Homoseksualci se še vedno zapirajo v zasebne kroge prijateljstev, vse bolj pogosto pa v krog izvorne družine, kjer lahko živijo zunaj klozeta. Izvorna družina je sicer še vedno lahko prostor, kjer se homofobija in nasilje izražata na različne načine, od zavračanja gejev in lezbijk, različnih oblik nasilja, pretrganja osebnih stikov in nastanka prozornega klozeta (Švab in Kuhar 2005, str.
50, 51). Prozorni klozet so situacije, ko se gej ali lezbijka razkrije, a se o tem vseeno še ne govori in taka situacija ovira osebna razmerja v družini. Prozornih klozetov je verjetno kar večina, saj mnogi starši nočejo govoriti o spolni usmerjenosti otrok, ker jih je predvsem strah, da bi se pred kakšno »pomembno« osebo zagovorili in tako na celotno družino vrgli slabo luč. Za zapiranje v zasedbe kroge pa so krive tudi mnoge javne grožnje z nasiljem zoper homoseksualce. Zato se v javnih prostorih takšne osebe poslužujejo nekakšne mimikrije.
Izpustijo vsa izkazovanja čustev in držanje za roko. Koliko oseb se sprehaja mimo vas, ko si privoščite večerni sprehod po centru Ljubljane? Koliko oseb stoji v istem avtobusu kot vi, ko se peljete v službo? In koliko izmed teh oseb je homoseksualcev, pa to tako dobro prekrivajo, da vi sploh ne opazite. Morda se celo pogovarjate z njimi. Pa tega nikoli ne bi storili, če bi vedeli za njihovo spolno usmerjenost. »Javni prostor v tem pogledu ohranja močne okvire heteronormativnosti, kjer so vsi znaki homoseksualnosti še vedno močno stigmatizirani ali z uporabo nasilja zatrti. Javni prostor je tisti prostor, kjer lezbijke in geji v Sloveniji prav gotovo le stežka organizirajo svoje življenje zunaj klozeta (Švab in Kuhar 2005, str. 51).« Dokler se ne bomo začeli drugače obnašati na javnem prostoru, dokler ne bomo povsem spremenili našega javnega prostora in postali homoseksualcem prijazni, se bodo ti še vedno skrivali, pogovarjali ali pa nam celo kdaj prodali kakšno stvar, ne da bi mi to vedeli. Najhujše, kar se lahko zaradi takih načel komurkoli zgodi, pa je to, da v pogovoru s tako osebo začnemo homofobično govoriti zoper njih. Kaj se takrat zgodi? Morda bo oseba dovolj močna in bo postavila svoje argumente ter se postavila proti homofobiji. Morda pa se bo skrila v svoj klozet in se prepustila žalitvam.
3.1. Razkritje istospolne usmerjenosti
Razkritja istospolne usmerjenosti se ne dogajajo več le v ožjih krogih družine, temveč povsod. V politiki, na delovnem mestu, v javnosti, na televiziji. Mnoga razkritja dajejo občutek, da je danes lezbijk in gejev veliko več, kot jih je bilo nekoč. »Coming out ali razkritje ima več pomenov.
Lahko ga razumemo v političnem pomenu boja za enakopravnost. (prav tam, str. 53).« Družbeni heteronormativni kontekst, ki zavira razkritje, so proti-naracije, ker ima vsaka zgodba svojo tradicionalistično zgodbo. Istospolnim družinam se tako nasproti postavljajo zgodbe o družinskih vrednotah, zgodbe o naravni biološki pogojenosti moškega in ženske ipd. Kljub temu pa razkritje vsakem geju ali lezbijki predstavlja izjemno olajšanje, ki pripelje do konca dvojnega življenja. Homoseksualci so namreč izpostavljeni heteroseksizmu in homofobiji znotraj družbe in celo družine, zato lahko le razkritje doseže to, da se nehajo sovražiti. Razkritje izbriše občutke
12
manjvrednosti, strah, nelagodje in ostale posledice nesoočenja z lastno homoseksualnostjo.
Zato se je vredno zamisliti: vsi homoseksualci že zgolj za voljo sebe trpijo v sebi zaradi vseh negativnih občutkov, ki so si jih prisodili sami. Potem pa jim še družba na ramena nalaga homofobične kritike, diskriminacijo in vse možne vrste nasilja. Razkritje je zato verjetno najtežji korak v življenju vsake istospolno usmerjene osebe. Psihološko gledano torej razkritje v vsaki osebi vzpostavi občutek lastne vrednosti in oseba ima bolj odprte odnose s pomembnimi drugimi. Sociološko gledano pa ima izstop iz klozeta pomen družbenega etiketiranja določene skupine oseb.
3.2. Diskriminacija in nasilje
Nasilje se vedno pojavlja v družbenih razmerjih dominacije in podrejenosti. Pojmovanje nasilja vključuje fizično, čustveno, verbalno in simbolno nasilje, ter potiskanje v nevidnost in spodbujanje molka kot praksi normalizacije. Gre za namerna ali nenamerna dejanja premoči.
Homofobično nasilje vključuje vse vrste nasilja zoper osebe, ki se identificirajo kot istospolno, bispolno ali transspolno usmerjene (LGBTQ) oziroma jih druge osebe identificirajo kot takšne, oziroma je usmerjeno zoper vse, ki prestopajo okvire domnevnih spolnih in seksualnih vedenjskih norm. Pojem homofobije je v najširšem pomenu opredeljen kot odpor in agresivno negativen odnos do LGBTQ-osebe, ki se lahko prenaša tudi na otroke in bližnje osebe (Zaviršek in Sobočan 2012, str. 14). Izključevanje, poniževanje, kvarjenje ugleda, npr. širjenje govoric, pa tudi ustrahovanje (ang. bullying) so opredeljeni kot sistematična zloraba osebe s strani enega človeka ali manjše skupine daljše obdobje (Schaffer in Herpell v Zaviršek in Sobočan 2012, str.
14).
Heteroseksualizacija ulice se izraža na več načinov. Pri fizičnem nasilju so glavni akterji neznanci, ki ne prizanašajo niti s pogledi, žvižgi, strmenjem ali verbalnimi pripombami. V javnem prostoru je heteronormativnost oblika Foucaltovega panoptikona. Vsi vidijo geja oz. lezbijko in on/-a vidi vse ter vse tisto, kar ji tista oseba kaže, pove ali naredi. Enostavno povedano, vsi vidijo vse. Zato so najbolj nevarni prostori za geje in lezbijke javne ustanove in bari, restavracije in podobno, najbolj nevarne osebe pa so neznanci. Ti storijo največ fizičnega in verbalnega nasilja nad istospolnimi osebami, saj jih osebno ne poznajo, »vedo« le, da so »najbolj nagnusni« in da jih je treba »iztrebiti«. Javnega prostora tako ne moremo označiti in razumeti kot seksualno nevtralnega, ker je ulica heteroseksualizirana. Vsak napad to heteroseksualiziranost le reproducira in vzpostavlja. Nasilje pa ni le rezultat posameznikove nestrpnosti, ampak nestrpnosti celotne družbe, ki taka dejanja dovoljuje, njihove posledice pa le blaži. Če bi želeli to nasilje prekiniti, bi morali uvesti dovolj stroge ukrepe zoper take ljudi.
Vendar pa je vprašanje, ali bi to izzvalo mir ali vojno. Glede na alternativno in izredno usmerjen svet 21. stoletja, bi verjetno prešli v čase, ko so na paradah ponosa ljudje umirali. Tokrat za to ne bi bila potrebna parada ponosa, ampak zgolj pojava v javnosti.
13 3.3. Nasilje in sramota homoseksualnosti
Geji in lezbijke so kot žrtve nasilja pogosto zreducirani na seksualni objekt. Pred podobe te seksualnosti je na njih zreducirano mnogo predstav, npr. psihične bolezni, predstave o grehu in o njih kot spolnih perverznežih, v njih je projicirana seksualna sramota. Vse stigmatizirane predstave o homoseksualnosti pa ne vplivajo le na (homofobične) reakcije ljudi, ampak pomembno zaznamujejo tudi geje in lezbijke. Socializacija v družbi, kjer ni ali pa so informacije o istospolnosti stigmatizirane, ustvarja plodna tla za inalizirano homofobijo. Gre za strah pred samim sabo in pred svojimi seksualnimi željami, kar pripelje do nasilja nad samim seboj.
Seveda bo vsaka oseba začela verjeti, da je bolna, iztirjena, nenormalna, če ji družba to dnevno sporoča. Najbolj resnične in najbolj vidne pa so posledice. Geji in lezbijke se v času pred izstopom iz klozeta oz. v začetnih obdobjih istospolne usmerjenosti, z izvajanjem nasilja nad samim sabo želijo prilagoditi družbi in postati »normalni«. S temi dejanji (na žalost) ne dobijo potrebne podpore in razumevanja. Še več – k takim dejanjem spodbujajo tudi razne skupine z verskim ali drugačnim ozadjem, ki (prazno) obljubljajo, da bodo vse želje po istospolnih odnosih in predstavah izkoreninile. Mnogi obupani homoseksualci pa se na žalost takih skupin udeležujejo, ne glede na visoko ceno.
3.4
HomofobijaO sovražnosti do homoseksualcev se vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja v zahodnih družbah ni govorilo, kljub temu da je bila smatrana kot problem. Sovraštvo je seveda odvisno od več dejavnikov, med njimi sta največja družbena vključenost in institucionalizacija enakosti spolov. Pri slednjem je treba povedati nekaj o procesu varljivih koleracij. To pomeni, da je negativna lastnost generalizirana na celotno (manjšinsko) skupino, pri čemer dobimo skupini in ter out. Skupini out so negativne lastnosti pripisane, pri skupini in pa so nevidne, kljub temu da obstajajo. Out skupine so »ogrožajoče« za najšibkejše člene, npr. za otroke. To pojasni, zakaj je homoseksualnost najbolj ogrožajoča pri duhovnikih, učiteljih in vzgojiteljih ter zakaj je med homoseksualnostjo in pedofilijo pogosto postavljen enačaj.
Predsodki so zato pomemben element kulture strahu pred homoseksualnostjo. Ta je strašljiva predvsem zaradi svojih posledic, ker geji in lezbijke zaradi homofobije živijo v neprestanem strahu pred fizičnim ali psihičnim napadom. Kljub temu pa homofobije danes ne enačimo z drugimi vrstami strahov, ampak jo razumemo kot splošno nestrinjanje, obsojanje, nasilje in diskriminacijo istospolno usmerjenih oseb. Avtor pojma je ameriški klinični psiholog George Weinberg, dobesedni prevod pa je »strah pred istostjo«. Sestavljena je iz grške predpone phobos in homo, ki jo je Weinberg vzel iz besede homoseksualnost. Zato se homofobije ne sme prevesti kot strah pred človekom. Obtoženi homofobije pa še vedno uporabljajo to razlago in v svoj bran povedo, da ne sovražijo ljudi oz. da jih ni strah homoseksualcev. Pri razumevanju tega
»strahu« je pomembno, da se zavedamo, da se razne fobije (skoraj) nikoli ne preobrnejo v nasilje. Homofobija pa se izraža verbalno, fizično in celo kot spolno nasilje. Verjetno je vsem jasno, kdo so najpogostejše žrtve predsodkov in diskriminacije. To so družbene skupine, ki so
»glavni krivci« za družbene probleme.
14
Razprava o sprejetju Družinskega zakonika je bila dobra ilustracija tega pojava. Eden izmed večkrat omenjenih argumentov je bil, da se vlada v času gospodarske krize ukvarja z nepomembno družbeno manjšino. Ena izmed najbolj pogostih »rešitev« pred homofobijo, ki jo uporabaljajo homoseksualci, je molk. Ta lahko prepreči homofobično nasilje na medosebni ravni in okrepi strukturne neenakosti. »Nelagodje, strah in občutek ožigosanosti se kot posledice delnega molka in selektivnih informacij s staršev prenašajo na otroke. Molk staršev postaja molk otrok in molk vrstniške skupine (Zaviršek in Sobočan 2012, str. 60)«.
3.4.1. Drugost in homofobija med mladimi
Čeprav se zdi zadrega z dobesednim prevodom – strah pred istostjo – dokaz, da je beseda sestavljena precej nerodno, pa je pravzaprav »strah pred istostjo« pomemben del homofobije, kot »strahu pred homoseksualnostjo«. Homofobija namreč ni zgolj strah pred tistimi, ki so identificirani kot homoseksualci, pa tudi (ali celo v prvi vrsti) bojazen pred tem, da bi bil (homofobičen) posameznik prepoznan kot del Drugega, kot eden od homoseksualcev, torej
»isti« (Kuhar v Kuhar idr. 2011, str. 23).
Koncept drugega ali drugosti izhaja iz filozofske tradicije francoske kritične teorije, iz filozofije dekonstruktivizma, foucaultovske diskurzivne teorije in postkolonialnih študij. Povezan je s konceptoma mejnosti in meje. Drugost nastane z vzpostavitvijo meje, ki loči skupino »mi«, ki je v simbolnem smislu »prva«, od »kulturno drugih«, torej tujih. Meja, ki določa drugost, ni nevtralna, temveč označuje hierarhije in dominacije. Koncept drugosti je povezan z identiteto, ki je vedno že konstruirana na podlagi razlike, torej le po zaslugi relacije do »drugega«, do tistega, kar nekdo ni. Drugost pomeni kulturno, družbeno, spolno in drugo manjvrednost in simbolno tujost (Zaviršek in Sobočan 2012, str. 64).
Če pogledamo obe definiciji homoseksualnosti kot drugosti, lahko sklepamo, da so vse istospolno usmerjene osebe podrejene vsem heteroseksualcem. To lahko za povsem absurdno in nerealno označimo takoj, ko razmislimo o tem s strani delovnih položajev. Mnogi zaklozirani oz. skriti homoseksualci so brez dvoma na višjem položaju od mnogih heteroseksualcev. Sicer pa je drugačnost oz. drugost le še ena vrsta zaznamovanja gejev oz. vsake osebe, ki je kulturno stereotipizirana. Tako se prikrije tudi interes tistega, ki govori o »drugačnih«, vedno pa se je treba vprašati, kakšen je namen te osebe. Ena izmed enostavnejših interpretacij je, da nekoga označimo za drugega oz. drugačnega zato, ker ga ne poznamo oz. ne poznamo dovolj dobro. V otroštvu to drugačnost predstavljajo znani in tuji prostori, oz. domače in tuje okolje. Pozneje ga nadomestita socialna in kultura tujost – socialni status, etničnost ..., ki otroka označuje negativno. Mnogi otroci in mladi se ustvarijo nevidne, kot posledico sovražnega govora, predvsem slabšalnih in poniževalnih izrazov. Zato mladi o mavričnih družinah govorijo le z ljudmi, ki jim zaupajo. To je po navadi krog ožje ali širše družine, odvisno od zakloziranosti staršev. Včasih mladi odzive zunanjega sveta, predvsem s strani svojih vrstnikov, občutijo kot obliko neverbalne konstrukcije drugosti. Otrokova izkušnja, da je ponosen na svojo družino, je eden izmed najpomembnejših naukov odraščanja v mavrični družini. Mnogi vrstniki namreč
15
pomilujejo, ponižujejo in interpretirajo njihove neuspehe kot posledico spolne usmerjenosti staršev.