Inštitucije, ki skrbijo za brezdomce

Za brezdomce skrbijo vladne in nevladne inštitucije. Vladne inštitucije so tiste, ki jih ustanovi in financira vlada in delujejo v javnem interesu. Nevladne organizacije (NVO) so tiste organizacije, ki jih ni ustanovila država in so neodvisne od vlade. NVO so v začetku pojavljanja brezdomstva zagotavljale bolj storitve, manj pa so osredotočale na ugotavljanje vzrokov za pojav revščine in brezdomstva, kar pa ni dovolj za zmanjšanje brezdomstva. NVO imajo pri reševanju problematike brezdomstva različne prioritete: na prvem mestu je zadovoljitev osnovnih potreb brezdomcev, na drugem zagotavljanje informacij, na tretjem mestu reintegracija brezdomcev na trg delovne sile in v vsakdanje življenje (s tem se ukvarja več kot 50 % organizacij) ter ozaveščanje in informiranje javnosti o problemu brezdomstva, vključno z iskanjem virov za njegovo reševanje (s tem se ukvarja slaba petina organizacij) (Ravnik 2009, 27).

Država implementira ukrepe z ustrezno socialno politiko v vsakdanje življenje, in sicer preko sistema ustanov, ki izvršujejo sprejete ukrepe. Materialna pomoč, zavodi, zavetišča in prenočišča lahko pomenijo pomoč, nikakor pa ne odgovora na pojav brezdomstva (Stojič 1995, 66). Ena izmed najpomembnejših ustanov za področje socialne varnosti je zagotovo CSD. Zagotavljanje prebivanja brezdomcev omogočajo zavetišča za brezdomce. Za njihovo delovanje skrbijo občine, neposredno delo v zavetiščih pa opravljajo zaposleni v programih, ki jih v večini primerov sofinancira MDDSZ v okviru javnih razpisov (Ferlan Istinič 2010, 1).

Brezdomci imajo v večini zavetišč možnost nastanitve in prehrane. Pod okriljem Karitas (Domžale, Štepanja vas, Maribor, Koper) v sprejemališčih za brezdomce brezdomcem nudijo zlasti osnovni obrok in higiensko oskrbo (kopanje, možnost menjave perila, striženje in podobno). V nekaterih drugih slovenskih mestih deluje le razdelilnica hrane. Izvajata se tudi dva programa, in sicer Zavetišče za brezdomne uživalce nedovoljenih drog v Ljubljani, ki ima na razpolago štirinajst postelj, in Zavetišče za brezdomne uživalce drog v Mariboru, ki ju sofinancira MDDSZ.Ker je med brezdomci tudi mnogo takih, ki si zaradi različnih razlogov

ne želijo urejati potrebnih dokumentov, je bila ustanovitev zavetišč zelo potrebna (Krek idr.

2010, 6). Kosec (2006, 44) že več let opozarja na potrebo po negovalni bolnišnični ustanovi za reveže, ki potrebujejo podaljšano bolniško oskrbo, pa nimajo urejenega zavarovanja in dokumentov.

Obstaja nekaj primerov brezdomcev, ki ne želijo prejemati pomoči inštitucij in organizacij, zato tudi ne pridejo z njimi v stik. Razlogi so naslednji: del brezdomnih oseb se težko prilagaja zahtevnim vstopnim pogojim nekaterih servisov, nekateri ne želijo imeti stigme brezdomca, državni in drugi ponudniki socialnih storitev ne ponujajo toliko, da bi programi dosegli brezdomne osebe oziroma da bi se tem splačalo pristopiti k obstoječim programom (Dekleva idr. 2010, 40–41). Ugotavljajo, da je problem tudi v tem, da če že obstajajo programi za brezdomce, pa ponudbe niso tako široke, da bi lahko dosegle večji del brezdomnih, in ne obstaja politična volja in možnosti, da bi se začelo dosegati tudi bolj prikrite skupine.

V Ljubljani za brezdomce skrbijo naslednje inštitucije: Zavetišče za brezdomce Poljanska, Ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja – 'pro bono', Zavetišče za brezdomne uživalce nedovoljenih drog, Društvo za zmanjševanje škode zaradi drog Stigma, Vincencijeva zveza dobrote, Karitas, župnijska Karitas Štepanja vas, Marijino vnebovzetje, škofijska Karitas Ljubljana, Območno združenje Rdečega križa Ljubljana, Zavetišče božjega usmiljenja, Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, Center za socialno delo in Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Če na kratko povzamemo delo zgoraj navedenih inštitucij, lahko brezdomci dobijo prenočišča, prehrano, zdravniško oskrbo in skrb za osebno higieno, preskrbo z obleko in obutvijo, posredovanje občasnih del ter svetovalno in animacijsko delo. Prostovoljci jim pomagajo z individualnimi in neformalnimi pogovori. Kosec (2006, 44) ugotavlja, da bi država morala donatorstvu posvetiti več pozornosti v smislu, da bi zagotovila ustrezne davčne olajšave. Pomembno je tudi delovanje ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja (Pro Bono). Ambulanta je namenjena predvsem osebam brez stalnega prebivališča in osnovnega zdravstvenega zavarovanja ter tistim, ki sicer imajo osnovno zdravstveno zavarovanje, nimajo pa kot tujci, begunci oziroma azilanti pravice do dodatnega zdravstvenega zavarovanja, a potrebujejo nujno še druge oblike pomoči (Krek idr. 2010, 5). Poleg ambulante delujejo tudi posvetovalnice (splošna, otroška, za žene in nosečnice). Centri za socialno delo poskušajo pomagati pri zagotavljanju prenočišča oziroma prebivališča, pri urejanju statusnih zadev (dovoljenje za stalno prebivanje, začasno prebivanje, zdravstveno zavarovanje itd.) in pri urejanju pokojnin, brezdomcem svetujejo v njihovih stiskah, pomagajo z oblačili in obutvijo ter pri urejanju dokumentov za pridobitev denarne socialne pomoči. Zaradi njihovega neurejenega življenja (npr. alkoholizem) denarno socialno pomoč velikokrat izplačajo v obliki naročilnic za prehrano ali plačila bivališča. Omenili bi tudi zapor kot ustanovo za izvrševanje kazenskih sankcij, vendar pa zapor za nekatere brezdomce predstavlja tudi izhod v sili. Tam

dobijo prenočišče (še posebej pozimi), kjer se lahko najejo, spočijejo in preživijo nekaj dni brez alkohola.

2.9.5 Nastanitev

Brezdomci si ponoči najdejo različne oblike nastanitev (zabojniki, bivalne prikolice, stare in zapuščene hiše, koče, kleti, stopnišča stanovanjskih blokov), podnevi pa se gibljejo predvsem v središču mesta ali parkih, v bližini trgovin, železniške postaje, kjer je pretok ljudi večji. Za prebivanje so zagotovljena zavetišča za brezdomce v Ljubljani (73 ležišč), v Mariboru (60 ležišč), Celju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Kranju in Žalcu, Kočevju in na Jesenicah. Za delovanje zavetišč skrbi država in občine. Kozar in Jurančič Šribar (2008, 437) ugotavljata, da so nastanitvene možnosti in programi za brezdomne v RS zaradi relativno novega pojava množičnega brezdomstva v primerjavi z drugimi evropskimi državami na začetni stopnji.

Menita, da se vzpostavljajo začasne namestitve za brezdomne, medtem ko gredo evropski trendi v smeri vzpostavljanja bolj trajnih oblik namestitev in razvoja celostnih programov nastanitvene podpore (v angleškem jeziku: resettlement) za brezdomne ljudi. Že v letu 1999 so bile oblikovane pripombe na Evropsko socialno listino, ki obvezuje članice Sveta Evrope, da vodijo tako stanovanjsko politiko, s katero bodo pospeševale dostopnost stanovanja zadostne kakovosti, preprečevale in zmanjševale brezdomstvo s ciljem, da ga postopno odpravijo ter da oblikujejo cene stanovanj tako, da bodo dostopna tudi ljudem brez zadostnih lastnih sredstev (Smonker 2002, 305).

Na podlagi ugotovitev iz raznih raziskav smo lahko videli, da je brezdomcev, ki imajo težave v duševnem zdravju, kar nekaj. Ena od možnih začasnih nastanitev za brezdomce so tudi stanovanjske skupine, ki jih v okviru programov izvajajo razne nevladne organizacije po RS (npr. Novi Paradoks, Šent, Ozara). Stanovanjske skupine so namenjene stanovalcem s težavami v duševnem zdravju, obeh spolov in različnih starosti, ki iz najrazličnejših razlogov ne morejo ali nočejo živeti doma ali doma nimajo (Vrečer 2005, 108). Vrečer (prav tam) ugotavlja, da je neinstitucionalna oblika življenja, kjer imajo brezdomci vedno, kadar je potrebno, strokovno oporo in jim je omogočena vsa potrebna skrb za življenje, za te osebe bistveno prijetnejša oblika življenja, za državo pa ekonomsko cenejša. Na primer: društvo Novi Paradoks izvaja, poleg ostalih programov, program stanovanjskih skupin, ki je namenjen psihosocialni rehabilitaciji in resocializaciji ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. V stanovanjski skupini lahko bivajo polnoletne osebe s težavami v duševnem zdravju, ki nimajo urejenih bivalnih razmer, same ne zmorejo samostojno živeti in nimajo nikogar, ki bi zanje skrbel (Tancek idr. 2008, 40). Vključitev v program je dostopna vsem brezplačno oziroma je odvisna od dohodka oziroma plačilne sposobnosti. Osnovni cilj programa je, da uporabniki zaživijo samostojno življenje in se tako naučijo živeti s svojo boleznijo.

Smonker (2002, 305) ugotavlja, da so bile v letu 1999 oblikovane pripombe na Evropsko socialno listino, ki obvezuje članice Sveta Evrope, da vodijo tako stanovanjsko politiko, s katero bodo pospeševale dostopnost stanovanj, preprečevale in zmanjševale brezdomstvo s ciljem, da ga postopno odpravijo, ter da oblikujejo cene stanovanj tako, da bodo dostopna tudi ljudem brez zadostnih lastnih sredstev.