Morala, etika in moralna panika v pedagoškem procesu

Na vsakem področju se srečamo z vprašanji etike in morale, ko pa so v delovni proces vključeni otroci ter starši, se takšna vprašanja pojavljajo vsakodnevno. Kako se sploh lotiti razmišljanja o etiki in morali? Moralna panika, ki nas največkrat doleti ravno pri obravnavanju tabuiziranih tematik, kot je homoseksualnost, je zelo širok pojem in posledica mnogih dejavnikov. Zelo enostavno lahko moralno paniko opredelimo kot nekaj, za kar »poskrbijo« mediji. Veliko ljudi je

24

strah, da bodo njihovi otroci postali homoseksualci, če bodo srečali takšno osebo. Morda je tudi nekatere strah, da bodo njihovi otroci postali del LBGT, če bodo šli na parado ponosa. Ta kolektiven strah določene družbe ali skupine pa znajo mediji zelo dobro izkoristiti in iz muhe narediti slona. Kolikokrat smo že prebrali v različnih tednikih ali dnevnih časopisih naslove na prvi strani, ki so pritegnili množice k nakupu časopisa. Kaj pa resnica za naslovom in zgodbo?

Nekaj povsem nedolžnega, morda tudi ne povsem, a definitivno ne nekaj, za kar bi bilo treba

»zagnati paniko«. Tako lahko moralno paniko opredelimo kot precej pretirano reakcijo medijev (ali drugih oseb) na relativno nepomemben dogodek. In čemu služi moralna panika? Socialni kontroli in vzdrževanju moralne meje. Zakaj? S pomočjo moralne panike mediji potrdijo socialno sprejemljivo vrednoto, ki je po navadi v popolnem nasprotju s prikazanim. Seveda tu niso glavni sprožilci moralne panike le mediji, ampak tudi verske ustanove in pa vsi tisti avtorji ter nasprotniki homoseksualnosti oz. mavričnih družin, ki vsa kolektivna prepričanja homofobičnih oseb širijo preko medijev, literature, predavanj in podobno.

V vrtcu se tako lahko pojavi že en sam starš, ki bo nasprotoval vključitvi dejavnosti ali celo mavričnega otroka v skupini. Njegova najboljša taktika bo seveda glamurozna reakcija in vključitev moralne panike, s pomočjo katere bo na svojo stran pridobil celotno skupino staršev in v kot spravil pedagoški tim vrtca. Kaj narediti v takem primeru? Se postaviti v bran kot avtoriteta in celoten problem pripeljati do ravnatelja, sodišča? Ali pa je bolje pozabiti na homoseksualne družine in jih pač ne obravnavamo, se o njih ne pogovarjamo, jih izključimo iz vrtca?

Za boljše razumevanje celotnega problema in pojmov sem se odločila strokovno opredeliti področji – na teoretično in na praktično normativno etiko.« (Sruk 1999, str. 138) Na kratko lahko teoretično etiko opredelimo kot tisto, ki raziskuje npr. vlogo karakterja pri osebi, praktično normativna pa določa, kakšen karakter je pozitiven oz. negativen. Pri etiki je dobro omeniti še etično normo oz. pravilo, ki omogoča presojanje vsega, kar lahko označimo za moralno oz.

nemoralno. Etične norme se povezujejo s skupinami ljudi in pa tudi z ideali oz. vzori.

Drugi večji pojem, iz katerega izhaja mnogo drugih sestavljenih pojmov, pa je morala. Moralo lahko opredelimo kot »skupek predpisov, norm, vrednot, idealov ipd., ki so sankcionirani s posebno notranjo, subjektivno sankcijo, katero subjekt, oseba, posameznik »uporablja« na samem sebi zaradi morebitnega kršenja omenjenih nravstvenih postavk. Morala je toliko bolj učinkovita, kolikor bolj je ponotranjena, kolikor bolj jo oseba (p)osvoji.« (Sruk 1999, str. 305) Z moralo tako lahko povežemo izraza »slaba vest« in »čista vest«, med katerima slaba vest veliko bolj učinkuje na osebo. Morala oz. ta skupek predpisov pa je odvisen tudi od posameznika, naroda in kulture. Vsak narod oz. kultura zapoveduje svoje dobro in zlo in glede na to, da se mnoge kulture (in tudi sam človek) spreminjajo, lahko rečemo, da se tudi morala spreminja. Še vedno pa ostajajo neki »zlati zakoni« npr. verske zapovedi. V začetnih poglavjih sem napisala nekaj besed o kreposti. Tudi pri morali je znan pojem morala kreposti, pod katero razumemo

25

»vse nravstvene opredelitve, ki se naslanjajo na avtoriteto trajnih popolnosti individualnega in kolektivnega značaja. To suponira določeno nespremenljivost tako karakterja kot kvalitete, ki ju imajo za popolnost. Nravstvene popolnosti so očitno lahko raznovrstne: hrabrost; zvestoba;

iskrenost; zmernost; skromnost; neustrašnost; ponižnost; vrlost; velikodušnost; požrtvovalnost;

nežnost; pravicoljubnost; pravičnost; ljubezen do bližnjega itn«. (Sruk 1999, str. 308). Morala kreposti je bila zelo pomembna v antičnem svetu in tudi v srednjem veku, v današnjem svetu pa je zelo pomembna pri določenih družbenih skupinah, kot so npr. zdravniki, odvetniki in predvsem pedagogi.

Tako je iz pedagoškega stališča treba omeniti še moralno vzgojo. »V vsaki družbi, celo v vsaki družbeni skupini, poteka takšna ali drugačna dejavnost, ki jo lahko opredelimo kot moralno vzgojo. Moralna vzgoja v ožjem pomenu je tista, ki je zavestna, namerna, načrtovana; toda zelo pomembni so tudi tisti aspekti nravstvenega vzgajanja, ki so nenamerni, spontani (ljudje, še zlasti otroci, se npr. vzgajajo ob določenih zgledih, v posebnih življenjskih situacijah ipd.).

Nasploh je mogoče moralno vzgojo opredeliti kot oblikovanje in razvijanje moralne zavesti, še posebej ustrezne emotivnosti ter volje; tudi intelektualnih prvin nravnosti ne kaže podcenjevati.

Moralna vzgoja je še posebej pomembna za udejanjanje socializacije in socialnega konformizma posameznikov in skupin«. (Sruk 1999, str. 315). Glede na zadnji stavek je jasno, da je moralna vzgoja tista ključna točka, ki pomaga k sprejemanju otrok mavričnih družin v skupino. Mnogi sicer smatrajo moralno vzgojo za manipulativno in celo avtoritarno, ker učitelji in druge osebe otroku ali družbi velikokrat vsiljujejo svoje lastne moralne zakone, ki so sicer lahko v nasprotju s splošnimi pozitivnimi moralnimi idejami in zakoni. Vendar pa je moralna vzgoja lahko tudi demokratična, če le pustimo, da pride do dialoga in razprave. Do le-teh moramo biti odprti, strpni in brez predsodkov. Pri moralni vzgoji ločimo tudi metode vzgajanja: »1.

prepričevanje: to naj bi bilo čim bolj pošteno, argumentirano, nevsiljivo in obzirno; 2. navajanje oziroma pridobivanje in utrjevanje določenih navad; to naj ne bi prehajalo v nasilno dresuro, v dril; 3. spodbujanje oziroma ustrezno motiviranje za takšno ali drugačno vedenje, aktivnost; 4.

preprečevanje: upoštevalo naj bi mero – glede na osebnostne poteze tistega, ki mu vzgojitelj določeno vedenje oz. ravnanje omejuje oz. preprečuje; 5. prisiljevanje: metode moralne vzgoje, ki sodijo v to kategorijo, so značilnost vzgajanja v družbah, v katerih prevladuje avtoritarnost; 6.

tekmovanje je zlasti pomembna metoda moralne vzgoje zato, ker vključuje podmeno visoke motivacije in tako spodbuja k živahni aktivnosti; seveda so pretiravanja s tekmovalnim motiviranjem vzgojno lahko tudi škodljiva ali vsaj dvomljiva.« (Sruk 1999, str. 316)

Na koncu je treba še razčleniti besedo panika. »Izraz se nanaša na grškega boga Pana, za katerega so menili, da vzbuja strah. Panika je nenaden neobvladljiv pojav močnega strahu.«

(Sruk 1999, str. 365) »Panika je v svojem bistvu oblika individualne ali množične demoralizacije.

Paničen človek je prestrašen, zbegan, negotov; v veliki meri izgubi sposobnost trezne presoje situacije; prav tako izgublja nadzor nad lastnim ravnanjem. Panični posameznik in panična skupina sta izredno sprejemljiva za vsakršne govorice, saj je tudi kritičnost človeka v takšnem stanju močno zmanjšana.« (Sruk 1999, str. 366) Iz napisanega tako sklepam, da je moralna panika lahko odličen predmet manipulacije, s katerim posameznik »okuži« skupino in jih pripelje do stanja panike, kjer sprejmejo vsa slaba mnenja o mavričnih družinah, o katerih pred tem niso razmišljali ali pa so jih celo zavračali.

26

8. VPELJEVANJE TEME MAVRIČNE DRUŽINE IN MORALNIH NAČEL V