»Pojem komunicirati (lat. communicare) je najprej pomenil napraviti nekaj skupno, deliti s kom« (Verbinc, 1968; po: Vec, 2001, str. 384).
Komunikacija je dvosmeren proces, saj je povezana s sočasno medsebojno zaznavo in medsebojno izmenjavo sporočil (Vec, 2001).
Johnsonova (1997; po: Vec, 2001) navajata, da komunikacija med dvema osebama vključuje sedem elementov:
namene, misli in čustva pošiljatelja in način pošiljanja sporočila, za katerega se je odločil,
pošiljatelj kodira sporočilo s pretvorbo svojih misli, čustev in namenov v sporočilo, primerno za pošiljatelje,
pošiljatelj pošlje sporočilo prejemniku,
sporočilo je poslano po kanalu, sredstvu prenašanja sporočila,
prejemnik dekodira sporočilo z interpretiranjem njegovega pomena (interpretacija je odvisna od tega, kako dobro je prejemnik razumel vsebino sporočila in namen pošiljatelja),
prejemnik se notranje odzove na interpelacijo,
šum je vsak element, ki ovira proces komunikacije.
Hansen, Kaufmann in Saifer (2001) navajajo deset elementov komunikacije:
Dvosmernost
Pogovor med vzgojiteljem, otrokom in starši je sproščen, enakovreden in med njimi je lahka povezava.
- 11 -
Medsebojno spoštovanje
Če pride do nesoglasja, morata sogovorca ceniti eden drugega. Kadar se govori o otroku pred njim, otrok to sliši. Takim situacijam se je bolje izogniti ali povabiti otroka k pogovoru.
Temeljito poslušanje
Pozorno se posluša sogovorčeve besede in se ne razmišlja o čem drugem.
Aktivno poslušanje
Poslušalec komunicira z očmi, s prikimavanjem, postavljanjem pojasnjevalnih vprašanj, spodbujanjem zanimanja z »da« ali »razumem«. Če ni prepričan o tem, kar sliši, izrečeno ponovi.
Odprtost
Kadar se komunicira, se poskuša postaviti v vlogo sogovorca in to se odraža v govorici telesa, tonom glasu, nagibanjem telesa. Na sogovorca se ne odzove obrambno, saj če se mu reče nekaj, s čimer se ne strinja, ali se ga obtoži, obrekuje, bo obramba stanje samo poslabšala.
Razumevanje
Če sogovorca nekega izraza ne razumeta enako, je pomembno, da se znata sporazumeti, da ne pride do nesoglasij. Majhen otrok v procesu razvijanja jezikovnih in socialnih spretnosti lahko izgovarja nekaj povsem drugega, kar misli.
Obveza
Pri komuniciranju si je treba vzeti čas in trud s postavljanjem vprašanj in ponavljanjem bistva, dokler se ne pride do medsebojnega razumevanja.
Raznolikost
Dobri govorci uporabljajo slušne, pisne, besedne, tipne, grafične oblike komuniciranja.
- 12 -
Izogibanje in domneve
Komuniciranje zahteva nenehno vajo in pogosto pride do napačnega komuniciranja, zato naj govorec ponovi sporočilo, prosi za povratne informacije, pojasnilo in preveri, ali se dejanja sogovorca ujemajo s pričakovanim.
Jasnost in jedrnatost
Govorec naj jasno, jedrnato in na negrozeč način pove, kar mora povedati. V primerih slabega počutja se je bolje pogovoriti o problemih, kot pa jih prekriti. Najboljša oblika za razgovor je z uporabljenim »jaz« stavkom, saj pove, kaj oseba čuti, brez obtoževanja druge osebe.
3.1 Oblike komunikacije
Dimbleby in Burton (1995; po: Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001) navajata, da je treba ločevati štiri kategorije komunikacije glede na to, kdo je udeležen v komunikaciji:
Notranja komunikacija poteka, kadar se razmišlja oziroma komunicira s samim seboj (si dajemo navodila, se v mislih pogovarjamo z drugo osebo).
Medosebna komunikacija ali komunikacija znotraj manjše skupine se običajno dogaja iz oči v oči, dveh ljudi.
Skupinska komunikacija poteka med različnimi skupinami. Majhne skupine se vedejo drugače od parov, velike skupine pa drugače od majhnih, kajti do njihovega združevanja pride zaradi drugačnih razlogov.
Množična komunikacija se nanaša na zelo veliko število prejemnikov (koncerti, telefonski sistemi itd.).
3.2 Neverbalna komunikacija
Ko smo z drugimi, se daje in prejema neverbalne znake, ki niso besede, ampak se jih uporablja skupaj z njimi ali namesto njih. Nebesedno sporazumevanje je vsako sporazumevanje brez besed ali simbolov, ki nadomeščajo besede. Nanašajo se na vse vidike komunikacije, ki so izraženi brez izgovorjenega jezika. V vsaki besedi, ki se izgovori, so tudi
- 13 -
nebesedna sporočila (hitrost izgovarjanja, poudarek, ritem, glasnost) (Kompare in drugi, 2001).
Govorico telesa Dimbleby in Burton (1995; po: Vec, 2001) razdelita na pet temeljnih elementov: izrazi, gibi, drža telesa, telesni prostor in dotik.
Verbalna in neverbalna komunikacija tvorita celovito komunikacijo, ki se lahko dopolnjujeta ali pa si nasprotujeta (v primeru konflikta, pretvarjanja). Izgovorjene besede dobijo ob neverbalni komunikaciji smisel, moč, vpliv, pomen, saj moč izgovorjenega sporočila izhaja ravno iz neverbalne komunikacije (Lepičnik Vodopivec, 1996).
3.3 Verbalna komunikacija
»Verbalna komunikacija je lahko govorna ali pisna. Govorna komunikacija zajema govore, formalizirane pogovore med dvema ali več osebami in neformalne govorice. Njegove prednosti so: hitrost, povratna informacija, sočasno komuniciranje z več ljudmi. Čim več ljudi sodeluje pri prenašanju sporočila, tem večja možnost je, da pride do entropije. Pisno komuniciranje poteka s pomočjo pisane besede, s simboli, risbami in barvami, prek pisem, časopisov, oglasnih desk in mnogo drugih, zlasti elektronskih in optičnih priprav. Prednosti pisnega komuniciranja so predvsem trajnost, jasnost in nazornost. Med pomanjkljivosti pa spada večja poraba časa, poleg tega ni takojšnje povratne informacije« (Možina in drugi, 1995; po: Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 74).
V komunikaciji s starši je močno navzoča pisna komunikacija. Pomembna je berljivost, to pomeni, kako je neko besedilo primerno za to, da se ga hitro prebere, da se ga lahko razume in se ga zapomni (Lepičnik Vodopivec, 1996).
3.4 Komunikacija znotraj družine
Ko se rodi otrok, se njegov razvoj nadaljuje v »socialni maternici« (družina, vrtec itd.), v kateri je medosebna komunikacija gonilna sila njegovega razvoja.
Otrokova komunikacija je usmerjena na drugega človeka in je povezana z drugimi predmetnimi dejavnostmi. S kretnjo pokaže željo po nekem predmetu in odrasli mu predmet ponudi, s čimer se spodbudi zveza med gibom in predmetom. Gibi postanejo geste, iz katerih se razvijejo besedne geste, ki dobijo simbolni pomen. Postopoma otrok osvoji pomen besed, ki se uporabljajo v njegovi okolici in ki jih uporablja on sam. Po mnenju Vygotskega (Nastran-Ule, 1992; po: Lepičnik Vodopivec, 1996) se tako začne posameznikov družbeni in osebni razvoj.
- 14 -
Tomori (1994; po: Lepičnik Vodopivec, 1996) meni, da se otrok načinov sprejemanja in oddajanja sporočil nauči v družini, kjer dobi prve spodbude in vzorce za razvoj svoje komunikacije kot neke sposobnosti, potrebne za življenje. Za otroka je družina mesto pridobivanja najpomembnejših izkušenj, najintenzivnejšega učenja in najmočnejšega čustvovanja. Od načina in vsebine komunikacije v družini so odvisne njegove kasnejše komunikacijske sposobnosti, ki mu določajo mesto med drugimi v svetu zunaj družine.
3.5 Konflikti
V vsaki skupini obstaja nekaj napetosti. Ko postanejo nesoglasja vidna in ostra nasprotja, se govori o konfliktih v skupini. Nastanejo, ko pride do spopada nezdružljivih silnic in delovanja v posamezniku, skupini. Nekateri avtorji poudarjajo, da poleg neprijetnosti konfliktov prinašajo tudi pogoj za spreminjanje. Začetek spremembe je povezan s konfliktom in konflikt je nekaj, kar se pojavlja v vseh odnosih ter je v socialnem okolju neizbežen (Vec, 2001).
Gordon (1991) navaja, da so komunikacijski vzroki konfliktov lahko različni, npr. grožnje, kritiziranje, zasliševanje, ukazovanje, dajanje nasvetov, poučevanje, nagrajevanje, sarkazem, humor, dajanje vzdevkov, smešenje itd. Avtor navaja šeststopenjsko reševanje konfliktov po fazah:
opredelitev problema,
iskanje možnih rešitev,
vrednotenje rešitev,
odločitev, katera rešitev je najboljša,
odločitev o izvedbi,
preverjanje uspešnosti rešitve.
Konfliktom se ni moč izogniti, niti pri odnosu s starši niti v drugih odnosih. Kljub temu vedenju se še vedno ne pričakuje konfliktov, saj se je večina ljudi naučila, da so konflikti nekaj nezaželenega in da se jim je najbolje izogniti. Zaradi takega prepričanja je življenje z otrokom lahko težavno tako za starše kot za vzgojitelja, učitelja (Jensen in Jensen, 2011).
V svojem delovnem času je vzgojitelj v stiku z mnogimi ljudmi. Pojavijo se težke situacije in z nekaterimi je težje komunicirati kot z drugimi. Nekateri starši in sodelavci so agresivni, jezni, odmaknjeni, manipulativni. Dobra strategija, kako se spoprijeti s težavnim načinom vedenja drugih, je, da se sprva ne odzove. S tem se pridobi čas za razmislek o najboljšem odzivu, zbere se čim več informacij in tako popusti lastna jeza ali prizadetost. Če je kdo
- 15 -
izmed staršev jezen, je dobro, da se ta občutek pritrdi in se sočustvuje z njim. Vzgojitelj bi lahko vprašal starše o njihovih idejah za rešitev problema. Po dogovoru še naprej obvešča starše in sledi poteku dogovora. V nekaterih težkih situacijah se lahko vključi tretja nevtralna oseba, ki je vešča v posredovanju (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001).
3.6 Vzgojitelj kot partner v dialogu s starši
Zmožnost pedagoga, da ustvari enakovredne odnose in da o strokovnih vprašanjih govori jasno in nedvoumno, je temelj za dobro delo s starši. Osrednjega pomena so splošne vrednote in osebnostne lastnosti vzgojitelja, pripravljenost za osebnosti in profesionalni razvoj ter način, kako navezuje stike. Za marsikoga dialog s starši predstavlja stres, saj se mora pokazati kot človek kot osebnost. Strokovnjak postane takrat, ko je zmožen pri delu uporabljati strokovne, osebnostne vire in kompetence. Poklic vzgojitelja zahteva odnos z vsemi starši.
Med izobraževanjem se pridobi veliko znanja o otroku, ne pridobi pa se toliko izkušenj, kako komunicirati s starši. Treba je poznati sebe, da se lahko predvidi lastna reakcija. Velik del identitete se pridobi v poklicnem življenju, zato lahko pride do prizadetosti, če se ne čuti dovolj spoštovanja oziroma cenjenja. Odziv vzgojitelja je odvisen tudi od tega, kako ga starši spoštujejo. Vzgojitelj ni navajen pri svojem delu usmerjati pozornosti nase in na svoje odzive, saj je zaposlen z otroki, s starši in njihovimi reakcijami, vendar lahko z ustvarjanjem odnosa osebek-osebek ustvari temelj za enakovreden, spodbuden dialog, ki ga lahko razvija tako, da je avtentičen in duhovno prisoten. V večini vrtcev prisegajo na odkrito in odprto sodelovanje s starši (Jensen in Jensen, 2011).
»Odprta in učinkovita komunikacija med vzgojiteljico, otroki in starši je življenjskega pomena za vzgojno-izobraževalne programe, ki pripravljajo otroke za življenje v demokratični družbi. Določeni vidiki odprte in učinkovite komunikacije med starši, otroki, sodelavci ali drugimi so bistveni. Vzgojiteljica mora stremeti za tem, da te elemente, kolikor je najbolj mogoče, vključi v svoje ravnanje z drugimi. Na ta način naredi oboje: okrepi spretnosti in vedenje, ki naj bi prežemalo demokracijo, in hkrati ustvari demokratično okolje«
(Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001, str. 87).
- 16 -