Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument, ki je namenjen vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, ravnateljem in ostalim svetovalnim delavcem. Omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu. V njem najdemo predlagane vsebine in dejavnosti za naslednja področja: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika. Vsebine in dejavnosti so ločene za prvo starostno skupino otrok (v starosti od enega do treh let) in drugo starostno skupino otrok (od treh do šestih let). Osnova za načrtovanje, izvajanje in vrednotenje vzgojnega dela v vrtcu pa je vzgojiteljevo spoznanje, da otrok dojema in razume svet celostno ter se razvija v aktivni povezavi s svojim okoljem.
V Kurikulu za vrtce (1999) je gibalna dejavnost predšolskega otroka zajeta v področju, poimenovanem Gibanje. Poudarek je na procesu. Cilji so prilagojeni posamezni razvojni stopnji otroka in tako dopuščajo številne možnosti za realizacijo. Vzgojitelj je pri svojem delu avtonomen, kar pomeni, da izbira vsebine glede na okoliščine, socialni kontekst, aktualnost ter po svoji strokovni usposobljenosti določa, kako in kdaj bo s temi vsebinami dosegel zastavljene cilje. Pri svojem delu mora upoštevati vsebinske, materialne, organizacijske in kadrovske dejavnike za izvajanje gibanja v vrtcu (Šimunič, Volmut in Pišot, 2010).
Za optimalni razvoj je v predšolskemu obdobju nujno potrebna sistematična, celostna, privlačna in tudi domiselna gibalna dejavnost. Temeljiti mora na strokovnih in znanstvenih spoznanjih, saj bodo otroci le tako lahko razvijali gibalne in funkcionalne sposobnosti. Narava gibalne aktivnosti mlajših otrok se v marsičemu razlikuje od gibalne aktivnosti, ki je značilna za mladostnike in odrasle. Za predšolske otroke je značilno, da uživajo v igri in aktivnostih, ki zahtevajo gibanje celotnega telesa (Šimunič, Volmut in Pišot, 2010).
Zavedati se moramo, da so otroci že po svoji naravi aktivni. Vzorci gibalnega vedenja pa se s starostjo spreminjajo. »Za otrokovo gibanje so značilna predvsem kratka obdobja relativno intenzivne aktivnosti, ki jih spremljajo daljše faze mirovanja oz. počitka« (Šimunič, Volmut in Pišot, 2010, str. 25).
2.4.1 Primeri gibalnih dejavnosti za otroke prvega starostnega obdobja (1–3 leta)
• se vključuje v dejavnosti, kjer se igra oziroma upravlja z različnimi predmeti (paličicami, kroglicami, vrvicami, krpicami itn.) in snovmi (vodo, mivko, peskom itn.), ki omogočajo gibanje z rokami, dlanmi, prsti, nogami in stopali (gnetenje, nizanje, pretikanje, presipanje itn.);
• vzpostavlja oziroma vzdržuje ravnotežje na mestu in v gibanju (stoja na eni nogi; hoja po črti, vrvi, hoja po nizki klopi; vzpostavljanje ravnotežja na različnih orodjih s pomočjo deske na vzmeteh, velike žoge ipd.; guganje, zibanje, vrtenje ipd.);
• se igra različne elementarne igre (lovljenje, skrivanje, rajanje, skupinski tek idr.;
brez in z rekviziti);
• ponazarja predmete, živali in pojme, ustvarjalno se giba ob glasbeni spremljavi; izvaja preproste plesne igre itn.;
• izvaja dejavnosti v ritmu z rokami, nogami; z različnimi rekviziti; ob glasbeni spremljavi ipd.;
• se igra igre, ki vsebujejo osnovne načine gibanj z žogo (poigravanje, nošenje, kotaljenje, metanje, odbijanje, podajanje in lovljenje balonov, žog – različnih po velikosti, teži, obliki, materialu, barvi itn.;
• se vozi z različnimi otroškimi vozili brez padal in s tricikli oziroma z manjšimi dvokolesi s pomožnimi kolesi;
• se igra ob vodi in z vodo (izvajanje različnih iger ob vodi in z vodo; brez in z rekviziti – uporaba malih bazenčkov, plavajočih figuric itn.);
• se igra in giba po snegu (različne igre po snegu in s snegom, brez in z rekviziti);
• hodi v naravi (sprehodi v bližnjo okolico);
• vključuje se v sprostitvene dejavnosti.
2.4.2 Primeri gibalnih dejavnosti za otroke drugega starostnega obdobja (3–6 let)
Otrok (Kurikulum za vrtce, 1999):
• izvaja naravne oblike gibanja (hojo, tek, plazenje, plezanje, mete, skoke, poskoke, valjanje itd.; v zaprtem prostoru, v naravi; po različnih površinah; pot, čez, skozi različna orodja; po različnih delih telesa, v različne smeri; z različno hitrostjo, z različnimi rekviziti);
• se igra oziroma upravlja z različnimi predmeti (kroglicami, vrvicami itn.) in snovmi (vodo, peskom, mivko), ki omogočajo gibanje s prsti, dlanmi, rokami in stopali (gnetenje, prelivanje, presipanje, prijemanje, pretikanje itn.);
• se vključuje v dejavnosti, s katerimi razvija ravnotežje na mestu in v gibanju (stoja na eni nogi; hoja po črti, vrvi, hoja po klopi različnih višin in širin; vzpostavljanje ravnotežja na različnih orodjih – ravnotežna deska, krožnik, hodulje idr.; plezanje po plezalih; guganje, zibanje, vrtenje ipd.);
• premaguje ovire s podplazenjem, preplezanjem, preskakovanjem, nošenjem različnih predmetov (žog, palic, kock itn.);
• izvaja različne komplekse gimnastičnih vaj (brez in z rekviziti, individualno, v parih:
ob glasbeni spremljavi, ob štetju ipd.);
• sodeluje v različnih elementarnih in drugih igrah (brez in z rekviziti: lovljenje, skrivanje, skupinski teki, štafetne igre, igre ravnotežja, natančnosti, hitre odzivnosti itn.);
• ponazarja predmete, živali in pojme, ustvarjalno se giba ob glasbeni spremljavi; izvaja preproste ljudske rajalno-gibalne igre ter glasbeno-glasovne, ritmične in pevske igre;
izvaja preproste plese in družbene plesne igre;
• izvaja dejavnosti v ritmu z rokami, nogami; z različnimi rekviziti; ob glasbeni spremljavi ipd.;
• izvaja različne igre, ki vsebujejo osnovne načine gibanj z žogo in baloni (poigravanje, nošenje, kotaljenje, metanje, odbijanje, podajanje in lovljenje balonov in žog – različnih po velikosti, teži, obliki, materialu, barvi); z različnimi deli telesa; na mestu in v gibanju; s pomočjo različnih rekvizitov;
• se igra ob in v vodi, ki mu sega do prsi (različne igre z vodo, igre za prilagajanje na vodo, brez in z rekviziti), plavanje v poljubni tehniki;
• se vozi z različnimi otroškimi vozili: triciklom, skirojem in dvokolesom (v olajšanih in oteženih pogojih);
• sodeluje v različnih igrah na asfaltni površini, ledu (kotalkanje, rolanje, drsanje, hoja, drsenje in zaustavljanje; ob steni, samostojno, s pomočjo; med in pod ovirami;
izvajanje različnih iger, poligonov);
• se igra in giba po snegu in s snegom brez in z rekviziti;
• hodi v naravi (sprehodi v bližnjo in daljno okolico, orientacijski izleti, izleti – napor pri hoji naj presega vsakodnevno obremenitev);
• vključuje se v sprostitvene dejavnosti.
2.4.3 Didaktična načela izvajanja gibalne dejavnosti v vrtcu
Didaktična načela so splošne značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri posredovanju gibalnih vsebin. Načelom so podrejene tako vsebine kot tudi oblike in metode dela (Videmšek in Pišot, 2007). Videmšek in Visinski (2001) navajata naslednja didaktična načela, ki jih je treba upoštevati pri poučevanju gibanja v predšolskem obdobju:
Načela, ki ustrezajo značilnostim predšolskih otrok:
Načelo primernosti in akceleracije
Telesni, spoznavni, čustveni in socialni razvoj je od dojenčka do šestega leta zelo hiter. Ker gre za zelo hiter razvojni skok v kratkem obdobju, je treba pri izbiri, vsebinah, metodah in oblikah dela z otroki upoštevati načelo primernosti, kar pomeni, da vse gibalne dejavnosti prilagajamo otrokovi biološki starosti. Poleg tega moramo upoštevati tudi načelo akceleracije, kar pomeni, da morajo biti vse gibalne dejavnosti nekoliko pred resnično stopnjo otrokovega razvoja.
Načelo individualnosti
Velik poudarek je na individualnem izražanju otroka. Otroke je treba spodbujati, da gibalne težave rešujejo na njihov lasten način. V tem primeru postane gibalna naloga sredstvo za individualno reševanje gibalnih vzorcev, ki vpliva na otrokov celostni razvoj.
Načelo interesa, doživljajev in motivacije
Interes je opredeljen kot težnja subjekta, da se ta pozitivno odzove na izzive okolja ter svojo dejavnost usmerja k reševanje teh izzivov. Če se osredotočimo na področje gibanja, je značilna usmerjenost k določenim gibalnim dejavnostim, s katerimi otroci rešujejo konkretne gibalne naloge ali premagujejo objekte. Naslednja značilnost, ki je zelo pomembna, pa je čustvena determiniranost. Za otroke je namreč značilno, da se pri gibalnih dejavnostih odzivajo zelo čustveno, lahko pozitivno ali negativno. Interes se pri otrocih hitro pojavi in tudi hitro izgine. Vzgojitelj je tisti, ki lahko z ustrezno motivacijo aktivira njihova pozitivna čustva do gibalne dejavnosti. Poznamo različna sredstva (glasbo, poistovetenje z idoli, uporabo standardiziranih in improviziranih pripomočkov), s katerimi lahko otroke motiviramo za gibalno dejavnost.
Vzgojitelj je oseba, ki vzgaja otroka. Poleg tega pa je tudi tisti, ki vpliva na optimalni razvoj otroka tako na gibalnem kot tudi na spoznavnem, čustvenem in socialnem področju.
Načelo socializacije
Pri izvajanju različnih gibalni nalog med otroki prihaja do različnih socialnih stikov, zato nam vključevanje otrok v različne gibalne dejavnosti nudi različne možnosti vplivanja na njihovo socializacijo.
Načelo sistematičnosti in postopnosti
Vzgojitelj mora logično razvrščati gibalne vsebine in pri tem upoštevati zrelost otrok, njihovo gibalno predznanje ter sposobnosti in značilnosti. Velja pravilo, da se morajo otroci najprej naučiti naravnih oblik gibanja, šele nato se lahko učijo kompleksnejšega gibanja.
Vzgojitelj mora pri svojem delu upoštevati naslednja pravila postopnosti:
- od bližnjega k oddaljenemu,
- od enostavnega k sestavljenemu, - od lažje k težjemu,
- od znanega k neznanemu.
Načelo nazornosti
Načelo temelji na čutnem doživljanju otroka tako pri opazovanju kot pri izvajanju gibanja. To načelo je tesno povezano z načelom primernosti in akceleracije.
Načelo povezanosti gibalnega razvoja otroka z njegovim spoznavnim, čustvenim in socialnim razvojem
V predšolskem obdobju z ustreznimi gibalnimi vsebinami vplivamo tudi na spoznavni, čustveni in socialni razvoj, saj se otrok razvija celostno.
Načelo racionalizacije in gospodarnosti
Racionalizacija je povezana z materialnimi pogoji in vzgojiteljevimi inovativnimi sposobnostmi v smislu izvirnih rešitev pri izbiri in načinu izvajanja gibalnih dejavnosti.