1.1. Homoseksualnost
Homoseksualnost različni viri opredeljujejo na različne načine. Besedo homoseksualnost najbolj strokovno opredelimo kot sestavljenko iz grške besede “homos” (isti, enak) ter latinskega korena “sex”. Homoseksualnost je torej spolna usmerjenost, spolno nagnjenje do oseb istega spola. Izraz je prvič v javnosti uporabil borec za človekove pravice, Karl Maria Kertenby v 19.
stoletju. Poleg slovenskega izraza istospolnost se v knjižnem jeziku uporabljata tudi besedi
“lezbijka” in “gej”. Ker pa smo Slovenci precej homofobično usmerjen narod, ne zmoremo živeti brez žaljivk, kot so peder, homič, toplovodar, topli bratec, lezba in mnogih drugih, katere si v nekem trenutku izmisli narod 21. stoletja. Vendar pa niso le povprečni ljudje tisti, ki postavijo istospolnost na nek nižji nivo.
Homoseksualnost so opredelili mnogi avtorji in le-te opredelitve so zelo različne. Dr. Hubert Požarnik pravi, da je homoseksualnost istospolna bolezen; homoseksualci si torej želijo imeti oz. imajo spolne stike z ljudmi istega spola (Požarnik 1984, str. 160). Na drugi strani pa negativno mnenje o homoseksualnosti širi tudi Cerkev. Rocca v knjigi Vest, svoboda, morala – odgovori mladim in vzgojiteljem razlikuje med homoseksualnimi težnjami ter homoseksualnimi dejanji. S težnjo, tj. privlačnostjo do osebe istega spola se ukvarjajo znanstvene raziskave.
Moralno pa jih zanima dejanje, kjer človek težnjo zadovoljuje čustveno ali seksualno. Rocca pravi: “Z objektivnega stališča – če torej odmislimo konkretne okoliščine in posebne psihološke položaje, v katerih se znajde neka oseba – pomeni homoseksualno ravnanje za katoliški nauk velik moralni nered” (Rocca 2001, str. 115).
Istospolnost pa ni značilna samo za en del sveta ali pa npr. samo za določeno kulturo, temveč je razširjena vsepovsod, tudi med živalmi. Pravzaprav je ta pojav dokumentiran že več kot 4000 let. Grški misleci, kot so Sokrat, Platon in Sofoklej so imeli telesa mladih dečkov za pojem lepote, še več, cenili so spolne odnose z njimi. Ob tem se moramo vsi zavedati enega vprašanja: zakaj naše otroke v šolah, gimnazijah, na fakultetah učimo grške zgodovine, zakaj jim govorimo o Sokratu in Platonu, če pa je homoseksualnost greh, sramota, bolezen? Zakaj smo torej Slovenci homofobični, a vseeno mnogi “častimo” grško zgodovino in beremo ter mlade izobražujemo o grških veleumih, ki so homoseksualne odnose jemali kot nekaj izjemno resnega? Vse skupaj pa lahko dvignemo še na višji nivo. Kdo ne pozna Leonarda da Vincija,
“grdega račka” Hansa Christiana Andersena (in celoten pomen zgodbe naj bi bil ravno izločenost njega samega kot homoseksualca iz družbe), Labodjega jezera Petra Ilije Čajkovskega, Živalskega vrta Camilla Saint-Saensa ali Slike Doriana Graya, odličnega romana Oscarja Wildea? Verjetno smo tekom našega šolanja vsi slišali vsaj za eno delo vseh teh umetnikov, redko kdo pa ve ali “želi” poznati dejstvo, da so vsi ti (in mnogi drugi pesniki, pisatelji, igralci …) homoseksualci.
3 1.2. Zgodovinski pregled homoseksualnosti
Mnogi mislijo, da je homoseksualnost rezultat alternative 20. oz. 21. stoletja, pa temu ni tako.
Homoseksualnost obstaja odkar obstaja človeška družba. Skozi zgodovino se je spreminjal le odnos do nje. Ali ste vedeli, da stare civilizacije Egipta, Mezopotamije in Kitajske niso razločevale med homo- in heteroseksualnostjo? Takrat je enostavno obstajala le spolnost, ne glede na spol partnerja.
Že Grki so svobodno izbirali med obema spoloma, saj je bila za njih bolj kot privlačnost pomembna lepota. Sicer pa je bila homoseksualnost pri Grkih bolj značilna za odrasle moške in dečke, med deklicami je bila redka. Pri Dorcih oz. njihovih višjih slojih je bila smatrana za religiozno in pravno institucijo. Homoseksualnost v Grčiji je imela močan vojaški pomen in je bila znak grštva. Erotični odnos med moškima je predstavljal pomembno vzgojno točko, ker je spodbudil željo po arête – kreposti. Arete predstavlja dosežek v življenju dečka, ko doseže nadpovprečno duhovno in telesno dovršenost ter zmogljivost in postane “človek in pol”. Za Grke je bilo to seveda najbolj pomembno pri vojskovanju. Prav tako pa je sama razlika v letih povzročila, da je deček začel občudovati junaka, po katerem se je lahko zgledoval. Pri Špartancih je imel odrasli moški – učitelj erotične odnose z dečkom od njegovega 12. leta dalje.
Da pa bi bilo vse skupaj še bolj presenetljivo, so ta odnos označili za najlepši in najpopolnejši del grške vzgoje. Zanimivo bi bilo, če bi te in ostale informacije učili in pripovedovali učitelji in predvsem, kako bi to vplivalo na učenje grškega dela zgodovine. Če so otroci homoseksualnih staršev pogosto diskriminirani v šolah, zakaj torej nihče ne zavrača grške zgodovine, ki je te odnose častila? Če je pri nas “sramota”, da si homoseksualec ali imaš homoseksualne starše, je bila v Grčiji sramota, če deček ni našel ljubimca. Posebna čast za vsakega dečka pa je bila, če ga je učitelj izbral sam. Kot že omenjeno, pa erotični istospolni odnosi niso bili le značilnost dečkov.
Na otoku Lesbos so v času med otroštvom in poroko oz. v puberteti deklice dobile bolj poglobljeno izobrazbo v Hiši učenk Muz, ki je temeljila na religiji. Deklice so se tam izobraževale v disciplinah, kot so glasba, ples, petje in telovadba, uspeh pa je bil utemeljen na podlagi erotične povezave med učenko in učiteljico. Šola na otoku Lesbos ni bila edina, obstajalo naj bi jih več, vse pa so delovale po istem sistemu.
Za razliko od Grkov pa so bili Hebrejci prvi, ki so postavili mnoge moralne zapovedi in predpise.
Ženska je bila last moža, več žena je predstavljalo njegovo moškost oz. vpliv in moč. Vsak prekršek, npr. masturbacija, incest ali nezvestoba, je bil kaznovan s smrtjo. Zgodnje krščanstvo je imelo enaka načela. Avguštin in Tomaž Akvinski sta poudarjala, da je ženska dana možu izključno za rojevanje otrok, ko pa je moški osamljen, lahko zanj poskrbi le drugi moški. Tako so homoseksualnost začeli gojiti v podobi moške družbe, ki zaničuje ženske. Človeška seksualnost v srednjem veku postane sveta in kot je taka je omejena zgolj na seksualni izraz znotraj zakonske zveze. Tomaž Akvinski z uvedbo posebne skupine spolnih grehov, ki jih imenuje grehi proti naravi, zapečati cerkveno učenje o homoseksualnosti. Med grehe proti naravi šteje masturbacijo, ki jo povezuje z mehkužnostjo, bestialnost, istospolne odnose in odklone od
4
naravne spolne združitve (Kuhar 2001, str. 38). Evropa 14. stoletja homoseksualnost začne povezovati tudi s herezijo, z grešnim čarovništvom, demonizmom in oderuštvom. Obsojene sodomije so zato žive sežgali, cerkvi in državi pa se je greh zdel tako ostuden, da so bili podatki o procesu pogosto sežgani skupaj s kršiteljem, saj bi imenovanje tega greha onesnažilo tiste, ki poslušajo. Kazen za sodomijo je bila v večini resda sežig na grmadi, a je bila upoštevana tudi starost storilca. Mladoletnike, ki so služili seksualnim namenom starejših moških in se kot taki temu niso mogli upreti, je najpogosteje doletela zaporna kazen in globa. Marsikaterega izmed njih so, če ni plačal globe, slekli, privezali za genitalije in ga vlekli po mestu, potem pa izgnali (Kuhar 2001, str. 39).
15. stoletje prekine črno dobo s humanizmom in Michelangelovim kipom Davida kot primerom homoerotične umetnosti. Protestantizem rešuje probleme z molitvijo in abstinenco. Tokrat se prvič pojavi homofobija, ko je skupina moških označena za manjvredne in jih zaničujejo zaradi njihove seksualnosti. Sodomija je bila včasih greh človeštva, v protestantizmu pa se prenese na posamezno osebo. Francoska revolucija je prekinila zaničevanje in smrtno kazen, uvedla enakost pred zakonom in celo dopustila spolne odnose v zasebnosti, ne glede na spol partnerjev. Lahko rečemo, da so “legalizirali” homoseksualnost, kljub temu da je bila še vedno obsojana.
Ko v 19. stoletju vero zamenja medicina, označijo sodomijo za bolezen in prvič pri opisu uporabijo besedo “homoseksualen”. Homoseksualci so pomehkuženi oziroma imajo v svojem telesu ženske možgane. Grešni kozel za padec rodnosti niso higiena, pomanjkanje medicinskega znanja in podobno, ampak pade vse na ramena istospolnih – kar naj bi po njihovem mnenju uničilo tudi Grke in Rimljane. Izbruh obeh svetovnih vojn je prinesel mnoge spremembe in katastrofe. Kot mnoge druge ljudi, so tudi homoseksualce pošiljali v koncentracijska taborišča, kjer so jim nalagali najtežja dela in jim največkrat tudi prvim sodili.
20. stoletje pa je prineslo mnoge raziskave, ki so se posvečale razreševanju homoseksualnosti.
Veliko moč sta imela psihoanaliza in Freud. Prelomnico in začetek gibanja za pravice in svoboščine predstavlja Stonewallski upor leta 1969. Te demonstracije, usmerjene proti policijskim racijam, so bile prvi upor gejev in lezbijk v zgodovini Amerike. Leta 1970 je bil v New Yorku in Los Angelesu prvič organiziran Gay Pride March, v Ljubljani pa šele leta 2001. Ta je bil organiziran kot protest proti žaljivemu osebju nekega ljubljanskega lokala in je širil zavedanje o naši izjemno homofobični družbi. Od takrat Ljubljana Pride poteka vsako leto. Sicer pa je Pride leta 2001 izzval zelo negativne odzive iz medijskih hiš, ki neposredno niso predvajale skoraj da ničesar iz samega protesta. Celotno problematiko so preusmerili na tujino in tako dokazali, da jih je sram lastne države in dokazali tudi to, kakšni homofobi smo. Ker očitno ni bilo dovolj, da so bili geji in lezbijke večkrat pregnani iz ljubljanskih lokalov in drugih prireditev. Sicer se v nadaljnjih letih vsaj iz strani medijev kaže večje odobravanje (ali pa znajo homofobično nastrojenost dobro skriti).
5 1.3. Zakaj istospolno vedenje?
Vprašanje, na katerega bomo dobili ravno toliko odgovorov, kot je homoseksualcev in lezbijk, pa še enkrat toliko od raziskovalcev, zdravnikov, psihologov, staršev, učiteljev in vseh ostalih.
Istospolne osebe vam bodo odgovorile z »že od malega se vidim kot ženska/moški, privlačijo me osebe istega spola, zgodilo se je nenadoma kot eksperiment, nadaljevalo se je kot resna zveza ...«. Kljub tem povsem enostavnim odgovorom so se mnogi strokovnjaki podali v raziskovanje. Tako so nastale mnoge biološke in psihološke teorije in razlage. Pri bioloških je bila ena izmed prvih teorij napisana leta 1886, ko je bil Kraft-Ebing prepričan, da je istospolnost posledica okvare osrednjega živčevja. Tako je homoseksualce označil za mentalno motene osebe. Leta 1952 pa je Kalmann vso pozornost pridobil z raziskavo o enojajčnih dvojčkih.
Ugotovil je, da kadar je eden izmed enojajčnih dvojčkov istospolno usmerjen, je isto usmerjen tudi drugi. Pri dvojajčnih dvojčkih naj te povezave ne bi bilo, zato je sklepal, da na razvoj homoseksualnosti vpliva dednost. Pri tem je zelo zanimivo dejstvo, da se spolna usmerjenost staršev zanemari oz. ni omenjena (kljub temu, da gre verjetno za heteroseksualne starše). Med vsem tem pa najbolj izstopajo ugotovitve (ki so dobile odločne kritike), da so homoseksualni moški manj poraščeni in imajo lepša telesa, ožje boke. Nihče se ni vprašal, ali moški sami skrbijo za neporaščeno telo ali lepšo postavo. Zaradi tega je leta 1956 Pare zdravstveno pregledal 50 homoseksualcev in 50 heteroseksualcev ter seveda ni našel nobene kromosomske razlike. Zato so on in mnogi drugi zavrnili vse teorije o dednostnih, kromosomskih, hormonalnih in drugih nevroloških osnovah za homoseksualnost ter jih označili za plod napak in predsodkov.
Med psihološkimi teorijami pa so najbolj pogoste psihoanalitične (Požarnik 1984, str. 167). Zelo zanimiva je razlaga moške homoseksualnosti, ki jo na kratko imenujemo kastracijski kompleks.
Moški se namreč tako neprijetno počutijo v ženski družbi, da jim je že sama misel na spolne odnose z njimi odvratna. Ob enem pa jih je strah izgube lastnega spolnega uda, zaradi česa ne prenesejo bitja, ki nima moškega spolnega uda, prav tako pa se v njihovi podzavesti zbudi otroški strah »če ne boš priden, ti ga bomo odrezali«. Najbolj absurdno pa je dejstvo, da naj bi moški homoseksualci v ženskem spolnem organu videli orodje za kastracijo.
Kaj pa naj bi bil glavni vzrok za tako mišljenje? Napačna vzgoja? Če gledamo na to iz povsem stereotipne strani, bi lahko za to res krivili vzgojo. Mame fantom ne dovolijo dekliške družbe, govorijo jim, da so ženske nevarna bitja, ker se bojijo prehitrega odhoda sinov od doma in podobno. Posledica? Fant gre od doma, a ne v ženski, temveč v moški družbi. Seveda pa je to povsem stereotipno sklepanje – razlogov in razlag je mnogo več. Kar se tiče mater, pa so homoseksualni fantje nanje veliko bolj navezani kot na očete. Še več, z njimi se poenotijo do tolikšne mere, da si izbirajo mlajše partnerje in jih ljubijo z nežnostjo svojih mam. To pomeni, da ljubijo sami sebe. Drugi si zaradi navezanosti na mamo želijo uživati tako kot ona – torej z moškim, nekateri pa v vsaki ženski vidijo svojo mamo, zato se jih zaradi občutkov krivde raje izogibajo. Psihoanalitičnih razlag je mnogo, ki so prinesle dodatne raziskave o osebnosti staršev homoseksualcev in o družinskih razmerah. Kot prej omenjeni stereotipni primer pa so študije kasneje dokazale, da imajo homoseksualci pretirano oblastne in skrbniške mame ter pasivne oz. sovražne starše.
6