LEGENDA
1 KOZOLEC SPLEZATI NA KOZOLEC
2 BREG
3 PAJKOVA MREŽA PRITI SKOZI REDKO MREŽO
4 TUNEL PRITI SKOZI TUNEL
5 KROGI HODITI PO KROGIH
6 KLOP HODITI PO KOLENIH 7 RIBNIK Z RIBAMI
8 MRAVLJIŠČE 9 TRAVA 10 BANANE
11 SRNE 12 KOKOŠNJAK
13 NAPELJANA VOLNA TEČI PO OZNAČENI POTI 14 LESKOVE PALICE Z MAGNETI UJETI RIBO
15 STOŽCI VOZITI SLALOM MED STOŽCI
16 PAJKOVA MREŽA PRITI SKOZI GOSTO MREŽ 17 ODEJA HOJA PO "VSEH ŠTIRIH"
ZAKLJUČNI DEL
Čas: 10 minut UJEMIMO VOLKA
Oskrbnik otrokom razdeli lase in skupaj z njimi ujamejo volka. Ko ga ujamejo, ga odpeljejo v njegov brlog. Volk tako ne more več krasti hrane.
7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Rezultate bomo predstavili glede na postavljena raziskovalna vprašanja. Med rezultati bodo predstavljene tako teoretično vnaprej premišljene razlike kot tudi razlike, do katerih smo prišli z videoanalizo obeh nastopov.
V nadaljevanju bomo metode igre najprej analizirali na splošno, nato pa po posameznih segmentih.
7.1 ANALIZA METODE IGRE V PRVI IN DRUGI STAROSTNI SKUPINI
Na splošno ugotavljamo, da smo za prvo starostno skupino načrtovali pretežko igro, ker so otroci večjo pozornost namenili liku vzgojitelja in se zaigrali predvsem z njim, kot se posvetili ostalim gibalnim težavam. Za drugo starostno skupino pa bi bilo smotrno, da bi pravila igre še bolj zakomplicirali, saj je otrokom hitro padla osredotočenost, nekateri so med igro celo stali.
Ugotovili smo, da so otroci prve starostne skupine težave reševali na drugačen način kot starejši otroci. Pri mlajših otrocih je bilo opaziti, da jih je vsebina sicer motivirala, vendar so kljub temu potrebovali dodatna navodila. Med igro kar nekaj otrok ni upoštevalo na začetku postavljenih navodil. Večina otrok je pravilno raznašala hrano, kar nekaj otrok pa se ni držalo pravila, da nosijo samo eno hrano naenkrat. Najbolj so upoštevali pravilo, da se, ko zaslišijo tamburin, skrijejo pod drevo. V prvi starostni skupini je večina otrok med igro hitro hodila, preostali pa so tekli. Vsi otroci so tekli samo, ko se je pojavil volk. Iz tega sklepamo, da so se otroci zaigrali predvsem z likom vzgojitelja. Opazili smo, da so mlajši otroci tekli z manjšo intenzivnostjo in krajši čas kot otroci druge starostne skupine. Večkrat so se ustavili in potem nadaljevali. Med igro je bilo opaziti, da so mlajši otroci manj spretni pri prečkanju, zato so zahtevnejše naloge izvajali počasneje, z več truda, nekateri so tudi padli. Otroci prve starostne skupine so se prej utrudili od otrok druge starostne skupine. Mlajši otroci so se slabše orientirali in kasneje prišli do določenega cilja.
Na začetku igre so bili pri starejših otrocih vsebina igre in rekviziti zadostna motivacija za dejavnost. Med dejavnostjo je večina otrok upoštevala na začetku postavljena pravila. Večina otrok druge starostne skupine je tekla ves čas igre. Njihov tek je bil bolj dinamičen in enakomeren. Tekli so v določenem tempu in ritmu. Med igro ni bilo opaziti padcev, naloge so izvajali bolj spretno in natančno. Bolje so se znašli tudi v prostoru, hitreje so se orientirali.
Nekateri otroci druge starostne skupine so celo namerno izbirali lažje ovire, da bi z manj napora prišli do cilja. Pri starejših je bilo tudi opaziti, da so si za na konec pustili tiste ovire oz. naloge, ki so jim bile najtežje (hoja po vseh štirih). Proti koncu igre jim je koncentracija padala. Nekateri otroci so že posedali po klopeh ali pa stali. Otroci druge starostne skupine se niso toliko ozirali na lik vzgojitelja. Bolj so se osredotočili na pravila igre.
7.2 TRAJANJE GLAVNEGA DELA URE V PRVI IN DRUGI STAROSTNI SKUPINI
Otrokova pozornost v obdobju zgodnjega otroštva je v primerjavi s pozornostjo starejših otrok relativno šibka, kar pomeni, da je manj usmerjena in nadzorovana ter krajša. Ruffova in Lawsonova sta v eni od svojih raziskav preučevali sposobnost vzdrževanja pozornosti pri različno starih otrocih. Ugotovili sta, da stalnost pozornosti narašča z leti (Kamenov, 1987).
V prvem starostnem obdobju smo načrtovali, da bo glavni del ure trajal deset minut. Po videoanalizi smo ugotovili, da smo ustrezno načrtovali čas glavnega dela ure. Otroci so bili ves čas aktivni in motivirani. V drugi starostni skupini je glavni del ure trajal samo dvajset minut in ne petindvajset, kot je bilo prvotno načrtovano. Glavni del smo zavestno skrajšali, ker smo opazili, da je otrokom padla motivacija, bili so tudi že utrujeni, nekateri so že posedali po klopeh. Dokazano je, da je notranja motivacija zelo pomembna, saj izhaja iz povezave s čustvi, željami, potrebami in težnjami. Če je otroku neka aktivnost simpatična in ga privlači, se bo z njo ukvarjal dlje časa in pri tem užival, ob tem pa bo razvijal tudi ostale pomembne osebne lastnosti, kot so koncentracija, iznajdljivost, sposobnost reševanja problemov, vztrajnost, kreativnost, domišljenost (Kamenov, 1987).
Iz tega sklepamo, da bi bilo smotrno, če bi otrokom druge starostne skupini pripravili še več miselnih nalog. S tem bi dvignili tudi raven njihove notranje motivacije. Kljub temu, da smo
načrtovali, da so starejši otroci zmožni večje koncentracije in pozornosti, smo jim znotraj igre ponudili še vedno premalo miselnih izzivov.
7.3 PRIMERJAVA METODI Č NIH ENOT V PRVI IN DRUGI STAROSTNI SKUPINI
Metodične enote nam povedo, kaj želimo, da otroci ponavljajo in se posledično s ponavljanjem tudi naučijo. Kadar izvajamo metodo postaj ali metodo poligona, so metodične enote gibalne naloge (hoja po različnih podlagah, kotaljenje itd.), če pa izvajamo metodo igre, kot v našem primeru, je metodična enota pravzaprav pravilo glavnega dela ure.
Pri načrtovanju metodičnih enot smo se osredotočili na gibalni razvoj otrok in jih prilagodili glede na starost. Otroke prvega starostnega obdobja (v starosti dveh do treh let) v gibalnem razvoju uvrščamo v začetno stopnjo temeljne gibalne faze. Za začetno stopnjo temeljne gibalne faze, ki naj bi prevladovala med drugim in tretjim letom starosti, so značilni prvi poskusi k cilju usmerjene temeljne gibalne aktivnosti. Za to stopnjo je značilno, da imajo otroci slab ritem, slabo koordinacij ter pretirano ali omejeno gibanje telesa in pomanjkljivo zaporedje gibov. Otrok naj bi do tretjega leta starosti uspel osvojiti vse naravne oblike gibanja (hojo, tek, plezanje, spuščanje, dvigovanje, ujemanje itd.), kmalu pa se temu pridružijo še druge kompleksnejše gibalne naloge. Značilno je, da otroci do tretjega leta gibanja usvajajo počasi, negotovo in površno. Otroke v drugem starostnem obdobju v gibalnem razvoju uvrščamo v osnovno stopnjo temeljne gibalne faze (stari od 4 do 5 let) ali pa v zrelo stopnjo temeljne gibalne faze (stari od 6 do 7 let). Pri otrocih drugega starostnega obdobja je opaziti večjo usklajenost, učinkovitost in kontrolo pri izvajanju gibalnih nalog. Ob koncu obdobja zrelosti, ki je zadnje obdobje na tej stopnji, naj bi otroci obvladali večino temeljnih gibalnih spretnosti. Strokovnjaki poudarjajo, da gibalni razvoj otroka v predšolski dobi od tretjega do šestega leta (otroci drugega starostnega obdobja) doživi silovit napredek. Otrokovo gibanje je v tem obdobju vse hitrejše, spretnejše, bolj smotrno in gospodarno (Cemič, 1997).
V našem primeru je bil glavni cilj ure v obeh starostnih skupinah razvoj koordinacije. Na ta cilj smo navezovali tudi metodični enoti. V prvem starostnem obdobju smo koordinacijo razvijali z raznašanjem hrane živalim in odzivom na spremembo v okolju, v tem primeru je
bila ta sprememba prihod volka. V drugem starostnem obdobju pa smo koordinacijo razvijali z iskanjem in raznašanjem hrane živalim in odzivom na spremembo v okolju.
Splošno ugotavljamo, da je treba za učinkovit učni proces v drugem starostnem obdobju otežiti metodično enoto. S tem, ko jo otežimo, zakompliciramo tudi pravila igre.
7.4 PRIPOMO Č KI, KI SMO JIH UPORABILI V PRVI IN DRUGI STAROSTNI SKUPINI
Terminologija glede pripomočkov, ki jih uporabljamo pri gibalnih dejavnosti v vrtcih, še ni raziskana. Večina strokovnjakov (Videmšek in Pišot, 2007 ter Videmšek in Jovan, 2002) pripomočke, ki jih uporabljamo pri gibalnih dejavnostih v vrtcu, opredeljuje kot športne pripomočke.
Dokazano je, da imajo športni pripomočki in igrala velik vpliv na razvoj otrokovih gibalnih sposobnosti in osnovnih gibalnih konceptov. Videmšek in Jovan (2002) navajata, da je brez ustreznih pripomočkov vadba zelo suhoparna in monotona. Poudarjata, da so pripomočki in igrala za izvajanje kakovostne športne vzgoje v vrtcu zelo pomembni. Videmšek in Pišot (2007) pravita, da morajo biti vsi športni rekviziti in igrala količinsko in kakovostno ustrezni.
V prvi in v drugi starostni skupini otrok smo pripomočke izbirali glede na cilj. Vse pripomočke, ki smo jih uporabili pri mlajših otrocih, smo uporabili tudi pri starejših, pri tem pa smo pazili na varnostni vidik. V drugi starostni skupini otrok smo imeli več težav s postavitvijo pripomočkov kot v prvi. Pripomočki v prvi so bili: igralo z lestvijo, klop in pajkova mreža. Pri postavitvi smo pazili, da so pripomočki čim bolj oddaljeni med seboj. V prvi starostni skupini otrok smo za igro potrebovali manj pripomočkov kot v drugi. Določeni pripomočki (v prvi starostni skupini je bilo to igralo z lestvijo, v drugi pa je to bil kozolec) so bili že nameščeni na igrišču, zato jih nismo premikali. Oba pripomočka smatramo kot primerna pripomočka, s katerima otroci razvijajo koordinacijo, zato smo ju uporabili pri igri.
Ostale gibalne pripomočke smo naknadno postavili na travnik.
7.5 ORGANIZACIJA PROSTORA V PRVI IN DRUGI STAROSTNI SKUPINI
Igrišče je prostor, ki je namenjen otrokom, njihovim potrebam in željam. Je kraj, kjer se počutijo varno, sproščeno in svobodno (Mramor, 2001; v Videmšek in Pišot, 2007).
Videmšek in Pišot (2007) opredelita igrišče kot največji prostor v vrtcu, ki je funkcionalno opremljen za igro. Videmšek in Visinski (2001) ter Videmšek in Pišot (2007) poudarjajo, da morajo biti vse igralne površine primerno osvetljene, predvsem pa varne, udobne in ustrezno opremljene. Zunanje igrišče mora biti urejeno tako, da bo v ugodnih vremenskih razmerah primerno za izvajanje različnih gibalnih dejavnosti. Priporočeno je, da je na zunanjem travnatem igrišču manjši griček, po katerem se otroci lahko vzpenjajo in spuščajo. Marjanovič Umek (2001) navaja, naj vzgojitelji izkoristijo tudi številne ovire, ki jim jih ponuja narava (štore, hlode, kamenčke itd.), saj otrok tako na zanimiv način pridobiva gibalne izkušnje v naravnem okolju.
V našem primeru je bil prostor izvajanja gibalne igre zunanje igrišče, natančneje travnik.
Prostor je bil primerno osvetljen, varen in ustrezno opremljen. V prvi starostni skupini otrok je bil prostor izvajanja gibalne aktivnosti manjši kot v drugi. Pri starejših otrocih smo imeli več pripomočkov, zato smo morali povečati prostor. V drugi starostni skupini smo imeli več težav z ureditvijo prostora. Morali smo smiselno porazdeliti pripomočke po prostoru. V drugi starostni skupini smo smiselno uporabili oviro, ki nam jo ponuja narava, ta ovira je bil griček.
7.6 PRIMERJAVA LIKA VZGOJITELJA V PRVI IN DRUGI STAROSTNI SKUPINI
Pri metodi igre so ključnega pomena dobro postavljena in spremenjena pravila ter ustrezen prevzem lika v igri. Ta namreč odloča o nadaljnjem razpletu, obenem pa vzgojitelju omogoča nadzor nad pedagoškimi, socialnimi, telesnimi, gibalnimi idr. odzivi (Cemič, 2010).
Pri obeh metodah igre, ki smo ju izvedli, je lik, ki se je aktivno vključeval v igro, predstavljal volk. Ko je ta opazil, da koncentracija upada, se je pojavil in jo dvignil, s tem je zbil monotonost. Rajtmajer (2006) namreč navaja, da mora biti vzgojitelj pri poučevanju otrok na
to izredno pozoren, saj je lahko monotonija vadbe omejitveni dejavnik učenja. Pri otrocih lahko povzroči nasičenost, naveličanost in celo utrujenost. Večkrat se je pojavil v igri pri mlajših otrocih, saj je bilo opaziti, da so se z njim najbolj zaigrali.
Splošno ugotavljamo, da ima lik vzgojitelja pri mlajših otrocih (prve starostne skupine) veliko večji vpliv oziroma vlogo kot pri otrocih druge starostne skupine. Mlajši otroci so ga večkrat iskali kot starejši, prav tako so veliko bolj uživali, ko se je pojavil med igro. Analiza videoposnetkov je pokazala, da je bil volk kot lik, ki je vodil igro, v prvi starostni skupini otrok dobro načrtovan. Otroci so se z njim poistovetili. Medtem ko so starejši otroci več pozornosti namenili pravilom. Lik vzgojitelja je bil v tem primeru v ozadju.
8 SKLEP
Strokovnjaki Pišot in Planinšec (2005) in Videmšek in Pišot (2007) pravijo, da je otrokov razvoj večsmeren in poteka na različnih področjih hkrati. Vzgojitelji se moramo pri svojem delu zavedati, da so temeljna področja otrokovega razvoja med seboj tesno povezana. Tako je vsaka sprememba na enem področju povezana s spremembami na ostalih področjih predpogoj za načrtovanje ustreznih ciljev ter pripravo kakovostnih programov in vsebin gibalno-športnih aktivnosti. Vsak vzgojitelj mora poznati biološke temelje otroka, teorije gibalne vzgoje in zakonitosti socialno-didaktičnega dela (Pišot in Zurc, 2005).
Z diplomskim delom smo želeli ugotoviti, kako moramo prilagoditi učni proces, če želimo isto temo izvesti v prvi oziroma drugi starostni skupini otrok, kako moramo spremeniti pravila igre za učinkovit učni proces ter na kakšen način smo reševali probleme otroci ene in druge skupine. Za iskanje in upoštevanje razlik v načrtovanju smo uporabili strokovno literaturo, dosedanje izkušnje in izkušnje ter znanje vzgojiteljic, ki poučujejo v omenjenih skupinah.
Rezultati so pokazali, da je za učinkovit učni proces, v našem primeru metodi igre, treba spremeniti pravila igre za drugo starostno obdobje, pri mlajših otrocih pa glede na drugo starostno skupino skrajšati glavni del ure. Metodične enote, ki so obenem v metodi igri kar pravila igre, je treba v drugi starostni skupini razširiti oziroma otežiti. Za igro smo pri starejših otrocih potrebovali več pripomočkov in tudi večji prostor. Ugotovitve so pokazale, da ima lik vzgojitelja pri mlajših otrocih (otrocih prve starostne skupine) veliko večji vpliv oziroma vlogo kot pri otrocih druge starostne skupine. Mlajši otroci so znotraj igre potrebovali veliko več spodbud in pozornosti kot starejši.
9 LITERATURA IN VIRI
Batistič Zorec, M. (2002). Učenje v vrtcu. Pridobljeno na: http://www.sodobna-pedagogika.net/index.php?option=com_content&task=view&id=1451&Itemid=21 (20. 5.
2013).
Batistič Zorec, M. (2006). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Littera picta, d. o. o.
Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Študijsko gradivo za interno uporabo.
Ljubljana: Dr. Mapet.
Cemič, A., in Zajec, J. (2010). Zapiski predavanj.
Gallahua, L. D., in Ozmun, C. J. (1998). Understanding motor development. Boston:
MCGraw-Hill.
Gasar, S. (2005). Psihologija v stripu. Jesenice: Samozaložba.
Hohmann, M., in Weikart, D. P. (2005). Vzgoja in učenje predšolskih otrok. Ljubljana: DZS.
Kamenov, E. (1987). Predšolska pedagogika. Pridobljeno na: http://www.studij.slo5.net/
dokumenti/predsolskapedagogika.doc (5. 9. 2013).
Kopač, P. (2011). Vpliv vedenja vzgojitelja na celostno odzivnost pri gibalni dejavnosti.
Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu. Maribor: Obzorja.
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu: motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihomotoričnega statusa otroka. Koper: Založba Annales.
Pišot, R., in Zurc, J. (2005). Raziskave celotnega razvoja otroka kot osnova didaktike gibalne/športne vzgoje. Pridobljeno na: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-7LGSJ0K4/1ad015fd.../PDF (24. 8. 2013).
Rajtmajer, D. (1990). Metodika telesne vzgoje. Predšolska vzgoja. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Rajtmajer, D. (1994). Izbrana poglavja iz pedagogike in didaktike športa. Maribor:
Pedagoška fakulteta.
Rajtmajer, D. (2006). Didaktika športa. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Statistični urad Republike Slovenije. (2013). Predšolska vzgoja in izobraževanje v vrtcih, Slovenija, šolsko leto 2012/13 – končni podatki. Pridobljeno na:
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5386 (30. 8. 2013).
Šimunič, B., Volmut, T., in Pišot, R. (2010). Otroci potrebujemo gibanje. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper – Inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna založba Annales.
UNESCO/ISCED. (1993). Definicija učenja. Pridobljeno na: http://www.cvzu-pomurje.si/egradiva/ucimo_se_uciti/definicija_uenja__unesco_1993.htm (24. 8. 2013).
Videmšek, M., in Jovan, N. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov: predšolska športna vzgoja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., Berdajs, P., in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport.
PRILOGE
Priloga 1: Izjava staršev oziroma skrbnikov
Spoštovani,
sem Suzana Srnjak in zaključujem študij Predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. V juniju sem v skupini, v kateri je Vaš otrok, izvedla nastop na temo hranjenja živali. Nastop sem posnela in naredila nekaj fotografij, ki jih želim uporabiti v svoji diplomski nalogi z naslovom Razlike v načrtovanju učnega procesa med prvim in drugim starostnim obdobjem.
V ta namen Vas naprošam, da podpišete IZJAVO, v kateri dovoljujete snemanje in objavo fotografij Vašega otroka.
Posnetek in fotografije bodo namenjene izključno moji diplomski nalogi.
Za sodelovanje se Vam zahvaljujem, .
Suzana Srnjak ---
IZJAVA
Podpisani dovoljujem (ime in priimek starša oziroma skrbnika)
snemanje nastopa in objavo fotografij
(ime in priimek otroka)
v diplomski nalogi z naslovom Razlike v načrtovanju učnega procesa med prvim in drugim starostnim obdobjem.
V , dne
Podpis: