Pri pregledu kršitev delovnega razmerja in socialne varnosti je pomembna vloga FURS, in sicer je FURS pristojen za izvajanje obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za socialno varnost v Sloveniji po določbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. od 13/11 do 203/20 – ZIUPOPDVE).
V primeru, ko je obračun s strani delodajalca predložen, FURS izvede nadzor pravilnosti predloženih obračunov davka in prispevkov, in sicer tako, da preveri popolnost, pravočasnost, formalne, logične in računske pravilnosti obračunov davka ter zahtevkov za vračilo davka na podlagi obračunov davka. FURS prav tako primerja podatke v obračunih davka s podatki iz drugih virov, ki so znani davčnemu organu, ter primerja podatke v obračunih davka z listinami in podatki v poslovnih knjigah in drugih evidencah (tretji odstavek 129. člen, ZDavP-2). Za področje prispevkov za socialno varnost je pomemben nadzor davčnih obračunov, ki je urejen v 129. členu ZDavP-2. Ta določa, da ko davčni organ pri opravljanju nadzora predlaganja obračunov in nadzora predloženih obračunov davka ugotovi, da obračun davka ni bil predložen, zavezanca povabi, da v osmih dneh predloži obračun davka ali pa popravljen obračun davka.
Davčni organ lahko tako po sedmem odstavku 129. člena ZDavP-2 v primeru nepravilnosti dejansko stanje dodatno razišče in izda sklep ali davčni inšpekcijski nadzor.
Ob ugotovljenih nepravilnostih v zvezi s kršitvami iz področja delovnega razmerja za nadzor, za katerega je pristojen, tudi FURS lahko zoper poslovne subjekte vodi prekrškovni postopek, če ima ravnanje zavezanca prekrškovno naravo, in sicer se storilcu izreče sankcija, ki ima poleg funkcije kaznovanja tudi učinek generalne prevencije, da v prihodnje delodajalec pravočasno in pravilno izpolni predpisane obveznosti (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021). V primeru, da ima ravnanje zavezanca kaznivega dejanja ugotovljen naklep v skladu z določbami 11. a člena Zakona o prekrških (ZP-1, Uradni list RS, št. od 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, do 5/21 –
36
odl. US), FURS v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. od 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, do 200/20) posreduje kazensko ovadbo na pristojno okrožno državno tožilstvo oziroma posreduje naznanilo kaznivega dejanja policiji.
Tako FURS številne aktivnosti usmerja v nadzor zavezancev, ki sami ne predložijo obračunov davčnega odtegljaja (REK obrazec) za dohodke iz delovnega razmerja. V primeru, da obrazec REK-1 za izplačilo plač za posamezni mesec ni oddan, FURS preveri, ali je bilo izplačilo plač zaposlenim dejansko izvedeno. Ko FURS v postopku nadzora ugotovi, da je delodajalec izplačal neto plačo, ni pa predložil obrazca REK-1 in ni obračunal ter plačal prispevkov v skladu z določbami ZDaVP-2, ga najprej opozori, da predloži obrazec in plača prispevke delavcu, v primeru, da tega delodajalec ne stori, mu FURS z odmerno odločbo naloži plačilo neobračunanih prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021).
Ena izmed pristojnosti FURS je tudi, da odloča o prekrških, ki so določeni v predpisih, po katerih se opravlja nadzor nad zavezanci. V prvem odstavku 397. člena ZDavP-2 so v zvezi z obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost navedeni naslednji prekrški, ki se kaznujejo z globo od 800 do 10.000 evrov za prekrške samostojnega podjetnika, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo od 1.200 do 15.000 evrov se kaznuje prekrške pravnih oseb, če pa se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se prekršek kaznuje z globo od 3.200 do 30.000 evrov, če:
- (2. točka) ne predloži obračuna davčnega odtegljaja ali ne predloži obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (četrti, peti in deveti odstavek 57. člena, 284., 307.g, 336. člen, drugi in tretji odstavek 352.
člena, drugi odstavek 353. člena, 374. člen);
- (6. točka) kot plačnik davka ne izračuna, odtegne ali ne plača davčnega odtegljaja za davčnega zavezanca v skladu z zakonom (59., 260. člen, prvi odstavek 283. člena, 285. člen, prvi odstavek 305. člena, četrti odstavek 313.
člena, prvi odstavek 317. člena, prvi odstavek 321. člena, prvi, tretji in četrti odstavek 325. člena, drugi in tretji odstavek 352. člena, 353., 374. člen, drugi odstavek 383.c člena in drugi odstavek 383.e člena);
- (8. točka) v davčni napovedi ali obračunu davka navede neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke (prvi odstavek 10. člena);
- (9. točka) ne vodi ali ne hrani poslovnih knjig in evidenc v skladu s tem zakonom ali jih ne vodi dobro in pravilno oziroma na način, ki zagotavlja podatke za ugotovitev davčnih obveznosti (31. in 32. člen ter peti odstavek 308. člena);
37
- (10. točka) kot plačnik davka ne vodi evidenc o dohodkih in o odtegnjenih davkih po posameznem davčnem zavezancu (tretji odstavek 31. člena).
V primeru, da delavec meni, da mu delodajalec ne plačuje obveznih prispevkov za socialno varnost, lahko FURS razkrije te podatke delavcu, ki želi izvedeti, ali je njegov delodajalec zanj plačal prispevke. Delavec lahko razkritje podatkov o prispevkih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevkih za zaposlovanje oziroma prispevkih za starševsko varstvo, ki jih je plačal oziroma jih je dolžan plačati delodajalec ali druga oseba, enostavno zahteva preko sistema eDavki. Delavec ima tudi to opcijo, da si na svoj mobilni telefon naloži aplikacijo eDavki, preko katere bo dobil obvestilo v primeru, ko mu delodajalec v preteklem mesecu ni obračunal ali plačal prispevkov za socialno varnost. Navedene podatke pa delavec lahko razkrije tudi osebno ali po pošti, in sicer tako, da izpolni obrazec IREK-21 (Finančna uprava Republike Slovenije, 2021).
Vsaka fizična oseba lahko na podlagi 21. člena ZDavP-2 pri davčnem organu pridobi podatke o tem, ali je njen delodajalec poravnal vse prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje oziroma prispevke za starševsko varstvo. Za vložitev vloge davčnemu organu ni zakonsko predpisanega roka, do kdaj jo je treba predložiti.
38
5 ANALIZA IZBRANE SODNE PRAKSE
Analiza izbrane sodne prakse temelji na analizi odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VDSS). Za analizo sem izbral odločbe VDSS z vsebino, ki se navezuje na kršitve delavčevih pravic iz prepozno izplačane plače, neizplačilo regresa in dodatkov ter kršitve v zvezi z neizplačilom minimalne plače. Vsako odločbo sem skrbno analiziral in ugotavljal, ali je bila kršitev sankcionirana in ali je delodajalec svojo obveznost na koncu tudi opravil. Analizirane odločbe so od leta 2011 do leta 2021.
PREDSTAVITEV IN ANALIZA ODLOČB VIŠJEGA DELOVNEGA IN SOCIALNEGA SODIŠČA S pomočjo kazalnika baze Vrhovnega sodišča sem poiskal primere odločb kršitev plačila za delo VDSS. V zvezi s kršitvami plačila za delo je bilo med obdobjem od 1. 1. 2011 do 1. 12. 2021 obravnavanih 6382 odločb. Ker je ta številka prevelika, sem se odločil analizirati po tri odločbe iz vsakega instituta plačila za delo, in sicer tri odločbe v zvezi s prepozno izplačano plačo, neizplačilom regresa, dodatkov, neizplačilom minimalne plače ter neplačili socialnih prispevkov. Izbral sem tiste tri odločbe, ki najbolj prikazujejo določeno kršitev. Glede na veliko število odločb me je zanimal časovni vidik, in sicer koliko je bilo sodb po letih, saj bom tako razumel, ali število odločb po letih upada ali narašča.
Kot je razvidno iz grafikona 5, je število odločb iz naslova kršitev plačila za delo med leti 2011 do 2013 izenačeno, in sicer je bilo odločb nekaj več kot 600 na leto. Nato je od leta 2014 do leta 2016 število odločb naraščalo, največ odločb je bilo leta 2015 in to kar 683. Menim, da se je takšen porast zgodil zaradi ekonomsko-finančne krize, ki se je zgodila v svetu ter tako prizadela delavce kot tudi delodajalce v Sloveniji. Čas kriz se tako iz leta v leto podaljšuje, ker gre globalizacija hitreje kot sredstva, ki jo vodijo. Krize tako najprej razkrijejo praznino teoretičnega modela, s katerim bi si lahko predstavljali prakso povezano z organizacijo oblasti (Delmas-Marty, 2007, str. 29).
V naslednjih letih pa je število sodb upadalo, leta 2020 jih je bilo še najmanj, in sicer 478, trenutno v času pisanja diplomskega dela (2021) pa so bile zabeležene 103 odločbe. Tako lahko ugotovim, da je število odločb z leti upadalo in možno je, da bo v letošnjem letu še najmanj sodb iz naslova kršitev plačila za delo. Lahko se pa zgodi tudi čisto nasprotje prav zaradi nove krize s korona virusom, ki nas je zajela in bo trajala še nekaj let, posledice pa se bodo kazale čez nekaj let, zato bi bilo zanimivo pogledati stanje v naslednjih 5-10 letih in primerjati oziroma povzeti moje ugotovitve in napovedovanja.
39
Grafikon 5: Število odločb VDSS kršitev plačila za delo
Vir: Portal sodne prakse VDSS (2021), lasten grafikon
V nadaljevanju analiziram izbrane sodne odločbe po vsebinskih sklopih: prepozno izplačilo plače, neizplačilo regresa, neizplačilo dodatkov, kršitev izplačila minimalne plače, in kršitev plačila socialnih prispevkov.
PREPOZNO IZPLAČILO PLAČE
Delodajalec ima po zakonu določen rok, do katerega mora delavcu izplačati plačo, v nasprotnem primeru lahko delavec zahteva izredno odpoved, pri tem pa je upravičen do odpravnine, in sicer je Višje delovno in socialno sodišče obravnavalo primer, ko je delavec, skladno s četrto alinejo 111. člena ZDR-1 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker mu delodajalec, dvakrat zaporedoma oziroma v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko dogovorjenem roku. Ker je delavec zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj so bili razlogi na strani delodajalca, je upravičen do odpravnine določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in sicer najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (ZDR-1 člen 111/3). Zoper to odločbo se delodajalec pritožuje in navaja, da je bil delavec pri njemu že dolgo zaposlen ter da pozna težave, s katerimi se ta sooča zaradi gospodarske krize. Delodajalec v nadaljevanju tudi navaja, da svoje obveznosti do zaposlenih poravna v rokih, vendar se mu zgodi kakšna zamuda pri plačilu, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da delavčev zahtevek zavrne in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. VDSS je odločilo, da je pritožba delodajalca neutemeljena ter nalaga delodajalcu, da vse obveznosti do delavca poravna v z zakonom določenem roku (VDSS Sodba Pdp 255/2014 z dne 3. 4. 2014).
V naslednji odločbi je delavec vložil izredno odpoved, ker mu delodajalec trikrat zaporedoma ni izplačal plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, v takem primeru ima
0 100 200 300 400 500 600 700 800
2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 Število odločb
40
delavec pravico delodajalca opozoriti na poravnavo obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR-1. Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112.
člena ZDR-1, torej da delodajalec delavcu pred 19. 6. 2012 ni izplačal plače. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonsko veljavna, je delavec v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR-1 legitimen do plačila odpravnine predpisane za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da je delodajalec zakonsko zavezan delavcu v roku 8 dni plačati odpravnino. Zoper navedeno sodbo se delodajalec pritožuje, ker meni, da so bile določbe pravdnega postopka zmotne, saj naj bi delavec prezgodaj vročil opomin za izpolnitev obveznosti in tako nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, vendar VDSS ni takšnega mnenja in je obravnavalo pritožbo kot neutemeljeno, saj je delodajalec navajal, da je pravočasno izplačal plačo na delavčev račun, vendar je sodišče ugotovilo, da je na izpisu prometa na transakcijskem računu o izvršenih plačilnih transakcijah razvidno, da je bila plača za mesec maj 2012 na delavčev transakcijski račun nakazana šele 20. 6. 2012 (VDSS Sodba in sklep Pdp 1545/2014 z dne 9. 4. 2015).
Jedro naslednje odločbe je, da je delavec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi na podlagi 112. člena ZDR-1, ker mu delodajalec ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo. Iz tega naslova je delavec upravičen do odpravnine določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri presoji, razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR-1. Tako je sodišče razsodilo, da je delodajalec dolžan delavcu iz naslova odpravnine izplačati znesek 5.003,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 dalje do plačila. Zoper sodbo sodišča prve stopnje delodajalec vlaga pritožbo, saj navaja da je bila izredna odpoved podana mimo zakonskih določil, ker je bila podana en dan prekmalu, vendar je VDSS pritožbo obravnavalo kot neutemeljeno, saj je imel delavec zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (VDSS Sodba Pdp 671/2014 z dne 21. 8. 2014).
NEIZPLAČILO REGRESA
Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (131. člen ZDR-1). IRSD obravnava regres kot institut plačila za delo, zato je pomembno, da analiziramo sodbe v povezavi z regresom.
Pravica delavca do regresa je ena izmed glavnih pravic delavca v delovnem razmerju, ki mu jo mora delodajalec zagotoviti, in sicer naslednja odločba to nazorno prikaže.
41
Jedro prve sodbe iz naslove neizplačila regresa je, da se je delodajalec pritožil na sodbo prve stopnje, kjer se je skliceval na dogovor, da bo delavcu izplačal regres z zamikom, ko bo to finančna situacija dopuščala, vendar to ne vpliva na pravico delavca do izplačila regresa, saj je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta poravnati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (prvi in drugi odstavek 131. člena ZDR). Pravici do regresa za letni dopust se delavec ne more odreči, zato tudi apeliranje delodajalca, da so delavci privolili, da bo regres za leto 2010 poravnan, ko bo to dopuščalo finančno stanje podjetja, ni mogoče razlagati tako, da je tožnica pristala na odgoditev plačila regresa na nedoločen datum, saj je v tretjem odstavku 131. člena ZDR določeno, da se s kolektivno pogodbo panoge lahko v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa kot 1. julij, vendar najpozneje 1. november tekočega koledarskega leta, zato se pritožba zavrne ter se potrdi izpodbojni del sodbe sodišča prve stopnje (VDSS sodba Pdp 214/2013 z dne 18. 03. 2013).
V naslednji sodbi imamo situacijo, ko je delavka s tožbo zahtevala poravnavo plače za meseca oktober in november leta 2015, ker ni dobila niti plačilnih list kot tudi ne plače.
Delavka je s tožbo zahtevala tudi poravnavo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih vzrokov. Sodišče prve stopnje je upravičeno ustreglo delavkinem zahtevku, ker je presodilo iz tožbenih izjav, da delodajalec svojih obveznosti ni poravnal. Pri tem se je sodišče oprlo na določbe 41.
člena ZDR-1, ki ureja dolžnost plačila, 131. člena ZDR-1, plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih vzrokov. Zoper odločbo sodišča je nato delodajalec vložil pritožbo, vendar se je pritožba zavrnila, saj pritožba ni bila utemeljena in se je potrdila sodba sodišča prve stopnje (VDSS Sodba Pdp 441/2017 z dne 8. 6. 2017).
Jedro naslednje sodbe je, da se delodajalec ni v roku odzval na tožbo, zato so ključna dejstva v tem sporu lahko le tista, ki so navedena v tožbi. Navedena dejstva v tožbi pa so, da delodajalec ni izplačal ustreznega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 527,12 EUR bruto ter od tega zneska ni poravnal predpisanih davkov in prispevkov.
Delodajalec je nato vložil pritožbo, da je zaradi finančnih vzrokov v podjetju začet postopek poenostavljene prisilne poravnave, ter navaja, da ima dlje časa zamrznjen račun, prej pa terjatve ni mogel izplačati delavki. Nato delodajalec ni v roku odgovoril na tožbo in zato je dolžan delavki plačati sorazmerni del regresa za letni dopust in odpravnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VDSS Sodba Pdp 485/2016 z dne 8. 12. 2016).
NEIZPLAČILO DODATKOV
42
Delavec ima po 128. členu ZDR-1 pravico do različnih dodatkov iz delovnega razmerja, in sicer delavcu pripada dodatek v primerih, ko opravlja delo v posebnih pogojih, kot je nočno delo, nadurno delo, delo ob nedeljah in delovno prostih dnevih. Višina tega dodatka pa je določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. VDSS je obravnavalo primer, ko delodajalec ni imel osnove, da je v pogodbi o zaposlitvi odredi pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo. V tem primeru gre za dodatek, ki pripada delavcu zaradi posebnih pogojev dela, ki izhaja iz porazdelitve delovnega časa. Pri tem je dolžnost delodajalca, da vodi evidenco dejanskega dela in na tej podlagi delavcu obračuna dodatke. V tem primeru delodajalec ni vodil evidence, zato skladno z dokaznim bremenom ni izkazal, da je delavcu za sporno obdobje dodatek poravnal.
Tako je sodišče prve stopnje s sodbo delodajalcu naložilo, da mora obračunati dodatek za delo ob nedeljah in za nočno delo ter od navedenih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke in delavcu izplačati ustrezne neto zneske, vse v roku 8 dni. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je delodajalec pritožil, vendar je VDSS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa delodajalec sam krije pritožbene stroške (VDSS Sodba Pdp 662/2013 z dne 5. 9. 2013).
V naslednji sodbi je sodišče prve stopnje razsodilo, da je delodajalec zakonsko zavezan v roku 15 dneh poravnati znesek iz naslova nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter delavcu izdati pisni obračun nadur. Kot določa 1. odstavka 144. člena ZDR-1, mora delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela in delavcu tudi plačati za opravljene nadure, tudi če jih ni pisno odredil. Ker je delodajalec prisiljen urejati evidenco delovnega časa, je tako delodajalec moral znati, da njegovi delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo. Zoper odločitve sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil delodajalec, saj navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker se je delavec samostojno odločil delati nadurno delo, pri tem je imel tudi na razpolago tri delavce, ki bi jih lahko razporedil in ne bi rabil delati nadurnega dela.
Kljub vsemu je VDSS razsodilo, da pritožba ni utemeljena in je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (VDSS Sodba in sklep Pdp 552/2019 z dne 9. 1. 2020).
Jedro naslednje sodbe VDSS je, da delodajalec ni tožnici in ostalim delavkam izplačeval vseh ur, ki so jih te opravile. Pri delodajalcu so delavke delale prav tako ob sobotah in nedeljah, če je šlo za uvoz ali inventuro. V tem času je delala tudi tožnica, vendar delodajalec nadur ni izplačeval, ampak je bilo rečeno, da bodo nadure koristile, pri čemer jih niso nikoli koristile, ker ni bilo dovolj zaposlenih, zato je delodajalec dolžan tožnici plačati dodatek za nadurno delo. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerim je razsodilo, da je delodajalec dolžan tožnici obračunati razliko v nadomestilu plače in od tega zneska odvesti davke in prispevke. Delodajalec vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je opravljena
43
evidenca ur, ki jo je dostavil, pravilna, saj je sodišče napačno ocenilo izpovedi prič.
Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek
Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek