Družinski odnosi

katerega izmed članov družine. Organiziranost družine se nenehno spreminja in se prilagaja različnim pritiskom.

Družina je enota družbe, ki se razlikuje od drugih socialnih skupin po obliki, sestavi, vsebini in je svojevrstna socialna skupnost. Ob hitrih spremembah družbe doživlja družina spremembe v vzorcih družinskega življenja, vendar ostaja ena od najbolj stabilnih sestavin družbe (Vonta, 1999; po: Žnidaršič, 2012).

2.1 Pomen družinske vzgoje pri razvoju otrokove osebnosti

Lepičnik Vodopivec (1996) navaja, da sta imeli družina in družinska vzgoja v zgodovini človeštva različen pomen. Postavljenih je bilo veliko teorij o tem, kako vzgajati otroka.

Ponekod so menili, da ima družina negativen vpliv na razvoj otrokove osebnosti, zato so vzgojo otroka zaupali družbenim institucijam. Rezultati so bili vidni na področju fizične, intelektualne in emocionalne zaostalosti otroka. Vse to govori v prid teorijam, ki zagovarjajo tezo, da sta družina in družinska vzgoja nezamenljivi. V medsebojnih odnosih s starši namreč otrok zadovoljuje potrebo po varnosti in razvija občutek pripadnosti družini. Z mrežo medsebojnih odnosov vpliva družina na emocionalni, psihosocialni in socialni razvoj otroka.

Varnost in ljubezen, ki ju otrok dobi v družini, ga spremljata vse življenje. Pomen družine za otrokovo osebnost je tudi v socializaciji, saj predstavlja družina most med posameznikom in družbo. Družina najprej ščiti otroka pred družbenim okoljem in ga hkrati pripravlja na življenje v njem. Dejstvo je, da ima družina v prvih letih otrokovega življenja veliko vlogo.

To je tudi obdobje, ko je otrokova osebnost najsprejemljivejša za vzgojne vplive. Starejši kot je otrok, manj lahko prav starši vplivajo na vzgojo, kajti pomembnejši postajajo ostali dejavniki (vrtec, šola, vrstniki), prav tako pa začne otrok razvijati tudi kritičnost do staršev.

Ne glede na druge vplive ostajajo emocionalni odnosi in individualni pristop znotraj družine tisti elementi, ki jih ne morejo zamenjati ne vrtec ne vrstniki. Družine se ne morejo kompenzirati z drugačnim življenjskim in vzgojno-izobraževalnim okoljem, saj je le-ta edina naravna in nujna skupnost za normalen razvoj otroka in njegove osebnosti.

2.2 Družinski odnosi

Prodanović (1981) navaja, da so medsebojni odnosi družinskih članov zelo pomembni za otrokov razvoj. Če se jih pozna, se lahko bolje sodeluje s starši in se bolje razume otrokovo vedenje.

- 3 - Družinski odnosi so večstranski (prav tam):

 Odnosi med staršema

Temeljni funkciji družine sta utrditev odnosov med zakoncema in socializacija otroka.

Utrditev odnosov med materjo in očetom je zasnovana na ljubezni, ki je temelj za prijateljstvo, razumevanje, tovarištvo, medsebojno poznavanje, in kjer ni ljubezni, so ti odnosi moteni. Vsak član ima določene pravice in dolžnosti. V današnji družbi se prizadeva za enakopravnost moških in žensk v družinskem in družbenem življenju. Do nekaterih nesoglasij med staršema pride zaradi neenakomerne obremenitve pri razdelitvi družinskih obveznosti. Pomemben vzrok za neenakomerno obremenitev in neenakopravnost je tradicionalno mišljenje, da imajo očetje vlogo in edino dolžnost skrbeti za zaslužek, matere pa imajo vse ostale dolžnosti. Tradicionalni položaj moškega je bil v preteklosti drugačen. Moški je bil bolj dejaven od ženske v javnem, družbeno-političnem življenju in znanosti. Današnje ženske so na teh področjih vse bolj dejavne in šele zdaj pride v veljavo dejstvo, da splošne družbene obveznosti ne morejo biti vzrok, da bi starši zanemarjali družbene obveznosti, med katere sodi tudi vzgoja otroka. Starši morajo najti priložnost, da del dneva preživijo s svojim otrokom, saj družbene organizacije ne nadomeščajo staršev v čustvenem oblikovanju najmlajših. Tradicionalno je tudi poimenovanje, da je imel moški v primerjavi z žensko več pravic do razvedrila in počitka zunaj družine. Z enakomerno porazdelitvijo dela je ženskam omogočeno, da preživijo več časa zunaj družine. Treba pa si je prizadevati, da v nekaterih oblikah razvedrila sodelujejo vsi družinski člani skupaj.

Največ nesporazumov med starši pride zaradi nezadovoljstva s položajem v družini.

Življenjski tempo in vsakdanje družinske težave so včasih vzrok, da starši niso istega mnenja, namenov, kljubujejo drug drugemu in se medsebojno obtožujejo. Vsi nesporazumi med staršema naj bi bili otroku prihranjeni, saj otrok ne more presojati, kdo ima prav, kdo je kriv in kdo nedolžen, zato prepire doživlja kot osebno negotovost in se začne odločati za enega od staršev, drugemu pa se upira, izogiba, ne glede na to, ali otroku koristi ali škoduje. Vse, do česar v družini prihaja, mora otrok doživljati kot skupno odločitev obeh staršev. Otrok naj bi živel v prepričanju, da oba starša prispevata po svoje. Po otroku občutimo, kdaj so starši umirjeni in zadovoljni, saj se odraža v njegovem obnašanju, prav tako kot nemir, napetost, razdražljivost. Starši lahko poiščejo pomoč tudi drugje, predvsem pri vzgojitelju, če otrok hodi v vrtec. Pri otrokovi igri ali kje drugje pride do izraza vsebina, ki jo otrok pozna in mu je blizu.

- 4 -

 Odnosi med starši in otrokom

Odnos med očetom in materjo vpliva tudi na njun odnos do otroka. Družina je otrokovo prvo družbeno okolje in je osnova za razvoj otrokove ljubezni do družinskih članov, kasneje pa do širšega družbenega okolja. Otrok se tako seznani s svojimi osebnimi zmožnostmi in sposobnostmi. Socializacija je proces, v katerem se prepletajo medsebojni vplivi vseh družinskih članov. Odnos med starši in otrokom je odvisen od tega, kako in v kolikšnem obsegu prispevajo starši k socializaciji otroka in kako se starši sami socializirajo pod vplivom otroka. Odnosi temeljijo tudi na spoznavanju in zavestnem vplivanju odraslih na naraščaj.

Temelj v odnosu je ljubezen, ki je lahko zelo različna, in sicer od pretirane ali slepe ljubezni prek želenega otroka do neželenega otroka, kjer je ljubezen odsotna. Starši, ki se dobro sporazumevajo med sabo, postavljajo enotne zahteve otroku, ki so pomembne za njegov nadaljnji razvoj. Neenak odnos staršev do otroka lahko škoduje otroku. Tako pride do napetosti in nezadovoljstva v družini. Starši se morajo sami dogovarjati, brez prisotnosti otroka, o skupnih zahtevah, ki jih imajo do otroka, o pohvalah in prepovedih. Domača pravila morajo veljati približno enako za starše in otroka.

 Če je več otrok v družini: odnosi med otroki

Kadar je v družini več otrok, je zelo pomembno, kakšni odnosi vladajo med njimi, kar pa je nekako odvisno od odnosa staršev do vsakega izmed njih. Starši za svoje otroke želijo, da bi se med seboj dobro razumeli. Kadar se otroci med seboj ne razumejo, je za to velikokrat zato, ker starši ne obravnavajo vseh otrok enako. Ker si želijo biti otroci v središču pozornosti in si hočejo izboriti ljubezen staršev, se temu primerno tudi obnašajo ter zavedno in nezavedno uporabljajo neželene načine vedenja. Več kot je otrok v družini, številčnejši so medsebojni odnosi. Otrok opazuje odnose vsakega od staršev do sebe in do ostalih otrok ter si tako po lastni presoji izoblikujejo sodbo, po kateri se vede. Starši menijo, da so do vseh otrok enaki in jih po ničemer ne razlikujejo, kar pa redko ustreza stanju v družini. Vsi otroci niso enaki in ne zahtevajo enake pozornosti staršev, saj imajo različne možnosti in sposobnosti. Starše je treba opozoriti na individualne razlike otrok, kot so inteligentnost, spoznavanje in iznajdljivost, tempo razvoja, posnemanje, ubogljivost, posebna zanimanja na različnih področjih. Zaporedje rojstev v družini pogosto povzroči različno ravnanje do otrok.

Najmlajši otrok je v najugodnejšem položaju, saj ostaja v naročju staršev in ob

- 5 -

starejšem bratu ali sestri zelo hitro pridobi znanja in navade za nadaljnji razvoj.

Najmlajšemu otroku posvečajo velikokrat največ pozornosti zaradi večje navezanosti na odrasle in njegove nezmožnosti, da zadovolji svoje osnovne potrebe.

Otrok edinec je navajen biti sam in v središču pozornosti. Do novega člana skoraj staršev, saj ti dajejo vso pozornost mlajšemu otroku in tako se zapre sam vase. Starši naj bi zato vključevali vse otroke v priprave na prihod novega družinskega člana, ki naj bi bil obdan z veseljem in radovednostjo.

 Odnosi z drugimi osebami, ki živijo z otrokom (nove zakonske zveze, sorodniki) Poleg staršev lahko v družinski skupnosti živijo tudi drugi sorodniki. Življenje v razširjeni družini sicer olajšuje otrokovo vzgojo, vendar je lahko razvoj v takem primeru tudi moten, če vsi odrasli z otrokom ne ravnajo na enak način. V tem primeru ne govorimo več o vzgajanju, ampak o prevzgajanju, ko mora otrok kar naenkrat spreminjati svoje vedenje. Gre za neenotno vzgojno vplivanje in neenotno vzgojno zahtevanje. Tedaj pride do spopadov med odraslimi, kar privede do napetega družinskega vzdušja, ki se tako prenese na otrokovo vedenje. Pomembno je, da se vsi odrasli enotno dogovorijo o ravnanju z otrokom.

Problem lahko nastane, ko eden izmed staršev dobi drugega partnerja. Prihod novega člana v družino najbolj občuti otrok, kajti s tem je treba spremeniti veliko ustaljenih navad. Otrok se pogosto začne upirati življenjskim spremembam in navadam, kar pogosto vpliva tudi na odnose med njim in ostalimi člani družine. Velikokrat se zgodi, da so novi starši pasivni in dovolijo otroku, da dela, kar želi, ali pa gredo v drugo skrajnost in jih poskušajo proti volji otroka usmerjati na po njihovem mnenju edino pravo pot, ki ni nujno prava. Dobro je, da se starša odrečeta hitremu uvajanju hišnega reda in novih navad. Pomembno je, da so potrpežljivi in izhajajo iz potreb otroka.

Za otroka je pomembno tudi, kakšen je odnos staršev do drugih ljudi iz širšega okolja.

Če se starši nenehno prepirajo s sorodniki, če niso nikoli zadovoljni na delovnem mestu in če niso zadovoljni s svojim življenjem, postane otrok nesrečen, zato dobro razpoloženje in optimizem staršev vplivata na otroka. S pozitivnim vedenjem

- 6 -

potrjujejo svojo ljubezen do otroka, mu dajejo občutek varnosti, oblikujejo prijetno družinsko okolje. Otrok naj bi se pred starši obnašal spontano in naravno, saj se mu tako utrjuje notranje ravnovesje.