Faze in stopnje gibalnega razvoja

V začetnem obdobju gibalni razvoj poteka v dveh smereh, v cefalo-kavdalni in proksimo-distalni smeri. Cemičeva (1997) pravi, da gre za dva zakona v preprostem napredovanju kontrole mišic.

Cefalo-kavdalna smer pomeni, da je otrok najprej sposoben premikati glavo, nato trup in roke in šele na koncu noge. Proksimo-distalna smer pomeni, da razvoj mišic poteka od centra navzven. Otrok najprej nadzira gibanje tistih delov telesa, ki so bližje hrbtenici, kasneje pa vse bolj oddaljenih (Cemič, 1997).

Razvoj je povezan s kronološko starostjo, vendar ni odvisen od nje. Gibalni razvoj poteka skozi določena obdobja, ki jim rečemo razvojne stopnje. Za vsako od teh stopenj velja, da se vzpostavi v določenem starostnem obdobju in ima svoj časovni okvir. Vsaka razvojna stopnja je rezultat predhodne, hkrati pa tudi pogoj za vzpostavitev višje. Razvojne stopnje si sledijo po naslednjem zaporedju: refleksna gibalna faza (prenatalno obdobje do enega leta), rudimentalna gibalna faza (od rojstva do dveh let), temeljna gibalna faza (od dveh do sedmih let) in športna gibalna faza (od sedmega leta dalje) (Videmšek in Pišot, 2007).

Refleksna gibalna faza

Za refleksno gibalno fazo je značilno, da traja od prenatalnega obdobja do enega leta. Prvo fazo v motoričnem razvoju predstavljajo refleksni gibi, ki se pojavljajo že pri fetusu. Refleks je vedenje, ki ga samodejno sproži določen dražljaj (npr. zvok, dotik, svetloba, sprememba telesnega položaja). Refleksna gibanja so nadzirana subkortikalno. Fetus in novorojenček se na dražljaje odzoveta z nehotnim gibanjem. To jima že omogoča, da na neki način spoznavata svoje telo in okolje. Nekateri refleksi so pomembni za preživetje organizma (npr. sesalni), druge refleksne dejavnosti pa so pomembne za zbiranje informacij. Refleksno gibalno fazo razdelimo na dve stopnji: stopnjo vkodiranja informacij (stopnjo zbiranja informacij) in stopnjo dekodiranja informacij (stopnjo obravnavanja informacij). Za prvo je značilno, da traja od prenatalnega obdobja do štirih mesecev starosti. Veliki možgani so slabše razviti kot nižje možganske strukture, zato so odgovorni za nehotena gibanja. To pomeni, da so prav refleksi na tej stopnji primarno sredstvo za zbiranje informacij. Za stopnjo dekodiranja

informacij je značilno, da traja od štirih mesecev do enega leta starosti. Nadzor nad skeletnimi mišicami zaradi razvoja višjih možganskih centrov že počasi prehaja na zavestno raven.

Otrokov razvoj zavestne kontrole gibov skeletnih mišic poleg spreminjanja senzoričnih dražljajev vključuje tudi njihovo obravnavanje z uskladiščenimi informacijami in ne le odzivanje nanje (Cemič, 1997).

Rudimentalna gibalna faza

Rudimentalno gibalno fazo delimo na dve stopnji, in sicer na inhibicijsko in predkontrolno stopnjo. Za prvo, inhibicijsko stopnjo je značilno, da se pojavi kmalu po rojstvu. Gibanje je vedno bolj pod nadzorom razvijajočega se korteksa, kar pomeni, da se vedno več refleksov inhibira in postopno izgine. Za drugo, predkontrolno stopnjo, ki jo otroci dosežejo okoli enega leta starosti, je značilno, da pri otrocih že lahko opazimo večjo natančnost in kontrolo gibanja (Videmšek in Pišot, 2007).

Cemičeva (1997) pravi, da se v tej fazi pojavljajo prva namerna (zavestna) gibanja.

Pojavljanje teh gibov naj bi bilo odvisno od zorenja organizma, zato se pojavijo v določenem vrstnem redu. Rudimentalna gibanja vključujejo razvoj: stabilnostnih gibov (postopen nadzor mišic glave, vratu in trupa, drža dvignjene glave, sedenje in pokončna drža), manipulativnih gibov (grabljenja, prijemanja, spuščanja predmetov) in lokomotornih gibov (plazenja, hoje po štirih, vzravnane hoje).

Temeljna gibalna faza

Temeljna gibalna faza traja od dveh do sedmih let. To je obdobje, ko večina (76,7 %) otrok, obiskuje vrtec (Statistični urad Republike Slovenije, 2013). Cemičeva (1997) poudarja, so prav temeljna gibanja tista, ki jih vsebuje vsaka človekova dejavnost. V tej fazi otroke učimo gibanja in ne tehnike. Otroci v tej fazi pridobivajo spretnost gibanja po prostoru z različnimi gibalnimi vzorci in razvijajo sposobnost vzdrževanja ravnotežja v različnih položajih. Gre torej za izpopolnjevanje refleksne in rudimentalne gibalne faze. Temeljna gibalna faza je razčlenjena še na tri stopnje, in sicer: začetno, osnovno in zrelo. Za začetno stopnjo temeljne gibalne faze, ki naj bi prevladovala med drugim in tretjim letom starosti, so značilni prvi poskusi k cilju usmerjene temeljne gibalne aktivnosti. Za to stopnjo je značilno, da imajo

otroci slab ritem, slabo koordinacijo ter pretirano ali omejeno gibanje telesa in pomanjkljivo zaporedje gibov.

Videmšek in Visinski (2001) navajata, da naj bi otrok do tretjega leta starosti uspel usvojiti vse naravne oblike gibanja (hojo, tek, plezanje, spuščanje, dvigovanje, ujemanje itd.), kmalu pa se temu pridružijo še druge kompleksnejše gibalne naloge. Značilno je, da otroci do tretjega leta gibanja usvajajo počasi, negotovo in površno.

»Otrok mora imeti v tem obdobju veliko čutnih spodbud, na katere se odzove gibalno, ker se uči obdržati statično in dinamično ravnotežje, ravnati z različnimi predmeti in se gibati v prostoru, potrebuje veliko gibalnih izkušenj« (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003, str. 24).

Naslednja stopnja se imenuje osnovna stopnja (od 4 do 5 let). Gibanja so v tej stopnji že bolj koordinirana kot v začetni stopnji, vendar še vedno pretirana ali omejena. Sledi zrela stopnja (od 6 do 7 let). Pri otrocih je opaziti večjo usklajenost, učinkovitost in kontrolo pri izvajanju gibalnih nalog. Ob koncu obdobja zrelosti, ki je zadnje obdobje na tej stopnji, naj bi otroci obvladali večino temeljnih gibalnih spretnosti (Cemič, 1997). »V predšolski dobi od tretjega do šestega leta naredi gibalni razvoj otroka silovit napredek« (Videmšek in Visinski, 2001, str. 20). Otrokovo gibanje je vedno hitrejše, spretnejše, smotrno in gospodarno. Otrok v tem obdobju razvija gibalne, funkcionalne, spoznavne ter socialne sposobnosti in lastnosti (Videmšek in Visinski, 2001).

Pišot in Planinšec (2005) prav tako kot Cemičeva (1997) trdita, da je v tem obdobju zelo pomembno, da je otrok deležen spodbudnega okolja ter ustreznih dejavnosti in učenja, saj če otrok ne doseže najvišjega obdobja temeljne gibalne stopnje, ostaja možnost, da bo imel težave v nadaljnjem motoričnem razvoju.

Športna gibalna faza

Športna gibalna faza je rezultat temeljne gibalne faze in nastopi po sedmem letu starosti. Za to fazo je značilno, da naučeno gibanje postane sredstvo, ki ga uporabimo v različnih športnih zvrsteh. Otrok se v tej fazi uči tehnike. Pri otrocih te starosti je opaziti, da postaja izvajanje gibalnih spretnosti vedno bolj nadzirano, izpopolnjeno in hitro. V tem obdobju postanejo lokomotorne, stabilnostne in manipulativne spretnosti bolj natančne, sestavljene, dovršene in

se smiselno uporabljajo v vseh kompleksnejših športnih in drugih gibalnih aktivnostih v vsakdanjem življenju. Osnova za razvoj gibalnih spretnosti pa je intenziven razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti (reakcijskega časa, koordinacije in hitrosti gibanja), ki potekajo v tem času (Videmšek in Pišot, 2007).

Športna gibalna faza se deli na tri stopnje. Prva se imenuje splošna ali prehodna stopnja.

Otroci to stopnjo po navadi dosežejo v starosti od sedmih do desetih let. Vključuje temeljna gibanja, za katera je značilno, da so v tej stopnji uporabljena v bolj specifični in kompleksni obliki, bodisi v individualnih ali skupinskih dejavnostih. Otroci tako s temeljnimi gibi rešujejo gibalne probleme v individualnih in skupinskih spornih disciplinah. Druga stopnja se imenuje specifična stopnja (od 11 do 13 let). Na tej stopnji so gibanja podobna kot na prehodni stopnji, vendar je veliko večji poudarek na obliki, natančnosti, ritmičnosti in hitrosti izvajanja. Tukaj se že pojavijo ožji gibalni interesi. Na tej stopnji se otroci začnejo zavestno odločati za točno določene športe (Cemič, 1997).

Otroci prvega starostnega obdobja, ki smo jih preučevali, se glede na to klasifikacijo uvrščajo v začetno stopnjo temeljne gibalne faze. Otroke drugega starostnega obdobja pa glede na to klasifikacijo uvrščamo v osnovno stopnjo (od 4 do 5 let) oziroma zrelo stopnjo (od 6 do 7 let) temeljne gibalne faze. Za vsako od teh faz je značilno, da je metode dela treba prilagoditi posamezni fazi.

Rajtmajer (1990) pravi, da je umetnost poučevanja otrok v sposobnosti, da znamo najti ustrezno razmerje med obsegom in intenzivnostjo ter njihovo strukturno urejenostjo, ki mora biti primerna razvojni starosti otrok.