Konceptual
spijo pod milim nebom, nimajo prebivališča dostopni so s pomočjo
terenskega dela
Brez strehe
2 ljudje, ki živijo v nočnih zavetiščih in so prisiljeni nekaj ur na dan preživeti v javnih prostorih
zavetišče za brezdomce z začasno nastanitvijo začasno prebivanje (prehodna namestitev,
nastanitev v zavetiščih za ženske, varnih hišah podprte (razpršene) namestitve prebivališča za priseljenske delavce (*na primer samski domovi)
10 ljudje, ki živijo pod grožnjo nasilja
10.1 življenje pod grožnjo nasilja partnerja, staršev ali drugih
11 začasne strukture 11.1 11.2 11.3
mobilno domovanje (v avtu, prikolici, kolibi, vagonu)
ilegalna zasedba zemljišča
ilegalna zasedba stavbe (skvotiranje, *na primer prebivanje v »bazi«, bivaku)
Neprimerno
12 ljudje, ki živijo v neprimernih bivališčih
12.1 neprimerno za prebivanje (glede na nacionalno zakonodajo ali standarde)
Konceptual 13 ljudje, ki živijo v ekstremni
prenaseljenosti
13.1 glede na nacionalno normo prenaseljenosti
*Za znakom * so navedene nekatere slovenske specifike oziroma specifični izrazi.
Vir: po Edgar in Meert 2005, 16 priredila Razpotnik in Dekleva 2009, 20–21.
Po Evropski tipologiji brezdomstva in stanovanjske izključenosti – ETHOS brezdomce razdelimo v štiri kategorije, in sicer na tiste, ki so brez strehe, na tiste brez stanovanja, na tiste, ki živijo v negotovih prebivališčih, in na tiste, ki živijo v neprimernih bivališčih.
(preglednica 1). Tipologijo je razvilo več evropskih držav. Preglednica prikazuje več oblik brezdomstva, ki zajema kulture različnih držav, upoštevajoč njihove norme, standarde, pričakovanja in zakonodajo. Glede na kompleksno tipologijo ne moremo seči po enostavni definiciji brezdomstva, saj nas na to opozarjajo različni podsistemi, ki so s tem pojavom povezani, na primer zdravstvo, inštitucija družine in urbanizem.
Ko se pogovarjamo o brezdomcih, velikokrat zasledimo termin »socialna izključenost«. Gre za izključenost posameznikov s stališča prikrajšanosti do materialnih dobrin, stanovanja in zaposlitve. Program boja proti revščini in socialni izključenosti (PBPRISI) (MDDSZ 2000, 9) navaja, da socialno izključenost »razumemo kot kopičenje izključenosti oziroma omejenega sodelovanja v ključnih virih, inštitucijah in mehanizmih, prek katerih poteka civilno, gospodarsko, socialno in medosebno vključevanje skupin in posameznikov v družbo«.
Mandič (2007, 136) ugotavlja, da gre pri brezdomstvu za zelo intenzivno ali celo skrajno obliko izključenosti, ki se praviloma pojavlja z vsaj še eno obliko izključenosti (npr. v zvezi z zaposlitvijo in sorodstvenimi omrežji). Na materialno izključenost, katere posledica je revščina, se vežejo tudi druge izključenosti, na primer brezposelnost, neizobraženost, slabo zdravje (ki je v veliki meri odvisno od zagotavljanja osnovnih življenjskih pogojev in virov, kot so primeren prostor za bivanje, izobrazba, hrana, dohodek, mir, socialna pravičnost in enakost) in odsotnost ali neprimernost stanovanjskih pogojev. Med ranljive skupine prebivalstva, ki so bolj izpostavljene tveganjem socialne izključenosti in revščine, se največkrat uvrščajo tudi brezdomci. MDDSZ (2008, 6) opozarja, da gre za zelo kompleksne težave oseb, zato jih je treba reševati s kombinacijo ukrepov različnih politik (npr. na področju zaposlovanja, stanovanjske politike, socialnih in zdravstvenih storitev).
Ko govorimo o brezdomstvu, si predstavljamo, da gre večinoma za moške, vendar je v zadnjem času mogoče opaziti vse več žensk, mladih in žensk z otroki. Brezdomstvo žensk (npr. zaradi družinskega nasilja in etnične pripadnosti) se največkrat kaže kot prikrito oziroma nevidno (npr. se zatečejo k sorodnikom ali znancem, postanejo uporabnice psihiatričnih inštitucij). Brezdomstvo mladih pa je povezano predvsem z alkoholom, jemanjem nedovoljenih drog in nasiljem v družini.
Poleg zgoraj naštetih značilnosti bi omenili se naslednje, ki so med brezdomci pogostejše, kakor pri splošni populaciji ljudi, in sicer: da so ali so bili v psihiatrični oskrbi, da so že bili v vzgojnem zavodu, rejništvu ali bili deležni druge vrste zunajdružinske vzgoje, da so že bili v zaporu ali priporu, da so zasvojeni z alkoholom ali z drogami, ki so prepovedane, da so bili spolno ali drugače zlorabljeni/izkoriščani, da so se končale njihove pomembne življenjske zveze, da so bili izključeni iz šole in imajo slabšo delovno usposobljenost (Razpotnik in Dekleva 2007, 14–15). Za brezdomce naj bi bilo tudi značilno, da ne sprejemajo in celo zavračajo institucionalizirane oblike pomoči ali pa jo sprejmejo le v skrajni sili (Ferlan Istinič 2010, 1).
2.2 Stigma, stigmatizacija in diskriminacija
Pojem »stigma« se uporablja za lastnost, ki je hudo diskreditirajoča (Goffman 2008, 12).
Temelj večine stigem predstavlja socialno označevanje. Med vidne stigme uvrščamo ulično brezdomstvo (beračenje in spanje na prostem), ki ga je nemogoče prikriti in je oseba dnevno izpostavljena diskriminaciji. Stopnja stigmatiziranosti je odvisna od tega, kako nezaželena je razlika posameznika v določeni družbi. V primeru prisotnih vidnih stigmah (npr. barva kože, telesna oviranost in nacionalnost) stigmatizirana oseba težko ubeži negativnim posledicam stigme. Občutek stigmatiziranosti izhaja iz socialne primerjave. Primerjave lahko vzbujajo občutek superiornosti (oseba ima neko zaželeno lastnost, ki drugi osebi manjka) ali pa manjvrednosti (oseba neke zaželene lastnosti nima, ki jo druga ima). Stigma se tako ohranja.
»Diskriminacija« pomeni kršitev načela enakega obravnavanja (Greif 2006, 8). Za diskriminacijo se šteje, da je neka oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga oseba.
To pomeni razlikovanje, izključevanje in postavljanje v neenak položaj s ciljem, namenom ogroziti ali onemogočiti nekomu uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Prepoved diskriminacije državljanov določa Ustava RS (1991 in 2004) v 14. členu, 1.
odstavku, ki pravi, da so v RS vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Za preprečevanje diskriminacije sta v RS na voljo dva zakona, in sicer Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Ur. l. RS, št. 50/04, 61/07, 93/07) in Zakon o enakih možnostih žensk in moških (Ur. l. RS, št. 59/02).
Brezdomstvo je nedvomno tema, ki je v javnem življenju odrinjena in stigmatizirana. O stigmatizaciji brezdomcev Ravnik (2009, 52) pravi, da gre za kulturni rasizem. Obtoževanje brezdomcev je najpogostejša oblika zatiranja (npr. sami so si krivi, naj gredo delat).
Pojavljajo se tudi izjave, ki ustvarjajo ogroženost državljanov in državljank (npr. dnevno dobijo več denarja, kot ga jaz zaslužim s poštenim delom). S posploševanjem pa se posamezniku jemlje njegova individualnost, posebnost in enkratnost. Brezdomci so tako izključeni na več ravneh. Zaradi neprestanega pomanjkanja sredstev za preživljanje se
pogosto zatekajo k prosjačenju, krajam in včasih celo k nasilnim dejanjem. Vse to jih še dodano »stigmatizira«. Nobenega ne moremo soditi, dokler ne pogledamo dejanskih vzrokov, ki so človeka pripeljali na cesto (Ravnik 2009, 53). Prav tako ne moremo trditi, da so brezdomci sami krivi in da ne želijo delati (slika 1). Nevarnost, ki jo nosijo s seboj ponudbe za brezdomce, na primer deljenje brezplačnih obrokov hrane, prodaja cestnega časopisa, ki od posameznika zahtevajo, da se razkrije kot brezdomec, je socialna stigma (Dekleva in Razpotnik 2007, 21). Zato se nekateri takih programov ne udeležujejo, zato velja razmisliti tudi o drugih oblikah pomoči. Delić (2008, 13) meni, da se brezdomni osebi očita lenoba in nezaposlenost, nato zasvojenost kot nesposobnost preskrbeti samega sebe in ravno te značilnosti ogrožajo vrednote, ki so že tradicionalne (npr. delati in biti zaposlen, biti uspešen, skrbeti zase, biti tekmovalen in zmagovati). Zaradi teh vrednot obstaja v človeku nekakšen strah pred tem, da bi tudi sam lahko postal predmet predsodka, če se ne bo držal določenih norm in vedenjskih pravil.
Slika 1: Ni vsak brezdomec lenuh