Po navadi je poligon organiziran v obliki kroga na robu telovadnice. Če je večje število otrok in če so ti izrazito heterogeni, je dobro, da naredimo dva vzporedna poligona, ki sta med seboj neodvisna. Eden izmed njiju naj bo krajši. Ta omogoča zaposlitev manjšega števila otrok.
Otroci izvajajo gibalne naloge v koloni, in sicer tako, da se postopoma neprekinjeno premikajo naprej po pripravljeni stezi. Vsebina dela mora biti vsem otrokom znana in preprosta. V primeru, da poligon izvajajo dlje časa, lahko gibalne vsebine vmes nekoliko spremenimo. Vsebina gibalnih nalog je lahko različno zasnovana (razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti, utrjevanje gibalnih znanj). Nanaša se na vzgojiteljev cilj. Začetnemu zastoju se izognemo tako, da otroci začnejo izvajati posamezne gibalne naloge na različnih mestih znotraj poligona. Vzgojitelj pazi, da izvajanje nalog poteka tekoče. Če opazi, da prihaja pri določeni gibalni nalogi do zastoja, postavi za isto nalogo več vzporednih vadbenih mest in tako reši nastali problem (Videmšek in Visinski, 2001).
Poligon je preprostejši od vadbe po postajah, vendar bistveno manj učinkovit, saj ne omogoča bistvene individualizacije (Videmšek in Visinski, 2001).
2.5.2 Metoda postaj
Za metodo postaj je značilno, da so otroci razporejeni v več skupin, praviloma je v posamezni skupini od 2 do 5 otrok, ki jih zberemo glede na namen vadbe. Pri utrjevanju so skupine praviloma homogene. Vadbo po postajah uporabljamo predvsem, ko določeno stvar utrjujemo. V primeru, da uporabimo metodo postaj za posredovanje novih vsebin, pa mora biti nujno navzoč vzgojitelj, ki delno nadzira tudi druga vadbena mesta. Vsebina na vadbenih mestih je lahko sorodna ali pa različna. Vadba na posameznem mestu predvidoma traja od 2 do 5 minut, lahko tudi več (Videmšek in Visinski, 2001).
2.5.3 Metoda igre
Za igro je značilno, da je spontana in ustvarjalna aktivnost. Zasledimo jo v različnih obdobjih človekovega življenja, ne le v otroštvu, pri čemer je v predšolskem obdobju igra otrokova prevladujoča dejavnost. Marjanovič Umek (2001) pravi, da je otroška igra ena od specifičnih dejavnosti, ki je na različne načine vpletena v Kurikulum za vrtce, tako v načrtovane dejavnosti kot v siceršnje življenje otrok v vrtcu. Zlasti v predšolskem obdobju ima velik vpliv na vsa področja otrokovega razvoja.
Otroška igra je v Kurikulumu za vrtce (1999) opredeljena kot dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, je torej notranje motivirana, svobodna, poleg tega pa tudi odprta in za otroka prijetna. V igri se kaže otrokova potreba, da bi na poseben način vplival na okolje in ga tudi spreminjal. V igri se otrok tudi nauči biti neodvisen od svojega okolja. Igra ga spodbudi, da je aktiven. Lahko rečemo, da sta izbira in način otrokovega igranja po eni strani odvisna od njegove trenutne razvojne stopnje (gibalnih in spoznavnih sposobnosti, čustvene in socialne zrelosti), po drugi strani pa igra vpliva predvsem na to, da otrok v razvoju napreduje in se celostno razvija (Kurikulum za vrtce, 1999). Metodo igre bomo v nadaljevanju povzeli po Cemičevi in Zajčevi (2010) ter Kopačevi (2011).
Metoda igre je načrtovani sistem dejavnosti, kjer se preko igre uresničujejo načrtovani cilji.
Cemičeva in Zajčeva (2010) metodo igre opredelita kot strukturirano metodo dela, ki jo uporabljamo predvsem v glavnem delu vadbene ure. Vzgojitelj jo uporablja s točno določenim namenom. Pomembno je, da postavi takšno pravilo, da bo otrok z upoštevanjem tega pravila ponavljal cilj vadbene ure, obenem pa bo na naraven, optimalen in učinkovit
način reševal nalogo in se celostno razvijal. Vzgojitelj se mora v metodi igre aktivno vključiti v igro in prevzeti lik, ki odloča o nadaljnjem razvoju igre. Vzgojitelj je torej edini lik v igri, ki ga morajo otroci upoštevati, saj lahko le na takšen način vodi igro. S tem, ko prevzame vajeti v svoje roke, pa lahko vpliva tudi na čas, obremenitev, varnost in tudi na doživljanje otrok.
Pomembna sestavina pri metodi igre pa je njeno pravilo. Pravilo naj bo eno in tako enostavno, da ga vsi otroci lahko zmorejo upoštevati in mu skozi celotno gibalno uro sledijo. Kljub pravilu pa jim mora igra dopuščati toliko svobode, da se gibljejo na njim primeren, izviren in ustvarjalen način. Znotraj igre si vsak otrok sam določa hitrost in intenzivnost opravljanja naloge. Pri takšni igri je otrok notranje motiviran, sproščen in ustvarjalen. Značilno je, da se otroci zelo vživijo v igri (Kopač, 2011).
Za metodo igre je značilno, da takšen način dela od vzgojitelja zahteva veliko miselne angažiranosti, dobro poznavanje otroka, njegovih razvojnih sposobnosti, jasnost ciljev ter veliko strokovnega znanja. Na podlagi tega bo vzgojitelj igro izbral ter jo po potrebi tudi prilagajal in spreminjal (Pišot in Jelovčan, 2006).
Z raziskavo, katere ugotovitve smo predstavili v empiričnem delu, smo želeli ugotoviti, kako moramo spremeniti pravila igre za učinkovit učni proces – v našem primeru je to bila metoda, igre v prvem in drugem starostnem obdobju. Zanimalo nas je, na kakšen način so otroci ene in druge skupine reševali težave. Za iskanje in upoštevanje razlik v načrtovanju smo uporabili strokovno literaturo, dosedanje izkušnje in izkušnje ter znanje vzgojiteljic, ki poučujejo v omenjenih skupinah.
3 CILJI DIPLOMSKE NALOGE
Skladno s predmetom in problemom raziskave smo si zastavili naslednja cilja:
• ugotoviti, katere prilagoditve so nujno potrebne, kadar želimo isto temo izvesti v prvem in drugem starostnem obdobju otrok;
• analizirati metodo igre kot učni proces in ugotoviti, kako je treba bistveno spremeniti pravila igre za poučevanje v prvem in drugem starostnem obdobju otrok.
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1. Kako je potrebno prilagoditi čas glavnega dela ure v prvem in drugem starostnem obdobju, da bo učni proces učinkovit?
2. Kako je potrebno prilagoditi metodične enote v prvem in drugem starostnem obdobju za učinkovit učni proces?
3. Do katerih sprememb je prišlo v organizaciji prostora med prvim in drugim starostnim obdobjem?
4. V kateri starostni skupini smo potrebovali več pripomočkov?
5. Ali je bila vloga vzgojitelja, ki se mora v metodi igre aktivno vključevati v igro, v prvem in drugem starostnem obdobju spremenjena?
5 METODE DELA 5.1 METODA
Uporabili smo eksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja, kjer smo v dveh različnih starostnih skupinah otrok izpeljali isto temo s pomočjo metode igre in ugotavljali, kako moramo spremeniti pravila igre za učinkovit učni proces.