Partnerstvo s starši

Ob besedi partnerstvo se pomisli na odnos dveh oseb, ki ima socialni značaj. Skozi čas sta se vloga staršev in vloga vrtca spreminjali. Danes imajo starši/družine več možnosti, da so aktivni udeleženci v procesu vzgoje in izobraževanja. Razlika med sodelovanjem in partnerstvom je v tem, da se sodelovanje nanaša na pozicijo moči vzgojitelja nad starši/družino in zaradi neenakomernega porazdeljevanja moči se tu ne more govoriti o medsebojnem prepletanju pogledov na otrokov celotni razvoj. Pri partnerstvu pa so enakovredna mnenja obeh strani, komplementarni vidik. Partnerstvo se uresničuje z medsebojnimi in skupnimi aktivnostmi, pristno komunikacijo, zaupanjem, skupnimi srečanji.

Sodelovanje prinaša močne strani družine ter strokovnost institucije v aktivno partnerstvo (Vonta, 2009).

Pedagoški delavec mora biti usposobljen za delo s starši. V institucije prihajajo starši iz različnih socialnih, kulturnih in ekonomskih skupin – od direktorja podjetja do socialne pomoči potrebni starši. Vse razlike zahtevajo od pedagoga veliko odprtosti in strpnosti in čim manj predsodkov. Za tak pogled je potreben najprej iskren pogled vase, nato pa zavedanje, da je možno živeti tako in drugače. S samorefleksijo in širokim pogledom na svet se lahko zaveda razlik in skupnih točk ter se tako približa staršem in otroku. Vzgojitelj in starši sodelujejo, ker sta za otroka pomembni obe strani. Vzgojitelj pripomore zaradi izkušenj in

- 21 -

izobrazbe ter velik del dneva preživi z otrokom v različnih situacijah. Njegova naloga je spodbudno vplivati na otrokov razvoj, vzgojo in izobrazbo. Za vzgojitelja so vsi otroci enakovredni, zato ima dober pogled na celotno skupino. Starši pa poznajo otroka od rojstva in nanj skušajo prenesti svoje vrednote in norme. S starševskega vidika je v središču le njihov otrok, ki pa živi v enem in drugem okolju (Jensen in Jensen, 2011).

Vrtec mora zagotoviti, da vzgojitelj pojmuje starše kot partnerje, da se redno komunicira s starši in jim dajo možnost soodločanja, da povabijo družine k sodelovanju v programu na nivoju skupine, spodbujajo domače učenje in jim nudijo kakovostno literaturo in tako postanejo družine pomemben del vzgojno-izobraževalnega procesa posameznega otroka. Pri grajenju partnerstva je pomembno, da je vzgojitelj profesionalec in zagovornik strokovnega znanja, da išče nove rešitve problemov, da ne prevzema sodbe, ampak si zgradi svoje prepričanje na podlagi opazovanj, da ima strokovne pogovore s starši/družinami in vzpostavi medsebojno zaupanje med otrokom, starši, da spoštuje vse družinske kulture in sprejme vsakega otroka kot pomembnega ter vključuje otroka iz druge države na primeren način, da upošteva posebne potrebe in interese posameznih družin, da nudi strokovna srečanja za starše in da redno pisno in ustno informira starše/družine o pomembnih informacijah v vrtcu oziroma skupini (Žnidaršič, 2012).

Najbolj razvito partnerstvo je v zahodnem svetu. Na vzgojnem področju v družini, vrtcih je premalo zaupanja in sodelovanja, kar je znak nizkega socialnega kapitala. Današnji starši niso več takšni, kot so bili njihovi starši, in otrok ni takšen, kot je bili nekoč. Odrasli v vlogi staršev želijo biti drugačni starši, kot so bili njihovi. So starši, ki ljubijo svoje otroke preveč, in taki, ki ljubijo premalo. Nekateri starši so pretrdi do otrok, drugi premehki. Partnerstvo je oblika socialne prakse, ki se začenja najmanj med dvema osebama, ustanovama in se ga da smotrno načrtovati, kar omogoča učinkovito skupno delo javnih, zasebnih in drugih organizacij, teles, in delujejo kot krovna mreža, znotraj katere se usklajujejo načrti v skupnosti (Novak, 2009).

Beguš (2012) podarja, da partnerstvo z družino pomeni:

 vključevanje v neposredno vzgojno delo,

 poglobljeno v izvedbi smiselnih aktivnosti, v katere so vključene družine,

 dogovarjanje, sooblikovanje, soodločanje,

 skupni cilji in enakopravne vloge obeh strani,

 vzpostavitev dialoga v smeri spoštovanja različnosti,

- 22 -

 komplementarnost,

 demokratičnost,

 enakovrednost (enakovredni odnosi ne glede na izobrazbo posameznika),

 višji nivo kot sodelovanje,

 participativna vloga staršev,

 informacije za družino,

 informacije o otrokovem napredku (dosežkih in uspehih),

 spontano reševanje težav,

 zaupanje staršev v VIZ,

 grajenje podporne mreže družine (povezovanje z ostalimi družinami),

 spoštovanje razlik, strpnosti,

 demokratična komponenta (soodločanje, možnost izbire, sodelovanje, vključiti v delo in življenja vrtca).

Razlika med sodelovanjem in partnerstvom je v tem, da je pri sodelovanju vsak na svoji strani in opravlja vsak svojo nalogo, pri partnerstvu pa sta obe strani enakovredni, sta enakega mnenja in je na višjem kvalitetnem nivoju (Beguš, 2012).

»Predvsem je grajenje – opolnomočenje družin – staršev pomembna predpostavka, ko govorimo o kakovostnem partnerstvu« (prav tam, str. 29).

Da se pride do tega, navaja Beguševa (2012) določene segmente, ki jih je potrebno upoštevati:

 Profesionalnost in vljudnost

Vzgojitelj se ne spusti pod nivo svojega znanja, ne glede na okoliščine ostanemo strokovni, starš ne sme imeti občutka pozicijske moči, vljudnost je vedno dobrodošla in ščiti osebnostno ranljivost vzgojitelja ter diplomatski odnosi so vedno učinkoviti.

Z vsakodnevnimi vljudnostmi pozdravi staršev se kaže spoštljivost in se jim daje občutek sprejetosti v okolje. Pri pogovorih s starši se ne sme predolgo ostati tiho in razmišljati. Če se ne ve odgovora, se o tem pozanima in se ne govori stvari, o katerih nismo prepričani. Potrebno je imeti visok prag tolerance. Vsak konflikt nas ne sme vznemiriti. Obnašanje naj bi bilo profesionalno in nadzorovano.

- 23 -

 Pozitivna naravnanost

Vzgojitelj se ne zanaša na sodbe, ki jih sliši o otroku, podatke o njem si pridobi z opazovanjem. Ne sme obupati.

 Zaupanje

Komunikacija s starši mora biti na ravni medsebojnega zaupanja med otrokom, starši in vzgojiteljem. Je ključ do dobre pedagoške prakse in razvijanje partnerskega odnosa s starši.

 Medsebojno spoštovanje

Vsakega otroka in starša se mora sprejeti ne glede na versko, kulturno prepričanje, status. Spoštovanje se odraža na vsakem koraku, kako otroka, starše poslušamo, kako jih vrednotimo, kako jih sprejemamo.

 Spoštovanje kulture družin

Vključi in sprejema se vsakega otroka, ne glede na to, iz katere države prihaja (pozdravi se v jeziku, ki ga otrok pozna).

Otrokove stvari iz druge države se lahko razstavi po prostoru in se ga obogati z njegovo kulturo.

 Upoštevanje posebnih potreb in interesov družin

Upošteva se alergije otroka, posebnosti otroka s posebnimi potrebami, upošteva se želje staršev pri oblačenju otroka.

 Vrtec in šola sta tudi za starše

Predavanja za starše so dobrodošla za njihovo ozaveščanje o vrtcu. Izpostavijo se ključne stvari, ki jih zanimajo, in starši bolj zaupajo vrtcu.

 Redno ustno in pisno informiranje staršev

Prek oglasnih desk in pri prihodih/odhodih otroka se starše vsakodnevno obvešča o dogodkih v skupini.

- 24 -

 Srečanje partnerjev – izobraževalna, družabna

Različni strokovni seminarji: kako se otrok uči, analiza otroške risbe, postavljanje meja …

 Prostor za starše

Poleg oglasne deske je tudi polica, na kateri so revije, članki za starše, strokovna literatura, s katero si pomagajo pri razumevanju svojega otroka.