenjeni stereotipni primer pa so študije kasneje dokazale, da imajo homoseksualci pretirano oblastne in skrbniške mame ter pasivne oz. sovražne starše.
6
2. DRUŽINE IN PARTNERSKE SKUPNOSTI
2.1. Družina
Oče, mama, otroci. Družina. Oče, ati, otroci? Sploh ne družina in sploh ne primerno za otroka, ki nujno potrebuje mamo, za primeren (predvsem psihični) razvoj. Takšne in podobne odgovore otroci, dijaki, študentje oziroma pravzaprav vsi prebivalci prejemamo vsak dan iz vseh strani.
Različni viri razlagajo družino na različne načine. Najbolj osnovna razlaga, ki jo vsi poznamo, je ta, da je družina osnovna enota družbe.
George Peter Murdock človeško družino opredeljuje kot »družbeno skupino, za katero je značilno skupno gibanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj« (Murdock v Haralambos in Holborn, str.
325). Ta definicija ne zajame enostarševskih in mavričnih oz. homoseksualnih skupnosti oz.
družin, zato je treba na pojem gledati še bolj široko.
Najbolj enostavno lahko družine razdelimo na:
• jedrne – družine dveh staršev in otrok;
• klasične razširjene družine – družine, sestavljene iz več jedrnih družin, ki jih vežeta sorodstvo in lokacija bivanja;
• modificirane razširjene družine – družine, ki so geografsko ločene, ampak vzdržujejo sorodstvene vezi;
• enostarševske družine – družine z enim staršem;
• reorganizirane družine – družine, v katerih je vsaj eden izmed staršev socialni, ne pa tudi biološki starš.
Morda najbolj široko pa je pojem družina opredeljen v Družinskem zakoniku, kjer družina predstavlja »življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države« (Družinski zakonik, 2011). Ali torej mavrične družine spadajo v to skupino? Ni nujno, ker gre pri takih družinah največkrat za posvojene otroke in zopet smo priča izključitvi takšnih zvez. Kljub temu pa se o teh družinah govori redko kdaj, najpogosteje v strokovni literaturi. Švab za to krivi predsodke in pravi takole: »Javni govor o teh družinah je, kot že rečeno, prežet s predsodki in strahom, v katerih se napajajo
»strokovne« teorije in ugibanja o tem, kakšne posledice bi utegnilo imeti življenje v njih na otroke, ter je povsem mistificiran« (Švab v Rener idr. 2006, str. 133).
7
V strokovni literaturi, medijih ali pa vsakodnevno na ulici dobijo takšne družine zelo različna imena. Mavrične, »nenormalne«, moderne, mnogi pa takšne zveze oz. skupnosti sploh ne želijo označiti z besedo družina, ki je mnogim ljudem sveta in jo skoraj da že častijo. »Lezbične in gejevske družine se uvrščajo med tiste družinske oblike, ki jih družboslovna literatura različno poimenuje – kot netradicionalne, nekonvencionalne, alternativne oz. izbirne družine, socialne družine in »parastarševanje« (ki ga omenja Arendell, 1997, 69) ipd. Zakonski heteroseksualni par z otroki, ki ga imamo v mislih, ko rečemo tradicionalna družina, sicer komajda še opravičuje to oznako, saj po statistikah v Sloveniji predstavlja le še dobro polovico družinskih oblik in še to samo, če jih primerjamo z družinami z otroki. Kljub temu pa še vedno velja za normo družinskega življenja (prav tam, str. 134). Vendar pa vsi tej izrazi nekako niso primerni. Če mavrične družine označimo kot alternativne, netradicionalne ali nekonvencionalne, to razliko le poudarimo in jih damo v predal, v katerega spadajo nenaravne, po našem mnenju nenormalne stvari. Družine gejev in lezbijk bi zato morale biti samo družine, takšne kot vse ostale.
Mavričnim družinam res ni treba dokazovati, da spadajo v univerzalno shemo družin.
Ker pa skorajda ničesar ne moremo izreči brez takojšnjega negativnega odgovora, je tudi pri tem ugovoru tako. Univerzalna uporaba besede »družina« z njeno tradicionalnostjo homogenizira in celo prikrije vse ostale raznolike družinske prakse. Ker je heteroseksualna nuklearna družina samoumevna predpostavka, morajo vse ostale družine dokazovati svojo
»normalnost« in jih zgolj ustreznejši izrazi ne morejo rešiti pred izključevanjem. Pri vsem skupaj pa je treba pomisliti še na eno stvar. »Pomembna sprememba v dojemanju koncepta družine je, da daje prednost subjektivnim pomenom intimnih razmerij pred formalnimi, objektivnimi, krvnimi ali zakonskimi opredelitvami. Če torej vzamemo za izhodišče subjektivno presojo ljudi, katera razmerja občutijo kot družinska, postanejo nenadoma poročeni pari z otroci primerljivi z ljudmi, ki živijo v ločenih gospodinjstvih, ali pa z ljudmi, ki si preprosto pripadajo kot družina, in s številnimi drugimi ureditvami medsebojnih razmerij« (prav tam, str. 136).
2.2. Mavrične družine v Sloveniji
Kakšne so istospolne družine v Sloveniji? Brezpravne. Lahko bi rekli, da se trenutno nahajajo med zanikanjem, nadzorom in podporo. Zakon o registraciji istospolne skupnosti oz. danes družinski zakonik jih delno priznava – sicer kot skupnosti, pravice do skupne posvojitve otrok pa ne omenja. Sicer pa noben zakon ne more preprečiti, da bi istospolni partnerji vseeno imeli otroke. V Sloveniji je že nekaj otrok, ki živijo v mavričnih družinah. Nekaj jih živi v dopolnjenih istospolnih družinah, kjer je starš v istospolno zvezo pripeljal otroka iz prejšnje heteroseksualne družine; obstajajo pa tudi načrtovane istospolne družine, kjer sta partnerki dobili otroka preko umetne oploditve ali nadomestnega materinstva. To je tudi eden izmed načinov, kako lahko istospolni partnerji postanejo starši. Težava pa se pokaže takoj, ko postane jasno dejstvo, da je umetna oploditev omogočena le zakonskim parom, ki se zdravijo zaradi neplodnosti. Torej na tej točki istospolni partnerji oz. partnerke odpadejo.
To pripelje vse lezbijke, ki si želijo postati matere, do tega, da poiščejo rešitev v tujini, ali pa same “opravijo” oploditev po osebnem dogovoru z darovalcem. Možnosti za posvojitev pa
8
praktično ni. Če bi geje in lezbijke obravnavali kot individualne osebe, bi bila posvojitev še mogoča, vendar jih vedno obravnavajo kot skupnost, otroka pa lahko posvojijo le poročeni pari.
Na noben tip življenjske skupnosti se ne veže le rejništvo, zato je le-to teoretično še najbolj mogoče. Po drugi strani pa se geji, ki si želijo ustvariti družino, ubadajo z veliko večjimi in težje premostljivimi težavami. Najprej s tem, da jim narava ni dala primernih organov za nošenje otroka, zato lahko otroka dobijo le s posvojitvijo ali s pomočjo nadomestnega materinstva.
Navsezadnje pa se jih drži tudi večja socialna stigma. Otrok po mnenju nekaterih brez matere ne zmore, zato je očetovstvo celo v heteroseksualnem smislu zelo tabuizirana tema. Gej, ki želi postati oče, je tako pojav contra natura vsaj dvakrat: najprej kot homoseksualec, ki po »naravni poti« ne more imeti otrok s svojim partnerjem, in nato kot moški, ki mu zmožnost, da skrbi za otroke, »naravno ni dana« (prav tam, str. 143).
2.3. Zveze in partnerstva
Zakonsko v Sloveniji ločimo med zvezami in partnerstvi. Kot zvezo razumemo zakonsko zvezo moškega in ženske, ki sta se poročila na uradu RS, vsa pravna določila za zvezo pa se tako kot za ostala razmerja in partnerstva nahajajo v družinskem zakoniku. Ta pa razlikuje še med tremi drugimi življenjskimi skupnostmi. Zunajzakonska skupnost predstavlja dalj trajajočo zvezo moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske skupnosti. Pravno gledano se v družinskem zakoniku zunajzakonska skupnost enači z zakonsko, tudi če sta tokom zveze partnerja dobila otroka. Partnerska skupnost pa je “prijavljena” zveza dveh moških ali dveh žensk. Tudi to sklenitev in pravne posledice ureja družinski zakonik in se enačijo s posledicami zakonske zveze. Če partnerja ne prijavita partnerske skupnosti dobimo naziv zunajpartnerska skupnost, njene pravne posledice pa so enake partnerski skupnosti. Če pod vse potegnemo črto, imajo vse štiri življenjske skupnosti povsem enaka pravna določila in posledice, če le ni v zakonu določeno drugače. Glavna razlika se kaže v možnosti posvojitve otrok, ki pri partnerski skupnosti teoretično ni mogoča.
2.4. Istospolno partnerstvo – da ali ne?
Kaj bi naredili, če bi z vašim otrokom v vrtec hodil otrok, ki ima dve mami? Dva očeta? Verjetno bi se nekaterim otrok takoj zasmilil. Potem pa bi začeli razmišljati o njegovem psihičnem razvoju, zanimalo vas bi, ali se o tem pogovarjajo v skupini, ali drugi otroci vedo o tej »situaciji«.
Nekaj glavnih razmišljanj, ki istospolno starševstvo zavračajo, se nanaša na težave v razvoju spolne identitete, na vedenjske in osebnostne težave, otroci naj bi bili podvrženi diskriminaciji.
Tisto najbolj homofobično in najmanj realno razmišljanje pa pravi, da je otrokom življenje v takšni družini vsiljeno. Dve splošni predpostavki pa sta še mnenji, da so istospolne družine nenaravne ter da geji in lezbijke zaradi svoje “bolezni” predstavljajo grožnjo otrokom. Grožnjo, ali pa bolj realno rečeno, strah ostali ljudi, da bodo tudi ti otroci postali geji in lezbijke.
Švab v delu Družine in družinsko življenje v Sloveniji podrobneje argumentira štiri takšne predpostavke oz. mišljenja. “Izviri življenja proti za življenje zaprtim razmerjem.” Družina je
9
naravna zato, ker se v njej otroci lahko zaplodijo po naravni poti. Ker istospolni partnerji po naravni poti ne morejo imeti otrok, njihove družine niso naravne. Zato nekateri takšne družine dojemajo kot protidružinsko usmerjene in narcistično usmerjene ter celo indiferentne do otrok.
Švab pravi: »ti miti se raztezajo od blagih izrazov nestrpnosti do izenačenja pravic na področju družinske zakonodaje« (prav tam, str. 143). Če lezbijke in geji želijo urediti svoje življenjske razmere, morajo sprejeti, da se razlikujejo od heteroseksualnih partnerskih skupnosti. Takšne in drugačne argumente, ki niso bili nič manj rasistični, kljub temu da se niso sprenevedali v zaščiti tradicionalnih vrednot, so podali tisti, ki so menili, da bi lezbijke in geji državo enostavno preveč finančno obremenili, ker bi bili deležni vseh ugodnosti, kot jih dobi/ima heteroseksualna mlada družina.
“Lezbične matere in gejevski očetje – grožnja za otroke?” Geji in lezbijke še vedno veljajo za ljudi, ki imajo težave. Posamezna istospolno usmerjena oseba je skozi vse življenje podvržena diskriminaciji in ostalim stresnim okoliščinam. Homofobična stališča družbe v zvezi z istospolnim starševstvom se pri posameznikih lahko izrazijo kot občutenje, da niso “primerni” za otroke oz.
da je biti eden od staršev v nasprotju z njihovo spolno usmerjenostjo. Nihče pa se ne vpraša, ali bi bila lezbijka ali gej morda (naj)boljša starša v skupini heteroseksualnih in homofobnih staršev.
To in tudi zgodovinsko demoniziranje je vir mnogih prepričanj, da so istospolne osebe grožnja za otroke. Zato so otroci v mnogih vrtcih in šolah še mnogo bolj diskriminirani kot njihovi starši, ki pa so verjetno skoraj vedno izključeni iz mnogih dogodkov v sklopu otrokovega šolanja. Zato se tudi mnogi drugi geji in lezbijke raje ne odločajo za otroke. Za voljo sebe in predvsem za voljo njih. Mnogi heteroseksualci v sebi še vedno nosijo strah pred “infekcijo” in mitske predstave o tem, da homoseksualci zlorabljajo svoje otroke. Za to pa so krivi prenekateri mediji, ki v isti sapi govorijo in enačijo homoseksualce s pedofilijo. Vendar pa statistika in raziskave to seveda zavračajo – še vedno največ zlorab storijo heteroseksualni moški nad deklicami.
Stereotip pa je še vedno uporabljen pri izločevanju gejev in lezbijk iz varstvenih in izobraževalnih poklicev.
“Otroci bodo imeli težave s spolno identiteto.” Gejevski in lezbični starši naj bi svoje otroke spodbujali k manj stereotipiziranim spolnim vlogam, a to ne vpliva na njihovo izbiro igrač in dejavnosti za otroka. Otroci niso nemočni in ne le, da sprejemajo, kar se jim dogaja, temveč to, kaj pomeni biti moški ali ženska oblikujejo skozi vso otroštvo. Večjo vrednost od spolnih vlog v družini imajo izkušnje z vrstniki istega spola v vrtcu in s tamkajšnjimi dejavnostmi. Raziskave so pokazale tudi to, da je v istospolnih družinah več podobnosti kot razlik glede na heteroseksualne družine. Ena izmed večjih razlik je ta, da otroci niso pridobili avtomatičnega znanja o tradicionalnih spolnih vlogah, vezanih na očeta ali mamo. Izkušnja teh otrok je, da si starši delijo vloge glede na konkretne okoliščine in da tudi mama pelje avto k mehaniku ali pa da oče obeša perilo, kuha kosilo in neguje otroka.
“Otroci bodo diskriminirani.” Ena izmed najbolj pogostih predpostavk se nanaša na diskriminacijo. Otroci bodo diskriminirani, izpostavljeni bodo nasilju, prijateljstva bodo težko vzpostavljena in nestabilna. Študije kažejo, da so otroci vse do adolescence enako priljubljeni kot njihovi vrstniki iz heteroseksualnih družin (Švab v Rener idr., str. 147). V adolescenci pa se pokaže sprememba. Večino adolescentov zbadajo zaradi socialnega statusa ali telesnih
10
značilnosti, otroci istospolnih staršev pa postanejo tarče zbadanja zaradi spolne usmerjenosti staršev. Dolgoročne posledice so tukaj zelo odvisne od odziva staršev. Zelo pomembna pa je tudi vloga vrtca in kasneje šol. Pomembno je, da vrtci v temo družine vključijo pogovor o istospolnih družinah, da vse starše vključijo v dogodke, da celo organizirajo roditeljski sestanek, kjer se istospolna starša predstavita ostalim in jim »dokažeta« svojo normalnost. Če takšna starša povabijo v igralnico ali učilnico, bodo preprečili vsaj nekaj diskriminatornih dejanj s strani vrstnikov. Največji problem tukaj so ostali starši. Mnogi se takih dogodkov ne bodo udeležili, otrokom bodo prepovedali druženje s takimi otroci, morda bodo celo spodbujali diskriminacijo.
Vse dokler se ne bodo – povsem hipotetično glede na prej povedano – začeli zbirati podpisi, s katerimi bodo starše izločili iz starševske skupine, končni rezultat pa bo ta, da bodo istospolni starši svojega otroka izpisali iz razreda oziroma šole.
2.5. Nezrela družba – zrele istospolne družine
Pogosta fraza nasprotnikov legalizacije istospolnih družin je, da »družba še ni zrela« in da zato nimamo pravice izpostavljati otrok načinu življenja, ki jih bo stigmatiziral. Otroci si ne izberejo sami, da bodo živeli v istospolni družini, pravijo. Pustimo ob strani dejstvo, da si skoraj noben otrok ne more izbrati svojih staršev. Argument je zanimiv predvsem zato, ker v isti sapi priznava diskriminacijo nad istospolno populacijo, hkrati pa navaja k sklepu, da je bolje, da ne spreminjamo obstoječih razmer. Včasih ta argument »nezrele družbe« uporabijo isti ljudje, ki trdijo, da homoseksualci pri nas niso več diskriminirani in da imajo že tako dovolj pravic. Od kje potem bojazen, da bo otroke istih nediskriminiranih oseb zapostavljala neka abstraktna nezrela družba? Vedno znova se v teh razpravah tudi pozablja, da ti otroci niso namišljeni subjekti neke hipotetične zakonodaje, ampak so že tukaj. Ne bi jih smeli pustiti predolgo čakati, da jih priznamo za svoje. Diskriminacije se praviloma ne preprečuje z nepriznavanjem, da neka krivica obstaja, ampak z močno zakonodajo, ki zagotavlja človekove pravice in odpravlja krivice (prav tam, str. 148). Družba je še kako zrela za legalizacijo istospolnih družin. Tisti, ki nis(m)o zreli, s(m)o sestavni člani družbe, (homofobični) prebivalci Slovenije. V šolah se otroci oblačijo, kakor se želijo, lahko se obnašajo, kakor se želijo, kričijo na učitelje, jih udarijo. Družba je zrela za takšne dogodke in se jim (nekako) ne upira. Po ulicah se prodaja droga, otroci vseh starosti polnijo klube in ulice, vase zlivajo alkohol in polnijo kri ter pljuča z drogami – družba je zrela in se ne upira. Vse več družinskega nasilja, ki se dogaja v povsem heteroseksualnih družinah.
Čudno je mišljenje, da družba še ni zrela za takšno alternativo, ko pa živimo v alternativnem svetu 21. stoletja.
11
3. RAZKRITJE, DISKRIMINACIJA, NASILJE IN SRAMOTA
Homoseksualci se še vedno zapirajo v zasebne kroge prijateljstev, vse bolj pogosto pa v krog izvorne družine, kjer lahko živijo zunaj klozeta. Izvorna družina je sicer še vedno lahko prostor, kjer se homofobija in nasilje izražata na različne načine, od zavračanja gejev in lezbijk, različnih oblik nasilja, pretrganja osebnih stikov in nastanka prozornega klozeta (Švab in Kuhar 2005, str.
50, 51). Prozorni klozet so situacije, ko se gej ali lezbijka razkrije, a se o tem vseeno še ne govori in taka situacija ovira osebna razmerja v družini. Prozornih klozetov je verjetno kar večina, saj mnogi starši nočejo govoriti o spolni usmerjenosti otrok, ker jih je predvsem strah, da bi se pred kakšno »pomembno« osebo zagovorili in tako na celotno družino vrgli slabo luč. Za zapiranje v zasedbe kroge pa so krive tudi mnoge javne grožnje z nasiljem zoper homoseksualce. Zato se v javnih prostorih takšne osebe poslužujejo nekakšne mimikrije.
Izpustijo vsa izkazovanja čustev in držanje za roko. Koliko oseb se sprehaja mimo vas, ko si privoščite večerni sprehod po centru Ljubljane? Koliko oseb stoji v istem avtobusu kot vi, ko se peljete v službo? In koliko izmed teh oseb je homoseksualcev, pa to tako dobro prekrivajo, da vi sploh ne opazite. Morda se celo pogovarjate z njimi. Pa tega nikoli ne bi storili, če bi vedeli za njihovo spolno usmerjenost. »Javni prostor v tem pogledu ohranja močne okvire heteronormativnosti, kjer so vsi znaki homoseksualnosti še vedno močno stigmatizirani ali z uporabo nasilja zatrti. Javni prostor je tisti prostor, kjer lezbijke in geji v Sloveniji prav gotovo le stežka organizirajo svoje življenje zunaj klozeta (Švab in Kuhar 2005, str. 51).« Dokler se ne bomo začeli drugače obnašati na javnem prostoru, dokler ne bomo povsem spremenili našega javnega prostora in postali homoseksualcem prijazni, se bodo ti še vedno skrivali, pogovarjali ali pa nam celo kdaj prodali kakšno stvar, ne da bi mi to vedeli. Najhujše, kar se lahko zaradi takih načel komurkoli zgodi, pa je to, da v pogovoru s tako osebo začnemo homofobično govoriti zoper njih. Kaj se takrat zgodi? Morda bo oseba dovolj močna in bo postavila svoje argumente ter se postavila proti homofobiji. Morda pa se bo skrila v svoj klozet in se prepustila žalitvam.
3.1. Razkritje istospolne usmerjenosti
Razkritja istospolne usmerjenosti se ne dogajajo več le v ožjih krogih družine, temveč povsod. V politiki, na delovnem mestu, v javnosti, na televiziji. Mnoga razkritja dajejo občutek, da je danes lezbijk in gejev veliko več, kot jih je bilo nekoč. »Coming out ali razkritje ima več pomenov.
Lahko ga razumemo v političnem pomenu boja za enakopravnost. (prav tam, str. 53).« Družbeni heteronormativni kontekst, ki zavira razkritje, so proti-naracije, ker ima vsaka zgodba svojo tradicionalistično zgodbo. Istospolnim družinam se tako nasproti postavljajo zgodbe o družinskih vrednotah, zgodbe o naravni biološki pogojenosti moškega in ženske ipd. Kljub temu pa razkritje vsakem geju ali lezbijki predstavlja izjemno olajšanje, ki pripelje do konca dvojnega življenja. Homoseksualci so namreč izpostavljeni heteroseksizmu in homofobiji znotraj družbe in celo družine, zato lahko le razkritje doseže to, da se nehajo sovražiti. Razkritje izbriše občutke
12
manjvrednosti, strah, nelagodje in ostale posledice nesoočenja z lastno homoseksualnostjo.
Zato se je vredno zamisliti: vsi homoseksualci že zgolj za voljo sebe trpijo v sebi zaradi vseh negativnih občutkov, ki so si jih prisodili sami. Potem pa jim še družba na ramena nalaga homofobične kritike, diskriminacijo in vse možne vrste nasilja. Razkritje je zato verjetno najtežji korak v življenju vsake istospolno usmerjene osebe. Psihološko gledano torej razkritje v vsaki osebi vzpostavi občutek lastne vrednosti in oseba ima bolj odprte odnose s pomembnimi drugimi. Sociološko gledano pa ima izstop iz klozeta pomen družbenega etiketiranja določene skupine oseb.
3.2. Diskriminacija in nasilje
Nasilje se vedno pojavlja v družbenih razmerjih dominacije in podrejenosti. Pojmovanje nasilja vključuje fizično, čustveno, verbalno in simbolno nasilje, ter potiskanje v nevidnost in spodbujanje molka kot praksi normalizacije. Gre za namerna ali nenamerna dejanja premoči.
Homofobično nasilje vključuje vse vrste nasilja zoper osebe, ki se identificirajo kot istospolno, bispolno ali transspolno usmerjene (LGBTQ) oziroma jih druge osebe identificirajo kot takšne, oziroma je usmerjeno zoper vse, ki prestopajo okvire domnevnih spolnih in seksualnih vedenjskih norm. Pojem homofobije je v najširšem pomenu opredeljen kot odpor in agresivno negativen odnos do LGBTQ-osebe, ki se lahko prenaša tudi na otroke in bližnje osebe (Zaviršek in Sobočan 2012, str. 14). Izključevanje, poniževanje, kvarjenje ugleda, npr. širjenje govoric, pa tudi ustrahovanje (ang. bullying) so opredeljeni kot sistematična zloraba osebe s strani enega človeka ali manjše skupine daljše obdobje (Schaffer in Herpell v Zaviršek in Sobočan 2012, str.
14).
Heteroseksualizacija ulice se izraža na več načinov. Pri fizičnem nasilju so glavni akterji neznanci, ki ne prizanašajo niti s pogledi, žvižgi, strmenjem ali verbalnimi pripombami. V javnem prostoru je heteronormativnost oblika Foucaltovega panoptikona. Vsi vidijo geja oz. lezbijko in on/-a vidi vse ter vse tisto, kar ji tista oseba kaže, pove ali naredi. Enostavno povedano, vsi vidijo vse. Zato so najbolj nevarni prostori za geje in lezbijke javne ustanove in bari, restavracije in podobno, najbolj nevarne osebe pa so neznanci. Ti storijo največ fizičnega in verbalnega nasilja nad istospolnimi osebami, saj jih osebno ne poznajo, »vedo« le, da so »najbolj nagnusni« in da jih je treba »iztrebiti«. Javnega prostora tako ne moremo označiti in razumeti kot seksualno nevtralnega, ker je ulica heteroseksualizirana. Vsak napad to heteroseksualiziranost le reproducira in vzpostavlja. Nasilje pa ni le rezultat posameznikove nestrpnosti, ampak nestrpnosti celotne družbe, ki taka dejanja dovoljuje, njihove posledice pa le blaži. Če bi želeli to nasilje prekiniti, bi morali uvesti dovolj stroge ukrepe zoper take ljudi.
Vendar pa je vprašanje, ali bi to izzvalo mir ali vojno. Glede na alternativno in izredno usmerjen svet 21. stoletja, bi verjetno prešli v čase, ko so na paradah ponosa ljudje umirali. Tokrat za to ne bi bila potrebna parada ponosa, ampak zgolj pojava v javnosti.
13 3.3. Nasilje in sramota homoseksualnosti
Geji in lezbijke so kot žrtve nasilja pogosto zreducirani na seksualni objekt. Pred podobe te seksualnosti je na njih zreducirano mnogo predstav, npr. psihične bolezni, predstave o grehu in o njih kot spolnih perverznežih, v njih je projicirana seksualna sramota. Vse stigmatizirane predstave o homoseksualnosti pa ne vplivajo le na (homofobične) reakcije ljudi, ampak pomembno zaznamujejo tudi geje in lezbijke. Socializacija v družbi, kjer ni ali pa so informacije o istospolnosti stigmatizirane, ustvarja plodna tla za inalizirano homofobijo. Gre za strah pred samim sabo in pred svojimi seksualnimi željami, kar pripelje do nasilja nad samim seboj.
Seveda bo vsaka oseba začela verjeti, da je bolna, iztirjena, nenormalna, če ji družba to dnevno sporoča. Najbolj resnične in najbolj vidne pa so posledice. Geji in lezbijke se v času pred izstopom iz klozeta oz. v začetnih obdobjih istospolne usmerjenosti, z izvajanjem nasilja nad samim sabo želijo prilagoditi družbi in postati »normalni«. S temi dejanji (na žalost) ne dobijo potrebne podpore in razumevanja. Še več – k takim dejanjem spodbujajo tudi razne skupine z verskim ali drugačnim ozadjem, ki (prazno) obljubljajo, da bodo vse želje po istospolnih odnosih in predstavah izkoreninile. Mnogi obupani homoseksualci pa se na žalost takih skupin udeležujejo, ne glede na visoko ceno.
3.4
HomofobijaO sovražnosti do homoseksualcev se vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja v zahodnih družbah ni govorilo, kljub temu da je bila smatrana kot problem. Sovraštvo je seveda odvisno od več dejavnikov, med njimi sta največja družbena vključenost in institucionalizacija enakosti spolov. Pri slednjem je treba povedati nekaj o procesu varljivih koleracij. To pomeni, da je negativna lastnost generalizirana na celotno (manjšinsko) skupino, pri čemer dobimo skupini in ter out. Skupini out so negativne lastnosti pripisane, pri skupini in pa so nevidne, kljub temu da obstajajo. Out skupine so »ogrožajoče« za najšibkejše člene, npr. za otroke. To pojasni, zakaj je homoseksualnost najbolj ogrožajoča pri duhovnikih, učiteljih in vzgojiteljih ter zakaj je med homoseksualnostjo in pedofilijo pogosto postavljen enačaj.
Predsodki so zato pomemben element kulture strahu pred homoseksualnostjo. Ta je strašljiva predvsem zaradi svojih posledic, ker geji in lezbijke zaradi homofobije živijo v neprestanem strahu pred fizičnim ali psihičnim napadom. Kljub temu pa homofobije danes ne enačimo z drugimi vrstami strahov, ampak jo razumemo kot splošno nestrinjanje, obsojanje, nasilje in diskriminacijo istospolno usmerjenih oseb. Avtor pojma je ameriški klinični psiholog George Weinberg, dobesedni prevod pa je »strah pred istostjo«. Sestavljena je iz grške predpone phobos in homo, ki jo je Weinberg vzel iz besede homoseksualnost. Zato se homofobije ne sme prevesti kot strah pred človekom. Obtoženi homofobije pa še vedno uporabljajo to razlago in v svoj bran povedo, da ne sovražijo ljudi oz. da jih ni strah homoseksualcev. Pri razumevanju tega
»strahu« je pomembno, da se zavedamo, da se razne fobije (skoraj) nikoli ne preobrnejo v nasilje. Homofobija pa se izraža verbalno, fizično in celo kot spolno nasilje. Verjetno je vsem jasno, kdo so najpogostejše žrtve predsodkov in diskriminacije. To so družbene skupine, ki so
»glavni krivci« za družbene probleme.
14
Razprava o sprejetju Družinskega zakonika je bila dobra ilustracija tega pojava. Eden izmed večkrat omenjenih argumentov je bil, da se vlada v času gospodarske krize ukvarja z nepomembno družbeno manjšino. Ena izmed najbolj pogostih »rešitev« pred homofobijo, ki jo uporabaljajo homoseksualci, je molk. Ta lahko prepreči homofobično nasilje na medosebni ravni in okrepi strukturne neenakosti. »Nelagodje, strah in občutek ožigosanosti se kot posledice delnega molka in selektivnih informacij s staršev prenašajo na otroke. Molk staršev postaja molk otrok in molk vrstniške skupine (Zaviršek in Sobočan 2012, str. 60)«.
3.4.1. Drugost in homofobija med mladimi
Čeprav se zdi zadrega z dobesednim prevodom – strah pred istostjo – dokaz, da je beseda sestavljena precej nerodno, pa je pravzaprav »strah pred istostjo« pomemben del homofobije, kot »strahu pred homoseksualnostjo«. Homofobija namreč ni zgolj strah pred tistimi, ki so identificirani kot homoseksualci, pa tudi (ali celo v prvi vrsti) bojazen pred tem, da bi bil (homofobičen) posameznik prepoznan kot del Drugega, kot eden od homoseksualcev, torej
»isti« (Kuhar v Kuhar idr. 2011, str. 23).
Koncept drugega ali drugosti izhaja iz filozofske tradicije francoske kritične teorije, iz filozofije dekonstruktivizma, foucaultovske diskurzivne teorije in postkolonialnih študij. Povezan je s konceptoma mejnosti in meje. Drugost nastane z vzpostavitvijo meje, ki loči skupino »mi«, ki je v simbolnem smislu »prva«, od »kulturno drugih«, torej tujih. Meja, ki določa drugost, ni nevtralna, temveč označuje hierarhije in dominacije. Koncept drugosti je povezan z identiteto, ki je vedno že konstruirana na podlagi razlike, torej le po zaslugi relacije do »drugega«, do tistega, kar nekdo ni. Drugost pomeni kulturno, družbeno, spolno in drugo manjvrednost in simbolno tujost (Zaviršek in Sobočan 2012, str. 64).
Če pogledamo obe definiciji homoseksualnosti kot drugosti, lahko sklepamo, da so vse istospolno usmerjene osebe podrejene vsem heteroseksualcem. To lahko za povsem absurdno in nerealno označimo takoj, ko razmislimo o tem s strani delovnih položajev. Mnogi zaklozirani oz. skriti homoseksualci so brez dvoma na višjem položaju od mnogih heteroseksualcev. Sicer pa je drugačnost oz. drugost le še ena vrsta zaznamovanja gejev oz. vsake osebe, ki je kulturno stereotipizirana. Tako se prikrije tudi interes tistega, ki govori o »drugačnih«, vedno pa se je treba vprašati, kakšen je namen te osebe. Ena izmed enostavnejših interpretacij je, da nekoga označimo za drugega oz. drugačnega zato, ker ga ne poznamo oz. ne poznamo dovolj dobro. V otroštvu to drugačnost predstavljajo znani in tuji prostori, oz. domače in tuje okolje. Pozneje ga nadomestita socialna in kultura tujost – socialni status, etničnost ..., ki otroka označuje negativno. Mnogi otroci in mladi se ustvarijo nevidne, kot posledico sovražnega govora, predvsem slabšalnih in poniževalnih izrazov. Zato mladi o mavričnih družinah govorijo le z ljudmi, ki jim zaupajo. To je po navadi krog ožje ali širše družine, odvisno od zakloziranosti staršev. Včasih mladi odzive zunanjega sveta, predvsem s strani svojih vrstnikov, občutijo kot obliko neverbalne konstrukcije drugosti. Otrokova izkušnja, da je ponosen na svojo družino, je eden izmed najpomembnejših naukov odraščanja v mavrični družini. Mnogi vrstniki namreč
15
pomilujejo, ponižujejo in interpretirajo njihove neuspehe kot posledico spolne usmerjenosti staršev.
4. DISKRIMINACIJA V IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH
4.1. Diskriminacija in pravo v šolah
Pravni viri na področju šolstva ne omenjajo pojma homofobija. Kljub temu pa se pojavi zakonska prepoved diskriminacije. 2. člen Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo na vseh področjih, vključno s področjem šole in izobraževanja. Kar pomeni, da bi morala inšpekcija, ki deluje na tem področju, povzročitelje diskriminacije na področju šolstva obravnavati zaradi prekrška. V skladu z 2. členom Zakona o šolski inšpekciji je šolski inšpektorat pristojen za nadzor nad izvajanjem zakonov, ki urejajo organizacijo in opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, ki jo opravljajo vrtci, šole in druge izobraževalne ustanove. Ker so omejeni zgolj na organizacijo in dejavnosti vzgoje in izobraževanja, diskriminacija ne sodi zraven. Oziroma, bolje rečeno je, da se inšpektorji ne čutijo dolžne izvajati oz. ukrepati na področju diskriminacije. Zaradi ozkoglednosti in ker pristojnost za področje diskriminacije ni dovolj izrecno določena, se le-tej izognejo.
Prepoved diskriminacije (vključno s homofobičnim govorom) ščiti tako učence kot učitelje, vendar njihovi položaji niso primerljivi. Učitelji so močneje zaščiteni, saj lahko v svoj bran uporabijo Zakon o delovnih razmerjih, kjer je pristojnost inšpekcije jasneje določena. Poleg tega pa obstaja še ena velika razlika. V Zakonu o delovnih razmerjih je jasno navedeno, da mora delodajalec delavcu zagotoviti delovno okolje, v katerem ne bo izpostavljen trpinčenju v katerikoli obliki nasilja. Na področju šolskega okolja, ki se nanaša na učence, pa takšne ali podobne določbe ni. Enostavno rečeno torej učenci niso zaščiteni pred »napadi« diskriminacije in homofobije. Učitelji so seveda nadrejeni, zato imajo veliko več zaščite. Pomembno pa je tudi vprašanje, ali se zato lahko ne le vrstniki, ampak tudi učitelji znašajo nad učenci in jih obravnavajo drugače. Jasno je, da inšpekcija ne bo ukrepala, ukrepali bodo morda starši, rezultat je dvomljiv. Tudi ostali primeri med vrstniki se po navadi ne končajo z resnimi ukrepi in se dogajajo skozi celotno šolanje tako žrtve, kot »napadalca«. Avtorica knjige Mavrične družine grejo v šolo, Darja Zaviršek, je glede diskriminacije in šolskega okolja napisala takole: »Šola je ključno socializacijsko okolje za otroke in mlade, ki podaja znanja, hkrati pa uči družbene in moralne kompetence. Šola ima nalogo, da učencem zagotavlja enake učno-vzgojne možnosti, ne glede na etničnost, spol, religijo in spolno usmerjenost. Socialno učenje se dogaja tudi zunaj učilnic, v vrstniških skupinah. Šola je tudi prostor, kjer živimo v skladu z družbenimi normami in jih posredujemo. Družbene norme se reproducirajo med sošolkami in sošolci, sestavljajo jih učni načrti in učno gradivo. Posredujejo jih tudi učitelji in učiteljice, nekateri z veliko osebnega angažmaja in ne da bi koga diskriminirali. Drugi pa, prav nasprotno, tako, da veliko diskriminirajo (Zaviršek in Sobočan 2012, str. 16)«.
16
4.2. Integracija konceptov homofobije in homoseksualnosti v učni sistem
Učni načrt predstavlja seznam tem, ki morajo biti obravnavane tekom šolskega leta v izobraževalnem procesu. V primeru, da določene teme niso obravnavane, sankcij ni. Njihov glavni namen je poenotenje izobraževanja in zagotavljanje primerljive ravni med ustanovami.
Učni načrt za osnovno šolo omeni spolno usmerjenost le enkrat. V petem razredu se otroci učijo o raznolikosti med ljudmi, vključno z različnimi spolnimi usmeritvami. Problem pa se pojavi takrat, ko učitelji to temo izpustijo, saj jo največkrat izpustijo tudi učbeniki in delovni zvezki. Če že, je tema omenjena v povedi ali dveh. V učnem načrtu se pojavi tudi obveznost izpodbijanja različnih stereotipov, med drugim stereotipa, da je AIDS/HIV bolezen homoseksualcev. Mnogi želijo preprečiti vključitev takšnih tem v učne načrte, saj bi se tako učitelji lažje izognili pogovoru.
Tudi učbeniki jih ne vključujejo tako kot naj bi učni sistem zahteval. Treba se je vprašati, ali je učni sistem, čeprav nezavezujoč pravni vir, ustrezno spoštovan? Ali se vsi res raje izognemo kakršni koli vključitvi takšnih tem, ker je to najboljši način, da se izognemo nezaželenim pogovorom v učilnici? Nekatere šole zaradi teh pomanjkljivosti otrokom ponudijo izbirne vsebine, ki se nanašajo predvsem na temo človekovih pravic. Delavnice redno izvaja društvo Amnesty International Slovenia ter Društvo informacijski center Legebitra. Obe društvi sta bili nedavno žrtvi »napada«, ker naj bi promovirali homoseksualnost v šolah. Napadi so se pojavili v medijih in celo neposredno preko kazenskih ovadb, kar dokazuje, da tudi takrat, ko se šola sama angažira, stopijo zraven akterji, ki ji to preprečijo. Vključitev tem homoseksualnosti in homofobije v učni načrt ne bi pomagala le pri preprečevanju izogibanja določenih šolskih delavcev, da bi spregovorili o tem temi, pač pa bi nudila tudi nekakšen »alibi« učiteljem in učiteljicam, ki o tej temi želijo govoriti, da se zaščitijo pred nadrejenimi in starši, ki bi temu nasprotovali. Na učni načrt bi se učitelji in učiteljice lahko sklicevali kot na nekakšen predpis oziroma pravni vir, ki jim prepoveduje, da bi to temo izpustili. Kot so povedali bodoči pedagogi in pedagoginje, bi se s tem lahko uprli starševskim protestom, če bi bila stvar »sistemsko rešena«, kar je sopomenka za celovito vključitev teme v uradni učni načrt (Kogovšek Šalamon v Kuhar idr. 2011, str. 124, 125).
17
5. LGBT GIBANJA V SLOVENIJI
Leta 1984 je v Sloveniji bil organiziran prvi festival Magnus, ki šteje za začetek organiziranega LGBT gibanja pri nas. Ta je bil del novih družbenih gibanj, katerih »sanje o boljšem jutri« so se razblinile ob sprejetju nove ustave. V 14. členu je bilo namreč izpuščeno določilo, da so vsi ljudje enaki ne glede na spolno usmerjenost. Boj za politične pravice postane boj za pravico do svojega, gejevskega in lezbičnega kulturnega izraza. O gejevski in lezbični subkulturi do osemdesetih let ni veliko podatkov, obstaja le nekaj intervjujev v lezbičnem in gejevskem tisku ter seveda literarna dediščina. V sedemdesetih so se tako geji kot lezbijke povečini srečevali preko »malih oglasov«, geji pa so kljub temu imeli nekaj javnih prostorov, kjer so se »slučajno srečali«, kot so kavarna Union in kasneje vsa javna mesta (parki, železniške postaje ...), ki so obstajala.
Na prvem festivalu Magnus (1984) so bili predstavljeni evropski in ameriški filmi ter publikacije in predavanja o gejevski kulturi. V času festivala je izšla tudi druga številka ŠKUC-Foruma Viks – Homoseksualnost in kultura, ki je bila posvečena problematiki homoseksualnosti. Festival je obiskalo okoli tisoč ljudi, kar je bilo povod za ustanovitev sekcije Magnus v okviru Škuc-Forum.
Prvi cilj sekcije je bil kulturen in socializacijski, vendar je takoj postavila tudi politične zahteve.
Diskriminatoren odnos takratne družbe je namreč klical po politični akciji. Tako je prej skrito življenje zahtevalo svoje pravice in prevzelo obliko organiziranega boja za enakopravnost. Pri festivalu Magnus se je zalomilo leta 1987, ko bi le-ta moral potekati na Dan mladosti – 25. maja.
Komunistična partija je to vzela kot izjemno provokacijo, preimenovali so ga v »Kongres pedera«. Kljub izjavi Zdravniške zbornice, ga je Ljubljanska mesta uprava inšpekcijskih služb označila kot nevarnost za širjenje aidsa, zato so ga zaradi pritiskov organizatorji sprva prestavili, potem pa odpovedali. Kljub pritožbam in novim zahtevam v Manifestu (prepoved diskriminacije glede na spolno usmerjenost, pouk o homoseksualnosti ...), le-te niso bile izpolnjene, v novi upravi pa spolna usmerjenost oz. prepoved diskriminacije zopet ni omenjena. Po mnenju enega izmed organizatorjev festivala je to bil izraz homofobije in dokaz, da Slovenija ni tolerantna država.
Festival Magnus je po tem zamenjal najprej Teden lezbičnega filma, ki mu sledi še Teden gay filma. Danes ga poznamo kot Festival lezbičnega in gejevskega filma. Leta 1987 iz ženskega kluba Lilit nastane sekcija LL, ki je za svoje zborno mesto izbrala klub K4, kjer je predstavljala feministični del Škuc-Foruma. Januarja 1988 LL oz. Lezbični Lilit postane registriran del Škuca.
Magnus oz. celotno LBGT gibanje se je takrat pojavilo tudi v medijih. Do leta 1989 so izšle tri številke revije Gayzine in lezbična različica Lesbozine, ki je izšla dvakrat. Kasneje so gejevske članke objavljali v revijah Teleks, Mladina in Tribuna. Ob objavi prvih člankov so v uredništva prejeli mnogo tako naklonjenih, še več pa negativnih pisem. Leta 1990 je bil ustanovljen Roza klub, ki je začel izdajati revijo Revolver. Dve leti kasneje pa začne izhajati še lezbični bilten Pandora. Sprva je revije sofinanciralo Mesto Ljubljana, ki pa je kmalu odstopilo – saj naj bi šlo za pornografsko revijo. Leta 1997 Revolver prekine z izdajanjem. Nadomestile so ga revije
18
Kekec, Sestre ipd., ki pa so po nekaj izdajah propadle. Uspešna je le publikacija Lesbo, ki postane osrednja lezbična revija v Sloveniji. V Metelkova mestu se odpre lezbična knjižnica, na Radiu Študent oddaja se začne predvajati oddaja Lezbomanija. Leta 2000 s peticijo (516 podpisov) ponovno opozorijo na kršitev človekovih pravic, ta pa dobi le nekaj podpore.
Kaj pa zakonodaja? Leta 1991 je nova slovenska ustava ščitila heteroseksualno družinsko življenje, eden or argumentov skrajnežev pa je bila povezava homoseksualnosti in pedofilije oz.
njuno enačenje. Več posluha je bila gejevska in lezbična skupnost deležna leta 1995, ko 141.
člen novega kazenskega zakonika prepove diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti, v obravnavo pa je stopil tudi zakon, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti na delovnem mestu. Kljub velikim problemom v devetdesetih, se Magnusu, LL in Roza klubu pridružita leta 1998 skupina Legebitra (za mlade LGBT osebe do 26. leta). Ta od leta 1999 izdaja bilten Legebitrina oznanila. Za pomoč in informacije pa od leta 1995 v okviru Škuca deluje tudi telefon Galfon. Leta 2000 nastane skupina Out In Slovenija, ki skrbi za športne aktivnosti. Z uveljavitvijo interneta nastane na spletu tudi veliko internetnih strani, najpomembnejše obveščevalno sredstvo pa postane Mreža. Leta 2001 se pred lokalom Cafe Galerija zgodi incident (zavrnitev vstopa v lokal), ki sproži začetek parade ponosa, ki od takrat poteka vsako leto. Prvo leto je bila kljub problemom zelo uspešna, saj je zbudila zanimanje tako v ljudeh kot v medijih, skupno pa je bilo objavljenih več kot 60 člankov (samo v poletju 2001).
Če je ta dogodek odprl medije in politično sporočanje, so se začele izvajati tudi ankete. Kljub temu, da se je Pridea 2001 udeležilo 300 ljudi, ki so se javno postavili proti homofobiji, rezultati anket še vedno kažejo visoko stopnjo nestrpnosti. V Nedelu 12. junija 2001 je večina menila, da slovenska družba ni dovolj strpna do drugačnih, 60 % ljudi pa homoseksualno usmerjenemu človeku ne bi dovolilo paziti svojega otroka (Kuhar 2001, str. 110).
Kaj pa primerjava z drugimi državami? Kot primer nam podatki iz Eurobarometer raziskav omogočajo primerjavo Italije, Madžarske, Slovenije in Velike Britanije na treh področjih. Prvo področje je socialna vidljivost lezbijk in gejev ter njihovo vključevanje v heteroseksualno mrežo (Evropska komisija 2009). V Veliki Britaniji odstotek intervjuvancev, ki imajo homoseksualnega prijatelja ali prijateljico oz. znanca/-ko, znaša 56 %, kar je podobno odstotku Italijanov (32 %), medtem ko sta odstotka Slovencev (17 %) in Madžarov (11 %) nižja. Drugo področje primerjave je socialno priznano dejstvo, da so homoseksualci diskriminirani (Evropska komisija 2009). Proti homoseksualna diskriminacija dosega največji nivo družbene opaznosti pri članicah EU v Italiji (61 % anketirancev meni, da je diskriminacija dokaj ali zelo razširjena v njihovi državi), medtem ko je Velika Britanija ena izmed držav, kjer naj bi bila diskriminacija manj razširjena (40 % anketirancev meni, da je diskriminacija dokaj ali zelo razširjena). Madžarska in Slovenija sodita nekje na sredino EU držav, ker skoraj polovica prebivalcev meni, da je diskriminacija problem v nastajanju, saj je je več kot pred 5 leti. Tretje področje pa je množičnost negativnega odnosa proti homoseksualcem. V Veliki Britaniji (Evropska komisija 2008) anketiranci niso pogosto izražali nasprotovanja; v primeru, da bi imeli homoseksualca za soseda, je kar 80 % anketirancev dejalo, da jih to ne bi motilo. Nenaklonjenost je bolj pogosta v Sloveniji, kjer ima tak odnos le 62 % intervjuvancev; podobno je tudi v Italiji (44 %) ter na Madžarskem (nizkih 35
%). Čeprav manj splošno sprejeto, so podobni odzivi tudi na vprašanje, ali bi se strinjali z dejstvom, da bi bil na najvišjem izvoljenem položaju v državi homoseksualec (Evropska komisija
19
2009): to hipotetično situacijo bi v celoti sprejelo 58 % Britancev, medtem ko bi to storilo le 36 % Slovencev, 27 % Italijanov ter 17 % Madžarov (Trappolin in Gasparini 2012, str. 3–4).
6. PRAVNI IZZIVI IN ISTOSPOLNE DRUŽINE
V Sloveniji je umetna oploditev zakonsko dovoljena le parom (moškemu in ženski), ki se zdravijo zaradi neplodnosti, ter v primerih, da z umetno oploditvijo preprečimo hudo dedno bolezen. Lezbičnim parom tako v Sloveniji ni zakonsko dostopna. Ravno tako v Sloveniji ni dovoljeno nadomestno materinstvo, ker le-to zopet pomeni zahtevo po umetni oploditvi. Ženska, ki bi svojega otroka plačno ali brezplačno dala neki tretji osebi, pa bi po 121. členu kazenskega zakoniku dobila do petletno zaporno kazen (Kuhar idr, 2011). Prvo vprašanje, ki si ga postavimo, je, kakšne pa so pravice partnerjev, ki postaneta starša otroku preko nadomestnega materinstva/umetne oploditve v tujini? Če le eden od partnerjev v tujini dobi starševske pravice, potem je treba v Sloveniji urediti enostransko posvojitev. Če pa sta starševske pravice dobila oba partnerja, traja postopek na sodišču malo dlje. Starši morajo v tujini dobiti uradno odločbo, s katero se v Sloveniji potem izognejo obravnavanju kazenskega dejanja. V Sloveniji seveda še vedno sledi sodna obravnava, kjer se ugotavlja otrokova korist glede na to, če bi imeli njegovi starši v eni državi priznane starševske pravice, v Sloveniji pa ne. Do sedaj je bil obravnavan samo en tak primer, ko je bil otrok rojen v Združenih Državah Amerike, starševske pravice pa so bile priznane gejevskemu paru iz Slovenije (Kuhar idr., 2011). Iz navedenega postane jasno, da obstajajo načini za priznavanje starševskih pravic istospolnim parom, katerim se rodi otrok v tujini. Pravica postati roditelj je torej implicitno priznana, a le heteroseksualnim parom. Zato se priznavanje te pravice kaže kot diskriminatorno glede na spolno usmerjenost nosilcev pravic.
Obstaja pa še ena možnost, in sicer posvojitev, znotraj česar ločimo tri možnosti: posvojitev s strani samske osebe, posvojitev otroka, ki jo izvede partner otrokovega starša, in posvojitev, ki jo izvedeta zakonca skupaj. Vendar pa je že v 217. členu Družinskega zakonika jasno navedeno, da otroka lahko skupaj posvojita le zakonska ali zunajzakonska partnerja, v primeru partnerske skupnosti pa to ni mogoče. Možno je le, če partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. Otroka lahko izjemoma posvoji le ena oseba, četudi ni v razmerju, če je le-to v veliko korist otroka. Homoseksualnima partnerjema je postati starš tako res pravi pravni izziv. Tudi v aktualnem Družinskem zakoniku se zunajpartnerski zvezi ne posvečajo veliko, zato je verjetno res najboljši odgovor tujina. Ko otrok enkrat pride v Slovenijo, ima že svoje pravice in za njegovo korist tako starša dobita priznane tudi njune starševske pravice. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na otroka in njegove pravice. V Konvenciji o otrokovih pravicah je navedeno, da imajo pravice prav vsi otroci (ne glede na raso, spol, poreklo ...), zato morajo odrasli vedno ravnati v korist otroka, države pa morajo spoštovati pravico otrok do staršev. Otroci ne smejo biti ločeni od staršev, razen v primeru, ko se nad otrokom izvaja določena vrsta nasilja oz. mu starši kako drugače škodijo. Torej bi bilo edino pravilno dejanje, da bi se pri izzivu ob srečanju z mavrično družino najprej vprašali, kaj je bolje – otroka poslati v sistem rejništva ali pa se sprijazniti s tem, da ima dve mami oz. očeta?
20
7. PEDAGOŠKI IZZIVI PRI VKLJUČEVANJU TEMATIKE (ISTOSPOLNIH) DRUŽIN V VRTCU
Družina je še vedno izjemno tabuizirana tema v vrtcu, a kljub temu se bo otrok vsaj nekajkrat srečal z dejavnostmi, ki bodo vključevale njegovo družino. Otroci velikokrat sami povedo, kakšno družino imajo, celo kakšni so njihovi odnosi in dogodki. Prav tako pa vzgojiteljice in vzgojitelji velikokrat povprašajo otroke, kaj so počeli med počitnicami, kam so odšli z družino in podobno. V zadnjih časih so že v vrtcu zelo pogoste dejavnosti, ki se tičejo družine. Materinski dan, teden družine, starši na obisku in podobno. Ena izmed dejavnosti, ki se včasih ni toliko dotikala vrtca, pa je izdelovanje družinskega drevesa. Sama se spomnim, da smo družinsko drevo izdelovali v osnovni šoli in to celo pri zgodovini v zadnjem triletju. Tekom pedagoške prakse pa sem opazila, da vzgojiteljice vključujejo izdelavo družinskega drevesa (ki sicer sega do prababic in pradedkov, ter včasih do tet in stricev ter sestričen in bratrancev) v dejavnosti okoli materinskega dneva. V nekaj primerih se je zgodilo, da so se starši zelo izogibali sodelovanju pri tej dejavnosti. Od njih je bilo namreč pričakovano, da z otroci poiščejo slike družinskih članov, ki jih bo otrok prinesel v vrtec, izdelal družinsko drevo ter ostalim otrokom predstavil svojo družino. Očitno je, da mnogi starši ne želijo razkrivati družinske zasebnosti v vrtcu (kljub temu da otroci mnogokrat govorijo o družini v vrtcu brez vprašanja ali »dovoljenja«
staršev).
Treba se je vprašati, ali je pri obravnavi teme družina torej sploh »pametno« vključevati istospolne oz. kakršne koli alternativne družine, če pa je že klasična družina takšen problem?
Ali je oz. bo treba za vsako dejavnost, povezano z družino, zbirati dovoljenja staršev ali celo organizirati roditeljske sestanke? Menim, da nas od tega ne loči prav veliko. Kar pa bo po mojem mnenju pripeljalo do tega, da se bo vrtec popolnoma distanciral od otrokove družine in osebnih vprašanj. To je sicer le moje mnenje, ampak glede na že tako veliko robotiko v šolah, bi se to znalo zgoditi tudi v vrtcih. In spet se mi postavi novo vprašanje: ali bodo vrtci le še dnevno varstvo, kjer bodo otroci ves dan počeli, kar bodo želeli? Pa naj bo to risanje, igranje s kockami in poslušanje pravljice pred dogovorjenim počitkom. Ali bodo vrtcu odvzeti vzgojni programi?
Morda sem precej zašla od iztočnega vprašanja in problema družine, vendar kaj kmalu se lahko pojavi tudi neka druga stvar, ki bo morda nekega starša tako motila, kot jih moti vključevanje družine v vrtce. Otroštvo je čas nedolžnosti, čas, ki ga otrok preživi z družino, in čas, ko otrok z največjim veseljem pove drugim otrokom, da je njegov oče policist, da je bil njegov dedek vojak ali pa da je njegova mama učiteljica. In tudi otroci, ki imajo dve mami ali dva očeta, tega ne bodo skrivali, temveč bodo iskali potrditev, da si zaslužijo prav vse, kar si tudi njihovi prijatelji v vrtcu in da se nanje gleda s povsem istimi očmi. Zato menim, da bi z vsakim listom na vratih, z vsako omembo kakršne koli dejavnosti o spoznavanju družin pripeljali le do prepirov in uporov.
Starši se morajo zavedati, da je vzgojiteljica v vrtcu tista, ki ima glavno besedo vsaj do te mere, da ustvari učni načrt in izvaja dejavnosti po svoji želji. Če pa so v tem svetu, v 21. stoletju, v svetu veliko večjih težav in problemov še vedno tako uprti v določene stereotipe in se svojih
